Civilno družbo sestavljajo skupine skupnosti, ki so se sposobne samoorganizirati ter opredeljevati in dosegati izbrane cilje. V demokratičnih sistemih so skupine civilne družbe številne in raznolike, da bi čim bolj zastopale raznolikost glasov in mnenj svojih članov. V nedemokratičnih režimih nevladne organizacije najpogosteje nasprotujejo vladarjem. Civilna družba lahko deluje z aktivno državljansko udeležbo in željo po sodelovanju za skupno dobro, neodvisno od državnih institucij.

Ko je bila na oblasti stranka Zakon in pravičnost, so se organizacije civilne družbe mobilizirale proti spremembam, ki so škodovale sistemu upravljanja države in varstvu človekovih pravic. V poročilu Helsinške fundacije za človekove pravice „Pritisk in mobilizacija: civilna družba in kriza pravne države“ piše, da so nevladne skupnosti od leta 2016 do leta 2022 organizirale številne množične proteste za zaščito pravne države in proti kršitvam ustavnih vrednot ter ponujale pravno pomoč skupinam, ki jim je grozila diskriminacija ali represija. Nevladni sektor je še naprej iskal nove poti za sodelovanje v postopkih odločanja, tudi z organiziranjem učinkovitih koalicij za izvolitev komisarja za človekove pravice in varuha otrokovih pravic ter državljanskih forumov.

Rezultati parlamentarnih volitev 15. oktobra 2023 pričajo o moči civilne družbe na Poljskem. Zgodovinska 74,38-odstotna volilna udeležba in opozicijske skupine, ki so pridobile volilno prednost, dokazujejo učinkovito državljansko mobilizacijo, ki je privedla do spremembe vlade. Kandidati stranke Zakon in pravičnost so dobili 35,38 % glasov. Ta stranka je bila tako prva od leta 1989, ki je že tretjič zapored zmagala na parlamentarnih volitvah, vendar za razliko od volitev leta 2015 in leta 2019 njen seznam kandidatov ni dobil večine sedežev, potrebnih za sestavo vlade. Politične skupine, ki so vstopile v parlament, so bile tudi: Državljanska koalicija (30,7 %), Tretja pot PSL-PL (14,4 %), Nova levica (8,61 %) ter Konfederacija svoboda in neodvisnost (7,16 %). Tri koalicijske skupine – Državljanska koalicija, Tretja pot PSL-PL in Nova levica – so prejele skupaj 51,72 % glasov, s čimer so dobile večino, potrebno za sestavo vlade. Po prvem neuspešnem poskusu stranke Zakon in pravičnost je bila oblikovana vlada z Donaldom Tuskom kot njenim predsednikom.

Nobena raziskava ni napovedovala tako visoke volilne udeležbe. Naj spomnimo, da je bila ta na parlamentarnih volitvah leta 2019 61,74-odstotna, na zgodovinskih volitvah leta 1989 pa 62,7-odstotna. Rezultati raziskav (npr. CBOS in fundacija Batory) kažejo, da je želja po spremembah, ki je posledica dolgotrajnega družbenega nezadovoljstva, državljane spodbudila, da so šli na volitve. Velja omeniti, da je bilo pred volitvami mogoče opaziti močno družbeno mobilizacijo. Tako se je na primer izjemno veliko število volivcev prijavilo za glasovanje zunaj kraja prebivališča (do 15. ure 12. oktobra je 960.000 oseb zamenjalo volilni kraj, približno 1.200.000 pa jih je za to zaprosilo). Število Poljakov, ki živijo v tujini in so se prijavili za glasovanje se je skoraj podvojilo (približno 600.000 v primerjavi z 350.000 na volitvah leta 2019).

Še en dejavnik, ki je na parlamentarne volitve pritegnil večje število državljanov, je bila verjetno tudi razglasitev in izvedba državnega referenduma. Udeležba na njem je bila 40,91-odstotna, zato njegov izid ni bil zavezujoč. K mobilizaciji volivcev so prispevali tudi številni ukrepi, ki so jih sprejele nevladne organizacije, da bi spodbujale volilno udeležbo. Omeniti je treba zlasti tiste, namenjene ženskam in mladim (npr. „Tvoj izbor“ v okviru pobude Glas žensk, „Dovolj smo molčali“ v okviru pobude Vzhod ali „Tvoja odločitev“ v okviru pobude SexEd), ki so prispevali k večji volilni udeležbi. Na parlamentarnih volitvah leta 2019 je glasovalo 61,5 % žensk in 60,8 % moških. Udeležba mladih v starosti od 18 do 29 let je bila 46,4-odstotna. Na volitvah leta 2023 je glasovalo več žensk (73,7 %) kot moških (72,0 %) in 68,8 % mladih (starih od 18 do 29 let). Organizacije civilne družbe so pred volitvami izvedle najmanj 20 kampanj, da bi ljudi spodbudile k udeležbi na volitvah.

Kampanje so se večinoma izvajale na spletu, nekatere pa tudi na televiziji, radiu in celo v kinematografih. S sodelovanjem znanih osebnosti, vplivnežev, igralcev in javnih osebnosti so lažje dosegle različno občinstvo. Glede na raziskavo CBOS „Volitve 2023: nagibi in odločitve“, ki je bila izvedena oktobra 2023, se je večina volivcev (približno 70 %) odločila o tem, za koga bo glasovala, najmanj nekaj tednov pred volitvami. Ostali so to storili pozneje – v zadnjem tednu pred volitvami (28 %), na dan volitev (9 %) ali dan pred volitvami (4 %). Za volivce Državljanske koalicije (80 %) je bil zlasti pomemben njen odnos do Evropske unije. Kot razlog za glasovanje zanjo (77 %) je bila skoraj enako pogosto omenjena želja po spremembi vodstva. Velik delež volivcev, ki so glasovali zanjo (64 %) je menil, da predstavlja vrednote in načela, ki so jim blizu. Volivci stranke Zakon in pravičnost so menili, da ta zastopa njihove interese (skrb za ljudi, kot so oni – 66 %) ter njihove vrednote in načela (62 %). Hkrati so imeli pozitivno mnenje o njenem dosedanjem vodstvu (64 %) in njenem gospodarskem programu (59 %).

Junija 2024 bodo Poljaki na volitvah izvolili poslance Evropskega parlamenta. Volitve v Evropski parlament se lahko štejejo za še eno fazo volilnega cikla, ki se je začel leta 2023 s parlamentarnimi volitvami, saj bodo aprila 2024 na Poljskem potekale tudi lokalne volitve. Evropska tematika bo prisotna v kampanjah lokalne uprave, čeprav v manjšem obsegu kot med parlamentarnimi volitvami. Poleg tega lahko na volilno udeležbo na evropskih volitvah vpliva 20. obletnica pristopa Poljske k EU. Naj spomnimo, da je na zadnjih volitvah v Evropski parlament leta 2019 volilna udeležba na Poljskem znašala 45,68 %.

Poljski državljani so močno naklonjeni temu, da je njihova država del Evropske unije. Glede na študijo CBOS iz aprila 2023 jih 85 % odobrava članstvo v EU. To število se je zmanjšalo, vendar je še vedno zelo visoko. Članstvu Poljske v EU nasprotuje 10 % državljanov, 5 % pa o tem nima mnenja.

Prav tako se moramo zavedati, da bodo volitve v Evropski parlament prvič potekale v senci prepletajočih se kriz, kot so vojna v Ukrajini, podnebna kriza, gospodarska kriza in vzpon populistične desnice. Ker se bodo zaradi tega verjetno povečale dejavnosti dezinformiranja, bo treba v volilni kampanji poskrbeti za učinkovito in skladno komunikacijsko politiko, ki bo prilagojena posebnim skupinam volivcev. Zaradi teh mednarodnih napetosti zagovorniki Evropske unije polagajo upanje v skupnost, ki zagotavlja našo varnost.

Małgorzata Molęda-Zdziech

Visoka šola za ekonomijo v Varšavi – ekipa Europe Direct Poljska

Od decembra v rubriki „Grem volit. Pa ti?“ objavljamo mnenja naših gostov o evropskih volitvah. Tokrat je naša gostja Malgorzata Molęda-Zdziech, poljska sociologinja, politična znanstvenica in dejavna komentatorka dogajanja na Poljskem.

Na Visoki šoli za ekonomijo v Varšavi vodi oddelek za politične študije in je rektorjeva predstavnica za sodelovanje z Evropsko unijo. V članku komentira pomemben vpliv poljske civilne družbe na izid zadnjih poljskih državnih volitev oktobra 2023, obravnava pa tudi eno od prednostnih nalog prihodnjega poljskega predsedstva Sveta EU v zvezi z vlogo civilne družbe pri zaščiti pravne države. (ehp)

Končala se je plodovita in angažirana življenjska pot Jacquesa Delorsa, katere sadovi ostajajo. Enotni trg, schengensko območje, Erasmus, euro in kohezijski sklad so njegov neposreden prispevek k izgradnji velikih delov evropske zgradbe, v kateri živimo. Njegovo evropsko delo temelji na etiki ukrepanja.

Javno udejstvovanje Jacquesa Delorsa je bilo skrajno plemenito. V svojem društvenem, sindikalnem in političnem udejstvovanju se je ta aktivist, kot se je rad skromno opredelil, navdihoval zlasti iz personalizma Emmanuela Mounierja. Potihem je bil vnet kristjan, zanj je bil vsak človek edinstven in vpet v mrežo družbenih povezav, ki jih je treba nujno uporabiti za vsakršno pomembno ukrepanje.

Skrbel ga je porast individualizma, zato je kot socialdemokrat stavil na družbeno angažiranost v kateri vsak po svoje prispeva k skupnemu dobremu. Njegovo ime ostaja neločljivo povezano z usklajevanjem, soupravljanjem, kolegialnostjo in drugimi oblikami kolektivnih ukrepov, ki jih je promoviral in za katere se je zavzemal. Zato je pripisoval velik pomen Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, ki ju je pomagal ustanoviti Spoštoval je posredniške organe in verjel v pristen socialni dialog v duhu kompromisa.

Tega je na evropski ravni tudi udejanjal. Na to raven je razširil tudi dialog med verstvi. Delors ni bil človek odrešitelj. Bil je samouk, vendar sebe ni videl kot nekoga, ki se je formiral sam, temveč z drugimi in ob drugih ter skozi delovanje. Njegova misel je misel v gibanju, ki se hrani s povratnimi informacijami in ustvarja nove vrednote. Bil je človek načel in prepričanj, ki so izhajala iz njegove močne vere, ne pa ujetnik slepe ideologije. Lucidno je izhajal iz stvarnosti, logike razmer, spoštovanja ljudskih tradicij, da je lahko naredil možen korak naprej.

Zanj je bila stvarnost pred idejo, ki pa ji je vendarle znal utreti pot, kadar je bilo to potrebno. Tako je nadaljeval zamisel o enotni valuti in takoj podprl ponovno združitev Nemčije, ki je bila po padcu zidu neizogibna. Današnji svet in njegovi pretresi niso več svet Delorsove Evrope. Njegove dosežke, kot je notranji trg, je treba prilagoditi in dopolniti glede na silovite grožnje. So pa podlaga za današnje ukrepanje. Njegovo metodo vključevanja, daljnovidnost, stvarnost, povezovanje načelnosti z odprtostjo za kompromis, ki omogoča skupen napredek, bi veljalo med današnjimi evropskimi voditelji ponovno oživiti.

Sébastien Maillard, nekdanji direktor (2017-2023) in sedanji posebni svetovalec Inštituta Delors

Jacques Delors, ki je umrl 27. decembra 2023, nam ostaja v spominu kot največji, najučinkovitejši, najbolj vizionarski in v prihodnost usmerjen predsednik Evropske komisije, kot eden od „očetov“ združene Evrope, kot sta bila mnogo pred njim Jean Monnet in Robert Schuman.

Pred njim predsednik Komisije ni bil kaj dosti več kot evropski birokrat, on pa je tej funkciji dal status, enakovreden funkciji voditelja države ali vlade, ki so ga nato vsi priznali. V desetih letih svojega mandata med 1985 in 1995 je tudi zaradi podpore nemškega kanclerja Helmuta Kohla in francoskega predsednika Françoisa Mitterranda močno in odločno pospešil proces evropske integracije. Predvsem ji je takoj dal zagon s ciljem, da do leta 1992 skupni trg, ki je temeljil na carinski uniji, preoblikuje v pravi enotni trg. Medtem ko je bil enotni trg še v fazi uresničevanja, je že začel svoj drugi velik projekt, monetarno unijo, hkrati pa si je prizadeval tudi za razširitev pristojnosti Skupnosti in ustanovitev Evropske unije z Maastrichtsko pogodbo.

Med drugim se je tudi prvič spoprijel z „demokratičnim deficitom“ Skupnosti ter predlagal in dosegel dodelitev več pristojnosti Evropskemu parlamentu, najprej s postopkom sodelovanja (predvidenim v Enotnem evropskem aktu), nato (po maastrichtski reformi) pa s postopkom soodločanja. Tako je Evropski parlament končno dejansko dobil vlogo sozakonodajalca v zadevah, o katerih Svet odloča s kvalificirano večino.

Pot do strateškega cilja enotnega trga se je začela z dvema dokumentoma: poročilom o stroških „ne-Evrope“, ki je pokazalo gospodarske koristi odprave preostalih notranjih regulativnih ovir, in prvo „belo knjigo“, v kateri so bili opredeljeni vsi zakonodajni ukrepi (približno 200), potrebni za odpravo teh ovir.

Delors je že od začetka nakazal, da je krepitev mehanizmov odločanja in evropskih institucij bistvena za dokončanje projekta. Zato je z Enotnim evropskim aktom predlagal prvo resnično reformo Rimskih pogodb iz leta 1957, s katerima sta bili ustanovljeni evropski skupnosti (skupni trg in Euratom), in prepričal države članice, naj ga sprejmejo (1987).

Jacques Delors je nato odigral bistveno vlogo pri novi opredelitvi finančnega okvira EU z znatnim povečanjem proračunskih sredstev na 1,2 % skupnega BDP držav članic („sveženj Delors I“ 1988-92), nato pa na 1,27 % („sveženj Delors II“ 1993-99) ter z krepim povečanjem sredstev za ekonomsko in socialno kohezijo (regionalno in strukturno politiko), kar je bilo potrebno za poenotenje notranjega trga. Še pomembnejša pa je bila sistemska sprememba proračunskega okvira EU, ki se je spremenil iz letnega v srednjeročnega (sedem let), začenši s „svežnjema Delors“.

S tem so bila odpravljena intenzivna pogajanja med državami članicami o financah, ki so vsako leto za več mesecev upočasnila delo evropskih institucij. Še en ključni element, ki ga je Delors uvedel v evropskih politikah, je socialna razsežnost (med drugim je bil uveden socialni dialog med podjetji, sindikati in evropskimi institucijami). Vendar pa je njegov socialni program, ki je predvideval tudi uskladitev instrumentov za zaščito delavcev v primeru krize in boj proti težnji k selitvam proizvodnih dejavnosti, ostal eno od njegovih nedokončanih del.

Najhujši poraz pa je doživel z drugo belo knjigo, ki se nanaša na „rast, zaposlovanje in konkurenčnost“, ki jo je začel v velikem slogu 1993 kot zadnji velik projekt svojega mandata. To je bil predlog za oživitev in okrepitev gospodarstva (s predvidenim financiranjem v višini 20 milijard EUR v 20 letih), med drugim na podlagi izdaje skupnih dolžniških instrumentov (8 milijard EUR letno), pa tudi prispevkov iz proračuna EU in posojil Evropske investicijske banke, da bi podprli izgradnjo prometne in telekomunikacijske infrastrukture ter številne druge gospodarske in socialne pobude (v bistvu predhodnik tega, kar jveč kot 20 let pozneje postal instrument NextGenerationEU kot odziv na pandemično krizo).

Načrt, ki ga je Evropski svet sprva pozdravil, so ministri EU za finance pozneje kritizirali in opustili. Desetletje Jacquesa Delorsa se je končalo s potjo navzdol in z valom odpora, obtoževali so ga pretiranih ambicij, centralističnega jakobinstva in pretirane regulacije. Kljub temu so se mnogo pozneje uresničile nekatere njegove zamisli, na primer vseevropska omrežja ali program SURE za podporo sistemom vključevanja delavcev med krizo zaradi COVID-19.

V rubriki K bistvu Sandra Parthie, članica EESO, predsednica strokovne skupine za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo ter poročevalka za mnenje o novi evropski strategiji za notranji trg, sprejeto na januarskem plenarnem zasedanju, predstavlja predloge Odbora na tem področju.

14. in 15. februar 2024

Plenarno zasedanje EESO

4.–7. marec 2024

Teden civilne družbe