Nekega dne se zbudiš in ugotoviš, da je v tvoji državi vojna. 

Svet se ruši, ti pa še vedno poskušaš spraviti k pameti svoje sorodnike v Rusiji. Toda zdi se, da sta jim propaganda in strah zameglila um. Zaveš se, da se življenje vseh Ukrajincev, vključno z nami novinarji, korenito spreminja, saj se zdaj, vsaj do neke mere, dojemamo kot vojaki.

Vse se je začelo pred osmimi leti, ko je Rusija prvič napadla Ukrajino. Obdobje med letoma 2014 in 2018 je bilo težko za vso državo in medije, saj je Kremelj uporabljal propagando, s katero je na različne načine utemeljeval svoja dejanja. Ukrajince je označeval za naciste in prepričeval Ruse, da prebivalci Donbasa in Krima potrebujejo njegovo zaščito. 

Pozneje so se razmere nekoliko stabilizirale. Po revoluciji dostojanstva (2013–2014) so novinarji uživali svobodo govora. Veliko lažje je bilo organizirati intervjuje, politiki niso več bežali pred mediji, mediji pa si na primer niso mogli zamišljati, da bi lahko posnetki neke lokacije, bodisi železnice, postaje podzemne železnice ali mostu, ogrožali državo. 

Kljub temu je ukrajinska družba od decembra 2021, če ne že prej, pričakovala obsežno invazijo Rusije. Za to je bilo več znakov: zaostritev ruske retorike in propagande, selitev tujih veleposlaništev iz Kijeva v Lvov in močno spodbujanje tujcev, naj na kakršen koli način zapustijo Ukrajino. Ukrajinski predsednik in vlada sta na vprašanja o morebitni vojni odgovarjala izmikajoče, zato smo lahko le ugibali, kdaj bo prišlo do obsežnega napada. 

Po Putinovem nagovoru Rusiji 22. februarja, številnih opozorilih Joeja Bidna Američanom in Ukrajincem ter prihodu vojaške pomoči je bilo jasno, da se lahko vojna začne vsak hip. Ko pa se je 24. februarja dejansko začela, smo bili pretreseni. Ko smo slišali zvoke eksplozij po vsej državi in so ljudje začeli bežati iz Kijeva ter drugih mest, krajev in vasi, smo spoznali, da je vojna tragedija, na katero se ne moremo nikoli popolnoma pripraviti. Prvi dan so mediji poskušali posneti vse, misleč, da se bo vojna kmalu končala, obenem pa je obstajala bojazen, da bo trajala zelo dolgo. 

Ukrajinski mediji imajo izkušnje s poročanjem o protiterorističnih operacijah. Veliko dopisnikov se je kalilo na frontni črti v Donbasu. Konec leta 2016 je ministrstvo za obrambo organiziralo usposabljanje za novinarje, ki so želeli pridobiti akreditacijo za poročanje z vojnega območja. Prejeli so informacije o naših vojaških silah in se poučili o načelih taktične medicine. Poročevalci so morali upoštevati stroga pravila, na primer nositi zaščitno opremo, kot so neprebojni jopiči in čelade, ter vedeti, kaj storiti, če se znajdejo sredi obstreljevanja. Morali so se usklajevati s tiskovnimi predstavniki ministrstva za obrambo in jih vsak dan obveščati o svoji poti na frontni črti. Niso smeli prikazovati lokacije naše vojske. Nekateri borci so zahtevali, da so njihovi obrazi ali tetovaže na videoposnetku zabrisani, da jih sovražnik ne bi identificiral. Podatki o številu padlih v vojski so se lahko objavljali samo iz zanesljivih uradnih virov. V razgovorih z lokalnim prebivalstvom smo postali previdnejši, saj je imelo veliko ljudi v mestih in vaseh na frontni črti sorodnike na zasedenih ozemljih in so se bali povračilnih ukrepov t. i. Luganske in Doneške ljudske republike.

Od 24. februarja 2022 so to postala pravila za vse ukrajinske novinarje. Z vsemi, ki delijo svoje izkušnje, moramo biti zelo rahločutni. Ljudje na osvobojenih ozemljih pogosto jočejo ali nam povedo zgodbe, ki jih pred vojno ne bi nikoli delili, zato moramo biti pri pogovoru z njimi posebno pazljivi, da jim ne bi povzročali dodatne bolečine

Preden nekaj objavimo, moramo premisliti ne le dvakrat, temveč tri-, štiri- ali celo desetkrat, ne da bi pri tem postali paranoidni ali zapadli samocenzuri. Ne smemo pozabiti, da je bilo v Ukrajini potrebnih več revolucij za zagotovitev svobode govora, in te ne smemo nikoli izgubiti. 

Svoboda govora pa mora biti vedno povezana z največjo odgovornostjo. Naj navedem primer. V prvih dneh, ko je Rusija neprenehoma bombardirala Ukrajino, smo bili v veliki skušnjavi, da bi brez filtrov pokazali tragedijo in bolečino ljudi – skoraj v realnem času s tradicionalnimi prenosi v živo, na katere je čakalo naše občinstvo. Kako neprijetno smo bili presenečeni, ko smo slišali, da bi sovražnik lahko uporabil naše posnetke za prilagoditev ciljev napada. Zdaj se več ur izogibamo poročanju z lokacije. Druge omejitve vključujejo prepoved snemanja premikanja vojaške opreme in vojakov na nadzornih točkah.

Teme, ki jih obravnavamo, so se korenito spremenile. Vojna in njene posledice so del vsake zgodbe. Poročamo o evakuaciji, uničenju in montažnih hišah, ki nadomeščajo prestižnejše in običajne hiše, ki so jih porušili Rusi. Pogovarjamo se z borci, junaki, ki so kljub okupaciji podpirali našo vojsko in svoje sosede. Pomagamo pri zbiranju denarja za naše oborožene sile in taktično medicino. Postali smo strokovnjaki za razminiranje, vendar se večino časa ne moremo spomniti, kateri dan v tednu ali mesecu je. Pred nami je dolg boj.

Naše delo je postalo vir nenehnega stresa, ko so pred preizkušnjo postavljene naše telesne in duševne moči. Naši televizijski postaji (ICTV in STB) sta v zaklonišču uredili studio za neprekinjeno šesturno oddajanje – naš termin v TV United News Marathon, ki ga je ustanovilo ministrstvo za kulturo in informiranje in združuje šest televizijskih postaj (v državni in zasebni lasti), da bi zagotovili neprekinjeno poročanje o vojni.

Ukrajina se že vsaj osem let poskuša boriti proti lažnim novicam. Novinarji zlahka prepoznamo ruske prispevke, saj smo po toliko letih postali strokovnjaki za rusko propagando. Večino poročil o novicah preverjamo na podlagi zanesljivih virov, tj. pri pristojnih javnih organih, ki večinoma prihajajo iz ukrajinske civilne družbe. Pogovarjamo se tudi s strokovnjaki na številnih področjih ukrajinskega življenja. Poročila o novicah dvakrat preverjamo na uradnih spletnih mestih, na straneh družbenih medijev in seveda pri ljudeh, o katerih govorimo. 

V naši državi se ne predvajajo ruski ali proruski kanali. Njihova spletna mesta so (razen uradnih) dostopna le prek povezave VPN. Še vedno lahko spremljamo ruske kanale na Telegramu, ki so lahko dostopni in seveda do neke mere vplivajo na ukrajinsko prebivalstvo, vendar sta naša vlada ter Svet za nacionalno varnost in obrambo veliko storila, da bi se med gledalci in bralci razširjale verodostojne informacije. 

United Marathon se predvaja na vsaj desetih kanalih in je dostopen prek pametnega telefona z aplikacijo Diya. Država pošilja opozorila prek več kanalov in družbenih medijev, čeprav je veliko težav na zasedenih ozemljih, ki so odrezana od naših internetnih in mobilnih povezav.  

Obstaja še ena težava, ki je skupna vsem nekdanjim sovjetskim državam, tj. da so ljudje nezaupljivi do televizijskih novic. Spominjajo se, kako so bili mediji cenzurirani v sovjetskih časih, in pogosto pravijo, da se z njimi manipulira. To je po eni strani dobro, saj jih spodbuja k iskanju in primerjavi informacij iz različnih virov, da bi oblikovali lastno mnenje. Zavedamo se, da so naši sosedje, ruski in beloruski državljani, preveč zaupali uradnim informacijam in izgubili sposobnost kritičnega razmišljanja. Zato sta demokracija in svoboda misli ena od prednosti ukrajinskih gledalcev, bralcev in novinarjev.

Olga Čajko, ukrajinska novinarka v informativni oddaji Fakti, ICTV, SLM News