Sofia Björnsson: Solidarnost med kmeti na Švedskem

Delam pri Združenju švedskih kmetov (LRF), kjer smo ob izbruhu pandemije trdo delali za nemoteno preskrbo s hrano.

V združenju smo uvedli shemo pomoči za kmete v stiski. Če kmetje zbolijo, organiziramo skupine, ki jim pomagajo skrbeti za živali ali opravljati druga opravila. Shemo smo hitro vzpostavili marca letos.

Združenje pomaga tudi podjetjem navezati stike med iskalci zaposlitve in kmeti, ki jim primanjkuje delovne sile. Tako je denimo pridelovalec zelenjave ponudil zaposlitev delavcem iz bližnjega hotela, ki so ga zaprli. Takih primerov je še veliko. S tovrstnimi pobudami in ker je na Švedsko lahko prišlo veliko sezonskih delavcev iz drugih držav, imajo zdaj v kmetijskem in gozdarskem sektorju, kjer jim je sprva primanjkovalo delavcev, več ali manj dovolj delovne sile.

Veliko kmetij, zlasti tiste, ki pridelujejo zelenjavo, je moralo posaditi druge poljščine, gozdarski proizvajalci pa so morali preložiti nekatere dejavnosti. Kljub temu se na splošno zdi, da je bilo kmetijstvo (vključno s hortikulturo) na Švedskem manj prizadeto kot v številnih drugih evropskih državah.

Naša organizacija je poleg tega prepričana, da moramo pokazati solidarnost ne le v kmetijstvu, temveč tudi širše. Ena zelo konkretnih oblik pomoči je bila, da smo darovali plastične prosojnice za grafoskope iz naše pisarne v Stockholmu, iz katerih so naredili vizirje za zdravstvene delavce.

Osebno lahko rečem, da imam veliko sreče, saj nihče v moji bližini ni zbolel za COVID-19.

Od doma lahko delam tako, kot bi bila v pisarni. V stavbi, v kateri prebivam, včasih slišim sosede, ki se prepirajo. Takrat pomislim na tiste, ki imajo med omejitvenimi ukrepi manj sreče: na ljudi, ki so izgubili delo, otroke, ki ne hodijo v šolo in že dolgo niso imeli šolskega kosila, družine, ki živijo v majhnih stanovanjih, kjer skoraj nimajo prostora za delo ali pisanje domačih nalog.

Pogrešam pa svojo družino, zlasti starše, ki so že starejši. Pogrešam običajne stvari, kot je množično druženje, ter seveda svojo pisarno in sodelavce.

Kljub vsem bolečinam, izgubam in motnjam sem prepričana, da nas je pandemija COVID-19 nečesa naučila – predvsem tega, da se moramo zavedati negotovosti. Navajeni smo, da načrtujemo svoje življenje, vendar nas je pandemija, zlasti na začetku, prisilila, da smo spremenili svoje navade. Sprejeli smo nove, a ne vemo, kako dolgo bo to obdobje negotovosti trajalo.

Ko se bo končalo, bom najprej obiskala svoje in moževe starše. Starše sem videla na pikniku v parku, kjer smo se držali varne razdalje, vendar si želim, da bi z njimi preživljala več časa, tako kot v dobrih starih časih.