Pat Cox

Naš posebni gost, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Pat Cox, se velike širitve pred 20 leti spominja kot časa izjemnega upanja, ko je celina končno zadihala s polnimi pljuči, s svojo vzhodno in zahodno polovico. In medtem ko se Putinov mit slovanskega bratstva izvaja ob eksplozijah balističnih izstrelkov, EU ostaja prostovoljna zveza svobodnih in suverenih narodov, ki temelji na temeljnih vrednotah spoštovanja človekovih pravic, enakosti in pravne države.

Dogodek, ki ga je 1. maja 2004 v Dublinu gostilo irsko predsedstvo Sveta EU, in slovesnost za dobrodošlico v Evropskem parlamentu v Strasbourgu 3. maja 2004 zame politično, pa tudi čustveno izstopata kot dneva izjemne pozitivnosti in upanja ter kot simbolni dejanji vrnitve domov, ponovne združitve celine, ki je lahko znova zadihala s polnimi pljuči, s svojo vzhodno in zahodno polovico. V Dublinu je Seamus Heaney bral svojo pesem Beacons at Bealtaine, v kateri je izrazil optimizem, da bo lahko ta zgodovinska širitev premikala ustnice, premikala ume in ustvarjala nove pomene. V Strasbourgu se je deset nacionalnih zastav novih držav članic dvignilo na ogromnih drogovih, izdelanih v ladjedelnicah v Gdansku. Zastavni drogovi so bili darilo Poljske in njihovo potovanje v Strasbourg je simbolično ponazorilo potovanje od komunizma do svobode, ki ga je poosebljala prisotnost Lecha Wałęse.

Seveda je bil dogodek za vse vrhunec dolgega in zapletenega procesa vzajemnih priprav, ki je trajal več let. Bili smo navdušeni, hkrati pa smo si tudi oddahnili, saj smo dosegli ciljno črto procesa, ki je bil za vse vpletene pravi politični in postopkovni maraton.

Trdim, da je širitev morda najmočnejše, najbolj preobrazbeno in najuspešnejše orodje politike EU v zadnjih petih desetletjih. Moja država, Irska, je postala članica v okviru prve širitve 1. januarja 1973 kot najrevnejša država/regija takratne Evropske gospodarske skupnosti. Dostop do velikega trga skupaj s solidarnostjo EU prek regionalnih in pozneje kohezijskih skladov v prvih desetletjih članstva, višji standardi na področju enakosti spolov in okoljske politike, podpora mirovnemu procesu na Severnem Irskem in priznavanje edinstveno težavnih posledic brexita za Irsko, ki je edina država EU s kopensko mejo z Združenim kraljestvom – vse skupaj je prineslo res pozitivne izkušnje in rezultate. Vse ni šlo zlahka, zlasti med krizo v euroobmočju, ampak če vse upoštevamo, je bilo to, kar smo dosegli, zelo pozitivno.

Čeprav hkrati spoštujem in obžalujem odločitev Združenega kraljestva, da zapusti Unijo, je bil to jasen dokaz, da je EU prostovoljna zveza svobodnih in suverenih narodov, ki lahko vanjo prosto vstopijo in iz nje prosto izstopijo. Kakšno močno nasprotje neoimperialistični vojni, ki jo je Putin sprožil proti Ukrajini, kjer se njegov mit slovanskega bratstva vsak dan kaže s streljanjem pušk, eksplozijami balističnih izstrelkov in smrtonosnimi droni.

Članstvo v EU je Grčiji, Portugalski in Španiji pomagalo k vrnitvi med uspešne demokratične države po diktaturi, polega tega pa je pripomoglo k višjemu življenjskemu standardu in kakovosti življenja.

Velika širitev pred 20 leti je s povečanjem naložb, trgovine in solidarnosti EU novim državam članicam prinesla izjemno rast, zlasti tistim v srednji in vzhodni Evropi. V povprečju se je njihov BDP na prebivalca, prilagojen glede na inflacijo in valuto, v zadnjih dveh desetletjih povečal z manj kot polovice povprečja EU na tri četrtine vse višjega povprečja EU. V Litvi se je BDP na prebivalca v tem obdobju potrojil. Zdravje in izobraževanje sta se izboljšala, zaradi česar sta boljša tudi kakovost življenja in življenjski standard. Kmetijska proizvodnja v regiji se je podvojila. Skratka, tako kot pri vseh prejšnjih širitvah se je izkazalo, da širitev prinaša koristi tako državam pristopnicam kot EU. Zato sem pri širitvah optimist, vendar ne naiven.

Dogodki na Poljskem v zadnjih letih in že dlje časa na Madžarskem kažejo, da odstopanje od standardov EU na področju pravne države, svobode medijev ali spoštovanja pravic manjšin razkriva privrženost EU kot sredstvu za doseganje blaginje, vendar nenaklonjenost EU kot skupnosti skupnih vrednot. Predsednik madžarske vlade ponosno razglaša, da je njegova država neliberalna demokracija. Naj si člen 2 PEU razlagamo še tako široko, je očitno, da ne gre za listino neliberalne demokracije. („Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“)

To besedilo je bilo del sporazuma o članstvu v EU in je vključeno v vse pristopne pogodbe, z njim pa so se strinjale vse države pristopnice. Formula „obdržite svoje vrednote zase, nam pa pošljite denar“ ni vzdržna podlaga za vzajemno spoštovanje. Na to ne bi smele pozabiti sedanje države kandidatke, ki si prizadevajo, da bi tudi same pristopile k EU. Pričakujem, da bodo københavnska merila v prihodnjih pogajanjih imela pomembnejšo vlogo, pristopne pogodbe pa bodo po možnosti vključevale tudi klavzule, ki bodo EU dale trdnejše možnosti za zaščito pravic in vrednot, če pride do odstopanj. EU ni samo trg in materialni napredek, ki je sicer zaželen, ni njen edini ali celo bistveni razlog za obstoj.

Kljub temu lahko na podlagi dosedanjih rezultatov širitev ugotovimo, da so bile te v bistvu koristne za vse vpletene, zato bi se jih morali lotevati pozitivno. Države kandidatke čaka obsežna preobrazba, ki jo bodo izvajale vsaka v svojem tempu. Tudi EU mora opraviti nekaj dela v zvezi s svojim postopkom odločanja in proračunsko zmogljivostjo za absorpcijo novih držav članic ter na področju predpristopne pomoči. Po podelitvi statusa države kandidatke in po pregledu usklajenosti je za pogajalske okvire, začetek in zaključek pogajanj po posameznih poglavjih ter nazadnje za pristopne pogodbe potrebno soglasje Sveta. Nič od tega ni enostavno ali lahko. Upamo, da bodo vse države članice spoštovale načelo „lojalnega sodelovanja“ in pomagale „pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb“ (člen 4(3) PEU).

Primer Ukrajine je še posebej zapleten zaradi njene velikosti, relativnega deleža kmetijstva v BDP v primerjavi s povprečjem EU in primerjalne revščine v smislu BDP na prebivalca ter seveda zaradi vojne in njenih uničujočih posledic. Pogajanja se lahko začnejo. Ukrajina je že na poti k integraciji s pridružitvenim sporazumom ter poglobljenim in celovitim sporazumom o prosti trgovini z EU. Ta bi se lahko sčasoma postopoma razširila, vendar bosta na koncu nujen pogoj za pristop k EU ustaljen teritorialni položaj in stabilen mir, pri čemer ima lahko članstvo v EU svojo vlogo. EU na svojem vzhodnem boku potrebuje stabilnost, ne kaos, in sprejemanje Ukrajine je navsezadnje v skupnem interesu, in ne samo v interesu Ukrajine.

Pat Cox, predsednik Evropskega parlamenta med letoma 2002 in 2004

Pat Cox je irski politik in novinar. Med letoma 2002 in 2004 je bil predsednik Evropskega parlamenta, bil pa je tudi predsednik mednarodnega Evropskega gibanja (2005–2011). Od leta 2015 vodi Fundacijo Jeana Monneta za Evropo.  Je tudi evropski koordinator za koridor jedrnega omrežja TEN-T Skandinavija–Sredozemlje (EU) in vodja misije Evropskega parlamenta za oceno potreb in izvajanje parlamentarne reforme ukrajinske vrhovne rade. Na začetku kariere je bil novinar informativnega programa televizijske postaje RTE v Dublinu. Leta 2004 je g. Cox prejel mednarodno nagrado Karla Velikega za parlamentarno zavezanost širitvi Evropske unije.