Tetjana Ogarkova: Zadnja vojna Vladimirja Putina

24. februarja 2022 nas je ob petih zjutraj prebudil nenavadni hrup, ki se ga je slišalo od daleč in je bil zelo podoben detonacijam. Medtem ko so otroci mirno spali v svojih posteljah, so naši telefoni pregorevali od neprestanih sporočil. Začela se je vojna. O eksplozijah, ki so se izkazale za raketne napade, so poročali v Kijevu, Harkovu, Ivano-Frankivsku in drugih mestih v državi.

V enem od prvih napadov je bila uničena stavba v vojaškem naselju v Brovariju, v kateri je prebival plesni učitelj naše najstarejše hčere. Nekaj ur pozneje sem se odpeljala z avtomobilom, da bi poiskala prijateljico, ki ni več odgovarjala na telefonske klice. Na poti sem naletela na ukrajinske tanke, katerih gosenice so puščale sledove na asfaltu.

Po tem bolečem jutru 24. februarja 2022, ki je za vedno uničil svet, ki smo ga poznali, ne moremo več zaspati. Svojo novo realnost gledamo z velikimi, odprtimi očmi.  V prvem tednu vojne smo prvič izgubili prijatelje, ki so padli v borbi. Prav tako smo videli, da se je ukrajinska vojska zmožna upreti „drugi največji vojski sveta“. Videli smo, kako so nam Evropejci dali orožje in začeli razpravo o novih sankcijah.

Še posebej z velikimi, odprtimi očmi gledamo Rusijo. In si ne moremo opomoči od njene nizkotnosti: vojaki se hvalijo ženam, da so v opustošenih vaseh pokradli aparate za kavo, preproge in celo pralne stroje. Ne moremo verjeti njihovi krutosti: v tilnik streljajo neoborožene civiliste, posiljujejo ukrajinske ženske pred njihovimi otroki in sežigajo njihova trupla. Bombardirajo naše bolnišnice in nas vsak dan brez izjeme obstreljujejo. Ne moremo se načuditi njihovi neumnosti: njihovi vojaki so več kot mesec dni kopali jarke na območju Černobila, nato pa jih je bilo treba zaradi posledic obsevanja odpeljati v Belorusijo in že umirajo.

Z velikimi, odprtimi očmi spremljamo realnost moderne Rusije. Putin ni edini, ki vodi to vojno. Po podatkih iz nedavne raziskave centra Levada ga podpira 85 % Rusov.
Čas je, da se spoprimemo s to novo realnostjo. Herojski odpor ukrajinskih vojakov, vojaška pomoč in stroge sankcije ukrajinskih zahodnih partnerjev delujejo.

Vendar vojna še vedno traja. Najpomembneje je, da vzdržimo, da ne popustimo, da ne podvržemo skušnjavi po premirju, ki bilo dogovorjeno na premalo resen način ali prehitro, četudi si vsi želimo miru. Edinstveno priložnost imamo, da poskrbimo, da bo ta neupravičena agresija Rusije njena zadnja vojna. Nobeno premirje, nobeno popuščanje glede ozemlja in noben kompromis ne bo spremenil ničesar, le Rusiji bo omogočil, da razglasi delno zmago in podžge nasilna in maščevalna čustva v ruski družbi.
V Pridnestrju leta 1992, v Gruziji leta 2008 ter na Krimu in v Donbasu leta 2014: vsako desetletje je Rusija regijo podvrgla še večjim izzivom in nevarnostim. Kremelj je vsako šibkost Zahoda izkoristil kot izgovor za nadaljevanje agresije. Oglejmo si realnost z velikimi, odprtimi očmi. Da bi dosegli mir, moramo nadaljevati vojno proti Rusiji.

Potrebujemo pogum, veliko poguma. Ne le ukrajinski vojaki, temveč tudi zahodni partnerji, ki naj okrepijo sankcije, da uničijo rusko gospodarstvo, in Ukrajincem priskrbijo potrebno ofenzivno orožje, da bodo lahko ruske enote potisnili čez mejo.  

Potrebujemo tudi odločnost. Odločnost, da bomo po neizogibnem porazu Rusije vsem ruskim državljanom naložili zgodovinsko odgovornost za ta nečloveški barbarizem: z vojnimi odškodninami, ki naj jih plačujejo dve ali tri generacije; z zgodovinskimi učbeniki, ki naj vsebujejo podrobne opise njihovih vojnih zločinov; z muzejem o bitkah v Mariupolju in Buči, ki naj stoji v središču Moskve.

Le tako bo po tej samomorilski vojni mogoča nova Rusija, ki ne bo imela kompleksa ranjenega imperija in želje po ponovni vzpostavitvi svoje stare veličine na škodo sosedov.

Zbujeni ob petih zjutraj 24. februarja 2022 smo slišali Putina govoriti, da sta cilja njegove „vojaške operacije“ „denacifikacija in demilitarizacija“. Prebudimo se. Ukrajina ne potrebuje „denacifikacije in demilitarizacije“, potrebuje pa ju Rusija.