Ko je novica o evakuaciji otrok z rakom iz Ukrajine prispela v fundacijo Villavecchia, njeno osebje ni oklevalo niti za trenutek. Takoj so se prostovoljno javili, da sprejmejo otroke in njihove družine ter jim pomagajo. Da pa bi lahko tem otrokom zagotovili oskrbo in podporo, kakršno resnično potrebujejo, se je morala fundacija povezati z bolnišnicami ter številnimi drugimi akterji in prostovoljci. Skupaj jim je uspelo ustvariti varno mesto za mlade bolnike v Barceloni. Natàlia Ferrer Ametller je z nami delila njihove zgodbe.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s tem projektom oziroma pobudo?

Ko smo bili obveščeni, da otroke z rakom evakuirajo iz Ukrajine, smo sodelujočim organom in mednarodni organizaciji, ki je vodila evakuacijo, ponudili pomoč. Zadolženi smo bili za organizacijo celotne operacije in od mednarodne fundacije Josepa Carrerasa smo takoj prejeli podporo, da bi nam to uspelo. Pomoč so ponudili tudi številni drugi. Oklevali nismo niti za trenutek; hoteli smo pomagati na področjih, na katerih lahko: sprejeli smo otroke z rakom, jim pomagali in podprli njihove družine v sodelovanju z bolnišnicami, v katere so bili otroci napoteni.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv? (Če ste, lahko navedete kakšen primer?)

To je bila zelo intenzivna izkušnja in naučili smo se veliko. Predvsem smo izvedeli za težke razmere beguncev. Največja težava so bili jezik in nekateri kulturni vidiki. Vendar so nam pomagali številni prostovoljci, ki so opravili ogromno delo kot tolmači in so otroke spremljali med celotnim bivanjem v bolnišnici, prevozi z reševalnim vozilom, obiski in formalnostmi. Veliko zdravljenj je zelo dobro napredovalo; številni otroci so že zaključili akutno zdravljenje in so v fazi vzdrževanja stanja. Nekateri so se lahko vrnili domov. Tukaj je na primer fotografija enega od otrok, Mykole, in njegove matere, skupaj z našo bolnišnično socialno delavko. Skupaj smo prestali zelo težke čase, najboljše darilo pa sta bila nasmeh na obrazih otrok in pomirjen pogled mater.

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti?

Uporabili jih bomo za nadaljevanje dela. Imamo tri družine, katerih otroci so zaradi zapletov pri zdravljenju še vedno v akutni fazi. Potrebujejo nastanitev, sredstva za preživljanje, prevoz, pomoč pri odmerjanju zdravil, tolmača itd., preostale družine pa morajo še naprej vedeti, da smo jim na voljo.

Ali že načrtujete nove projekte?

Da, pripravljamo paviljon Victoria, ki je pediatrični hospic in prvi te vrste v Španiji. To bo prostor za oskrbo otrok z boleznimi, ki jih ni mogoče ozdraviti ali so napredovale, ali otrok v zadnjih dneh življenja. Prenovili bomo zgodovinsko stavbo na simbolični lokaciji nekdanje bolnišnice Sant Pau v Barceloni.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Menimo, da je zelo pomembno jasno opredeliti potrebe in razviti projekte, s katerimi bomo pomagali tam, kjer je treba, ne glede na težave. V ta namen moramo znati prisluhniti, se učiti, sprejeti pomoč in se povezati z drugimi, ki lahko naše delo dopolnijo. Ceniti moramo delo drugih in si vsi skupaj prizadevati za isti cilj.

Ali menite, da se bo solidarnost z ukrajinskimi begunci zmanjšala, če bo vojna v Ukrajini še dolgo trajala?

Žal je tako, da aktualni dogodki hitro postanejo stare novice, solidarnost, ki jo prikličejo, pa je lahko kratkotrajna. Vendar je res tudi, da so lahko ljudje v boju za pravice in socialno pravičnost zelo vztrajni.

Kaj lahko in bi morale organizacije civilne družbe storiti v ta namen?

Pozvati oblasti, naj še naprej zagotavljajo pomoč in krepijo vlogo socialnih ustanov.

Ali bi lahko imela EU pri tem pozitivno vlogo?

Da, in sicer tako, da uprave in vlade na evropski ravni spodbuja in jim priporoča, naj sodelujejo in naj ustreznim organom olajšajo delo. To ne bo šlo, če bodo uprave delovale na enem bregu in organi na drugem, med njimi pa ne bo nobene povezave. Javne uprave potrebujejo civilno družbo, ta pa ne more in ne sme ostati sama. Številne socialne ustanove delajo brez podpore javnih uprav. Seveda se zavedamo, da so za odprtost in mrežno povezovanje potrebna prizadevanja, a vemo tudi, da je na tem področju vsekakor veliko priložnosti za sodelovanje.