V ekskluzivnem intervjuju je na naša vprašanja odgovarjal Matthew Caruana Galizia, preiskovalni novinar in direktor fundacije Daphne Caruana Galizia na Malti.

„Zaposlen sem v malteški fundaciji Daphne Caruana Galizia, ki se imenuje po moji mami Daphne. 30 let je delala kot novinarka in na Malti preiskovala korupcijo na visoki ravni in socialna vprašanja. Sredi ene svojih najpomembnejših preiskav je bila 16. oktobra 2017 umorjena. Bil sem priča njenemu umoru. Od takrat se skupaj z družino borimo za njeno pravico.“

EESO info: Ali se je položaj novinarjev izboljšal od umora vaše matere?

Matthew Caruana Galizia: Za novinarje na splošno se zdaj v Komisiji priznava, kako pomembno je preiskovalno delo in s kako hudimi težavami se soočamo. Smo na pravi poti, vendar mislim, da se za novinarje, ki opravljajo preiskovalno delo, položaj še ni dovolj izboljšal.

Novinarji so vsekakor vse boljši pri preiskovanju organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja. Z vsako novo skupno preiskavo so uspešnejši.

Zadnja takšna preiskava, Pandorini dokumenti, je bila izjemno uspešna in dobro strukturirana. Posamezniki, ki so pri njej sodelovali, so opravili izjemno delo z zelo majhnimi sredstvi. Naše delo pa zdaj ni nič lažje, in sicer zato, ker na splošno naše oblasti stežka dohajajo boj proti korupciji.

Le počasi razvijamo nova globalna orodja za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji. In zato so novinarji, ki objavljajo dokaze in poročajo o korupciji in organiziranemu kriminalu, izpostavljeni resni nevarnosti.

Kako lahko civilna družba podpre preiskovalne novinarje?

Zelo velike in finančno trdne organizacije civilne družbe lahko financirajo preiskovanje in podprejo delo samostojnih novinarjev pri nekaterih pomembnih preiskavah.
Organizacije za človekove pravice obveščajo o kršitvah pravice do svobode izražanja in o uporabi pravnega nadlegovanja, katerega namen je utišati novinarje.

Moja družina je prejela veliko podpore organizacij civilne družbe, brez katere ne bi mogli doseči napredka, ki smo ga dosegli do zdaj v boju za pravico za mojo mamo.
Te organizacije civilne družbe pa so seveda same odvisne od financiranja, ki ga dobijo od evropskih institucij, evropskih organov, posameznih državljanov, svojih članov in podobno.
Nevladne organizacije napadajo in črnijo. Tudi same so postale tarča, zato jih moramo tudi zaščititi.

Kaj še lahko naredi Evropska unija, da dokaže svojo zavezanost svobodi tiska?

Prepričan sem, da so s spremembo vodstva Evropske komisije novinarji in posamezniki, ki so dejavni na področju človekovih pravic, zagovorniki pravice do svobode izražanja dobili zaveznika v Komisiji. Naš zaveznik je tudi Evropski parlament, ki je ravnokar ustvaril nagrado, ki nosi ime moje mame: nagrado za novinarstvo Daphne Caruana Galizia.

S tem je na dejanski, učinkovit in materialen način jasno pokazal podporo ene najpomembnejših institucij EU za preiskovalno novinarstvo.

Institucije po mojem mnenju zavirajo države članice EU, ki na primer ne izvajajo direktive o zaščiti žvižgačev in direktiv o preprečevanju pranja denarja.
Nekatere države v Evropski uniji na primer nimajo javnih registrov lastništva podjetij. Med temi je tudi Ciper. To novinarjem otežuje delo.

Res bi rad zagotovil, da moja mama ni umrla zaman. To je dejansko moja glavna motivacija: da se iz umora moje mame kaj naučimo in da se kaj takega ne ponovi več. Vendar se je to že ponovilo, kar kaže, koliko dela nas še čaka. Umorjen je bil Ján Kuciak, pa novinar v Grčiji in še en novinar na Nizozemskem. Pot pred nami je torej še dolga, vendar gremo v pravi smeri. Ne smemo popustiti.