Trenutno se soočamo z zdravstveno krizo, kakršne v evropski in svetovni zgodovini še ni bilo, saj je njene negativne posledice čutiti povsod. Poleg tega nas je znova soočila z minljivostjo našega življenja. Mikroskopski organizem nas je napadel, in čeprav ga še ne moremo premagati, bomo v tem boju zmagali.

Prvič v več tisočih letih naše zgodovine je človek prisiljen, da številne medčloveške in socialne dejavnosti izvaja brez fizičnega stika, iz različnih krajev in brez neposrednih človeških odnosov. Naučiti smo se morali delovati „virtualno“, kar bo z antropološkega vidika temeljito spremenilo naš obstoj. Svet se spreminja in zato se moramo spremeniti tudi mi: naučiti se moramo uporabljati digitalne instrumente, da bi lahko organizirali videosestanke, in komunicirati drugače, ne da bi se lahko zares srečali, če pa se, pa moramo ohranjati razdaljo. Spreminja se tudi mobilnost; preskušamo nova prometna sredstva, kot so skiroji. To je le nekaj primerov, ki ponazarjajo, kako so spremembe postale velik del našega življenja.

Naša generacija je zdaj pred izzivom, da vse te spremembe obvlada in poišče rešitve.

Kljub vsemu smo se kot ljudje sposobni prilagajati. Vemo, da je to le epizoda v naši dolgi zgodovini in da se bomo prej ali slej lahko vrnili k naši resnični naravi socialnih bitij.

Na nek način je bilo žalostno, da je konstitutivna seja EESO v novem mandatnem obdobju potekala na daljavo. To so verjetno občutili mnogi. Brez priložnosti, da bi osebno srečali in spoznali nove člane, skupaj popili kavo med odmorom ali kozarec vina po dolgem delovnem dnevu, enostavno ni isto. To so dejansko pomembni trenutki in socialna interakcija v našem poklicnem življenju, ključni za medsebojno spoznavanje in izmenjavo stališč s kolegi, s katerimi se moramo pogajati in iskati soglasja, da bi lahko pripravili naša mnenja.

Zavedamo se, da moramo te dejavnosti odložiti še za nekaj časa, toda prej ali slej bomo znova človeška bitja v vseh pomenih te besede.