Predložil Andres Barceló Delgado

Čeprav industrija ni nikoli načrtovala, da bi zapustila Evropo, je dejstvo, da so institucije EU od evropskih volitev leta 2024 dosegle jasen zaključek: brez močne industrije Evropa ne more zagotoviti strateške avtonomije ali doseči bistvene konkurenčnosti svojega gospodarstva. Močna industrijska baza je nujna ne le za kakovostna delovna mesta za Evropejce, temveč tudi za napredek, inovacije in storitve z visoko dodano vrednostjo.

EESO je v odziv na krizo življenjskih stroškov sprožil pobudo, t. i. krovno mnenje, ki obravnava krizo na različnih področjih politike ter oblikovalcem politik na ravni EU in nacionalni ravni ponuja ciljno usmerjena priporočila. V okviru tega se je komisija EESO za študijo o spremembah v industriji (CCMI) lotila ponovne industrializacije kot ključnega pristopa k boju proti vplivu krize življenjskih stroškov na evropske državljane in podjetja.

Naše mnenje o ponovni industrializaciji Evrope – priložnost za podjetja, zaposlene in državljane v okviru krize življenjskih stroškov, ki naj bi bilo sprejeto na junijskem plenarnem zasedanju EESO, poudarja ključno vlogo, ki jo mora imeti ponovna industrializacija pri izboljšanju položaja posameznikov in podjetij po vsej Evropi.

Glavne ugotovitve mnenja so naslednje.

Pozdravljamo pobudo Komisije za uvedbo kompasa za konkurenčnost, vendar pozivamo k vključitvi jasnih meril in kazalnikov uspešnosti, da bi zagotovili, da ta prizadevanja ne bodo obstajala le na papirju, temveč se bodo uresničila.

Na področju energije (ki trenutno odvrača evropsko industrijo in širše gospodarstvo) pozivamo k hitrim kratko- in dolgoročnim ukrepom za zagotovitev varne, stabilne in predvidljive energije po cenah, ki podjetjem omogočajo konkurenčnost in ne obremenjujejo gospodinjstev.

Strateška avtonomija mora biti v središču procesa ponovne industrializacije in mora koristiti ne le neposredno udeleženim podjetjem, temveč tudi celotni vrednostni verigi. Evropska industrija se sooča s pomanjkanjem usposobljenih delavcev, zato pozivamo k zmanjšanju birokracije in poenostavitvi zakonodaje EU za izdajanje delovnih dovoljenj. Ne želimo „uvoziti" poceni delovne sile, temveč privabiti kvalificirane delavce, ki bodo bogatili evropsko družbo.

Cilj industrijske politike mora biti ponovna vzpostavitev privlačnosti EU in njena ponovna vzpostavitev ugodnega okolja za industrijske naložbe, pri čemer je treba izkoristiti pravno varnost, znanje in spretnosti njenih delavcev ter seveda koristi enotnega trga.

Socialni dialog je treba v celoti vključiti v proces ponovne industrializacije, saj ne zadeva le velikih podjetij, temveč tudi mala in srednja podjetja, ki predstavljajo veliko večino evropskih podjetij.

Vendar pa je v nekaterih družbenih in političnih skupinah še posebej občutljivo vprašanje: poenostavitev birokracije. Po besedah predsednika skupine delodajalcev v EESO Stefana Mallie „poenostavitev ne pomeni deregulacije. Ne gre za odpravo zelenega dogovora ali bistvenih socialnih zaščitnih ukrepov... Gre za odpravo birokracije, ki nikomur koristi."

Kot vedno je zlo v podrobnostih; še zdaleč ne smemo biti odvrnjeni, temveč moramo poglobiti proces ponovne industrializacije, ki bo vključeval naložbe v celotni verigi, od javnih naložb v infrastrukturo do poslovnih naložb v industrijo, spodbujanja visokokakovostnih delovnih mest, spodbujanja vseživljenjskega poklicnega preusposabljanja, ohranjanja socialnih standardov, ki so v središču pravnega reda EU, ter spodbujanja poslovnih inovacij kot sredstva za nenehno izboljševanje in razvoj storitev z visoko dodano vrednostjo.

To ni lahka naloga, vendar trdno verjamem, da je močna industrija, vzpostavljena po vsej EU, lahko eno glavnih gonil za izboljšanje konkurenčnega položaja evropskega gospodarstva in znatno izboljšanje položaja Evropejcev in njihovih družin.