Ko sem vstopila v dvorano za prijavo udeležencev na konferenci COP27 v Šarm el Šejku, sem bila popolnoma prevzeta. Prevzeli so me ljudje, dogodki, raznolikost in hrup. Si lahko predstavljate na tisoče ljudi, ki govorijo hkrati, vendar jih nihče ne posluša? To je težko opisati.

Morda bi bilo najbolje uporabiti biblično podobo babilonskega stolpa, ko so ljudje, ki so ga gradili, nenadoma začeli govoriti v različnih jezikih in niso mogli več komunicirati ter skupaj dokončati delo. Da je sodelovanje pri skupnih interesih povezano z izzivi, se je pokazalo tudi na letošnji konferenci. Na tisoče ljudi, vsak s svojo agendo in lastnim poudarkom, se je v svojih ozkih krogih pogovarjalo s podobno mislečimi. Uradna pogajanja je nekako zasenčil vrvež, podoben cirkusu, v katerem je bilo že težko zgolj poiskati kraj dogajanja, saj je bilo premalo časa ali pa je bil kraj preveč oddaljen. Dialoge je bilo treba načrtovati vnaprej in le malo stvari je bilo mogoče prepustiti naključju.

Potrebujemo takšne dogodke? Nam prinašajo upanje? Po mojem mnenju bi bilo mogoče tovrstne dogodke logistično izboljšati. Toda konferenca COP27 je edini vsakoletni dogodek, na katerem se sreča toliko različnih strani z isto stvarnostjo, vnemo in iskreno skrbjo za našo prihodnost, zato lahko rečem, da je prinesla upanje. Morda zato, ker smo vsi skupaj doživljali isto: toplo vreme v novembru, pretirane cene hrane v prvem tednu ali sestanke pozno v noč. Morda zaradi zgodb, ki smo jih slišali in si jih izmenjali z ljudmi z vsega sveta. Morda zaradi zavedanja, da podnebne spremembe že sedaj povsod povzročajo izgube in škodo ter da vprašanje, ali ukrepati ali ne, ni več vprašanje.

Kot članico uradne skupine YOUNGO in delegatko stranke me je – kljub hrupu, kljub prizorišču, ki je bilo podobno cirkusu, in kljub preobilju dogodkov – takoj po plenarnem zasedanju prešinilo spoznanje: če se za nič ne zavzemaš, se z vsem strinjaš.

Boja proti podnebnim spremembam ne bomo nikoli dobili v pogajalski sobi, temveč samo na licu mesta in s skupnimi prizadevanji. Skupaj se lahko iztrgamo iz primeža strahu: kot vodne kaplje, ki postanejo deroče reke, ustvarjajo soteske in premikajo gore! Sklepati moramo zavezništva, zagotoviti vidno demokratično udeležbo ter spoštovati človekove pravice in dostojanstvo.
 
Ne moremo vedno znova početi isto in pričakovati drugačen rezultat. Če ne bomo ničesar ukrenili, bomo izgubili našo Zemljo. Zato je zdaj čas, da prenehamo ponavljati zgodbo o „premalo in prepozno“, da se opogumimo in začnemo verjeti. Poskrbeti moramo za to, da se bodo pogodbenice resnično zavezale spoštovanju sklepov, sprejetih na konferenci COP27 v Šarm el Šejku.