Ko se je sredi marca začela kriza, je bilo vse skupaj resnično nenavadno in neverjetno. Po vsej Evropi je bilo skoraj vse zaprto in takrat nihče ni vedel, ali se bo z omejitvami gibanja situacija dejansko izboljšala. Najpomembneje je bilo reševati življenja, pri tem pa je bilo treba žrtvovati gospodarstvo.

Čez noč so izginile štiri evropske svoboščine. Enotnega trga praktično ni bilo več. Države članice so blokirale dobave blaga v druge države članice, kupci pa so na Kitajskem dobesedno čakali pred tovarnami, ki proizvajajo zaščitne maske, in s svojimi ponudbami tekmovali med seboj.

Pri nas v Estoniji razmere niso bile tako dramatične. Zdravstveni sistem je vzdržal in COVID-19 ni zahteval zelo veliko žrtev (skupaj 69). Sprva je primanjkovalo mask in druge zaščitne opreme, vendar je bil ta problem na koncu rešen. Z zadovoljstvom smo lahko opazovali, kako hitro so nekatera podjetja preusmerila svojo proizvodnjo in začela izdelovati potrebno opremo, druga pa so pomagala pri dobavi.

V moji družini smo se precej dobro znašli. Živimo v svoji hiši z vrtom in obdani z zelenjem, zato nam ni bilo prehudo. Seveda je bilo skoraj vse – od nakupovalnih središč, šol, kinodvoran, gledališč do športnih centrov – zaprto, lahko pa smo šli na sprehod (ob upoštevanju razdalje), kar je bilo celo priporočljivo.

Zanimivo je bilo videti, kako se kar naenkrat vse odvija prek spleta – od nakupov do seminarjev in komunikacije. Vse je nenadoma potekalo prek interneta – vključno s šolanjem. Poučevanje in učenje sta se čez noč preselila na splet, učitelji in otroci pa so se dobro znašli. Med krizo smo se vsi veliko naučili. Prav ganljivo je bilo videti, kako zelo moja hči pogreša šolo.

Pravna služba estonske gospodarske zbornice, pri kateri delam, še nikoli ni prejela toliko prošenj za svetovanje. Še nikoli ni bilo priznanih toliko primerov višje sile. Čeprav se gospodarske razmere počasi izboljšujejo, se nekateri sektorji še vedno soočajo z velikimi težavami. Bojim se, da je to šele začetek in da se bodo jeseni razmere še poslabšale. Trenutno vladni ukrepi pomagajo številnim ljudem, toda kaj se bo zgodilo, ko se bodo iztekli?

V težkih časih, kot so ti, se zamislimo in začnemo ceniti življenje in našo svobodo, v Evropi in tudi v Odboru. Resnično razkošje je, da lahko potujemo, pridemo v Bruselj in razpravljamo. Zelo pomembno je, da nadaljujemo z delom, da bi ne glede na to, ali smo sredi krize ali ne, ohranili resnično povezavo med ljudmi v različnih državah EU.