Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je 8. novembra v Bruslju gostil konferenco, posvečeno socialni razsežnosti nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki se financirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost, največjega finančnega instrumenta EU.

Mehanizem je namenjen spodbujanju socialne kohezije in blažitvi socialnih posledic pandemije. Toda nacionalni načrti za okrevanje in odpornost so še vedno pomanjkljivi, med drugim je raven naložb v socialne programe v posameznih državah članicah različna, posvetovanja s socialnimi partnerji niso ustrezna, vidik spola pa je premalo upoštevan.

Predsednik EESO Oliver Röpke je poudaril, da so potrebni novi ukrepi za obravnavanje neravnovesij v socialnih programih, ki jih financira EU, zlasti na področju stanovanj ter usposabljanja in izobraževanja. Evelyn Regner, podpredsednica Evropskega parlamenta, pa je opozorila na neenako socialno razsežnost v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost ter na to, da se je mehanizem, ki določa posamezne mejnike, v državah z veliko vključenostjo socialnih partnerjev izkazal za učinkovitega.

Nicolas Schmit, evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice, je pozval k razmisleku o tem, da bi se nedodeljena sredstva iz mehanizma za okrevanje in odpornost uporabila za naložbe v stanovanja, saj je ta mehanizem sicer povečal zmožnosti za socialne naložbe v EU, vendar se države članice soočajo s težavami na področju stanovanj, ki jih je treba nujno obravnavati.

Udeleženci konference so izrazili kritiko, ker mehanizem ne vsebuje ustreznih določb na področju spola, zaradi česar ne izpolnjuje zavez EU glede enakosti spolov. Čeprav so priznali, da nekatere države članice izvajajo projekte, ki bi lahko to enakost okrepili, pa so med razpravo poudarili, da je nujen trdnejši in obsežnejši pristop k obravnavi socialne razsežnosti in razsežnosti spola v načrtih za okrevanje in odpornost.

Razpravljali so o različnih vidikih teh načrtov, vključno s socialno kohezijo in razsežnostjo mladih, posebno pozornost pa so namenili ukrepom izobraževanja v programih, ki so namenjeni mladim. Poudarili so, da so potrebne obsežnejše strategije za lažji prehod iz izobraževanja na delovno mesto ter da je treba mladim dati platformo, preko katere bodo lahko učinkovito sodelovali pri odločitvah, ki so pomembne za njihovo prihodnost. (ll)