Mlada aktivistka za podnebje in človekove pravice ter soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium, Adélaïde Charlier, nam je povedala, kaj vse je narobe s podnebnim dogovorom na COP29, ki je bil nedavno sklenjen v azerbajdžanski prestolnici Bakuju. Konferenca COP29, ki jo mnogi vidijo kot simbol porušenega zaupanja in podnebne neenakosti, je močno razočarala ranljive države in civilno družbo.

Po nedavni konferenci o podnebnih spremembah COP29 v Bakuju je svetovna javnost razdeljena, ranljive države in civilna družba pa izražajo globoko nezadovoljstvo, ker menijo, da je bilo njihovo zaupanje izigrano. Kljub dogovoru, da bo do leta 2035 vsako leto 300 milijard USD namenjenih državam v razvoju za pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe, je to odločno premalo glede na nujne potrebe tistih, ki so najbolj izpostavljeni podnebni krizi.

„Bolje brez dogovora, kot da je ta slab“

Harjeet Singh, direktor za globalno sodelovanje pri Pobudi za pogodbo o neširjenju fosilnih goriv, je 24 ur pred sprejetjem dokončnega dogovora povzel razpoloženje z besedami: „Bolje brez dogovora, kot da je ta slab.“ Njegova izjava je odražala vse večje napetosti med prizadetimi državami, civilno družbo in bogatejšimi državami. V nedeljo je na konferenci udarila kruta resničnost, saj je bil predstavljen le en sam finančni cilj: zaveza v višini 300 milijard EUR letno do leta 2035. Ta cilj je smešen, saj je daleč od tega, kar so skupaj zahtevale ranljive države (1,3 bilijona USD za kritje njihovih potreb v zvezi s prilagajanjem, blaženjem ter odpravo izgub in škode).

Dogovor se navezuje na novi skupni količinsko opredeljeni cilj, ki je namenjen financiranju podnebnega prehoda v državah v razvoju. Čeprav gre za trikratnik cilja 100 milijard USD, določenega leta 2009, ki je bil izpolnjen šele leta 2022 z dveletno zamudo, to še zdaleč ni dovolj. Stomilijardna zaveza iz leta 2009 bi ob upoštevanju inflacije leta 2035 znašala 258 milijard USD, kar pomeni, da bi bil dejanski napor realno višji le za 42 milijard USD. Ranljive države so bile jasne: potrebni so bilijoni, ne milijarde.

Struktura predlaganega finančnega cilja je ravno tako nezadovoljiva kot sam znesek. Ne vsebuje namreč nobene konkretne zaveze glede uporabe mehanizmov javnega financiranja, kot so nepovratna sredstva ali subvencije, ki jih države svetovnega juga nujno potrebujejo.

Poleg tega ni podciljev za ustrezno financiranje blažitve, prilagajanja ter odpravljanja izgub in škode. Pomanjkanje jasne osredotočenosti na prilagajanje ter nesorazmerni poudarek na blaženju, ki ga primarno financirajo multilateralne razvojne banke in zasebni sektor, dokazujeta, da se od leta 2009, ko je bilo prilagajanju namenjenih občutno premalo sredstev, še vedno nismo ničesar naučili. Stanje še dodatno poslabšuje pomanjkanje odgovornosti in namenskega financiranja izgub in škode.

Čeprav so izgube in škoda v sporazumu omenjene, gre zgolj za nedoločno in bežno omembo ter v sporazumu nimajo vsebinske teže. Okvir dopušča tudi obsežno uporabo zasebnega financiranja, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, zasebnimi naložbami z zmanjšanim tveganjem, podprtimi z javnimi sredstvi, in popolnoma zasebnimi naložbami, ki se dejavno spodbujajo.

Neupoštevanje zgodovinske odgovornosti

Dogovor je poleg nezadostnega financiranja razkril tudi globoke razpoke v podnebni diplomaciji. Bogatejše države niso upoštevale različne odgovornosti in so tako del finančnega bremena preložile na ramena ranljivih držav, ki so že zdaj izpostavljene pretežnemu deležu podnebnih vplivov. Države, kot so Indija, Kuba, Bolivija in Nigerija, so izrazile ogorčenje in obtožile bogate države, da se izogibajo plačilu za svoje pretekle emisije toplogrednih plinov.

To neupoštevanje je docela porušilo zaupanje, napetost pa je dosegla raven, kakršne v zgodovini pogajanj na konferencah pogodbenic še ni bilo. Sedanja zaveza v višini 300 milijard USD je razmeroma nizka v primerjavi z 1 bilijonom USD, ki je po ocenah strokovnjakov OZN potreben kot minimalna naložba za države v razvoju (brez Kitajske) do leta 2035.

Slab dogovor pod prisilo

Najrevnejše in najranljivejše države na svetu, vključno s 45 najmanj razvitimi državami in 40 malimi otoškimi državami, so zaradi ogromnega političnega pritiska dogovor na koncu vendarle sprejele. V to so bile prisiljene zaradi bojazni, da bodo ostale brez vsakršnega dogovora, zlasti ker utegne biti med Trumpovim predsedovanjem ogrožen nadaljnji napredek na področju podnebja. Za mnoge je bil to boleč kompromis: sprejeti nezadostno financiranje za takojšnjo pomoč.

Cena zamude

„Slab dogovor“ ni le udarec za diplomatske odnose, ampak bo imel uničujoče posledice za več milijonov ljudi. Ranljive države so se zaradi skrajnih vremenskih razmer, dviga morske gladine in pomanjkanja virov že znašle na robu svojih zmogljivosti. Vlade v bogatejših državah se morajo zavedati, da bodo takojšnje naložbe v podnebne ukrepe stale precej manj, kot če bodo čakale, da se katastrofalno visok račun, ki nam ga izdaja mati narava, še poveča.

Izid konference COP29 pomeni jasno opozorilo: podnebna kriza zahteva drzne in takojšnje ukrepe ter pravičnost za najbolj prizadete. Ker ne sprejmemo zavez, ki bi prispevale k preobrazbi, se z vsakim letom bolj poglabljajo razlike med svetovnim severom in jugom, kar spodjeda samo bistvo svetovnega sodelovanja na področju podnebja.

Pred konferenco COP30 je jasno, da boj za podnebno pravičnost še zdaleč ni končan.

Adélaïde Charlier je 23-letna evropska aktivistka za podnebno pravičnost, najbolj znana kot soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium. Zdaj deluje tudi kot ustanoviteljica organizacije Bridge (povezovanje mladinske in podnebne politike). Je tudi nominiranka za uvrstitev na lestvico Forbes 30under30 za leto 2024.

Mariya Mincheva

Bolgarija in Romunija sta leta 2011 izpolnili pogoje za pridružitev schengenskemu območju. Vendar 13 let pozneje še vedno ne uživata vseh koristi prostega gibanja. To ima politično ceno in spodbuja evroskeptično razpoloženje.

Ministri Madžarske, Avstrije, Bolgarije in Romunije za notranje zadeve so se na seji Sveta 22. novembra v Budimpešti dogovorili o „uvedbi potrebnih ukrepov“ za določitev datuma za odpravo kontrol na kopenskih mejah ob upoštevanju okrepljenih prizadevanj za zajezitev prihodov migrantov brez urejenega statusa po zahodnobalkanski poti.

Schengenski sporazum je temeljna podlaga za prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala v EU ter ključni dejavnik njenega gospodarskega uspeha. Omejitve ogrožajo konkurenčnost in gospodarsko rast EU ter preprečujejo uresničitev socialnega tržnega gospodarstva, kot je predvideno v Pogodbah.

Države članice že leta uvajajo začasni nadzor na mejah, vendar gospodarski in socialni učinek teh odločitev na enotni trg še ni bil ocenjen. Evropska komisija ocenjuje fizične ovire za trgovino, vendar to zajema le mejne blokade, demonstracije in napade na tovornjake. Učinki nadzora na kopenskih mejah, vključno z začasno uvedbo nadzora na mejah držav članic schengenskega območja, se ne upoštevajo.

Svet je leta 2023 sklenil, da se z 31. marcem 2024 odpravi nadzor na notranjih zračnih in morskih mejah z Bolgarijo in Romunijo. Vendar so bile kontrole na notranjih kopenskih mejah ohranjene, ne da bi se določil datum za njihovo odstranitev. To povzroča znatne stroške in podjetjem preprečuje, da bi v celoti izkoristila prednosti enotnega trga.

EU lahko z ukrepi za popolno vključitev Bolgarije in Romunije v schengensko območje okrepi svojo notranjo kohezijo, poveča konkurenčnost ter zaščiti temeljni načeli prostega gibanja in solidarnosti, na katerih temelji evropski projekt.

Po mnenju Evropskega parlamenta bi lahko nesodelovanje v schengenskem območju vplivalo na tržna pričakovanja glede statusa teh držav v EU. To je politični signal, ki bi lahko vplival na donosnost njihovih državnih obveznic, ceno finančnih sredstev in obrestne mere za podjetja in gospodinjstva, prizadel pa bi lahko tudi realno gospodarstvo.

Obe državi letno plačujeta milijarde evrov zaradi višjih stroškov logističnih storitev, zamud pri dobavi blaga in opreme ter višjih stroškov za gorivo in plače voznikov. Ti neposredni stroški se z višjimi cenami neizogibno prenesejo na potrošnike, vplivajo pa tudi na telesno in duševno zdravje delavcev.

To ovira turizem, pa tudi prosti pretok delovne sile, saj omejuje možnosti delavcev iz Bolgarije in Romunije za iskanje zaposlitve v sosednjih državah članicah. Ta omejitev vpliva na gradbeništvo, kmetijstvo in storitveni sektor, ki so močno odvisni od sezonskih in začasnih delavcev.

Enrico Letta v svojem poročilu o prihodnosti enotnega trga poziva k odločnemu nasprotovanju vsem poskusom omejevanja prostega gibanja med državami članicami, vključno s tehničnimi omejitvami na poteh in v cestnem prometu, pa tudi vsem začasnim prekinitvam izvajanja Schengenskega sporazuma.

Skrajni čas je, da Svet določi datum za odpravo kontrol na kopenskih mejah med Bolgarijo, Romunijo in drugimi državami članicami, ki so članice schengenskega območja. Končna odločitev o tem vprašanju naj bi bila sprejeta na seji Sveta EU za pravosodje in notranje zadeve 12. decembra.

Bolgarija in Romunija plačujeta visoko ekonomsko in politično ceno za to, da nista v celoti vključeni v schengenski režim. To hkrati negativno vpliva na konkurenčnost in gospodarstvo rast EU. Po mnenju Mariye Mincheve, poročevalke za mnenje Stroški nesodelovanja v schengenskem območju za enotni trg – posledice za Bolgarijo in Romunijo, je skrajni čas, da Svet EU določi datum za odpravo kontrol na kopenskih mejah med tema državama in ostalimi državami, ki so članice schengenskega območja.  (ll)

Leto napredka in obetov: razmišljanje predsednika Oliverja Röpkeja

Ob zaključku leta 2024 razmišljam o letu pomembnih dosežkov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO). Skupaj smo okrepili glas civilne družbe, utrdili demokratična načela ter se zavzemali za trajnostnost v Evropi in po svetu.

Eden naših najpomembnejših mejnikov je bila uvedba pobude za člane iz držav kandidatk za širitev, s katero smo v posvetovalne postopke EESO vključili predstavnike iz držav kandidatk za članstvo v EU. Ta pobuda potrjuje našo zavezanost preglednemu širitvenemu procesu, ki temelji na dosežkih, ter pripravi prihodnjih držav članic na polno sodelovanje pri oblikovanju EU.

Svetovna partnerstva smo razširili s podpisom memoranduma o soglasju s Svetom za trajnostni gospodarski in socialni razvoj Brazilije. S tem smo okrepili sodelovanje na področju trajnostnega razvoja in demokracije, kar se je pokazalo tudi na mojih srečanjih s predsednikom Lulo da Silvo. Na socialnem vrhu skupine G20 v Riu de Janeiru je imel EESO osrednjo vlogo in se je skupaj s predsednikom Lulo in brazilsko vlado zavzemal za reformo upravljanja in večjo socialno zaščito. Podobno je naše partnerstvo z Afriško unijo, formalizirano s skupno izjavo na Vrhu OZN o prihodnosti, poudarilo vključujoče globalno upravljanje in pravične podnebne ukrepe. Te globalne pobude razkrivajo vse večji vpliv EESO pri reševanju skupnih izzivov.

V Evropi je teden civilne družbe pokazal, kako pomembno je sodelovanje državljanov pri oblikovanju prihodnosti EU. Na forumu na visoki ravni o širitvi smo ponovno potrdili, da pri širitvi ne gre zgolj za premikanje meja, temveč tudi za poglabljanje skupnih vrednot. Srečanja z voditelji, kot je predsednik albanske vlade Edi Rama, so bila osredotočena na zagotavljanje, da ima civilna družba osrednjo vlogo v pogajanjih za pristop k EU. Ta prizadevanja so bila na seji predsedstva EESO v Varšavi dopolnjena z razpravami o digitalni preobrazbi, da bi tehnološki napredek uskladili z evropskimi vrednotami enakosti in pravičnosti. To bo tudi podlaga za sodelovanje s prihodnjim poljskim predsedstvom EU.

V letu 2025 se bomo še naprej osredotočali na krepitev participativne demokracije, spodbujanje socialne pravičnosti in reševanje svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe in digitalizacija. EESO si bo še naprej neutrudno prizadeval za Evropo, ki posluša, navdihuje in skrbi, da nihče ne bo zapostavljen.

Naj prihodnje leto vsem prinese mir, napredek in blaginjo. 

„Ženske na podeželju nočemo vzbujati usmiljenja ali sočutja, temveč hočemo biti priznane in cenjene kot zaveznice pri doseganju trajnostnega razvoja. Potrebujemo priložnosti in kakovostne osnovne storitve, da bi lahko ostale na svoji zemlji in še naprej hranile svet,“ pravi Luz Haro Guanga, ekvadorska kmetovalka in izvršna sekretarka Mreže podeželskih žena v Latinski Ameriki in na Karibskih otokih (RedLAC), ki je nedavno sodelovala v razpravi EESO o ženskah in trojni krizi planeta. Luz Haro Guanga je v pogovoru za EESO info spregovorila o vplivu podnebnih sprememb v Latinski Ameriki in o tem, zakaj kljub nazadovanju na konferenci COP16 v boju za bolj trajnosten in zdrav planet ni ne prostora ne časa za pesimizem.

Vaša organizacija, RedLAC, je sodelovala na COP16. Ali ste razočarani nad rezultati konference, saj ni bilo doseženo soglasje o financiranju varstva narave in biotske raznovrstnosti? Je bilo na konferenci COP16 sploh kaj doseženega?

Haro Guanga: Kot Ekvadorka s podeželja se že od osemdesetih let prejšnjega stoletja borim za pravice svojih podeželskih sester v Ekvadorju. Eno od spoznanj, ki sem jih pridobila v teh skoraj 40 letih, je, da so za družbene procese potrebna ogromna prizadevanja, da je le malo takojšnjih nagrad in da so potrebni predvsem vztrajnost, doslednost in nepopuščanje. Soglasje o financiranju varstva narave in biotske raznovrstnosti bi bilo nekaj odličnega, vendar sem prepričana, da so glasovi več tisoč mestnih in podeželskih mož in žena, ki so zasuli COP16 kot plaz zrnc peska, osvojili srca in glave, ki prej niso želeli podpreti teh nujnih podnebnih ukrepov.

Na koncu nismo dosegli svojega cilja, vendar si moramo zdaj pri oblasteh vsakega mesta, skupnosti in države še naprej prizadevati, da se bodo zavedle in z osebno, tehnično in politično voljo sprejele najboljše odločitve, da bi preprečili umiranje ljudi zaradi lakote v prihodnosti, ki bi bilo posledica današnjega neukrepanja.

Kako podnebne spremembe vplivajo na domorodne in podeželske ženske v Latinski Ameriki?

Izpostavila bi rada nekaj dejstev iz dokumenta, ki ga je pripravila Medameriška komisija za ženske (CIM) Organizacije ameriških držav (OAS) na podlagi dialoga s 70 voditeljicami iz 16 držav. Dialog se je začel septembra 2024. Dokument je bil predstavljen na konferenci COP16, v njem pa so bila zapisana tudi mnenja žensk na podeželju.

Ugotovljeno je bilo, da so podnebne spremembe realnost v vseh državah, tudi v Amerikah, in da imajo resne posledice. Posebej so bili izpostavljeni štirje podnebni pojavi.

Dolga suša: nekatere države so poročale, da je bilo več mesecev zelo malo padavin, države na jugu pa so doživele večletne suše.

Zvišanje temperatur je veliko nad normalno ravnjo: te visoke temperature skupaj s suhostjo tal prispevajo k številnim požarom; pri nekaterih gre za samovžig, drugi so podtaknjeni, v vseh primerih pa je eden od dejavnikov za požare tudi sušnost, ki vpliva na življenje in biotsko raznovrstne sisteme. Med srečanjem v Braziliji je bilo na primer sporočeno, da je bilo v zvezni državi Piauí 300 aktivnih požarov.

Viharji: omenjeno je bilo, da je dež intenziven in pada v zelo kratkih nalivih, ki jih pogosto spremljajo močni viharji. Udeleženci iz Srednje Amerike, Mehike, Dominikanske republike in obalnega dela Kolumbije so govorili o povečanju intenzivnosti in pogostosti orkanov in tropskih neviht, ki vplivajo na njihova območja.

Spremembe vzorcev padavin: izjavo „dežuje, ko to najmanj pričakuješ,“ je bilo slišati na vseh sestankih, na jugu in na območjih Andov pa so govorili tudi o nepričakovani zmrzali, toči in sneženju. Na splošno je bilo opaženo zmanjšanje letnih padavin; ko pa je le deževalo, so dejali, so bili to hudi nalivi, ki so povzročili poplave in naravne nesreče, smrtne žrtve ter veliko škodo na infrastrukturi, cestah in na poljih ter vplivali na življenjske pogoje, predvsem na podeželju. Eden od udeležencev je dogajanje povzel z besedami „včasih so padavine grozljive“.

Po drugi strani se uporabljajo netrajnostne prakse, ki izčrpavajo naravne vire. Najbolj zaskrbljujoči in najpogosteje omenjani so bili sekanje dreves in krčenje gozdov in mangrov, podtaknjeni gozdni požari, neustrezno ravnanje z vodnimi viri, onesnaževanje, spodbujanje intenzivnih, ekspanzivnih, vodnointenzivnih in onesnaževalnih dejavnosti ter pretirana uporaba kmetijskih kemikalij, herbicidov in pesticidov.

Eden od izstopajočih dejavnikov je bilo neukrepanje nekaterih lokalnih in nacionalnih vlad, ki niso razvile regulativnih okvirov za omejevanje uničujočih dejavnosti in spodbujanje trajnostnih proizvodnih strategij. Nekatere države predpise sicer imajo, vendar jih oblasti zaradi korupcije ali osebnih političnih interesov ne izvajajo.

Mednarodne voditelje se zato poziva, naj povečajo pritisk na države, da bodo spoštovale sporazume o biotski raznovrstnosti in podnebnih spremembah, ki so jih podpisale.

Ste optimistični ali pesimistični glede smeri, v katero gre boj za varstvo podnebja in okolja? Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti?

Pomembnih stvari ne bomo dosegli brez velikih ambicij. Podnebne spremembe vplivajo na nas in posledice občutimo vse hitreje, zato ne moremo ustaviti prizadevanj, da bi odločevalci namenili pozornost temeljnim vidikom, ki zahtevajo prednostno ukrepanje, ne le v smislu financiranja, temveč tudi v smislu usklajevanja, sodelovanja ter manjšega egoizma in strankarske politične gorečnosti.

Optimistična sem, da lahko – če še naprej glasno vztrajamo in nepopustljivo ohranjamo dolgoročne družbene procese, če sklepamo strateška zavezništva v Amerikah in po svetu – vplivamo na javne politike in zagotovimo, da se tisti, ki prevzamejo oblast ali odločanje, tudi zavedajo, da se je nujno boriti proti podnebnim spremembam in hkrati omejiti ukrepe, ki pospešujejo njihove škodljive in uničujoče učinke na naš planet: požare, monokulture, vsesplošno uporabo insekticidov in kemikalij, uničevanje vodnih bazenov, neselektiven ribolov, uničevanje izvirov vode, čiščenje odplak itd.

Pesimizem bo oslabil naše glasove, zaradi česar bi se sčasoma odpovedali svojemu delu in boju. Kljub negativnim pojavom ne smemo izgubljati časa, v boju za bolj trajnosten in zdrav planet ni prostora za pesimizem. Gre za vprašanje življenja ali smrti sedanje in prihodnjih generacij!

Čas za ukrepanje je bil včeraj. Vendar je tudi danes še vedno dober dan, da se lotimo spreminjanja ravnanja in sprejemanja zavez v dobro vseh ljudi.

Luz Haro Guanga je ekvadorska kmetovalka in izvršna sekretarka Mreže podeželskih žena v Latinski Ameriki in na Karibskih otokih (RedLAC) ter predsednica tehnične podružnice RedLAC v Ekvadorju, FUNMUJERURAL-e. RedLAC je socialna organizacija, ki jo sestavlja več kot 200 organizacij podeželskih žena iz vse Latinske Amerike in Karibskih otokov. Ustanovljena je bila leta 1990 v Argentini z namenom spodbujati učinkovito državljansko in politično udeležbo žensk na podeželju. Zahvaljujoč njenim dolgoletnim prizadevanjem je Organizacija ameriških držav (OAS) obdobje 2024–2034 razglasila za „medameriško desetletje pravic za vse ženske, mladostnice in deklice na podeželskih območjih v Amerikah“.

Andrey Gnyot

Za aretacijo je v Belorusiji dovolj, da izberete napačen poklic. Kot se je izkazalo, ste lahko zaradi takšne usodne napake aretirani tudi v središču Evrope, na primer v Srbiji. In to s pomočjo tako prestižne mednarodne organizacije, kot je Interpol. Moje besede so polne jedkega sarkazma in grenke resnice, vendar ne pretiravam. Ime mi je Andrey Gnyot. Sem beloruski filmski ustvarjalec, novinar in nekdanji politični zapornik. To je moja zgodba.

Leta 1999 sem se odločil postati novinar. Televizija in radio sta bila moja strast, moje sanje in moj konjiček. Kako bi si lahko 17-letnik predstavljal, da bo v njegovi državi neodvisno novinarstvo označeno kot ekstremizem, vsi drugi mediji pa bodo postali propagandno trobilo? Ne, nihče od nas ni pričakoval, da se bo to zgodilo v Evropi v 21. stoletju. A točno tako je danes v diktatorski Belorusiji: v državi ni niti enega samega neodvisnega medija. Vse medijske strukture so v lasti države, ki strogo nadzira izvajanje zelo preproste uredniške politike: hvaliti je treba Lukašenkovo samooklicano oblast, vsi, ki si jo upajo kritizirati, čeprav konstruktivno, pa dobijo iz komunistične preteklosti izposojeno oznako „sovražnik ljudstva“.

Tako je sredi prvega desetletja 21. stoletja mladi in naivni diplomant novinarstva poskušal najti svoje mesto v tem poklicu. Med študijem in po njem sem pridobil veliko praktičnih izkušenj na področju televizije in radia ter sem natančno vedel, kaj želim. Možnosti pa so hitro usihale: zasebne radijske postaje so se zapirale ali jih je prevzela država, neodvisne televizijske postaje pa niso mogle dobiti niti oddajne frekvence. Izbira ni bila velika: širi propagando ali pa se izogni občutljivim vprašanjem in se omeji na brezzobi razvedrilni program. Novinarstvo je v Belorusiji preživelo le po zaslugi nekaj časopisov in neodvisnih spletnih portalov. Številni novinarji so zapustili ta poklic, številne so preganjali. Belorusko ministrstvo za informiranje je medije redno opozarjalo in za preklic dovoljenja za delovanje so zadostovala že tri opozorila. Po podatkih beloruskega združenja novinarjev se je število časopisov v obdobju 2020–2024 zmanjšalo za 21 %. Na beloruskem trgu so ostale le neškodljive publikacije, kot so publikacije za lastnike dač ter ljubitelje šal in križank. Vse neodvisne družbeno-politične publikacije so oblasti zaprle ali pa so se same odločile, da ustavijo tiskanje, ker je nadaljnje izhajanje postalo nemogoče.

Na srečno sem sam lahko našel kompromisno rešitev: javno sem začel z režiserskim in ustvarjalnim delom, pri katerem sem bil zelo uspešen. Hkrati sem nadaljeval novinarsko delo kot prostovoljec, ne da bi razkril svoje ime in se izpostavil. To se je izkazalo za učinkovito taktiko. Uporabil sem vse svoje izkušnje in poklicne stike, da sem od leta 2020 neodvisnim medijem lahko posredoval sveže videoposnetke; vključil sem se tudi v državljanski in politični aktivizem ter postal soustanovitelj državljanskega gibanja za človekove pravice „Free Association of Athletes of Belarus SOS.BY“. Mislim, da ne morem biti obtožen pristranskosti in vpletenosti, saj sem izbral stran ljudi v svoji državi – diktatura nima nobene zveze z objektivnostjo, prav tako pa propaganda nima nobene zveze z novinarstvom.

Belorusija se je leta 2021 na lestvici svobode tiska med 180 državami uvrstila na 158. mesto. V primerjavi z letom 2020 je padla za pet mest. „Belorusija je najnevarnejša država v Evropi za medijske delavce,“ opozarja mednarodna organizacija za človekove pravice Novinarji brez meja.

Preference Belorusov v protestnem letu 2020 so jasne: za 60 % anketirancev so bili glavni vir informacij internet in socialni mediji. Televizija je bila glavni vir novic samo za 11 % anketirancev, tiskani mediji za 7 % in radio za 5 %. Ko je diktatorski režim to ugotovil, je ukrepal ostro in brezkompromisno. Njegov glavni izum je boj proti „ekstremizmu“, ki je podlaga za cenzuro in preganjanje. Oblasti onemogočajo dostop do vsebin medijskih hiš, ki nadaljujejo svoje dejavnosti iz tujine, vsakršno sodelovanje z njimi pa se šteje za izraz ekstremizma.

Konec leta 2023 je bilo v Belorusiji zaprtih 32 novinarjev. V centrih za pridržanje so bili izpostavljeni pritiskom in nečloveškemu ravnanju. Po navedbah aktivistov za človekove pravice je bloger in novinar „Radio Liberty“ Igor Losik v kazenski koloniji dolgo gladovno stavkal, nato pa se je porezal po rokah in vratu. Obsojen je bil na 15 let zapora. Kazensko preganjanje vseh oblik sodelovanja z neodvisnimi mediji, ki so bili označeni za „ekstremistične skupine“, se je okrepilo. Nov trend je preganjanje ne samo predstavnikov civilne družbe, temveč tudi navadnih državljanov, ki komentirajo kakršne koli družbene in politične dogodke za novinarje.

Moj osebni račun na Instagramu je beloruski režim 31. oktobra 2024 razglasil za „ekstremistični material“. To pomeni, da ne bom kazensko preganjan samo jaz, temveč tudi vsi, ki so me spremljali v Belorusiji in se prijavili na mojem računu. Diktatura je več kot 5000 spletnih virov v Belorusiji razglasila za „ekstremistične“. Impresivna statistika, s katero se morda ne more pohvaliti nobena druga evropska država! Ali Belorusi menijo, da se problemu beloruskega novinarstva namenja dovolj pozornosti? Odkrito povedano – ne, ta problem ni deležen dovolj pozornosti. Ne samo, da se v Belorusiji razgrajuje institucija novinarstva, temveč se fizično uničujejo tudi novinarski strokovnjaki.

Diktatura poskuša preganjati tudi novinarje in aktiviste zunaj Belorusije. Živ primer takega preganjanja sem sam. Režim se je naučil uporabljati demokratične institucije za doseganje svojih grozljivih ciljev. Novinarji, aktivisti, blogerji in politično aktivni državljani so kazensko preganjani zaradi davčnih kaznivih dejanj, predvsem zaradi neplačevanja davkov v preteklosti. To se je izkazalo za odličen način prikrivanja političnih motivov preganjanja. Aktivist za človekove pravice in Nobelov nagrajenec Ales Bialiacki je v zaporu zaradi finančnih obtožb. Glavna urednica neodvisne medijske hiše „TUT.BY“ (ki jo je režim leta 2020 uničil) in njeni sodelavci so zaprti zaradi istega finančnega članka. Interpol je za moje iskanje sprejel isto navedbo o finančnem kriminalu. Potreboval je skoraj osem mesecev, da je opravil notranjo preiskavo in ugotovil, da gre pri mojem iskanju za kršitev členov 2 in 3 njegovega ustanovnega akta. Kljub temu sem bil aretiran in v osrednjem zaporu v Beogradu zaprt sedem mesecev in šest dni. Pet mesecev sem preživel v hišnem priporu s strogimi omejitvami. Srbsko vrhovno sodišče se je dvakrat odločilo, da me izroči diktatorski Belorusiji. Dvakrat sva se z odvetnikom uspešno pritožila zoper to odločbo. Skupaj mi je bilo ukradeno eno leto mojega življenja, moje telesno in duševno zdravje. In vse to zato, ker sem se v napačni državi odločil za napačen poklic. Samo zato, ker sem imel svoje mnenje, ki sem ga izrazil z aktivnim državljanstvom.

Na srečo mi je uspelo zmagati, sicer teh besed ne bi mogli brati. Zahvaljujoč izjemni solidarnosti novinarjev, politikov, civilne družbe in organizacij sem zapustil Srbijo in prišel na varno v Berlin. Vendar moja zgodba še ni končana. Pred mano je še dolgotrajen proces okrevanja in boja. Vem, da sem iskreno izbral svoje poslanstvo, čeprav nekateri menijo, da gre za ekstremizem. Vem, da je neodvisno novinarstvo sestavni del demokratične družbe. Takšne, kot jo želijo zgraditi Belorusi. In pričakujemo, da na tej pomembni poti ne bomo sami.

Peter Schmidt, Diandra Ní Bhuachalla in Arnaud Schwartz

EESO se je kot predstavnik civilne družbe EU na konferenci COP29 v azerbajdžanski prestolnici Baku zavzel za nujne in konkretne podnebne ukrepe ter prednostno obravnavo socialne in okoljske pravičnosti v pogajanjih o podnebju. 

Peter Schmidt, predsednik ad hoc skupine za konferenco pogodbenic, nam je predstavil ključna sporočila EESO v zvezi z glavno temo konference COP29 – podnebnim financiranjem.

Peter Schmidt: porast ekstremnih vremenskih pojavov po vsem svetu je močan opomnik za okrepitev podnebnih ambicij. Letošnje leto naj bi po meritvah postalo najbolj vroče, vse pogostejše in vse intenzivnejše so podnebne katastrofe zaradi delovanja človeka, kot so poplave, gozdni požari in suše, zaradi česar se še povečujejo socialne neenakosti. Stroški neukrepanja na podnebnem področju so veliko večji od stroškov ukrepanja.

Veliko se pričakuje od konference COP29. Dogovor o globalnih rešitvah za podnebno financiranje je ključnega pomena, da bi lahko države v razvoju imele sredstva za globalne podnebne ukrepe. EESO je na konferenci COP29 v Bakuju predstavil priporočila na podlagi našega mnenja o podnebnem financiranju, pri čemer se je osredotočil na preoblikovanje mednarodne finančne strukture, da bi sprostili in olajšali učinkovito in dostopno podnebno financiranje.

Poudarili smo, da je treba določiti nov skupni količinsko opredeljen cilj za premostitev vrzeli v podnebnem financiranju, na podlagi česar bi podnebno financiranje bolj ustrezalo svojemu namenu, podpiralo biotsko raznovrstnost ter imelo učinek in bilo ciljno usmerjeno v najranljivejše države in skupnosti. Tokovi podnebnega financiranja bi morali temeljiti na načelih pravičnega prehoda v skladu s Pariškim sporazumom in cilji trajnostnega razvoja. Ključne so dolgoročne zaveze javnih in zasebnih akterjev, javne finance pa bodo imele ključno vlogo pri mobilizaciji in zmanjševanju tveganja zasebnih naložb za podnebne pobude.

Čeprav bi bilo treba lokalnim pobudam in lokalnim gibanjem omogočiti dostop do podnebnega financiranja, Odbor poziva k celovitemu pristopu za prekinitev kroga zadolženosti in premajhnih naložb v prilagajanje. Pozivamo k pravični porazdelitvi podnebnih skladov, da bi odpravili razlike. Poleg tega je sodelovanje civilne družbe ključno za oblikovanje vključujočega in demokratičnega pristopa, ki zagotavlja, da bodo podnebne naložbe učinkovite in trajnostne.

Predstavnica mladih v delegaciji EESO na konferenci COP (2023–2025) Diandra Ní Bhuachalla je predstavila svoja pričakovanja od konference COP29. Katera so z vidika mladih najbolj pereča podnebna vprašanja, ki bi jih bilo treba najprej rešiti?

Diandra Ní Bhuachalla: Po razočaranju nad izidom konference COP28 sem poskušala čim bolj zmanjšati svoja pričakovanja v zvezi s COP29. Ob zavedanju, da bodo rezultati še ene letne konference omejeni zaradi izbire predsedstva (ponovno država, ki je močno odvisna od dobička od fosilnih goriv), je bilo še posebej težko ohraniti kakršnokoli upanje.

Kljub temu sem se po posvetovanju z različnimi mladinskimi organizacijami po Evropi v okviru sej projektne skupine za mlade kot predstavnica mladih v delegaciji EESO na konferenci pogodbenic odločila, da se je najbolje osredotočiti na podnebno pravičnost in pravični prehod, podnebno financiranje in nov kolektivni količinsko opredeljen cilj ter povečati smiselno udeležbo mladih v mednarodnih postopkih odločanja.

Zdaj, ko vidim, koliko pogajanj v prvem tednu je brez vsakršnega napredka, ker ni niti najmanjšega strinjanja ali sodelovanja – tudi na področjih enakosti spolov, podnebnega financiranja in pravičnega prehoda – ugotavljam, da so bila moja pričakovanja ponovno previsoka, zato sem svoja prizadevanja preusmerila na spremljevalne dogodke in dvostranska srečanja. Moja glavna upa sta, da se ohrani jezik, zlasti na področju človekovih pravic, in da bomo dosegli rahel napredek pri popolnem usklajevanju zadev za konferenco COP30, ki je košarica, za katero se zdi, da vanjo vsi polagajo vse svoje upe.

Zaradi presečne narave podnebnih sprememb in njihovih posledic ne morem niti približno razvrstiti vprašanj po pomembnosti ali nujnosti. Mladi so zaskrbljeni glede svoje prihodnosti z vidika varnosti zaposlitve in vprašanja prisiljenosti v preusposabljanje, z vidika vprašanja doma in družine ter varnosti pred nevihtami, poplavami in erozijo, z vidika zdravja in kakovosti življenja njihovih bodočih otrok in naslednje generacije, z vidika vprašanja, koliko težja bodo podnebna pogajanja za našo generacijo, ko bomo postali mi nosilci odločanja, saj do danes ni bilo sprejetih niti približno dovolj ukrepov, posledice česar bomo čutili še desetletja.

Podnebno pravičnost potrebujemo zdaj. Zdaj potrebujemo realistično podnebno financiranje. Zdaj potrebujemo pošteno, pravično in pravično zaposlovanje in energetski prehod. Zdaj potrebujemo ambicije. Zdaj je treba uresničiti zadeve.

Vse vas potrebujemo zdaj.

Konferenca COP16 o biotski raznovrstnosti, ki je potekala oktobra v Caliju v Kolumbiji, se je končala kaotično in brez dogovora glede financiranja narave. Arnauda Schwartza, predstavnika EESO na 16. konferenci pogodbenic, smo vprašali, ali je možno kljub temu nazadovanju ohraniti optimizem. Katere ukrepe bi potrebovali, da bi dosegli napredek pri varstvu biotske raznovrstnosti?

Arnaud Schwartz: 200 milijard dolarjev na leto. Po mnenju ZN je to znesek denarja, ki bi bil potreben (in vključuje vse vrste financiranja – javno, zasebno, nacionalno in mednarodno) za doseganje naših ciljev v zvezi z biotsko raznovrstnostjo. Za kaj torej gre? Gre zgolj za zaustavitev vse hitrejšega izginjanja živih organizmov ter za obnovo narave in zagotovitev možnosti za preživetje v „živem“ svetu, namesto da ga opustošimo z lakomnostjo in neumnostjo.

Kakšna je prihodnost po neuspehu konference COP16?

Vsakdo od nas bi moral zastaviti to vprašanje sebi in drugim, zlasti, ker je znano, da se samo v Franciji vsako leto več kot četrtina tega zneska porabi za priprave na vojno ali na samo vojno. Resnično je bilo srečanje v Caliju zamujena priložnost na svetovni ravni zaradi pomanjkanja politične volje in ekonomske solidarnosti.

Vendar vse še ni izgubljeno.

Na koncu tunela je le luč, čeprav šibka: na tej konferenci COP je bila avtohtonim ljudstvom in lokalnim skupnostim, tudi afriškim, priznana vloga varuhov biotske raznovrstnosti – po približno 30 letih. Poleg tega je bil ustanovljen tudi nov sklad ZN pod imenom sklad Cali. Dolgoročno naj bi se ta sklad uporabljal za zbiranje prostovoljnih prispevkov zasebnih podjetij, od katerih bo polovica namenjena omenjenim skupinam. Uf!

Kaj naj rečem?

Vsi smo povezani. Da bi nadaljevali skupno pot, bi bilo smiselno začeti z vrnitvijo našega gospodarstva na pravo pot v korist skupnemu dobremu. Kaj torej čakamo, da ne pregledamo mednarodnih finančnih in trgovinskih pravil in si že enkrat nehamo sami sebi kopati jamo?

Predstavnika EESO na COP29, Peter Schmidt in Diandra Ní Bhuachalla, sta bila osredotočena v glavnem na podnebno financiranje, pri čemer sta se opirala na nedavno sprejeto mnenje EESO Podnebno financiranje: nov časovni načrt za uresničevanje visokih podnebnih ciljev in ciljev trajnostnega razvoja. Eden od ključnih dogodkov pod vodstvom EESO v Bakuju je bil 18. novembra pod naslovom „Globalna perspektiva za spodbujanje pravičnega prehoda v agroživilskem sektorju“. Na tem dogodku je bila obravnavana vzpostavitev trajnostnih nizkoogljičnih prehranskih sistemov, ki so pravični do kmetov, delavcev v prehranski verigi in prihodnjih generacij. Cilj dogodka je bil izboljšati sodelovanje med oblikovalci politik in civilno družbo, okrepiti glasove s svetovnega juga in spodbujati vključujoče podnebne rešitve za vse.

Arnaud Schwartz se je kot član delegacije EU udeležil srečanj, na katerih je bilo pozvano k večjim sinergijam med procesi ZN na področju biotske raznovrstnosti (CBD) in podnebnih sprememb (UNFCCC), postopni odpravi okolju škodljivih subvencij kot sredstvu za sprostitev več finančnih sredstev in dejavnejši vlogi organizirane civilne družbe pri izvajanju Kunminško-montrealskega svetovnega okvira za biotsko raznovrstnost. Več informacij o prispevku EESO h konferenci COP16 je na voljo tukaj.

Arnaud Schwartz je poročevalec za mnenje EESO Celovita strategija za biotsko raznovrstnost na 16. konferenci pogodbenic: povezovanje vseh sektorjev za skupni cilj.

EESO podpira prizadevanja za razvoj industrijskega sistema, ki bo bolj osredotočen na ljudi in primeren za prihodnost. Hkrati poziva k poglobljeni razpravi o Industriji 5.0 ter njenih družbenih in gospodarskih posledicah.

Namen Industrije 5.0 je družbena in okoljska vprašanja postaviti v središče poslovnih procesov, kar sega dlje od Industrije 4.0, ki je bila osredotočena na digitalizacijo in avtomatizacijo. EESO je pred kratkim sprejel mnenje z naslovom Industrija 5.0 – kako jo uresničiti, v katerem se je zavzel za industrijski model, ki je osredotočen na človeka in ceni njegovo znanje ter ustvarjalnost.

Industrija 4.0 je v veliki meri prezrla posledice avtomatizacije za človeka ter je namenjala le malo pozornosti okoljskim vprašanjem, kot so zmanjšanje količine odpadkov, krožnost in zelena energija. EESO poudarja, da bi morala Industrija 5.0 odpraviti te pomanjkljivosti in dati prednost demokratičnim vrednotam, socialni enakosti ter trajnostni konkurenčnosti. Giuseppe Guerini, poročevalec za mnenje o Industriji 5.0, meni, da bi morala digitalna preobrazba prispevati k novemu čistemu industrijskemu dogovoru, v katerem sta najpomembnejša človeški dejavnik in ustvarjalnost.

Industrija 5.0 ljudi znova postavlja v središče proizvodnje, saj njihovo znanje in spretnosti razume kot ključno konkurenčno prednost. Avtomatizacijo uravnoteženo povezuje s človekovo ustvarjalnostjo in za ponavljajoče naloge uporablja sodelovalne robote, kar delavcem omogoča, da se osredotočijo na zasnovo, načrtovanje in storitve za stranke. Ta premik opozarja tudi na zdravje in varnost delavcev ter na podporo tistim, ki jih je izpodrinila avtomatizacija.

EESO poziva institucije EU, naj podprejo na človeka osredotočen industrijski sistem, ki bo pripravljen na prihodnost in bo temeljil na socialni pravičnosti ter vključujoči konkurenčnosti. Čeprav podpira Industrijo 5.0, poudarja, da je treba podrobneje opredeliti njene gospodarske, družbene in tehnološke posledice. Sedanje evropske politike, kot so zeleni dogovor, akt o umetni inteligenci ter novi program znanj in spretnosti za Evropo, so temelji te vizije, vendar bi jih bilo treba posodobiti v skladu z načeli Industrije 5.0.

Industrija 5.0 bo uspela le, če bodo socialni partnerji in delavci vanjo vključeni na vseh ravneh. Takšen vključujoč pristop bo spodbudil delovno okolje, ki podpira sodelovanje ter povezuje prednosti človeka in stroja, s čimer bodo delovna mesta postala bolj inovativna, vključujoča in trajnostna. (gb)

EESO je 12. novembra v Pärnuju v Estoniji organiziral konferenco o nizkoogljičnem vodiku. Namen dogodka je bil v razpravi preučiti in opredeliti strateške ukrepe za razvoj trajnostne infrastrukture za vodik in njegove derivate, s poudarkom na financiranju in uporabi.

Konference o energiji na morju za e-goriva: Spodbujanje novega vodikovega gospodarstva so se udeležili predstavniki veleposlaništva Nizozemske v Estoniji, Razvojnega centra okrožja Pärnu, Centra za uporabne raziskave Metrosert, Invest Estonia in podjetja Power2X, ki razvija obrat za e-metanol.

Zeleni in nizkoogljični vodik sta ključna elementa našega energetskega prehoda in z nedavnimi pobudami, kot je vodikova banka EU, se je jasno pokazalo, da obstaja zagon za razvoj trajnostnih trgov vodika. V ta namen morajo oblikovalci politik na ravni EU in nacionalni ravni zagotoviti potrebna sredstva za uresničitev teh ambicij v praksi in olajšati sodelovanje med državami članicami pri sprejemanju učinkovitih strategij.

Predsednica strokovne skupine EESO za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo Baiba Miltoviča je o tej nujni potrebi dejala: „Hitro uvajanje obnovljivega vodika je ključnega pomena – ne samo za preobrazbo našega energetskega sistema, temveč tudi za socialno in gospodarsko blaginjo Evropske unije. Vendar je bistveno, da vire usmerimo preudarno. Da bi čim bolj povečali naš učinek, moramo dati prednost sektorjem, v katerih je težko zmanjšati emisije, ter vzpostaviti učinkovite ekološke in socialne standarde, ki zagotavljajo poštene in varne delovne pogoje.“ (mp)

V skupni izjavi, ki sta jo podpisala 14. novembra, sta Baiba Miltoviča, predsednica strokovne skupine za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo (TEN) v EESO, in Andres Jaadla, poročevalec Odbora regij (OR) za mnenje o stanovanjih, pozvala evropske institucije, naj sprejmejo nujne ukrepe, ki bi Evropski uniji omogočili izhod iz sedanje stanovanjske krize. Pozdravila sta tudi imenovanje evropskega komisarja za energijo in stanovanja, ki bo zadolžen za pripravo prvega evropskega načrta za cenovno dostopna stanovanja.

Izjava o stanovanjih

• Evropsko komisijo pozivamo, naj v partnerstvu z Evropskim parlamentom, EESO in OR organizira letni vrh EU o socialnih in cenovno dostopnih stanovanjih. Na tem letnem vrhu EU bi se morali zbrati vsi deležniki, ki sodelujejo pri izvajanju ukrepov držav članic na področju socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, in sicer na podlagi pristopa na več ravneh in izmenjave najboljših praks v skladu z načelom subsidiarnosti.
• Podpiramo načrt kandidata za komisarja, pristojnega za stanovanja, za vzpostavitev vseevropske naložbene platforme za cenovno dostopna in trajnostna stanovanja, da bi v partnerstvu z EESO in OR nujno podprli nacionalna, regionalna in lokalna partnerstva pri odpravljanju stanovanjske izključenosti.
• Poudarjamo, da je treba preučiti inovativne načine za spodbujanje javnih naložb in mobilizacijo obstoječih sredstev EU, če želimo najti dolgoročno rešitev stanovanjske krize.
• Institucije EU pozivamo, naj podprejo poglobljeno prenovo stanovanjskih stavb na podlagi raznolike, dolgoročne in inovativne finančne podpore ter skladnih pravnih okvirov, namenjenih ranljivim skupinam prebivalstva in ključnim akterjem na terenu, zlasti energetskim skupnostim in lokalnim organom.
• Zavzemamo se za tesnejše sodelovanje med akterji na različnih ravneh upravljanja: držav članic, institucij EU, organizacij civilne družbe, regionalnih vlad in lokalnih oblasti.

Zavezujemo se, da bomo prispevali k izvajanju ukrepov iz izjave iz Liègea, tako da bomo delili stališča organizacij civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti iz vse EU v okviru skupnih prizadevanj vseh institucij EU, namenjenih reševanju stanovanjske krize in krepitvi evropske kohezije z vseh strani.