EESO je decembra organiziral projekcijo filma Pod sivim nebom, zgodbo o beloruskih novinarkah, ki sta plačali grozljivo ceno za poročanje o političnih pretresih v svoji državi

Pod sivim nebom je belorusko-poljski film režiserke Mare Tamkovič s pretresljivo zgodbo o beloruski novinarki Leni, ki je končala v zaporu, potem ko je v živo prenašala vladno represijo mirnih demonstracij na Trgu sprememb v Minsku. Belorusijo je leta 2020, po prirejenih volitvah, na katerih je bil ponovno izvoljen Aleksandr Lukašenko, zajel val protestov brez primere.

Leno in njeno kamermanko Oljo so aretirali, potem ko sta kljub temu, da ju je izsledil policijski dron, nadaljevali s snemanjem protestov. Prav kafkovsko absurdno je Lena najprej obtožena „organizacije izgredov in motenja javnega prevoza“, nakar se te obtožbe spremenijo v veleizdajo. Sedemdnevno upravno pridržanje je po tajnem sojenju privedlo do osemletne zaporne kazni. Njena sodelavka je bila obsojena na dve leti zapora. Lenin mož Ilija, ki ga prav tako nadleguje režimska policija, skuša Leno izvleči iz zapora in jo celo prepričati, naj prizna krivdo v zameno za svobodo. Vendar Lena tega ne more.

Film je navdihnila resnična zgodba novinarjev beloruske televizije Belsat Katarine Andrejeve, njenega moža Iharja Iljaša in njene sodelavke Darje Čulcove. Medtem ko je Darja že odslužila dveletno zaporno kazen, sta Katarina in Ihar še vedno v zaporu, kjer prestajata podaljšano zaporno kazen osmih let in treh mesecev. Vendar še zdaleč nista edina: ob koncu leta 2024 je belorusko združenje novinarjev objavilo, da je 45 medijskih delavcev še vedno za zapahi. Mnogi pa občutijo pritisk, kljub temu, da so se zatekli v tujino.

Film je imel svetovno premiero na festivalu Tribeca junija 2024 v New Yorku.

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je film predvajal 13. decembra v svojih prostorih, ob navzočnosti režiserke Mare Tamkovič, v okviru seminarja o vlogi beloruskih neodvisnih medijev pri spodbujanju odpornosti družbe na poti do demokracije.

Za EESO Info smo se o filmu pogovarjali z Maro Tamkovič.

Kako natančno film odraža resnične dogodke in usodo Katarine Andrejeve? Ste dejansko uporabili posnetke protestov iz leta 2020 in primer Andrejeve?

Posnetki resničnih protestov so v filmu večkrat uporabljeni. Protest, ki ga vidimo na začetku filma, sta dejansko posneli Andrejeva in Čulcova; posnetki resničnih dogodkov so tako vključeni v igrani film. Posnetek prijetja Ramana Bandarenke, ki si ga protagonistki ogledujeta na prenosnem računalniku, je prav tako resničen (op. ured.: aktivista Raman Bandarenka so zamaskirani možje do smrti pretepli, potem ko jim je skušal preprečiti rezanje rdečih in belih trakov, ki simbolizirajo belorusko zastavo, pred sovjetsko okupacijo). Na koncu filma kot nekakšen epilog prikazujem montažo različnih posnetkov Katariniega prenosa protestov v živo.

Osrednja zgodba je močno povezana z resničnimi dogodki, zlasti način, kako so bili novinarji aretirani in preganjani in kakšna kazen jih je doletela. Vendar moj cilj ni bil natančno razčleniti dogodke, temveč prikazati resničnost čustev ob bolečih odločitvah, ki so jih ljudje morali sprejeti in s katerimi so se morali soočiti. Imena protagonistov so spremenjena, da se nekoliko oddaljimo od resničnih ljudi, pa tudi zato, da gledalce povabimo k razmisleku o tej zgodbi kot eni od mnogih in kot prispodobi za to, kar se je zgodilo celemu narodu. 

Ali širša javnost v Belorusiji ve, kaj se je zgodilo z Andrejevo in drugimi novinarji? Ali veste, koliko ljudi trpi enako ali podobno usodo?

V Belorusiji je prišlo do tako množičnih političnih aretacij in represije, da je to težko spregledati. Vsaj 130 000 ljudi je bilo žrtev različnih oblik represije, po letu 2020 pa je državo zapustilo približno pol milijona ljudi. Pojav je preveč množičen, da bi ostal neopažen.

Uradno število političnih zapornikov (ki so bili obtoženi ali obsojeni na podlagi kazenskih obtožb) v Belorusiji se zadnjih nekaj let giblje okrog 1300, vendar morate razumeti, da jih je na stotine, če ne na tisoče, že prestalo kazen, nekateri so bili predčasno izpuščeni, veliko na novo obsojenih pa se boji uveljavljati status političnega zapornika. Ta represija je kot tekoči trak, saj izpuščene zapornike vedno nadomestijo novi. 

Kaj je bila za vas glavna motivacija, da s te posneli ta film? Kaj upate, da boste z njim dosegli?

Kot Belorusinja sem čutila, da je potem, ko je beloruski režim brutalno zatrl proteste leta 2020, treba nekaj storiti. Kot nekdanja novinarka sem se lahko močno vživela v protagoniste in njihov položaj. Kot režiserka pa sem videla močno in izjemno dramatično zgodbo, ki sem jo enostavno morala povedati. 

Katero glavno sporočilo ali čustvo bi radi predali gledalcem, ki so bodo vaš film ogledali?

Resnično upam, da bodo ljudje razmišljali o tem, kaj pravzaprav je svoboda, kako veliko ceno lahko ima, in se vprašali ali znajo dejansko ceniti, kaj imajo. Upam, da bodo pomislili na Katjo in Iharja ter na še mnoge zaprte ljudi, kajti svoboda se v Evropi zdi nekaj samoumevnega. 

Kaj bi morala EU – njene institucije, civilna družba, novinarska združenja in združenja za človekove pravice ter nacionalne vlade – narediti, da bi pomagali?

Pozivam EU, naj ne pozabi na Belorusijo in je ne odpiše, kot da je zgubljena. Podpora EU je tista, ki naši kulturi, medijem in civilni družbi omogoča, da preživijo pod tem izjemnim pritiskom, in čeprav se morda to zdi dolgoročna naložba, se bo vseeno splačala.