Kot mlada delegatka, ki se prvič udeležuje konference COP, se na to pot podajam z odprtostjo in ščepcem naivnega optimizma. Svetovne temperature so se ta teden zvišale na več kot 2 stopinji nad predindustrijsko ravnjo. Kaj se bo moralo še zgoditi, če to dejstvo poleg vseh grozljivih poplav, požarov, suš in potresov, ki smo jim bili priča po vsem svetu samo v tem letu, ne bo privedlo do sporazuma o opuščanju fosilnih goriv v skladu s predlogom pogodbe o neširjenju fosilnih goriv?

Zdaj je pravi trenutek, da se delo naše delegacije osredotoči na kmetijstvo in prehransko varnost, delovni program za pravični prehod ter podnebno financiranje. S tem se prekrivajo tudi moji lastni interesi, to sta podnebna pravičnost ter presečišče podnebnih sprememb na eni in enakosti spolov ter miru in varnosti na drugi strani.

Mladi imamo sicer le omejen vstop v pogajalske dvorane, a sem prepričana, da bodo naši glasovi ključno vplivali na izid COP28. Prav vztrajen pritisk, ki ga mladi izvajajo na odločevalce, je zaslužen za že sprejete podnebne sporazume, čeprav še vedno ne izpolnjujejo dejanskih potreb. Menim, da imajo glasovi mladih enako težo in jim je treba prisluhniti, saj bomo prav mi mladi najdlje trpeli posledice neukrepanja na področju podnebja.

Mojo strast do podnebnih ukrepov napajajo trije dejavniki:

• spoznanje, da podnebne spremembe ne izbirajo in še poslabšajo druge probleme, na primer na področju enakosti spolov, miru in varnosti;
• izobilje informacij, do katerih lahko mladi neposredno dostopamo, nam omogoča, da smo poučeni in ozaveščeni o globalnih posledicah podnebnih sprememb;
• razočaranje nad tem, da odločevalci sprejemajo premalo podnebnih ukrepov, zaradi česar zahtevamo spremembe.

Močno se veselim, da bom na konferenci COP28 spoznala ljudi iz različnih okolij, slišala njihove zgodbe, si razširila znanje in oživila svoje upanje za prihodnost. Ne morem pa se znebiti občutka, da bi se lahko moje navdušenje prevesilo v strah, če me bosta razočarala ustreznost in izvajanje sprejetih ukrepov.