Podjetja v Evropi se še vedno soočajo s pretirano birokracijo, regulativno razdrobljenostjo in naraščajočimi stroški. Ta prekomerna regulacija zavira njihovo rast in jim preprečuje, da bi sledila tekmecem iz drugih delov sveta. Evropa se ne sme več vrteti v krogu – podjetniki potrebujejo resnične spremembe, ne pa novih analiz istih ovir, ki jih poznamo že leta. To je ključni trenutek, da preidemo od besed k dejanjem, piše Kinga Grafa iz poljskega združenja delodajalcev Lewiatan.
Podjetja v Evropi se še vedno soočajo s pretirano birokracijo, regulativno razdrobljenostjo in naraščajočimi stroški. Ta prekomerna regulacija zavira njihovo rast in jim preprečuje, da bi sledila tekmecem iz drugih delov sveta. Evropa se ne sme več vrteti v krogu – podjetniki potrebujejo resnične spremembe, ne pa novih analiz istih ovir, ki jih poznamo že leta. To je ključni trenutek, da preidemo od besed k dejanjem, piše Kinga Grafa iz poljskega združenja delodajalcev Lewiatan.
Evropska komisija je nedavno predstavila kompas za konkurenčnost, načrt za naslednjih pet let, katerega namen je okrepiti gospodarski položaj EU in podpreti evropska podjetja. Ukrepanje, ki ga predlaga Komisija, je pravilno. Podjetja že dolgo pozivajo k takšnim spremembam, da bi bila „konkurenčnost“ in „enotni trg“ glavni prednostni nalogi. Če želi EU tekmovati na svetovni ravni, pa mora ukrepati takoj. Podlaga mora biti močno gospodarstvo in nujno je treba racionalizirati predpise, znižati stroške energije ter zagotoviti učinkovito podporo za naložbe in inovacije. Glede na nestanovitno geopolitično okolje potrebujemo tudi sklenitev sporazumov o prosti trgovini s ključnimi partnerji, kot so sporazumi o dostopu do kritičnih surovin.
Podjetja v Evropi se trenutno še vedno soočajo s pretirano birokracijo, regulativno razdrobljenostjo in naraščajočimi stroški. Tekmeci iz drugih delov sveta rastejo hitreje, prekomerna regulacija pa zavira rast evropskih podjetij. Evropska komisija mora predlagati konkretne reforme, ki bodo resnično izboljšale poslovno okolje EU. Kompas za konkurenčnost obravnava glavne ovire za rast in produktivnost v EU, kot so visoki stroški energije, prekomerna regulacija ter pomanjkanje spretnosti in delovne sile. Takšna usmeritev je pravilna, vendar je najpomembnejše, da jo začnemo izvajati v praksi. Potrebni so torej zakonodajni predlogi in akcijski načrti, ki konkurenčnosti ne zavirajo, temveč jo spodbujajo.
Enotni trg je ena največjih zgodb o uspehu evropskega povezovanja, vendar je treba v celoti izkoristiti njegov potencial. Nesprejemljivo je, da na enotnem trgu še vedno obstajajo ovire, ki so bile ugotovljene že pred 20 leti. Poljsko predsedstvo Sveta EU ima priložnost, da to spremeni, pri čemer je svoboda opravljanja storitev ključna prednostna naloga. To je bistvenega pomena ne le za prometni sektor, temveč tudi za vse večjo skupino podjetij, ki ponujajo strokovne storitve. Na žalost poročili Enrica Lette in Maria Draghija temu vprašanju ne posvečata dovolj pozornosti. Letta se je osredotočil le na gradbeništvo in maloprodajo, Draghi pa ni upošteval ocen Komisije za dodatne korake, ki bi lahko sprostili potencial trga storitev. Pozitivno je, da je Sauli Niinistö v svojem poročilu poudaril vlogo storitev pri krepitvi odpornosti in varnosti. Nikogar ni treba prepričevati, kako pomembno je to v sedanjem geopolitičnem okolju. V teh okoliščinah Komisija predlaga „28. režim“, tj. enoten sklop pravil, ki zajemajo obdavčitev, delovno pravo in pravo gospodarskih družb. Namen te pobude je poenostaviti čezmejne dejavnosti, zlasti za MSP, vendar zaenkrat ne vemo dovolj o predlogu, da bi ga lahko ocenili.
Napoved deregulacije in racionalizacije zakonodaje je nedvomno korak v pravo smer. Vendar je čas, da se predlogi začnejo uresničevati v praksi, poleg tega pa morajo zajeti več kot le zmanjšanje bremena poročanja. Upamo, da bo Komisija temeljito „pregledala“ zakonodajo EU in na podlagi tega dala konkretne predloge za hitro izboljšanje regulativnega okolja EU.
Veselimo se foruma o enotnem trgu v Krakovu in pričakujemo sklepe javnega posvetovanja, v katerem sodelujejo člani združenja Lewiatan. Cilj bo pripraviti naslednjo strategijo enotnega trga.
To je ključni trenutek, gre za prehod z besed k dejanjem in izvajanje rešitev, ki bi lahko resnično sprožile razvoj evropskih podjetij. Dialog med institucijami EU in socialnimi partnerji bo bistvenega pomena za rešitve, ki bodo ustrezale dejanskim potrebam podjetij. Če ne bomo sprejeli drznih odločitev, bomo izgubili dragocen čas in zaostali za svetovno konkurenco.
Kinga Grafa je namestnica generalnega direktorja za evropske zadeve v združenju delodajalcev Lewiatan in stalna delegatka v BusinessEurope.Po izobrazbi je politična znanstvenica in novinarka, ki je izkušnje z delovanjem EU pridobila z delom za urad odbora za evropsko povezovanje (2008–2009) in Evropski parlament (2009–2014). Je tudi soavtorica knjige o poljski aristokraciji in avtorica znanstvenih publikacij o ameriški zunanji politiki, ameriški eliti in kulturni diplomaciji.
EU se mora upreti vabljivemu klicu deregulacije, saj bi to zgolj privedlo do negotovosti za podjetja, oslabilo konkurenčnost, ki temelji na trajnostnosti, ter zmanjšalo blaginjo in zaupanje državljanov, je dejal Danny Jacobs, generalni direktor flamske okoljske mreže Bond Beter Leefmilieu (BBL). Predstavil nam je pomisleke okoljskih nevladnih organizacij v zvezi z najnovejšim predlogom EU za poenostavitev predpisov, ki se bojijo, da bi bili zapostavljeni ključni cilji evropskega zelenega dogovora.
EU se mora upreti vabljivemu klicu deregulacije, saj bi to zgolj privedlo do negotovosti za podjetja, oslabilo konkurenčnost, ki temelji na trajnostnosti, ter zmanjšalo blaginjo in zaupanje državljanov, je dejal Danny Jacobs, generalni direktor flamske okoljske mreže Bond Beter Leefmilieu (BBL). Predstavil nam je pomisleke okoljskih nevladnih organizacij v zvezi z najnovejšim predlogom EU za poenostavitev predpisov, ki se bojijo, da bi bili zapostavljeni ključni cilji evropskega zelenega dogovora.
Kaj menite o najnovejših pobudah Komisije za deregulacijo, kot sta kompas za konkurenčnost in sveženj omnibus?
Evropska komisija je predložila ekonomsko naravnan program deregulacije in poenostavitve, ki bi lahko ogrozil težko pridobljene okoljske, socialne in gospodarske dosežke. Zaradi tega trenja med prilagajanjem in ohranjanjem evropskega pravnega reda je težko določiti jasno usmeritev EU.
Kompas za konkurenčnost, ki ga je Komisija predstavila konec januarja, upošteva skrbi podjetij glede stroškov energije in gospodarskih izzivov, zapostavlja pa ključne prednostne naloge, kot sta ničelno onesnaževanje in blaginja državljanov, in evropskega gospodarstva ne usmerja v čisto, uspešno in krožno prihodnost. Zato obstaja tveganje, da bo Evropa na svoji poti zašla. Spodbujanje razogljičenja na konkurenčen način brez vključevanja socialnih in okoljskih ciljev izničuje pravi namen institucij EU, ki je služiti državljanom in si prizadevati za skupno dobro.
Organizacije civilne družbe so zaskrbljene, ker kompas vključuje tvegan cilj 25-odstotne poenostavitve. Poenostavitev predpisov je sicer dobrodošla, vendar bi lahko brez temeljite ocene ogrozila bistveno zaščito na področju zdravja, sociale in okolja. Poslovnih inovacij ne ovirajo predpisi, ampak dejstvo, da ni jasnih pravil. Z nadaljnjo deregulacijo bi ustvarili vzdušje negotovosti in kaznovali pionirje, tj. podjetja z vodilno vlogo, ter ogrozili napredek in trajnostnost.
Prav tako se bojimo, da bo to prizadevanje za poenostavitev v škodo okoljskih in socialnih ciljev. Direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti, direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in uredba o taksonomiji EU imajo številne pomanjkljivosti in z njimi ni bilo uresničeno vse, kar bi bilo lahko. Če bi še bolj zmanjšali pomen teh dokumentov z že tako slabim izhodiščem, jih ne bi bilo več smiselno uporabljati.
Drug konkreten primer kaže, kaj se trenutno dogaja. V Flandriji smo imeli v zadnjih letih veliko težav zaradi per- in polifluoroalkilnih snovi (PFAS), saj je s temi kemikalijami onesnažen velik del našega ozemlja, to pa prizadene več sto tisoč državljanov. Omejitev ali prepoved v skladu z zakonodajo o kemikalijah (REACH) velja za najučinkovitejše orodje za nadzor tveganj zaradi snovi, kot so snovi PFAS, ki se uporabljajo pri industrijski predelavi in v proizvodih (zmeseh in izdelkih). Če Evropska komisija ne bi več strogo izvajala uredbe REACH, bi se povečalo tveganje izpostavljenosti nevarnim kemikalijam, ki so škodljive za javno zdravje. Podjetja bi imela manj obveznosti glede iskanja varnih alternativ, kar ovira inovacije na področju trajnostne kemije. Okolje bi bilo bolj onesnaženo, saj bi z manj strogimi pravili povzročili nastanek nevarnejših izpustov in odpadkov. Tudi potrošniki bi bili bolj ogroženi, ker se proizvodov ne bi tako temeljito preverjalo glede vsebnosti strupenih snovi. To bi lahko privedlo do zaostanka evropskih podjetij pri svetovnem prehodu na varnejše in okolju prijaznejše proizvode, saj bi izgubila tržni delež v primerjavi s svojimi konkurenti, ki izvajajo inovacije, primerne za prihodnost.
Kakšna bo po vašem mnenju usoda zelenega dogovora? A je zanj še kaj upanja glede na napovedano novo usmeritev Komisije za spodbujanje evropskega gospodarstva?
Delovni program Evropske komisije za leto 2025 vsebuje tako obljube kot tveganja. Njene zaveze glede razogljičenja in cenovno dostopne energije kažejo, da si bomo v prihodnje morda prizadevali za čisto in odpornejšo Evropo, vendar pa obstaja tveganje, da bo uresničevanje ključnih ciljev evropskega zelenega dogovora zapostavljeno. Vse bolj nas skrbi predlagana uredba omnibus, ki bi lahko bila pod pretvezo poenostavitve obvod za deregulacijo na področju odgovornosti podjetij. Nedavni primeri kažejo, da se poenostavitev prepogosto izrablja za oslabitev bistvenih zaščitnih ukrepov, denimo pri zakonodaji o kemikalijah in na področju kmetijstva. Očiten dokaz je prenagljena reforma skupne kmetijske politike (SKP) marca 2024, s katero so bili odpravljeni okoljski zaščitni ukrepi. Zdaj obstaja tveganje, da bo dolgo pričakovana revizija uredbe REACH, ki je bila opredeljena kot instrument za varovanje javnega zdravja in okolja, postala ukrep za poenostavitev pravil za industrijo.
Predsednica Ursula von der Leyen je pred samo nekaj meseci obljubila, da si bomo prizadevali za uresničitev vseh ciljev evropskega zelenega dogovora. Vendar je sedanji delovni program popolnoma drugačen, saj niso več prednostno obravnavani ravno cilji, kjer je ukrepanje najnujnejše, zlasti cilj ničelnega onesnaževanja.
Ali menite, da bi lahko predlagana deregulacija negativno vplivala na trajnostnost in dosedanji napredek?
EU se mora upreti vabljivemu klicu deregulacije, saj bi s tem zgolj ogrozili regulativno varnost in zmanjšali predvidljivost za podjetja, oslabili dolgoročno konkurenčnost, ki temelji na trajnostnosti, ter zmanjšali blaginjo in zaupanje državljanov.
EU mora poskrbeti, da se z zmanjšanjem birokracije ne bo oslabilo varovanja okolja in javnega zdravja. S premišljenim izvajanjem bi morala okrepiti evropski zeleni dogovor, namesto da ga ogroža. Omejevanje bistvene okoljske in socialne zaščite pod pretvezo zmanjšanja birokracije ni strategija za večjo gospodarsko moč, ampak nepremišljen korak nazaj, s čimer bodo spodkopana ravno pravila, na podlagi katerih bi bilo naše gospodarstvo kos izzivom prihodnosti. Zato je vse večje in zaskrbljujoče tveganje, da bodo izničeni desetletni dosežki na področju trajnostnosti.
Hkrati civilna družba povsod v EU doživlja vse večje pritiske zaradi strogih zakonov o tujih agentih, zatiranja protestov in zmanjšanja financiranja, kar ogroža temeljne pravice. Evropski ščit za demokracijo in prihodnja strategija EU za civilno družbo ne smeta ponuditi zgolj simboličnih zavez, ampak morata zagotoviti pravno varstvo, vzdržno financiranje in strukturiran civilni dialog z institucijami EU. V delovni program Komisije je treba prednostno vključiti zaščito demokracije s krepitvijo civilne družbe. Brez neodvisne civilne družbe, ki bo imela na voljo dovolj sredstev, bo ogrožena tudi evropska demokracija.
Danny Jacobs je generalni direktor mreže Bond Beter Leefmilieu (BBL) (združenje 135 flamskih okoljskih nevladnih organizacij v Belgiji) in belgijski predstavnik v Evropskem uradu za okolje (največja evropska mreža okoljskih organizacij državljanov, ki zastopa približno 30 milijonov članov in podpornikov).
Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), osrednja sindikalna organizacija v Evropi, ki na evropski ravni zastopa 45 milijonov delavcev, je zavrnila podporo kompasu za konkurenčnost, tj. načrtu Evropske komisije za podporo gospodarstvu EU. Kompas je v sedanji obliki zanjo namreč nesprejemljiv. Z Esther Lynch, generalno sekretarko ETUC, smo govorili o glavnih pomislekih delavcev glede kompasa in usodi evropskega stebra socialnih pravic ob vnovičnih pozivih k drastični deregulaciji in večji osredotočenosti na konkurenčnost.
Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), osrednja sindikalna organizacija v Evropi, ki na evropski ravni zastopa 45 milijonov delavcev, je zavrnila podporo kompasu za konkurenčnost, tj. načrtu Evropske komisije za podporo gospodarstvu EU. Kompas je v sedanji obliki zanjo namreč nesprejemljiv. Z Esther Lynch, generalno sekretarko ETUC, smo govorili o glavnih pomislekih delavcev glede kompasa in usodi evropskega stebra socialnih pravic ob vnovičnih pozivih k drastični deregulaciji in večji osredotočenosti na konkurenčnost.
Sindikati v EU so že izrazili nezadovoljstvo z najnovejšim načrtom Evropske komisije za oživitev gospodarstva EU. Kaj je po vašem mnenju glavna pomanjkljivost kompasa za konkurenčnost, ki ga je predstavila Komisija? Kateri predlogi v načrtu so še posebej problematični?
Glavna težava kompasa za konkurenčnost Evropske komisije je, da deregulaciji daje prednost pred naložbami, potrebnimi za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, razvoj močne evropske industrijske politike in zagotavljanje kakovostnih javnih storitev. Čeprav je v kompasu priznan pomen kakovostnih delovnih mest za konkurenčno gospodarstvo, pa namesto predlaganja potrebne zakonodaje za okrepitev pravic, izboljšanje delovnih pogojev in spodbujanje kolektivnih pogajanj to prioriteto spodkopava s spodbujanjem deregulacije, ki lahko privede do slabših delovnih pogojev in negotovosti zaposlitve.
Eden najbolj zaskrbljujočih predlogov je uvedba 28. pravne ureditve za podjetja, ki bi podjetjem omogočila delovanje zunaj nacionalnega delovnega prava. To bi lahko resno okrnilo delovno zakonodajo po vsej Evropi in ustvarilo tekmovanje v zniževanju pravic in zaščite delavcev.
Podobno je zelo problematična tudi prepoved čezmernega prenašanja zakonodaje, tj. zmožnost vlad, da sprejmejo zakonodajo, ki presega minimalne standarde, določene v direktivah EU. Za razliko od uredb EU je namen direktiv EU ta, da določajo minimalne standarde za vse države. Če bi opredeljevale zgornjo mejo dovoljenega, to ne bi le izničilo tega namena, temveč bi močno škodovalo zaposlenim in pomenilo uničenje težko doseženega napredka na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja, zdravja in varnosti pri delu ter pravičnega plačila, če naštejemo nekaj primerov.
Poleg tega se v kompasu poziva k pokojninskim reformam, ki temeljijo na daljši delovni dobi, kar je problematično, saj delavcem nalaga nepotrebno breme, hkrati pa se ne obravnava potreba po vzdržnih in pravičnih pokojninskih sistemih.
Kompas se tudi močno nagiba v korist podjetij, saj so bile poslovnim skupinam dane številne obljube, obenem pa ni konkretnih zakonodajnih zavez, ki bi koristile zaposlenim. Tako denimo niso vključeni ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da bi se javne naložbe uporabljale za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, ne zgolj za povečanje dobička podjetij.
Če povzamem, v kompasu za konkurenčnost potrebe podjetij niso uravnotežene s pravicami delavcev in njihovo blaginjo, zato je v sedanji obliki kot predlog nesprejemljiv.
Ali menite, da bi lahko bilo izvajanje evropskega stebra socialnih pravic zdaj ogroženo?
Komisija se je v svojem nedavno objavljenem delovnem programu za leto 2025 na papirju ponovno zavezala evropskemu stebru socialnih pravic. Toda v praksi je ta delovni program prvi po letu 2019, ki ne vključuje nobene socialne zakonodajne pobude.
Po drugi strani je Komisija za naslednje leto predlagala osem zakonodajnih aktov o poenostavitvi. Nihče ne želi biti preobremenjen z administracijo, zato sindikati redno predlagajo rešitve v ta namen, na primer pravila o javnem naročanju.
Toda jasno je, da težav, s katerimi se sooča Evropa, ne bo mogoče rešiti s poenostavitvijo.
Izvajanje stebra socialnih pravic najbolj ogroža val množičnih odpuščanj, ki se napoveduje po vsej Evropi. To bo ogrozilo plače in varnost zaposlitve, pa tudi pokojnine, socialno zaščito in številna druga načela stebra.
Poskrbeti je treba za naložbe v zaščito in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, vključno z instrumentom SURE 2.0 in močnim naložbenim mehanizmom EU, ter uvesti potrebne zakonodajne pobude za zagotavljanje kakovostnih delovnih mest.
Kakšna bi bila prava pot, da EU izboljša svoj položaj v sedanjih svetovnih gospodarskih razmerah, če ne z zmanjšanjem regulativnih bremen?
Do odpuščanj je prišlo zaradi pomanjkanja naložb – tako zasebnih kot javnih.
Namesto da bi podjetja vlagala v plačilo delavcem ter prepotrebne raziskave in razvoj, naložbe preusmerjajo k neperspektivnim izplačilom dividend in odkupom delnic, s čimer dušijo zeleni in tehnološki razvoj v Evropi.
V zadnjih nekaj letih so ZDA in Kitajska začele izvajati obsežne javne naložbe. EU je v tem času sprejemala nova pravila, zaradi katerih so bile države članice prisiljene v varčevalne reze.
EU mora nujno spremeniti smer. Množične javne naložbe s socialnimi pogoji, s katerimi bi zagotovili kakovostna delovna mesta, so osnova za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic.
Esther Lynch je generalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). Ima bogate sindikalne izkušnje na irski, evropski in mednarodni ravni ter je bila v preteklosti že namestnica generalnega sekretarja in konfederalna sekretarka pri ETUC. Vodila je prizadevanja za krepitev pravic delavcev in sindikatov ter tako vplivala na ključne direktive o ustreznih minimalnih plačah, preglednih in predvidljivih delovnih pogojih ter žvižgaštvu. Vodila je tudi kampanje v podporo evropskemu stebru socialnih pravic in pravičnemu plačilu. S svojim delom je poskrbela za določitev 15 pravno zavezujočih mejnih vrednosti izpostavljenosti rakotvornim snovem in za sporazume socialnih partnerjev o digitalizaciji in reprotoksinih. Že vse življenje je feministka in se zavzema za odpravo podcenjevanja dela, ki ga pretežno opravljajo ženske.
ETUC zastopa 45 milijonov članov iz 94 sindikalnih organizacij v 42 evropskih državah in 10 evropskih zvez sindikatov.
Poročili Maria Draghija in Enrica Lette za leto 2024 sta v EU in njenih državah članicah dvignili precej prahu in postali načrt za uspešno prihodnost Evrope. EESO je v mnenju Ocena poročil Enrica Lette in Maria Draghija o delovanju in konkurenčnosti enotnega trga EU predstavil pogled civilne družbe na poročili in podal priporočila za nujno ukrepanje.Vse tri poročevalce za to mnenje (to so: Matteo Carlo Borsani, Giuseppe Guerini in Stefano Palmieri) smo prosili, naj poudarijo predloge iz poročil, za katere menijo, da so še posebej pomembni za prihodnjo blaginjo EU.
Poročili Maria Draghija in Enrica Lette za leto 2024 sta v EU in njenih državah članicah dvignili precej prahu in postali načrt za uspešno prihodnost Evrope. EESO je v mnenju Ocena poročil Enrica Lette in Maria Draghija o delovanju in konkurenčnosti enotnega trga EU predstavil pogled civilne družbe na poročili in podal priporočila za nujno ukrepanje. Vse tri poročevalce za to mnenje (to so: Matteo Carlo Borsani, Giuseppe Guerini in Stefano Palmieri) smo prosili, naj poudarijo predloge iz poročil, za katere menijo, da so še posebej pomembni za prihodnjo blaginjo EU.
Zdi se, da danes vsi govorijo o konkurenčnosti, deregulacija pa naj bi bila čarobni recept za umestitev Evrope na zemljevid akterjev svetovnega gospodarstva. Vendar obstaja veliko načinov za merjenje konkurenčnosti in ni univerzalnega odgovora na vprašanje, kdaj je predpisov preveč. Če se razprave o konkurenčnosti in deregulaciji ne bomo lotili previdno, bi lahko preveč poenostavljeni črno-beli argumenti ogrozili oblikovanje zdrave gospodarske politike, pravi naš gost Karel Lannoo, izvršni direktor Centra za evropske politične študije (CEPS).
Zdi se, da danes vsi govorijo o konkurenčnosti, deregulacija pa naj bi bila čarobni recept za umestitev Evrope na zemljevid akterjev svetovnega gospodarstva. Vendar obstaja veliko načinov za merjenje konkurenčnosti in ni univerzalnega odgovora na vprašanje, kdaj je predpisov preveč. Če se razprave o konkurenčnosti in deregulaciji ne bomo lotili previdno, bi lahko preveč poenostavljeni črno-beli argumenti ogrozili oblikovanje zdrave gospodarske politike, pravi naš gost Karel Lannoo, izvršni direktor Centra za evropske politične študije (CEPS).
Karel Lannoo je izvršni direktor CEPS, enega vodilnih neodvisnih možganskih trustov v Evropi. Specializiran je za finančno regulacijo, evropsko gospodarsko upravljanje in vprašanja enotnega trga, med njegovimi zadnjimi publikacijami pa so „Razumevanje Evrope“ (v nizozemščini), poročilo projektne skupine o politiki finančnega sektorja za Komisijo Ursule von der Leyen II ter različni prispevki k akademskemu obsegu in pregledom. Karel je pogosto nastopa na predstavitvah evropskih, nacionalnih in mednarodnih institucij, pa tudi na mednarodnih konferencah in izvršnih programih. Vodi študije za nacionalne vlade, multilateralne organizacije in subjekte zasebnega sektorja. Njegovi prispevki se redno pojavljajo v medijih. Poleg tega je Karel član upravnih odborov družb in fundacij ter član svetovalnih svetov, vključno s komisijo za kapitalske trge nizozemskega združenja za upravljanje kapitala, nadzornikom kapitalskih trgov.
Danes je modno Evropo razglašati za nekonkurenčno in zahtevati obsežno deregulacijo na ravni EU. Vendar je problematičnost gospodarskih razmer odvisna od opredelitve konkurenčnosti, uporabljenega imenovalca in referenčne vrednosti ter okoliščin.
Danes je modno Evropo razglašati za nekonkurenčno in zahtevati obsežno deregulacijo na ravni EU. Vendar je problematičnost gospodarskih razmer odvisna od opredelitve konkurenčnosti, uporabljenega imenovalca in referenčne vrednosti ter okoliščin.
Konkurenčnost se tudi enači z deregulacijo, kar je narobe, saj obsežna poenostavitev ni prava rešitev. Zato je pomembno, da uporabimo prave parametre in obvladujemo diskurz, da ne bi ušel nadzoru in pristal na evroskeptični strani.
Konkurenčnost je znova cilj politike – čeprav je to vedno bila. Pomembno je, da ne pozabimo na preteklo dogajanje. Z lizbonsko strategijo, ki jo je Evropski svet uradno sprejel marca 2000 v Lizboni, je EU želela postati „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“. Konkurenčnost je skrbela Evropsko komisijo že v letih, ko je bil njen predsednik Jacques Delors – preberite samo slavni članek Paula Krugmana iz leta 1994, ki jo je označil za „nevarno obsedenost“. Delors je bil takrat zaskrbljen zaradi naraščanja brezposelnosti v Evropi zaradi konkurence iz ZDA in Japonske ter kot rešitev predlagal program naložb v infrastrukturo in visoko tehnologijo. Vse to smo že slišali.
Tudi poenostavitev zakonodaje je že dolgo na dnevnem redu. Že leta 1996, ko je imela EU 15 držav članic, se je začela pobuda „poenostavljena zakonodaja za notranji trg“ (SLIM). Komisar Charles McCreevy (2004–2009) se je v letih 2005 in 2006 zavzemal za regulativne „pavze“, dokler ni izbruhnila finančna kriza. Podpredsednik Komisije Frans Timmermans je bil v času, ko je Komisijo vodil Jean-Claude Juncker, zadolžen za program za boljše pravno urejanje. Čeprav so bili vsi ti načrti hvalevredni, bi bilo bolje reševati temeljne vzroke regulativne zapletenosti – postopek odločanja in slabo izvrševanje – kot pa zgolj odpravljati simptome. Kar pa je s 27 državami članicami lažje reči kot narediti.
Konkurenčnost, vsaj tako kot je opredeljena v Draghijevem poročilu, se nanaša predvsem na produktivnost in rast BDP, kar lahko prinese zelo različne rezultate, odvisno od imenovalca. Obstajajo pa tudi drugi načini za merjenje konkurenčnosti. Lahko bi preučili notranjo konkurenčnost v odnosu do zunanje konkurenčnosti. Znotraj EU se zdi, da je šibka, saj se produktivnost v primerjavi z ZDA zmanjšuje. Navzven pa ima EU trgovinski presežek in presežek na tekočem računu, medtem ko se ZDA soočajo z ogromnim trgovinskim primanjkljajem in primanjkljajem na tekočem računu – čeprav se zdi, da to ni težava (razen za predsednika Trumpa).
EU ima tudi veliko boljši fiskalni položaj kot ZDA ali celo Japonska; za natančno primerjavo s Kitajsko nimamo točnih podatkov. Proračunski primanjkljaj EU je leta 2024 znašal približno 3,5 % BDP, v ZDA pa je bil skoraj dvakrat večji (6,4 %). ZDA lahko to financirajo na mednarodnih trgih zaradi svetovnega položaja dolarja, čeprav se srednjeročne obrestne mere v EU in ZDA razhajajo, kar kaže na zaskrbljenost trga glede ameriškega gospodarstva. Šestmesečna tržna posojilna obrestna mera za USD je trenutno 4,8 %, v evrskem območju pa 2,5 % (Euribor).
Poleg tega so cene energije v EU od sredine leta 2021, ko je Putin začel manipulirati s cenami, veliko višje kot v ZDA, kar ovira konkurenčnost predelovalne industrije, zlasti v Nemčiji. Danes so stroški energije v EU vsaj 50 % višji kot v ZDA.
Tudi energetska politika je dober primer za regulativno razpravo: je problem preveč predpisov? Nasprotno, EU ima enotni trg energije za distribucijo, ne pa za proizvodnjo, ki ostaja pod nadzorom držav članic. To povzroča težave v državah s presežno proizvodnjo, saj se cene zvišujejo zaradi pomanjkanja energije v drugih državah, kot kaže primer Švedske in Nemčije.
Poleg tega bi se lahko v digitalnem sektorju vprašali, ali je boljše, če ni predpisov. Ali želimo svobodo govora po vzoru ZDA in nočemo moderiranja vsebine? Ali želimo oligopolni trg, kot ga imamo danes?
Namen tega kratkega razmišljanja je poudariti, da je treba vsako razpravo o konkurenčnosti in deregulaciji obravnavati s kar največjo skrbnostjo, da se ne bi izrodila v črno-belo razpravljanje, ki bi lahko škodovalo oblikovanju trdne gospodarske politike.
Poročili Enrica Lette in Maria Draghija se precej prekrivata, čeprav se bistveno razlikujeta glede analize in predlaganih strategij.
Za primer vzemimo kohezijsko politiko. V poročilu Lette ima osrednjo vlogo, saj zagotavlja, da so koristi enotnega trga porazdeljene med vse državljane in regije Unije. Poudarjena je tudi povezava med kohezijsko politiko in storitvami splošnega pomena, ki so bistvene za to, da lahko Evropejci živijo in delajo tam, kjer to želijo. Nasprotno pa se zdi, da Draghi v svojem poročilu zmanjšuje pomen kohezijske politike ter socialne in teritorialne razsežnosti konkurenčnosti. Evropsko konkurenčnost obravnava brez upoštevanja teritorialnih razlik in s tem daje misliti, da bi se lahko regionalna vprašanja rešila zgolj s spodbujanjem splošne konkurenčnosti EU. Ne upošteva dejstva, da sta nizka konkurenčnost in slabosti, značilne za posamezno območje, v številnih regijah dve plati iste medalje.
Obe poročili priznavata, da Unija ne more več „nadaljevati po starem“. Zaradi nujnosti in zapletenosti današnjih kriz je treba predrugačiti oblikovanje evropskih politik, morda celo s spremembami Pogodb. Ali lahko resnično razpravljamo o širitvi brez obravnavanja potrebe po tesnejšem političnem povezovanju? Potrebna bo tudi sprememba obsega: sedanji večletni finančni okvir ne zadostuje, saj temelji na nekaj več kot 1 % BND EU in je omejen z zastarelo logiko „pravičnega povračila“. Sprejeti moramo nov pristop, po vzoru modela Next Generation EU. Izredne izzive je treba reševati z drznimi rešitvami, vključno z izdajo „skupnih varnih sredstev“, kot na primer med pandemijo.
Prihodnji večletni finančni okvir za obdobje 2028–2034 bo preizkus dejanskih namer EU, saj bo določil prednostne naloge za naslednjih sedem let. V zvezi s tem je razumno pričakovati odprto razpravo o izzivih, s katerimi se sooča EU, glede na številne trenutne krize, pa tudi o njenih ključnih ciljih in skupnih evropskih dobrinah, ki jih želi zagotoviti svojim državljanom.
Pri obravnavi regulativne reforme, ki jo priporočata avtorja obeh poročil, ne smemo pozabiti, da je EU najnaprednejše „socialno tržno gospodarstvo“ na svetu. Njeni visoki gospodarski, socialni in okoljski standardi niso ovira za uspešnost tega modela, temveč k temu bistveno prispevajo. Zato je primerjava predpisov EU s predpisi ZDA ali Kitajske v osnovi pomanjkljiva. Pri vseh prizadevanjih za poenostavitev pravil EU je treba še naprej ščititi delovne pogoje, varnost delavcev, pravice potrošnikov, socialno in ekonomsko kohezijo ter trajnostno rast.
Evropa zdaj razume, čeprav pozno, da velik trg ne zadostuje več. Če hoče napredovati, si mora prizadevati za večjo enotnost, vključno s tesnejšim političnim povezovanjem in resnično enotnimi politikami na področju gospodarstva, industrije, trgovine, zunanjih zadev in obrambe. Prihodnji meseci bodo odločilni za oblikovanje prihodnosti Evrope.
Guiseppe Guerini, skupina organizacij civilne družbe v EESO
Evropska komisija in Evropski svet sta lani zadolžila Maria Draghija in Enrica Letto za pripravo poročil o konkurenčnosti EU in izboljšanju enotnega trga. V poročilih je predstavljena ambiciozna politična agenda za Evropsko unijo, ki služi kot časovni načrt in merilo za ocenjevanje zavezanosti ter sposobnosti institucij in oblikovalcev politik, da oblikujejo prihodnost EU.
Guiseppe Guerini, skupina organizacij civilne družbe v EESO
Evropska komisija in Evropski svet sta lani zadolžila Maria Draghija in Enrica Letto za pripravo poročil o konkurenčnosti EU in izboljšanju enotnega trga. V poročilih je predstavljena ambiciozna politična agenda za Evropsko unijo, ki služi kot časovni načrt in merilo za ocenjevanje zavezanosti ter sposobnosti institucij in oblikovalcev politik, da oblikujejo prihodnost EU.
Na podlagi poročil je mogoče ugotoviti, kako učinkovito se institucije in voditelji odzivajo na današnje kompleksne izzive.
Mnenje EESO o poročilih je dragoceno orodje za ocenjevanje prvih korakov v novem političnem ciklu. Prvi tak korak je bil kompas za konkurenčnost, ki ga je Evropska komisija predstavila 29. januarja. V njem je predstavljenih več prednostnih predlogov, ki so poudarjeni tudi v našem mnenju, kot so odprava vrzeli v konkurenčnosti, dokončanje enotnega trga, poenostavitev predpisov brez deregulacije in priznavanje, da je konkurenčnost odvisna od ljudi ter znanj in spretnosti.
Vendar razen predlogov glede vrzeli v konkurenčnosti, v njem ni dovolj konkretnih ukrepov. Komisija je doslej predstavila strateške dokumente, sporočila in zaveze, konkretni ukrepi pa bodo prišli na vrsto šele čez nekaj mesecev. Kot je EESO zapisal v mnenju, ta zamuda ponazarja, da morajo institucije EU in države članice začeti tudi razpravo o temeljnih pravilih EU in pomenu veljavnih Pogodb pri reševanju aktualnih izzivov, ki zahtevajo hitro ukrepanje.
Hitro ukrepanje ne pomeni, da je treba žrtvovati kakovost. Evropska komisija je to dokazala leta 2020, ko je hitro začela izvajati pobudo Next Generation EU. Tudi sedaj bi morala enako hitro ukrepati.
Pri doseganju teh ciljev je potreben večplasten pristop. Hitro dokončanje enotnega trga je ključnega pomena, vendar ga mora spremljati močna zavezanost okoljski trajnosti, gospodarski blaginji ter socialni in teritorialni koheziji, saj so to ključni dejavniki konkurenčnosti.
Ta vizija zahteva tudi povezano industrijsko politiko, ki presega razdrobljene nacionalne pristope in je podprta s strateškimi davčnimi in carinskimi spodbudami. Hkrati je treba s pametnejšo pravno ureditvijo in racionaliziranimi upravnimi postopki nujno zmanjšati birokratska bremena in stroške izpolnjevanja obveznosti, da se spodbudi bolj dinamično poslovno okolje.
V energetskem sektorju je bistveno zmanjšati razlike v cenah med državami članicami in drugimi svetovnimi gospodarstvi. Za to bodo potrebne večje naložbe v energijo iz obnovljivih virov, da ni poskrbeli za konkurenčnejši in bolj trajnosten energetski trg.
EU mora v podporo tem ciljem razviti tudi skupno politiko o evropskih javnih dobrinah, jasno opredeliti svoje strateške prednostne naloge in okrepiti svojo vlogo na svetovnem prizorišču.
EESO bo še naprej spremljal izvajanje teh politik ter skrbel za to, da se bo slišal in upošteval glas evropske civilne družbe.
Piše: Matteo Carlo Borsani, skupina delodajalcev EESO
Prvo in glavno priporočilo, ki ga EESO navaja v svojem mnenju, je, da so potrebni nujni ukrepi za izvajanje priporočil iz poročil Lette in Draghija. Po moje je to storiti celovito, brez izbiranja tega, kar nam ustreza. Izvajati jih je treba kot celoto, brez omejevanja predlogov in pozornosti na ugodne zadeve in brez izogibanja najbolj kritičnim in problematičnim vprašanjem, kot so naložbe.
Piše: Matteo Carlo Borsani, skupina delodajalcev EESO
Prvo in glavno priporočilo, ki ga EESO navaja v svojem mnenju, je, da so potrebni nujni ukrepi za izvajanje priporočil iz poročil Lette in Draghija. Po moje je to storiti celovito, brez izbiranja tega, kar nam ustreza. Izvajati jih je treba kot celoto, brez omejevanja predlogov in pozornosti na ugodne zadeve in brez izogibanja najbolj kritičnim in problematičnim vprašanjem, kot so naložbe.
Če začnemo z Draghijevim poročilom: glede na njegovo očitno osredotočenost na konkurenčnost EU kot celote menim, da so njegova priporočila o industrijski politiki EU ključnega pomena. Poudarja zlasti pri potrebi po sprejetju industrijske politike, s katero bi lahko premagali sedanji razdrobljeni pristop. Trenutno imamo 27 nacionalnih industrijskih politik, ki niso vedno usklajene. Dinamično kombinacijo davčnih, regulativnih, trgovinskih/carinskih ukrepov in finančnih spodbud, ki je značilna za najnovejše industrijske politike ZDA in Kitajske, je mogoče v korist enotnega trga prepričljivo predlagati le v okviru strukturiranih prizadevanj na evropski ravni.
To pa bi moralo biti tesno povezano z drastičnim zmanjšanjem birokratskih bremen za podjetja, v zvezi s čim cenim poziv Lette k hitremu in daljnosežnemu enotnemu trgu. Letta se med ključnimi priporočili zavzema za racionalizacijo birokratskega bremena, poenostavitev upravnih postopkov in nadaljnje ukrepe za zmanjšanje birokracije, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP). V zvezi s tem EESO v svojem mnenju pozdravlja predlog Komisije za zmanjšanje bremena poročanja za 25 % za vsa podjetja in določitev cilja vsaj 50 % za MSP. Pri obravnavi priporočila Lette, naj se razmisli o mehanizmu, ki bo sozakonodajalcema v pomoč pri dinamični oceni učinka, EESO močno podpira idejo o preverjanju konkurenčnosti, ki bi ga bilo treba opraviti v zakonodajnem postopku.
