V soboto, 26. februarja 2022, sem se s sodelavcem ob petih zjutraj čisto spontano odpravil proti meji. Ruska invazija v Ukrajini je takrat trajala dva dneva.

Takšna potovanja so za izkušene fotografe nekaj vsakdanjega, a vznemirjenje je vedno prisotno. Nekaj časa se voziva skozi temo proti Przemyślu. Zmanjka nama goriva, srečava veliko zmedenih ljudi, vlada rahla panika.

Uspe nama. Najprej mejni prehod Medyka. Velikanski zastoj prometa, veliko parkiranih avtomobilov. Množice čakajo sorodnike in prijatelje.

Pred mano je prva skupina. V življenju sem videl že marsikaj, a ob tem se mi naredi cmok v grlu. Mlade matere hodijo. Vsaka potiska voziček, vleče kovček ali drži otroka za roko. Pomagajo jim poljski mejni policisti. Ganjene so.

Vse je videti nekoliko drugače kot na neki drugi meji nedolgo nazaj. Tukaj prišleke pozdravljajo z veseljem, s solzami v očeh. Prijatelji ali sorodniki odpeljejo te mlade ženske s svojimi avtomobili. Zdaj so na varnem. Nedaleč proč, pravzaprav pri sosednjih vratih, je skupina ukrajinskih državljanov, ki se želijo vrniti v svojo državo. V glavnem moški. Borili se bodo proti sovražniku.

Nato se odpravim na mejni prehod Korczowa. Zvečer sem na železniški postaji v Przemyślu in sprejemni točki v hipermarketu.

In tako naprej naslednje tri dni.

Vsakič je drugače. Vse več beguncev in vse več ljudi, ki želijo pomagati. In še kako pomagajo. Zdi se, da je stanje pod nadzorom. Trgovine so odprte, na voljo je elektrika in zaenkrat lahko pokličeš kamor koli. Kupi oblačil in hrane se večajo. Vse bo prišlo prav. Samo novice s fronte so vse strašnejše.

Na poti nazaj nas prehiti kolona vojaških vozil. Stvar je resna. Navsezadnje je takoj na drugi strani meje resnična vojna.

Vse več je beguncev iz Ukrajine. Že zdavnaj jih je več kot en milijon.

Večina jih gre v velika mesta. Tam prebivajo na železniških postajah, stadionih in v sprejemnih centrih.