Jowita Kiwnik-Pargana: Moji ukrajinski junaki

Začelo se je na meji. Kmalu po začetku vojne v Ukrajini sem odšla na mejni prehod, takrat še ne službeno, temveč da bi dostavila humanitarno pomoč. V tistem času se je čez mejo valil tok ljudi, zlasti žensk in otrok, katerih načrti za prihodnost so v hipu postali zastareli.

Srečala sem ženske, ki so uspele vso svojo lastnino strpati v en nahrbtnik in prehodile več deset kilometrov peš do meje, potiskajoč pred seboj vozičke z otroki. Za seboj so v domovini pustile može in sinove ter odšle na pot, ne da bi vedele, kje bodo prenočile ali kdo jih bo lahko vzel k sebi.

Kmalu zatem sem kot novinarka odšla v Ukrajino, da bi poročala o tem, kako vojna spreminja človeška življenja.

Slišala sem zgodbo Inne iz Mariupola, ki se je tri tedne skrivala v kleti. Videla je, kako na ulici ležijo trupla njenih sosedov, vendar jih ni mogla pokopati, saj so povsod okoli padale granate.

Petro, prav tako iz Mariupola, mi je povedal, kako je iskal pitno vodo v ceveh litoželeznih radiatorjev.

82-letna Halina, ki je med vojno ostala sama, pa je dejala: „Videla sem staro žensko, ki je jokala. Šla sem do nje in ji rekla: Ne joči, kamorkoli greš, grem s teboj. Ne bom te pustila same.“

Spomnim se ukrajinskih otrok, ki so govorili o tem, kaj je za njih vojna. Petletna Alisa je vedela, da so bili ljudje med vojno ubiti. 12-letna Zhenia pa je odločno povedala, da Putin ni predsednik, temveč diktator.

Slišala sem za zgodbo deklice, katere nadomestna mati jo je ob rojstvu zapustila, njeni biološki starši pa niso nikoli prišli po njo.

Seznam junakov iz mojega poročila je dolg, za vsakim imenom pa stoji še ena zgodba, ki jo je zaznamovala vojna. Teh zgodb ni lahko poslušati, vendar je treba v takih trenutkih nadzorovati čustva.

To ni čas za naše čustvovanje, tu nismo za to, da z našimi junaki jočemo, temveč da prisluhnemo njihovim zgodbam. Čas za solze je kasneje, po opravljenem delu, doma.

Ukrajinci želijo govoriti. Govoriti o grozodejstvih, ki so jih zagrešili Rusi, in zavreči ruske dezinformacije, češ da Ukrajinci lažejo o napadih in se pobijajo med seboj.

Poslanstvo nas novinarjev je, da svet sliši o tem, kaj se dejansko dogaja v Ukrajini.