Piše: Thomas KATTNIG

Zaradi naraščajočih najemnin, izredno visokih cen nepremičnin in plač, ki ne sledijo inflaciji, si vse več ljudi ne more privoščiti stanovanj. Stanovanjska kriza v EU je resnična.

To povzroča višje stroške zdravstvenega varstva, izgubo produktivnosti, okoljsko škodo in negativne gospodarske posledice zaradi manjše kupne moči.

EESO kot glas organizirane civilne družbe meni, da je nujno ukrepati zaradi nedelovanja trga v stanovanjskem sektorju. Zato poziva Komisijo, naj v sodelovanju s Parlamentom, državami članicami in civilno družbo pripravi celovit sveženj ukrepov EU za oblikovanje okvirnih pogojev in pravice do stanovanja v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic in Listino o temeljnih pravicah.

Pozdravljamo imenovanje komisarja za energijo in stanovanjsko politiko ter napoved, da bo v naslednjih 100 dneh predložen evropski načrt za cenovno dostopna stanovanja. Med drugim potrebujemo vseevropski register za preglednost nepremičninskih transakcij, bolj racionalizirano usklajevanje, učinkovitejše postopke za izdajo dovoljenj, boljše načrtovanje rabe zemljišč, cenovno dostopna zemljišča za socialna stanovanja, več naložb v prenovo in podnebju prijazno gradnjo ter program „najprej stanovanje“, s katerim bi brezdomcem znova ponudili varnost in perspektivo v življenju. Pozivamo, naj se stanovanja priznajo kot temeljna pravica in ne kot dobrina ter se naj vključijo v primarno zakonodajo EU.

Hkrati se strinjamo s poročilom Enerica Lette, da mora biti dostop do socialnih stanovanj širše opredeljen v zakonodaji o državni pomoči.

Prav tako EESO poziva k znatnemu povečanju finančne podpore za socialna stanovanja. Prvič, javne naložbe v socialna stanovanja je treba izključiti iz pravil glede dolga iz Pakta za stabilnost in rast. Drugič, investitorji in zadruge na področju nepridobitnih nepremičnin ter občine bi morali imeti možnost pridobiti dolgoročna in brezobrestna posojila prek načrtovane naložbene platforme ali neposredno od Evropske investicijske banke.

Kratkoročni najemi, ki so problem v številnih večjih evropskih mestih, dodatno zmanjšujejo število razpoložljivih stanovanj. Za obvladovanje tega pojava je potreben nabor orodij na ravni EU, kot so davki na prazna stanovanja in zgornje meje najemnin, da bodo lahko države članice ustrezno ukrepale.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi izpolnjevanju stanovanjskih potreb mladih s ciljno usmerjenimi programi, kot je „najprej stanovanje za mlade“, in vključevanju invalidov.

Da stanovanja ne bodo le cenovno dostopna, temveč tudi trajnostna, bi bilo treba dati prednost prenovi in nadgradnji pred novogradnjami. Za omogočanje takih prenov je potrebna kombinacija obveznih in podpornih ukrepov, s katerimi bi zagotovili tudi pravično podnebno ukrepanje. Potrebna so orodja financiranja, ki bodo vsem, ne glede na njihov finančni položaj, omogočila izvedbo toplotne in energetske prenove. Hkrati je treba določiti obveznosti za lastnike nepremičnin, zlasti najemodajalce, da se najemnike zaščiti pred pretiranimi zvišanji najemnin, s katerimi bi želeli najemodajalci prenesti stroške.

Nazadnje poudarjamo, da stanovanjska kriza ne le škoduje kakovosti življenja evropskih državljanov, temveč ogroža tudi nemoteno delovanje notranjega trga EU. Zato je potrebna stanovanjska strategija EU, s katero bi povečali ponudbo stanovanj, uvedli ukrepe za znižanje stroškov gradnje, podprli izpopolnjevanje delovne sile, povečali produktivnost in izboljšali okoljsko učinkovitost gradbenega sektorja.