Pripravila skupina organizacij civilne družbe v EESO

Cene stanovanjskih nepremičnin v EU so se med letoma 2010 in 2022 zvišale za 47 %. V istem obdobju so se najemnine povečale za 18 %. Po podatkih Eurostata je leta 2023 več kot 10 % gospodinjstev v mestih in 7 % gospodinjstev na podeželju več kot 40 % svojega razpoložljivega dohodka porabilo za nastanitev. Da bi bolje razumeli, kako bi lahko stanovanja postala cenovno dostopnejša za vse Evropejce in bolj trajnostna, je EESO naročil študijo, v kateri so preučene politične rešitve za dosego tega cilja. V tem intervjuju soavtorici študije Agnieszka Maj, ekonomistka, in Karolina Zubel, direktorica za okolje, energijo in podnebne spremembe iz Centra za socialne in ekonomske raziskave (CASE), razpravljata o ključnih ugotovitvah te študije.

O čem govori ta študija EESO in zakaj je pomembna?

Študija o cenovno dostopnih in trajnostnih stanovanjih v EU preučuje potrebo po cenovno dostopnih in trajnostnih stanovanjih v EU, pri čemer poudarja vlogo digitalizacije (umetna inteligenca, digitalna gradbena dovoljenja, ustrezne podatkovne zbirke) in struktur socialne ekonomije. S študijami primerov poudarja inovativna prizadevanja za izboljšanje cenovne in splošne dostopnosti ter trajnostnosti stanovanj. Študija vsebuje izvedljiva priporočila za leti 2030 in 2050, ki so usklajena s cilji EU glede odpornosti proti podnebnim spremembam, socialne pravičnosti in gospodarske rasti. Ponuja strateški vpogled za prilagajanje stanovanjskih politik spreminjajočim se izzivom, hkrati pa spodbuja blaginjo skupnosti.

Katere so glavne ugotovitve te študije?

Digitalizacija je pomembna priložnost za izboljšanje učinkovitosti pri načrtovanju, gradnji in upravljanju stanovanj, s čimer bi se lahko zmanjšali stroški in povečala trajnostnost. Vendar je njen sedanji učinek na zmanjšanje stroškov omejen. Glavne ovire za sprejetje digitalnega napredka vključujejo tradicionalna stališča deležnikov, zaznano nizko donosnost naložb, visoke stroške izvajanja ter pomanjkanje spodbud, usposabljanja in predpisov. Za sprostitev celotnega potenciala digitalizacije so bistvenega pomena nadaljnje naložbe v digitalno infrastrukturo, na primer z zagotavljanjem interoperabilnosti digitalnih platform.

Vključevanje subjektov socialne ekonomije (delno profitnih stanovanjskih združenj, javnokoristnih organizacij, zadrug) je obetavna politična inovacija za reševanje sedanjih stanovanjskih izzivov. Ti subjekti ponujajo stroškovno učinkovite in dobro zasnovane stanovanjske rešitve, ki spodbujajo kohezijo skupnosti in dolgoročno stanovanjsko stabilnost. Neprofitna in delno profitna stanovanja na Dunaju, ki predstavljajo 30 % vseh stanovanjskih projektov v mestu, imajo na primer ključno vlogo pri stabilizaciji stanovanjskega trga, saj se zaradi njih znižujejo cene. To pomaga ohranjati dostopnost najemnin in preprečuje izkrivljanje trga.

Katera so vaša glavna priporočila za ukrepanje in nadaljnje raziskave na podlagi teh ugotovitev?

Srednjeročno bi morali na področju stanovanjske politike v EU dati prednost sprejetju „novega evropskega dogovora za cenovno dostopna in trajnostna socialna stanovanja“ ter „direktive o stanovanjih“, da bi zagotovili enoten pristop v vseh državah članicah. Države bi morale spodbujati inovativne modele, kot so zadruge in delno profitna stanovanja, zagotavljati prožno finančno podporo za stanovanjske projekte in sprejeti digitalna orodja za izboljšanje stanovanjskih rešitev.

Dolgoročno bi morali v stanovanjske politike vključiti strateški in trajnosten pristop s poudarkom na lokalnih rešitvah in stalnem spremljanju. Digitalizacijo je treba standardizirati z zakonodajo, pri čemer je treba upoštevati prakse krožnega gospodarstva, kot so bančna posojila, vezana na krožnost stavb, spodbude za najem, ki temeljijo na energijski učinkovitosti, in pobude za financiranje na lokalni ravni. Poleg tega bi bilo treba koncept socialnih stanovanj razširiti na družine s srednjimi dohodki, podobno kot v dunajskem modelu „družbenih stanovanj“, s čimer bi spodbujali socialno mešano strukturo in preprečevali gentrifikacijo. Ključno je tudi, da se osredotočimo na nove gradnje in prenovo ter spremenimo namembnost neuporabljenih stavb, da bi učinkovito zadovoljili stanovanjske potrebe.

Prihodnje raziskave bi se morale osredotočiti na vključujoče pristope pri urbanističnem načrtovanju, gradnji in zagotavljanju stanovanj, da bi izboljšali dostopnost za vse državljane. Preučiti bi bilo treba tudi vpliv nastajajočih tehnologij, kot sta umetna inteligenca in avtomatizacija, na prihranke pri stroških ter učinkovitost pri razvoju in upravljanju stanovanj. Poleg tega bi bilo treba z raziskavami preučiti inovativne stanovanjske modele v državah članicah EU ter opredeliti strategije, ki bi lahko izboljšale cenovno dostopnost in trajnostnost.

Študijo je naročil EESO na predlog skupine organizacij civilne družbe.