Pripravil Jaroslaw Pietras

Jarosław Pietras, nekdanji namestnik glavnega pogajalca za pristop Poljske k Evropski uniji, razmišlja o vplivu širitve, ki je potekala pred 20 leti, ter o gospodarskih in drugih koristih, ki jih niso bile deležne le Poljska in druge na nove pridružene države, temveč tudi EU kot celota. Odločitev o širitvi leta 2004 je bila dokaz zavezanosti Evropske unije enotnosti, raznolikosti in solidarnosti. Danes je mogoče iz tega procesa še vedno črpati dragocene izkušnje za vsa prihodnja predpristopna pogajanja. 

Po 20 letih je povsem jasno, da sprejem večine srednjeevropskih držav, skupaj z Malto in Ciprom, v EU ni bila le „velika širitev“, temveč zgodovinski mejnik za celotno Evropsko unijo. Učinek je bil ogromen, zlasti na gospodarsko okolje na novo pridruženih držav.

Širitev je znatno povišala življenjski standard v srednjeevropskih državah. V teh osmih državah – Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija – sta se pariteta kupne moči in BDP na prebivalca skupno izredno povečala in presegla tisto, kar bi bilo mogoče doseči, če bi države ostale zunaj EU. Statistični podatki se vedno nanašajo na povprečje oprijemljivih koristi, ki jih prinaša integracija. Opozoriti je treba, da so vse države zabeležile znatne dosežke, četudi ti niso bili enakomerno porazdeljeni, saj je v nekaterih državah prišlo do večjih izboljšav kot v drugih. Litva in Poljska sta na primer državi, ki sta imeli največje koristi od članstva v EU, Estonija in Slovenija pa sta dosegli manjši napredek, saj sta se soočali z izzivi, zlasti zaradi posledic finančne krize leta 2008.

Pristop k Evropski uniji je prinesel novo obdobje gospodarske blaginje za Poljsko in druge srednjeevropske države. Zlasti Poljska izstopa kot zgodba o uspehu s svojim razvojem po pristopu. Država je doživela gospodarsko rast brez primere, njen BDP pa se je med letoma 2004 in 2022 podvojil. Podobno se je BDP na prebivalca znatno povečal v drugih državah članicah v regiji, četudi v različnih stopnjah. Slovaška in Litva sta na primer zabeležili pohvale vreden napredek, ki je dodatno zmanjšal njuno razvojno vrzel v primerjavi z Zahodno Evropo. Statistični podatki iz tega obdobja kažejo na odpornost in dinamiko, saj sta ti državi izkoristili članstvo v EU, da sta spodbudili gospodarsko rast in okrepili svojo konkurenčnost na svetovni ravni. Ta izjemen dosežek kaže na preobrazbeni učinek, ki ga je imelo povezovanje EU na gospodarstva vseh novih držav članic. To se je zgodilo kljub posledicam finančne krize, med katero so nove članice EU dosegle višjo stopnjo rasti, kot je bilo pričakovano.

Obdobje po širitvi leta 2004 ni bilo brez izzivov. Svetovna finančna kriza leta 2008 je povzročila pretrese v evropskem gospodarstvu in preskusila odpornost starih in novih držav članic. Kljub njenim negativnim učinkom so nove članice EU pokazale izjemno odpornost in presegle prvotne napovedi rasti. Njihova sposobnost premagovanja šoka in ohranjanja pozitivnih stopenj rasti je bila dokaz moči njihovih gospodarstev in koristi povezovanja v EU. Kriza je sicer prinesla velike izzive, vendar je bila za te države tudi priložnost, da v celoti izkoristijo tesne vezi z evropskim gospodarstvom. To je bil tudi preizkus zavezanosti novih držav članic evropskim vrednotam in solidarnosti v težavnih časih.

V celotnem pogajalskem procesu je poljska civilna družba postala močna gonilna sila za spremembe in napredek. Organizacije civilne družbe, lokalna gibanja in zagovorniške skupine so imeli ključno vlogo pri spodbujanju vključevanja v EU in ohranjanju demokratičnih vrednot v državi. Njihova neutrudna prizadevanja za ozaveščanje, mobilizacijo podpore in prevzemanje odgovornosti voditeljev so bila bistvenega pomena za oblikovanje javnega mnenja in spodbujanje pozitivnih sprememb. Poljska civilna družba je z dejavnim sodelovanjem z državljani ter spodbujanjem dialoga in preglednosti prispevala k temu, da je pogajalski proces ostal vključujoč in demokratičen ter se je odzival na potrebe ljudi. Njen prispevek je olajšal pristop Poljske k EU, hkrati pa okrepil temelje demokracije in civilne družbe v državi.

Odločitev o širitvi leta 2004 je bila dokaz zavezanosti Evropske unije enotnosti, raznolikosti in solidarnosti. S tem, ko je EU sprejela večino srednjeevropskih držav, skupaj z Malto in Ciprom, je okrepila svoj gospodarski potencial, kulturno bogastvo in geopolitični vpliv. Pristop teh držav je Uniji prinesel novo perspektivo, talente in priložnosti, s čimer je obogatil njeno raznolikost in okrepil njeno vlogo v svetu. EU je s širitvijo, ko so bile srednje- in vzhodnoevropske države vključene v njen okvir sodelovanja, okrepila svoj vpliv in stabilnost z geopolitičnega vidika. Širitev je diverzificirala njene možnosti in poglobila njeno povezovanje na institucionalni ravni ter postavila temelje za enotnejšo in odpornejšo Unijo.

Dragocene izkušnje, pridobljene v širitvi leta 2004, je treba upoštevati, zlasti v zvezi s pogajalskim procesom in predpristopnimi pripravami. Če bi se danes lotil podobnih prizadevanj, bi se zavzemal za večji poudarek na predpristopnih pogojih in podpornih mehanizmih v vseh prihodnjih pogajanjih, zlasti na področju upravljanja in pravne države. Bistveno je zagotoviti, da države kandidatke, preden se pridružijo EU, izpolnjujejo potrebna merila in standarde, da se zaščiti celovitost Unije in ohranijo njene vrednote. Hkrati je nudenje ustrezne podpore in pomoči državam kandidatkam med pogajalskim procesom ključnega pomena za njihovo uspešno vključevanje in dolgoročno stabilnost v EU.

V središču pogajalskega procesa ob širitvi EU leta 2004 je bila skupna zaveza spodbujanju stabilnosti, demokracije in blaginje po vsej Evropi. Pogajanja je vodila želja po krepitvi vezi sodelovanja in solidarnosti med evropskimi narodi, saj so države kandidatke in stare članice EU prepoznale vzajemne koristi širitve. Čeprav so bila pogajanja zapletena in zahtevna, jih je navsezadnje vodila skupna vizija združene in uspešne Evrope, v kateri bi lahko vse države v okviru Unije skupaj uspevale.

Ko države kandidatke za članstvo v EU v letu 2024 stopajo po poti do pristopa, je treba upoštevati več ključnih vidikov. Kot prvič je bistveno nameniti poudarek reformam, ki so usklajene s standardi in vrednotami EU, kar bo vodilo v uspešno povezovanje in dolgoročno stabilnost v Uniji. To vključuje krepitev demokratičnih institucij, spodbujanje pravne države ter varovanje temeljnih pravic in svoboščin. Nadalje je za nemoten pristop k Uniji ključnega pomena proaktivno sodelovanje z obstoječimi članicami EU za krepitev zaupanja in podpore. Države kandidatke si lahko s tem, ko pokažejo resnično zavezanost evropskim vrednotam in sodelovanju, utrejo pot svetlejši prihodnosti v Evropski uniji.

Jaroslaw Pietras je gostujoči sodelavec v centru za evropske študije Wilfried Martens v Bruslju in gostujoči profesor na Evropski akademiji v Bruggeju.

Deloval je v skupini, ki se je pogajala o pristopu Poljske k EU, in sicer od leta 1998, ko so se začela pogajanja, do leta 2004, ko se je Poljska pridružila Uniji. V letih od 1990 do 2006 je bil v rodni Poljski državni sekretar na ministrstvu za finance, državni sekretar za evropske zadeve in vodja urada odbora za evropsko integracijo. Od leta 2008 do leta 2020 je delal kot generalni direktor v Svetu Evropske unije na številnih področjih politike (podnebne spremembe, okolje, promet, telekomunikacije, energetika, izobraževanje, kultura, avdiovizualno področje, mladina in šport). Ima doktorat iz ekonomije z Univerze v Varšavi in je avtor številnih publikacij o EU, trajnosti in trgovinskih vprašanjih. Bil je tudi Fulbrightov štipendist in član odbora možganskega trusta Bruegel (2008–2011).