Tatjana Babrauskienė: „Če nič drugega, je karantena ljudem dala čas, da si napolnijo baterije in razmislijo, kako pomembni so naši medsebojni odnosi.“

Tatjana Babrauskienė je članica litovske delegacije v EESO in litovskega sindikata za izobraževanje in znanost. EESO info jo je povprašal, kako je dojemala krizo zaradi COVID-19 v svoji državi.

Kako je na vas vplivala omejitev gibanja?

To je bila edinstvena izkušnja z veliko tesnobe in valovi panike, ki nas je zajela, ko smo spremljali poročanje o virusu, ki se po svetu širi kot požar.

Hkrati pa se je življenje nekako upočasnilo v svetu, kjer se je čez noč vse spremenilo. Znašli smo se v novi normalnosti.

Nabiralnik moje organizacije so preplavila e-sporočila članov in učiteljev, ki so se počutili izgubljeni in so potrebovali podporo. Ustvarili smo informativno spletno stran o COVID-19 s priporočili, pravnimi nasveti in drugimi koristnimi informacijami ter stran o „zamislih za učenje na daljavo“ z nasveti in orodji za e-poučevanje in e-učenje.

Vse to nam je dalo nove energije, saj smo vedeli, da se številni zanašajo na nas in so od nas odvisni.

Kaj ste v tem težkem času najbolj pogrešali?

Srečanja s prijatelji in kolegi, predvsem pa z mojimi dragimi.

Če na primer omenim veliko noč: po tradiciji veliko noč preživljamo s širšo družino. Letos smo kot običajno pobarvali pirhe in skuhali posebne jedi, vendar pa v našem praznovanju ni bilo pravega veselja.

Na srečo smo lahko zapustili stanovanje, če smo šli na sprehod ali telovadit, sami ali s člani družine, in to sem pogosto izkoristila. 

Kaj nas omejitev gibanja lahko nauči?

Med karanteno smo ustvarili nove prakse, saj smo bili več na spletu. V prihodnje se bo pokazalo, ali bodo te prakse postale običajni način dela in komuniciranja in ali se bosta spremenili pogostost in dolžina srečanj s sodelavci in prijatelji.

Karantena je bila hkrati tudi šolski poskus, ki je preveril, kako uspešni so učenci vseh starosti pri spletnem pouku v primerjavi s poukom v razredu. Žal se je s tem povečala tudi neenakost in ni še jasno, ali se bodo lahko šole po krizi vrnile v prejšnje stanje.

Pokazalo se je, da digitalni prehod prinaša nevarnost diskriminacije na podlagi starosti, širjenje teorij zarote in razraščanje lažnih novic, ko ljudje iščejo odgovore na pomembna vprašanja: kaj se dogaja, kdo je odgovoren za to in zakaj se to dogaja? Po drugi strani pa danes tehnologija omogoča spremljanje vseh ves čas. Kako bi to lahko vplivalo na naše osebno življenje? Ne bi se smeli znajti v položaju, ko moramo izbirati med zasebnostjo in zdravjem.

Dobra novica omejitve gibanja je ta, da ustavitev človekovih dejavnosti vpliva na podnebne spremembe, zmanjšanje emisij CO2 in sprememba razmišljanja ljudi pa sta lahko bližje uresničitvi.

Ali je kaj upanja za ljudi, katerih delovna mesta so ogrožena?

Omejitev gibanja vseh delavcev ni prizadela enako. Največ prihodka in delovnih mest je bilo izgubljenih pri tistih, katerih službe niso veljale za ključne oziroma jih ni bilo mogoče opravljati od doma.

Negotovost delovnih mest in plače je v korelaciji z ravnjo izobrazbe, zato moramo okrepiti naše sisteme izobraževanja in usposabljanja ter vsem, ki to potrebujejo, zagotoviti ustrezno izpopolnjevanje in preusposabljanje. Zagotoviti moramo, da bomo po krizi močnejši in bolje pripravljeni na prihodnost, kakršna koli že bo.

So ljudje, ki bi jih radi videli, pa se z njimi še niste mogli srečati?

Moji prijatelji in kolegi v tujini. Komaj čakam, da jih srečam in z njimi sodelujem brez strahu glede mask, fizične razdalje in razkuževanja rok.

Litva je bila zelo uspešna in krivulje ni samo sploščila, temveč jo je povsem izničila. Naše družbeno življenje je znova (skoraj) normalno. V nekaterih državah pa razmere niso tako stabilne. Upam, da bo kmalu bolje tudi pri njih.

Če nič drugega, je karantena ljudem dala čas, da si napolnijo baterije in razmislijo, kako pomembni so naši medsebojni odnosi.