Pripravil Ionuţ Sibian, član EESO, Romunija
Več organizacij civilne družbe v Romuniji, kot so FONSS ter društva Afterhills, Parentis in Our Smile Group, se je povezalo z občino Iasi in skupaj vodijo begunski center za Ukrajince, ki so pobegnili zaradi vojne. Naslednja zgodba, o kateri mi je poročala sodelavka Mihaela Muntean, je le ena od številnih izkušenj, ki smo jim priča.
Prva begunka, ki je prišla v center za humanitarno in socialno pomoč beguncem CTR Nicolina Iasi, je bila dva tedna stara Jovana – drobcena in tiha, v naročju matere, prav tako tihe in blede, saj je hčerko rodila v zaklonišču in nato prestala 21-dnevno potovanje. Spremljali sta ju še oče dojenčice, visokorasli Roman, njegova mati in njegov 86-letni dedek. Iz polnega avta so torej izstopile štiri generacije. Počasi so hodili proti sprejemni točki.
– Od kod prihajate?
– Iz Harkova.
Beseda je zabolela, kot da je bila izrečena obsodba.
Centra uradno še nismo odprli, a poklical me je kolega z mejnega prehoda in vprašal, ali jih lahko sprejmemo. Namestili smo jih v enem od dveh nadstropji za ranljive ljudi.
Deklica se je rodila tri dni zatem, ko so zaradi vojnih razmer zapustili dom. Kako strašno je moralo biti to za mlado mamico. Romanovo srce je bilo verjetno povsem razdvojeno med dolžnostjo, da se poda v boj, in vsemi temi ranljivimi ljudmi, ki jih je moral zaščititi.
Ko so s prtljago stopili iz avta, so rekli, da bi radi le spali. Po prvi noči so mi povedali, da je pri nas zelo tiho. Kljub temu je bila deklica zelo nemirna in slabovidni starec se ni z nikomer pogovarjal. Vojno je doživel že kot najstnik, zdaj pa je star, hodi s palico in ne more pustiti vsega svojega življenja za seboj. Nerodno in molče se je prestavljal s kavča na kavč.
Prvi dan v centru so Jovano skopali, člani ekipe Parentis so jo tudi zmasirali. Pravzaprav smo se vsi vrteli okrog njih. Po prespani noči so bili že bolj spočiti, dojenčica se ni zbudila niti za hranjenje.
Sledilo je nekaj mirnih dni z zgovorno in ljubeznivo babico, obzirno in prijazno mamo ter ljubko novorojenko. Roman je hitro začel pomagati drugim beguncem, kakor je le lahko, gotovo z občutkom, da vrača nekaj, česar je bil tudi sam deležen. Skupaj smo prali in obešali perilo, si pripovedovali zgodbe. Starec si je toliko opomogel, da je odgovarjal na pozdrave in prihajal jesti točno ob uri obrokov.
Po nekaj dneh se je ravnovesje spet porušilo, ko so poskušale Romanova mama, žena in hči odpotovati v Belgijo. Na letališču so izvedele, da lahko potuje samo njegova mati, saj žena ni imela biometričnega potnega lista.
Nočem pomisliti, kako se je počutila ženska, ki je za seboj pustila sina, vnukinjo in očeta. Ko se je Roman vrnil z otrokom v naročju, nam je bilo vsem hudo. Nazadnje so našli način, da sta lahko odpotovali tudi mlada mamica in dojenčica. Ostala sta samo oba moška, molčeča, potrta, vsak s svojimi mislimi in nemočjo. Kmalu sta šla spet na pot. Ostali so spomini na begunca, ki je za kratek čas postal kolega, na veselje, ki smo ga vsi občutili, ko je mati povedala, da se je deklica umirila in spala vso noč, ter Romanovo zahvalno pismo, v katerem je povedal, da je presrečen zaradi malega čudeža, Jovane, ki je prišla na svet v času, ko so drugi umirali.
Pokaži manj