Nemški sindikalist Peter Schmidt govori o izzivih, s katerimi se soočajo sindikati v njegovi državi, kjer je veliko delavcev odpuščenih ali so na čakanju, delavci, ki so nujno potrebni, pa so pri svojem delu ogroženi.

Kako doživljate sedanjo koronavirusno krizo?

Imam občutek, kot da bi živeli v neresničnem svetu, in ugotavljam, kako ranljiva sta naša družba in gospodarstvo.

Kaj kriza pomeni za vas in vašo organizacijo?

Zame kot sindikalista je bistveno, da se sestajamo in komuniciramo. Svoboda združevanja je temeljni element naše demokracije. Spoznali smo, kako pomembna je ta pravica, in da se bomo morali v prihodnosti boriti za njeno ohranitev.

Tam, kjer smo imeli odlične odnose z delodajalci, smo našli načine za ohranitev socialnega dialoga in dosegli dogovore, ki so bili izjemno dobri za vse strani. Drugod pa so bili na izgubi tako delavci kot podjetja.

Kako je na vas vplivala omejitev gibanja?

Najbolj me je ganila velika družbena solidarnost med sosedi in prijatelji. Presenetilo me je tudi, kako se je upočasnil tempo družbe.

Kaj ste v tem težkem času najbolj pogrešali?

Druženje s prijatelji in družino ter obiske restavracij.

Kaj nas omejitev gibanja lahko nauči?

Da so najpomembnejši člani naše družbe medicinske sestre, prodajalci, smetarji, oskrbovalci in drugi, pri tem pa imajo najnižje plače. Virus je razgalil ranljivost našega gospodarstva, zato se moramo preusmeriti na ekonomijo blaginje.

Ali je kaj upanja za ljudi, katerih delovna mesta so ogrožena?

Da so se države članice naučile iz izkušenj in bodo te ljudi podpirale veliko dlje, kot je to določeno v njihovih pogodbah.

Koga bi radi najprej videli, ko se bo vse to končalo?

Svojo mater. Prebiva v domu za ostarele, kjer še vedno velja omejitev gibanja.