EESO info

Prvo nagrado je prejela španska fundacija Fundación Secretariado Gitano, ki je leta 2013 začela izvajati projekt Učenje skozi prakso. V desetih letih njegovega delovanja je več kot polovica mladih Romov, ki so sodelovali v projektu, našla zaposlitev, tretjina pa se jih je vrnila v šolski sistem, da bi zaključila obvezno srednješolsko izobraževanje. Najbolj izjemno pa je to, da je kar 87 % mladih udeležencev izrazilo prepričanje, da se je njihovo življenje izboljšalo, 94 % podjetij, ki so se pridružila projektu in te mlade zaposlila, pa je navedlo, da bi bili pripravljeni to ponoviti. Več o tem nam je povedal predstavnik Fundación Raúl Pérez.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom ali pobudo?
Projekt Aprender Trabajando (Učenje skozi prakso) se je začel leta 2013 v času globoke svetovne gospodarske krize, ki je v Španiji med drugim povzročila visoko brezposelnost. Ta je močno prizadela najmlajši del prebivalstva: leta 2012 je stopnja brezposelnosti mladih dosegla nesprejemljivih 55,48 %, (Youth and Labour Market Report (Poročilo o mladih in trgu dela), junij 2014, Ministrstvo za zaposlovanje in socialno varnost). Pri španskih Romih, pri katerih je delež mlajših od 30 let 60-odstoten, stopnja brezposelnosti pa običajno trikrat višja kot pri ostalem prebivalstvu, je razmere poslabšalo še dejstvo, da pogosto nimajo osnovnih obveznih kvalifikacij (samo 17 % jih dokonča obvezno minimalno šolanje), niso se usposabljali niti nimajo delovnih izkušenj (66 % mladih Romov ni niti vključenih v izobraževanje niti zaposlenih) (Primerjalna študija o položaju romskega prebivalstva v Španiji glede zaposlovanja in revščine (v španščini), Fundación Secretariado Gitano, 2018).

V odziv na te razmere so bili sprejeti različni ukrepi na nacionalni ravni (npr. strategija za podjetništvo in zaposlovanje mladih za obdobje 2013–2016) in na ravni EU (npr. jamstvo za mlade). Fundación Secretariado Gitano, ki je tedaj prejemala sredstva iz operativnega programa Evropskega socialnega sklada za boj proti diskriminaciji, da bi razvila program Acceder za usposabljanje in zaposlovanje, namenjen romskemu prebivalstvu, je dobila priložnost, da (z evropskimi sredstvi) preizkusi nov model usposabljanja za mlade Rome iz ranljivih okolij.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? (Lahko morda navedete kakšen primer?)
V okviru projekta Aprender Trabajando se je v desetih letih usposabljalo več kot 3500 Romov, mlajših od 30 let, ki so bili upravičenci nacionalne sheme jamstva za mlade, se niso izobraževali in niso bili zaposleni. Dobri polovici od teh – 55 % – je omogočilo, da se zaposlijo, 32 % pa se jih je vrnilo v šolski sistem, da bi dokončali obvezno srednješolsko izobraževanje. 87 % mladih udeležencev je prepričanih, da se je njihovo življenje izboljšalo, in 94 % partnerskih podjetij bi bilo pripravljenih znova sodelovati s projektom Aprender Trabajando (podatki iz Poročila o Aprender Trabajando za obdobje 2013–2021 (v španščini)).

Preberite si pričevanji dveh udeležencev projekta Aprender Trabajando, ki sta nastopila v videoposnetku ob naši 10-letnici, 10 let. Aprender Trabajando, 2022:
„Dve leti sem bil brezposeln. Postali smo brezdomci, nosilo nas je od enega kraja do drugega in nismo vedeli, kje bomo končali. Stopil sem v stik z Aprender Trabajando, ker sem se hotel usposobiti in najti zaposlitev.“ Tako pravi Manuel Lizárraga, ki je sodeloval v projektu Aprender Trabajando na sedežu fundacije Fundación Secretariado Gitano v Burgosu. Trenutno je zaposlen v podjetju Alcampo.
Maria Bruno je ponosno dejala: „Hočem delati in uresničiti svoj osebni potencial, tako kot vsi drugi. Če si Rom, še ne pomeni, da to ni mogoče.“ Maria je sodelovala v projektu Aprender Trabajando v Madridu in delala v podjetju Bricodepot v kraju Getafe. „V delu resnično uživam. Tukaj mi je zelo všeč in obkrožena sem s čudovitimi ljudmi. Obravnavali so me kot osebo, ne pa kot novo punco ali novo Rominjo.“

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?
Acceder in Aprender Trabajando sta bila že od začetka predvsem urbana programa, ki sta potekala v večjih španskih mestih in se pogosto osredotočala na zaposlitve v storitvenem sektorju, zlasti v mestih. To pa omejuje njun doseg, saj ne nagovarjata romskih prebivalcev na podeželju, ki se soočajo s podobnimi težavami z diskriminacijo ali omejenim dostopom do zaposlitev kot Romi v mestih, vendar pa nimajo enakih možnosti, da bi prejeli takšno podporo.

Eden od izzivov bi bil torej omogočiti takšno izkušnjo čim več Romom in prilagoditi model tako, da bi dosegli območja, na katerih živi veliko Romov, organizacija pa tam nima uradov (predvsem podeželska okolja). Vključili bi lahko tudi podjetja iz drugih sektorjev, ne zgolj običajnih sektorjev trgovine, hotelirstva in gostinstva.

Zato nameravamo ta sredstva, kadarkoli bo to mogoče, uporabiti za financiranje študije (ali dela študije) za prilagoditev modela Aprender Trabajando podeželskemu okolju in novim sektorjem poleg trgovine, hotelistva in gostinstva.
Če sredstev morda ne bo mogoče nameniti za to študijo, jih bomo vložili nazaj v projekt Aprender Trabajando, in sicer bomo kupili materiale za dejavnosti, ki potekajo v teoretični fazi.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

• Vsak program vključevanja v zaposlitev mora zajeti sodelovanje s podjetji v celotnem procesu priprave, izvajanja in spremljanja.
• Pomembno je začeti s pilotnimi projekti in že na začetku predvideti naknadno širitev, če se izkušnja izkaže za pozitivno.
• Pomembna je vloga mentorjev, tako na strani nevladne organizacije kot podjetja, ter zagotavljanje, da sta komunikacija in proces usklajevanja med obema jasna.
• Povezovanje teoretičnega in praktičnega usposabljanja v resničnem delovnem okolju je učinkovit način usposabljanja, ki upošteva zahteve trga dela, hkrati pa se tako spodbujajo tudi poznejše možnosti za zaposlitev.
• Tečaje in procese usposabljanja je treba prilagoditi potrebam in razmeram tistih, ki so jim namenjeni, da bodo imeli enak dostop do usposabljanja in zaposlitvenih virov.

Ali si po vašem mnenju EU dovolj prizadeva, da bi pomagala prikrajšanim mladim? Imate morda kak nasvet ali priporočilo za konkretno ukrepanje?
Vzpostaviti je treba mehanizme, s katerimi bi zagotovili, da države (na državni, regionalni ali lokalni ravni) izvajajo učinkovite projekte za vključevanje najbolj prikrajšanih mladih na trg dela in da ti projekti dejansko dosežejo tiste, ki jih najbolj potrebujejo, kot so Romi. Nujno je zagotoviti, da so ukrepi dolgoročni, kar je bistveno za to, da se življenje teh mladih dejansko spremeni.
Morda bi lahko bilo več sofinanciranja takšnih projektov iz evropskih skladov, da bi bilo na ta način lažje vlagati vanje.
Kjerkoli se uporabijo evropska finančna sredstva, povezana z zaposlovanjem (npr. velike naložbe iz skladov NextGenerationEU), bi si bilo treba prizadevati za vključitev določb o zaposlovanju prikrajšanih mladih.

V šoli za supermoči učenci, ki so večinoma mladi, ki jim grozi socialna izključenost, ne le razvijajo svoje spretnosti in nadarjenost na področjih, kot so kuhanje, fotografiranje in ustvarjalno pisanje. Šola, ki jo kot prostovoljski program izvaja portugalsko združenje Movimento Transformers, jim da tudi spretnosti in znanje, ki jim bodo pomagali krepiti samozavest in postati dejavni člani družbe. O tem smo se pogovarjali z Joano Moreira iz združenja Movimento Transformers.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli z vašim projektom oziroma pobudo?

Menimo, da razlog za neudejstvovanje mladih ni v tem, da si ne želijo sprememb, temveč v tem, da še niso našli najboljšega načina, kako jih doseči. Na podlagi te predpostavke smo ustanovili združenje Movimento Transformers, ki mladim omogoča, da s svojimi talenti prispevajo k skupnosti.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv?

Projekt je bil uspešen in v njem je sodelovalo že več kot 6000 mladih po vsej državi. Številni udeleženci so postali mentorji in so pridobljene spretnosti posredovali naprej, drugim mladim, tako da je začelo znanje neformalno krožiti, kar ima resničen sistemski učinek.

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?

S temi sredstvi bomo lahko povečali svoj učinek in dosegli še več mladih na nacionalni ravni. Še naprej bomo organizirali tudi naš letni dogodek TCONF (konferenco mladih za mlade), ki bo letos potekala na temo duševnega zdravja mladih.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Naj sodelujejo z drugimi, imajo strategijo zagovorništva, privabijo najboljše ljudi v svoje ekipe in prosijo za pomoč, ko jo potrebujejo. Menimo, da prvenstev ni mogoče osvojiti brez sodelovanja in vedno potrebujemo zaveznike, da lahko resnično kaj spremenimo v javni politiki in nanjo pozitivno vplivamo.

Ali menite, da EU stori dovolj za pomoč mladim, ki so prikrajšani? Imate morda kakšen nasvet ali priporočilo za konkretne ukrepe?

Menim, da smo na dobri poti – imamo programe izmenjav za mlade, s katerimi odkrivajo svet in jim dajejo možnosti za usposabljanje in udejstvovanje. Vendar pa bi si želela več izmenjav najboljših praks med organizacijami. Nekatere metode se lahko uporabljajo tudi v drugih državah, kot na primer naš program šole za supermoči, ki bi ga lahko izvajala katera koli organizacija, ki se ukvarja s prikrajšanimi mladimi.

Združenje Agevolando je italijanska prostovoljska organizacija, ki združuje mladoletnike in mlade odrasle, ki so del otroštva ali vse otroštvo preživeli v oskrbi in morajo sedaj zapustiti sistem, da bi zaživeli samostojno življenje. Ker ta prehod še zdaleč ni enostaven, je združenje Agevolando ustvarilo projekt, ki je osvojil nagrado za civilno družbo leta 2022 v kategoriji mladih – Care Leavers Network (CLN), mreža mladih, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo. Njen cilj je ustvariti prostor, v katerem bodo lahko mladi, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, predstavili lastne predloge in rešitve ter postali ključni akterji pri oblikovanju sistema oskrbe, ki bo resnično ustrezal njihovim potrebam, in pri zagotavljanju čim bolj nemotene poti v odraslost za vse v njihovem položaju.  Govorili smo s predsednikom in projektnim vodjo mreže CLN, Federicom Zullom in Cecilio Dante.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s to pobudo?

Mreža CLN (Care Leavers Network) je bila ustanovljena po tem, ko je postalo jasno, da morajo imeti „mladi, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo“ in ki dejavno sodelujejo v združenju Agevolando, prostor, namenjen njim, da bi lahko primerjali izkušnje ter skupaj predstavili predloge za izboljšanje sistema oskrbe in poznejši prehod v odraslost v Italiji in Evropi. Združenje Agevolando se je odločilo, da bo zagovorništvo mladih, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, spodbujalo z izvajanjem tega projekta, ki jim od leta 2013 omogoča, da prevzemajo vodilno vlogo pri podajanju predlogov in sodelovanju v razpravah z institucijami in strokovnjaki, kar prinaša resnične spremembe v sistemu oskrbe otrok in pri „zapuščanju izvendružinske oskrbe“ v Italiji.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? Če je odgovor pritrdilen, ali lahko navedete primer?
Projekt so zelo dobro sprejele ustanove, namenjene otrokom, v naši državi, tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Leta 2015 je Garante Nazionale per l’Infanzia e l’Adolescenza (italijanski varuh človekovih pravic za otroke in mladostnike) želel podpreti razširitev mreže CLN v nacionalni organ (prej je obstajala le v italijanski deželi Emilija-Romanja) in od takrat naprej vključuje mlade, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, v številnih regijah, ki vsako leto prosijo za razširitev na druge regije, kar dokazuje vrednost projekta. Mladi, ki sodelujejo v mreži CLN, zelo cenijo njene cilje in rezultate, tako v smislu vpliva, ki so ga njihova priporočila imela na zakonodajo in poklicno kulturo, kot tudi glede odnosov, ki so se zaradi medsebojne podpore razvili med njimi in s kontaktnimi osebami – vpletenimi odraslimi, ki spremljajo njihov napredek in olajšujejo različne procese. Številni mladi, vključeni v projekt, so lahko izkoristili še druge interne projekte in priložnosti, ki jih ponuja združenje (na primer s projektom „Se avessi“ so bili tudi finančno podprti v smislu psihološke, stanovanjske, študijske in delovne pomoči).

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?
Sredstva bodo porabljena za zagotovitev kontinuitete projekta in njegove trajnostnosti skozi čas. V Italiji je težko najti finančna sredstva in vire za podporo projektom sodelovanja in zagovorništva mladih, ki niso dovolj razširjeni. Ta težava pa ne postavlja pod vprašaj pomena in veljavnosti projekta ter potrebe po njegovem nadaljnjem sistematičnem izvajanju tudi v prihodnosti, da se lahko vsak od približno 6000 mladih, ki vsako leto zapustijo sistem oskrbe v Italiji, ko dopolnijo 18 let, odloči, da se pridruži mreži CLN.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?
Priporočamo jim, da olajšajo poti za aktivno vključevanje in vodenje mladih – najsi gre za mlade, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, ali druge mlade s težavami – da bi se lahko organizirali kot združenja ter skupaj oblikovali zagovorništvo in vzajemno samopomoč, pri tem pa spodbujali ukrepe za vključevanje drugih mladih v tesnem sodelovanju z organizacijami, ki izražajo stališča strokovnjakov in odraslih, na lokalni, nacionalni in evropski ravni.

Ali menite, da EU v zadostni meri pomaga prikrajšani mladini? Ali imate kakšne nasvete ali priporočila za posebne ukrepe?
EU daje večji in bolj praktičen poudarek na mlade, ki živijo v prikrajšanih razmerah, kot je to storila v preteklosti, vendar je treba storiti še veliko v smislu spodbujanja univerzalnih pravic in priložnosti za njihovo polno vključitev. Predlagamo znatne naložbe v participacijo mladih na vseh področjih dejavnosti in življenja, s čimer bi spodbudili njihovo opolnomočenje in olajšali procese opolnomočenja, ki lahko spodbudijo močno in konstruktivno udeležbo v družbi. Menimo, da bi lahko pomenilo ključno razliko, če bi se državam članicam EU naložilo, naj vzpostavijo mehanizme, vključno z institucionalnimi, ki bi zagotovili take celovite participativne ukrepe z usmerjenim in ustreznim dodeljevanjem sredstev.

Organizacija SUS Inima je dozdaj pomagala več deset tisoč ukrajinskim beguncem, ki jim je našla nastanitev, poskrbela za njihove osnovne potrebe ali jim zagotovila izobraževanje. Nudi jim tudi psihološko podporo pri premagovanju vojnih travm. Vzpostavlja se infrastruktura, ki bo beguncem približala romunski gospodarski in pravni okvir. Vse to s ciljem, da bi se lahko čim bolj nemoteno vključili v romunsko družbo in se v njej počutili doma. Pogovarjali smo se s predstavnico SUS Inima, Lu Knobloch.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom ali pobudo?

SUS INIMA je razvila programe ukrepanja in kriznega odzivanja, ker je bila na lokalni ravni potrebna organizacija, ki bi lahko sodelovala z javnimi in zasebnimi subjekti, hkrati pa zagotovila preglednost in verodostojno sodelovalno platformo, prek katere bi voljni deležniki lahko nudili pomoč. To je bilo potrebno tudi zato, ker so bili med ukrajinskimi begunci večinoma ženske in otroci; mnogi so bili celo prvič v tujini in niso imeli nobenih izkušenj s pravnimi papirji, načrtovanjem poti itd. Razmere še otežujejo jezikovne ovire.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv? (Nam lahko morda navedete kakšen primer?)

Na začetku je bila ponujena pomoč sprejeta z nekaj zadržanosti, vendar se je število hvaležnih prejemnikov najrazličnejših vrst pomoči, ukrepov ali storitev, kot so nastanitev, prevoz, kritje osnovnih potreb (hrana in pobude v odziv na krizo) ter izobraževanje, bistveno povečalo.

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?

Ta posebna sredstva bomo uporabili na dveh področjih: 1) psihološka podpora beguncem, zlasti otrokom, in pomoč pri premagovanju travm; 2) razvoj nove pobude ekonomske in socialne kohezije v smislu vzpostavljanja infrastrukture, ki lahko beguncem pomaga z osnovnim razumevanjem romunskega pravnega in gospodarskega okvira in jim o njem svetuje ter dejavno spodbuja in podpira iskanje zaposlitve ali ustanovitev lokalnega podjetja, s čimer se spodbuja aktivno državljanstvo in trajnostno vključevanje v družbo.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

• Osredotočiti se je treba na sodelovanje z lokalnimi oblastmi, deležniki in nevladnimi organizacijami, ne pa z njimi tekmovati.
• Vsi programi in pobude, ki jih želiš razviti, naj temeljijo na študijah primerov dejanskih potreb ljudi, ki so jim namenjeni.

Ali bi lahko po vašem mnenju, če se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, solidarnost z ukrajinskimi begunci začela pojemati? Kaj lahko in morajo storiti organizacije civilne družbe, da bi to preprečile? Bi EU tu lahko imela pozitivno vlogo?

Solidarnost je še vedno zelo velika. Vendar se obseg podpore, ki jo nudijo lokalne skupnosti, zmanjšuje zaradi izčrpanja virov. Ena od rešitev za sedanje potrebe je nadaljevanje podpore in pomoči, ki jo dobivajo begunci pri vključevanju v lokalno skupnost, v kateri se nahajajo. Poleg tega bi koristila tudi določena poenostavitev birokracije in postopkov, ki so potrebni za to, da se ukrajinski begunci lahko zaposlijo, ustanovijo podjetje, odprejo bančni račun, sklenejo zavarovanje in dobijo zdravstveno oskrbo. To je potrebno, da bi se trajno zmanjšala finančna odvisnost od zunanjih virov. Civilna družba ima ključno vlogo pri razvoju in izvajanju dodeljevanja pomoči in podpore beguncem. EU lahko pomaga pri ustvarjanju širših mrež na ravni Komisije, s čimer bi podprla in olajšala izmenjavo znanja in izkušenj, ki je lahko koristna za vse udeležene strani: izvajalce in upravičence.

Ko je novica o evakuaciji otrok z rakom iz Ukrajine prispela v fundacijo Villavecchia, njeno osebje ni oklevalo niti za trenutek. Takoj so se prostovoljno javili, da sprejmejo otroke in njihove družine ter jim pomagajo. Da pa bi lahko tem otrokom zagotovili oskrbo in podporo, kakršno resnično potrebujejo, se je morala fundacija povezati z bolnišnicami ter številnimi drugimi akterji in prostovoljci. Skupaj jim je uspelo ustvariti varno mesto za mlade bolnike v Barceloni. Natàlia Ferrer Ametller je z nami delila njihove zgodbe.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s tem projektom oziroma pobudo?

Ko smo bili obveščeni, da otroke z rakom evakuirajo iz Ukrajine, smo sodelujočim organom in mednarodni organizaciji, ki je vodila evakuacijo, ponudili pomoč. Zadolženi smo bili za organizacijo celotne operacije in od mednarodne fundacije Josepa Carrerasa smo takoj prejeli podporo, da bi nam to uspelo. Pomoč so ponudili tudi številni drugi. Oklevali nismo niti za trenutek; hoteli smo pomagati na področjih, na katerih lahko: sprejeli smo otroke z rakom, jim pomagali in podprli njihove družine v sodelovanju z bolnišnicami, v katere so bili otroci napoteni.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv? (Če ste, lahko navedete kakšen primer?)

To je bila zelo intenzivna izkušnja in naučili smo se veliko. Predvsem smo izvedeli za težke razmere beguncev. Največja težava so bili jezik in nekateri kulturni vidiki. Vendar so nam pomagali številni prostovoljci, ki so opravili ogromno delo kot tolmači in so otroke spremljali med celotnim bivanjem v bolnišnici, prevozi z reševalnim vozilom, obiski in formalnostmi. Veliko zdravljenj je zelo dobro napredovalo; številni otroci so že zaključili akutno zdravljenje in so v fazi vzdrževanja stanja. Nekateri so se lahko vrnili domov. Tukaj je na primer fotografija enega od otrok, Mykole, in njegove matere, skupaj z našo bolnišnično socialno delavko. Skupaj smo prestali zelo težke čase, najboljše darilo pa sta bila nasmeh na obrazih otrok in pomirjen pogled mater.

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti?

Uporabili jih bomo za nadaljevanje dela. Imamo tri družine, katerih otroci so zaradi zapletov pri zdravljenju še vedno v akutni fazi. Potrebujejo nastanitev, sredstva za preživljanje, prevoz, pomoč pri odmerjanju zdravil, tolmača itd., preostale družine pa morajo še naprej vedeti, da smo jim na voljo.

Ali že načrtujete nove projekte?

Da, pripravljamo paviljon Victoria, ki je pediatrični hospic in prvi te vrste v Španiji. To bo prostor za oskrbo otrok z boleznimi, ki jih ni mogoče ozdraviti ali so napredovale, ali otrok v zadnjih dneh življenja. Prenovili bomo zgodovinsko stavbo na simbolični lokaciji nekdanje bolnišnice Sant Pau v Barceloni.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Menimo, da je zelo pomembno jasno opredeliti potrebe in razviti projekte, s katerimi bomo pomagali tam, kjer je treba, ne glede na težave. V ta namen moramo znati prisluhniti, se učiti, sprejeti pomoč in se povezati z drugimi, ki lahko naše delo dopolnijo. Ceniti moramo delo drugih in si vsi skupaj prizadevati za isti cilj.

Ali menite, da se bo solidarnost z ukrajinskimi begunci zmanjšala, če bo vojna v Ukrajini še dolgo trajala?

Žal je tako, da aktualni dogodki hitro postanejo stare novice, solidarnost, ki jo prikličejo, pa je lahko kratkotrajna. Vendar je res tudi, da so lahko ljudje v boju za pravice in socialno pravičnost zelo vztrajni.

Kaj lahko in bi morale organizacije civilne družbe storiti v ta namen?

Pozvati oblasti, naj še naprej zagotavljajo pomoč in krepijo vlogo socialnih ustanov.

Ali bi lahko imela EU pri tem pozitivno vlogo?

Da, in sicer tako, da uprave in vlade na evropski ravni spodbuja in jim priporoča, naj sodelujejo in naj ustreznim organom olajšajo delo. To ne bo šlo, če bodo uprave delovale na enem bregu in organi na drugem, med njimi pa ne bo nobene povezave. Javne uprave potrebujejo civilno družbo, ta pa ne more in ne sme ostati sama. Številne socialne ustanove delajo brez podpore javnih uprav. Seveda se zavedamo, da so za odprtost in mrežno povezovanje potrebna prizadevanja, a vemo tudi, da je na tem področju vsekakor veliko priložnosti za sodelovanje.

Poljska skavtska organizacija (ZHP), ki je največja organizacija za neformalno izobraževanje mladih v državi, je od prvega dne vojne pomagala ukrajinskim beguncem ter se odzivala na njihove različne in spreminjajoče se potrebe. ZHP je ponosna, da so se njeni člani brez pomisleka odločili, da bodo pomagali Ukrajini, za kar je tudi njena zasluga. Ideali, ki jih ZHP privzgoji svojim mladim članom, te spodbujajo k temu, da si prizadevajo za boljši svet, za kar bi se morali vsi truditi vsak dan. Olgi Junkuszew, predstavnici Poljske skavtske organizacije, smo zastavili številna vprašanja.

EESO info: Kaj vas je napeljalo na zamisel o projektu?
Bilo je povsem naravno, da se moramo odzvati na krizo – pomoč je izredno pomemben vidik izobraževalnega dela Poljske skavtske organizacije. Odziv članov ZHP je pokazal, da naše stalno izobraževalno delo in ideali, ki jih posredujemo mladim, resnično vplivajo na njihovo življenje, jih podpirajo in jih spodbujajo, da spremenijo svet na bolje. Ponosni smo, da so se naši člani odločili brez pomisleka pomagati Ukrajini.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? (Če da, lahko navedete kakšen primer?)
Naš projekt je bil zelo dobro sprejet. Ocenjujemo, da je vsak tretji ukrajinski begunec prejel podporo v centrih, ki jih vodijo skavti, in da je skoraj 6000 otrok dobilo možnost iti na poletne tabore. Vemo, da so otroci tako lahko prišli do telesnega, duševnega in čustvenega počitka, ki so ga tako zelo potrebovali. Naši ukrepi so se razvijali glede na spreminjajoče se potrebe. Vemo, da je bilo pozitivno ocenjeno to, da smo se uspeli stalno soočati z več izzivi zapored. Tudi od ukrajinskih skavtskih organizacij, s katerimi smo v stiku, prejemamo pozitivne povratne informacije.

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?
Z denarno nagrado bomo lahko še naprej razvijali naš izobraževalni program, ki nam bo omogočil, da izoblikujemo prihodnje generacije aktivnih državljanov, ki dajejo pobude in so prisotni tam, kjer so potrebni, da se odzovejo na izzive današnjega sveta. S temi sredstvi bodo lahko člani ZHP še naprej odraščali med prijatelji ter hkrati pridobivali vseživljenjske spretnosti in krepili svoje značaje v skladu s skavtskimi vrednotami.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?
Menimo, da lahko neka organizacija doseže rezultate le, če vedno deluje v skladu s svojimi vrednotami in poslanstvom. Tako ji ne bo treba skrbeti za rezultate in sodelovanje članov.

Ali menite, da bo solidarnost z ukrajinskimi begunci začela pojemati, če se bo vojna nadaljevala? Kaj lahko storijo oziroma bi morale storiti organizacije civilne družbe, da bi to preprečile? Ali bi lahko EU pri tem imela pozitivno vlogo?
Seveda! Kot skavti Poljske skavtske organizacije menimo, da bi si moral vsak od nas vsak dan prizadevati, da bi svet zapustili vsaj malo boljši, kot smo ga našli. To pomeni, da je treba ljudi spodbujati k manjšim vsakodnevnim dejanjem, ki še naprej spreminjajo svet okoli nas. Pomoč Ukrajini je maraton in ne šprint. To si moramo zapomniti in neposredno nuditi podporo v našem vsakdanjem življenju.