Združenje Agevolando je italijanska prostovoljska organizacija, ki združuje mladoletnike in mlade odrasle, ki so del otroštva ali vse otroštvo preživeli v oskrbi in morajo sedaj zapustiti sistem, da bi zaživeli samostojno življenje. Ker ta prehod še zdaleč ni enostaven, je združenje Agevolando ustvarilo projekt, ki je osvojil nagrado za civilno družbo leta 2022 v kategoriji mladih – Care Leavers Network (CLN), mreža mladih, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo. Njen cilj je ustvariti prostor, v katerem bodo lahko mladi, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, predstavili lastne predloge in rešitve ter postali ključni akterji pri oblikovanju sistema oskrbe, ki bo resnično ustrezal njihovim potrebam, in pri zagotavljanju čim bolj nemotene poti v odraslost za vse v njihovem položaju.  Govorili smo s predsednikom in projektnim vodjo mreže CLN, Federicom Zullom in Cecilio Dante.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s to pobudo?

Mreža CLN (Care Leavers Network) je bila ustanovljena po tem, ko je postalo jasno, da morajo imeti „mladi, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo“ in ki dejavno sodelujejo v združenju Agevolando, prostor, namenjen njim, da bi lahko primerjali izkušnje ter skupaj predstavili predloge za izboljšanje sistema oskrbe in poznejši prehod v odraslost v Italiji in Evropi. Združenje Agevolando se je odločilo, da bo zagovorništvo mladih, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, spodbujalo z izvajanjem tega projekta, ki jim od leta 2013 omogoča, da prevzemajo vodilno vlogo pri podajanju predlogov in sodelovanju v razpravah z institucijami in strokovnjaki, kar prinaša resnične spremembe v sistemu oskrbe otrok in pri „zapuščanju izvendružinske oskrbe“ v Italiji.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? Če je odgovor pritrdilen, ali lahko navedete primer?
Projekt so zelo dobro sprejele ustanove, namenjene otrokom, v naši državi, tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Leta 2015 je Garante Nazionale per l’Infanzia e l’Adolescenza (italijanski varuh človekovih pravic za otroke in mladostnike) želel podpreti razširitev mreže CLN v nacionalni organ (prej je obstajala le v italijanski deželi Emilija-Romanja) in od takrat naprej vključuje mlade, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, v številnih regijah, ki vsako leto prosijo za razširitev na druge regije, kar dokazuje vrednost projekta. Mladi, ki sodelujejo v mreži CLN, zelo cenijo njene cilje in rezultate, tako v smislu vpliva, ki so ga njihova priporočila imela na zakonodajo in poklicno kulturo, kot tudi glede odnosov, ki so se zaradi medsebojne podpore razvili med njimi in s kontaktnimi osebami – vpletenimi odraslimi, ki spremljajo njihov napredek in olajšujejo različne procese. Številni mladi, vključeni v projekt, so lahko izkoristili še druge interne projekte in priložnosti, ki jih ponuja združenje (na primer s projektom „Se avessi“ so bili tudi finančno podprti v smislu psihološke, stanovanjske, študijske in delovne pomoči).

Kako boste ta posebna sredstva uporabili za dodatno pomoč skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?
Sredstva bodo porabljena za zagotovitev kontinuitete projekta in njegove trajnostnosti skozi čas. V Italiji je težko najti finančna sredstva in vire za podporo projektom sodelovanja in zagovorništva mladih, ki niso dovolj razširjeni. Ta težava pa ne postavlja pod vprašaj pomena in veljavnosti projekta ter potrebe po njegovem nadaljnjem sistematičnem izvajanju tudi v prihodnosti, da se lahko vsak od približno 6000 mladih, ki vsako leto zapustijo sistem oskrbe v Italiji, ko dopolnijo 18 let, odloči, da se pridruži mreži CLN.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?
Priporočamo jim, da olajšajo poti za aktivno vključevanje in vodenje mladih – najsi gre za mlade, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo, ali druge mlade s težavami – da bi se lahko organizirali kot združenja ter skupaj oblikovali zagovorništvo in vzajemno samopomoč, pri tem pa spodbujali ukrepe za vključevanje drugih mladih v tesnem sodelovanju z organizacijami, ki izražajo stališča strokovnjakov in odraslih, na lokalni, nacionalni in evropski ravni.

Ali menite, da EU v zadostni meri pomaga prikrajšani mladini? Ali imate kakšne nasvete ali priporočila za posebne ukrepe?
EU daje večji in bolj praktičen poudarek na mlade, ki živijo v prikrajšanih razmerah, kot je to storila v preteklosti, vendar je treba storiti še veliko v smislu spodbujanja univerzalnih pravic in priložnosti za njihovo polno vključitev. Predlagamo znatne naložbe v participacijo mladih na vseh področjih dejavnosti in življenja, s čimer bi spodbudili njihovo opolnomočenje in olajšali procese opolnomočenja, ki lahko spodbudijo močno in konstruktivno udeležbo v družbi. Menimo, da bi lahko pomenilo ključno razliko, če bi se državam članicam EU naložilo, naj vzpostavijo mehanizme, vključno z institucionalnimi, ki bi zagotovili take celovite participativne ukrepe z usmerjenim in ustreznim dodeljevanjem sredstev.