Sprejetje novega pakta EU o migracijah in azilu maja 2024 so spremljale pohvale, da gre za zgodovinski mejnik, vendar še ni dokazal svoje vrednosti. Izzivi, ki jih prinaša leto 2025, pa ne bodo lahki: v izjemno negotovih geopolitičnih razmerah bosta zaradi zapletenosti samega pakta in kratkih rokov za njegovo izvajanje potrebna previdnost in veliko iskanja pravega ravnovesja. Analizo je pripravila Camille Le Coz z Inštituta za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe).
Sprejetje novega pakta EU o migracijah in azilu maja 2024 so spremljale pohvale, da gre za zgodovinski mejnik, vendar še ni dokazal svoje vrednosti. Izzivi, ki jih prinaša leto 2025, pa ne bodo lahki: v izjemno negotovih geopolitičnih razmerah bosta zaradi zapletenosti samega pakta in kratkih rokov za njegovo izvajanje potrebna previdnost in veliko iskanja pravega ravnovesja. Analizo je pripravila Camille Le Coz z Inštituta za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe).
Leto 2025 se začenja s perečimi vprašanji o prihodnosti migracijske politike v Evropski uniji (EU). Nova Evropska komisija je z izvedbenim načrtom za novi pakt o migracijah in azilu določila jasno usmeritev, vendar bi se lahko zaradi spreminjajočih se okoliščin politična pozornost in viri preusmerili drugam. Negotovost zaradi posledic zloma Asadovega režima in nepredvidljivega poteka vojne v Ukrajini se je še povečala zaradi bližnjih volitev v Nemčiji. Razprave o modelih eksternalizacije se nadaljujejo, vendar so ta prizadevanja pogosto bolj posamezni politični manevri kot del povezane evropske strategije. Na poljski meji z Belorusijo se migracije medtem še vedno uporabljajo kot orožje, pri čemer ta instrumentalizacija vse bolj vodi v odstopanje od pravil EU. Leto 2025 bo ključno za ugotavljanje, ali Evropska unija zmore uporabiti pristop, ki bo spodbudil zaupanje in prinesel prepotrebne kolektivne ukrepe, ali pa se bo razdrobljenost še povečala.
Maja 2024 so številni evropski oblikovalci politik sprejetje pakta pozdravili kot zgodovinski mejnik po več letih napornih pogajanj. Sporazum je tik pred evropskimi volitvami pokazal, da se je blok sposoben povezati in rešiti nekatera najzahtevnejša vprašanja. Glavni cilji pakta so bili odprava napetosti glede odgovornosti in solidarnosti, spreminjanje dojemanja migracijske krize kot stalne in uskladitev razlik med državami članicami glede azilnih postopkov. Čeprav novi okvir v veliki meri temelji na obstoječem sistemu, uvaja strožje ukrepe, kot so sistematično preverjanje, okrepljeni azilni postopki in postopki vračanja na mejah ter izjeme od skupnih pravil med krizo. Pakt podpira tudi večjo evropeizacijo z obvezno solidarnostjo, okrepljeno vlogo institucij in agencij EU ter večjim evropskim financiranjem in nadzorom.
To povečanje verodostojnosti EU, da lahko migracije upravlja kot celota, pa utegne biti kratkotrajno, če Evropejci novih pravil ne bodo začeli izvajati do maja 2026. Ta kratek rok je zelo zahteven, saj pakt narekuje vzpostavitev zapletenega sistema, mobilizacijo virov ter zaposlovanje in usposabljanje osebja, zlasti v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene. Države članice so sicer pripravile nacionalne akcijske načrte, vendar pa je bil velik del tega dela opravljen za zaprtimi vrati brez posredovanja političnih sporočil. Ta vrzel pomeni večje tveganje, saj je politično usmerjanje ključnega pomena za ohranjanje krhkega ravnovesja na ravni EU.
Poleg tega je za izvajanje novega sistema treba oblikovati koalicije deležnikov. Za prenos zapletenih zakonodajnih besedil v praktične okvire so bistvene nacionalne agencije za azil; v tem procesu imajo že zdaj osrednjo vlogo agencije EU, zlasti Agencija EU za azil. Enako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij, da se med drugim izkoristi njihovo strokovno znanje ter zagotovi dostop do pravnega svetovanja in nadzora nad novimi postopki. V podporo tem prizadevanjem so potrebni bolj sodelovalni pristopi, vključno z rednimi posvetovanji, zanesljivimi mehanizmi za izmenjavo informacij in operativnimi projektnimi skupinami, ki se redno sestajajo.
Precej pozornosti pa se posveča tudi strategijam eksternalizacije, ki jih v vse več evropskih prestolnicah dojemajo kot rešitev za izzive EU na področju migracij. Sporazum med Italijo in Albanijo je sprožil številne razprave o njegovem potencialu za boljše upravljanje mešane migracije in Giorgia Meloni je prevzela vodilno vlogo na tem področju v Evropi. Vendar še ni prinesel nobenih rezultatov in ostaja dvostranski sporazum, ki izključuje prispevke drugih evropskih partnerjev. Medtem druge vlade pripravljajo alternativne modele, kot so vozlišča za vračanje, in načine za njihovo vključitev v vseevropski pristop.
Ravno vračanje bo najbrž v središču politične razprave v prihodnjih mesecih. Del pakta je namreč odvisen od hitrejšega vračanja, zlasti v zvezi s posamezniki, ki so v postopkih na meji v najbolj obremenjenih državah. Komisija in države članice si prizadevajo to nujno vprašanje obravnavati, hkrati pa pustiti prostor za preizkušanje vozlišč za vračanje; predlogi za pregled direktive o vračanju se pričakujejo marca. Glede na kratek rok obstaja tveganje, da Evropejci ne bodo v celoti upoštevali izkušenj, pridobljenih na terenu, in to kljub napredku, ki je bil dosežen v zadnjem desetletju na področjih, kot so ozaveščanje, svetovanje, podpora pri ponovnem vključevanju in vzajemno učenje na ravni EU. Poleg tega mora biti Evropa previdna, da eksperimentiranje z modeli eksternalizacije ne bi škodilo njenim odnosom z državami izvora in oslabilo njenega širšega položaja.
To občutljivo iskanje ravnovesje poteka v izjemno negotovem okolju, pri čemer izvajanje pakta ni le preizkus za upravljanje migracij, temveč tudi za širši projekt EU. Zlasti razmere na poljski meji izpostavljajo posebne izzive glede spoštovanja zavezujočih pravil pod pritiskom sovražne sosede. Kar zadeva Sirijo in Ukrajino, se morajo evropske prestolnice pripraviti na nepredvidene dogodke. V novem letu bo ključno spodbujati močno vodstvo na ravni EU za izvajanje novih pravil in nadaljnje preučevanje inovacij, ki so usklajene s skupnim pristopom in ga krepijo. To vključuje osredotočanje prizadevanj na oblikovanje odpornih partnerstev s prednostnimi državami in preprečevanje preusmerjanja virov v politične trike.
Camille Le Coz je pomočnica direktorja na Inštitutu za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe), raziskovalnem inštitutu s sedežem v Bruslju, ki si prizadeva za učinkovitejše upravljanje priseljevanja, vključevanja priseljencev in azilnih sistemov ter pozitivne rezultate za nove priseljence, družine priseljenskega porekla in skupnosti, ki jih sprejemajo.
Almir Hoxhaj, albanski priseljenec v Grčiji, poleg maternega jezika govori tudi grško. Po več kot 30 letih v Grčiji se počuti njen del, vendar se ni bilo enostavno prilagoditi grški družbi, kjer se beseda „Albanec“ uporablja tudi kot žaljivka. To je njegova zgodba.
Almir Hoxhaj, albanski priseljenec v Grčiji, poleg maternega jezika govori tudi grško. Po več kot 30 letih v Grčiji se počuti njen del, vendar se ni bilo enostavno prilagoditi grški družbi, kjer se beseda „Albanec“ uporablja tudi kot žaljivka. To je njegova zgodba.
Rodil sem se v majhni vasi v okrožju Avlonas, kjer sem živel do 12. leta. Moja družina se je nato preselila v Tirano, vendar sem leta 1997 sprejel težko odločitev, da si poiščem boljšo prihodnost v Grčiji. V tistih letih po odprtju meja je bilo običajno, da so Albanci iskali varnost v Grčiji, saj naj bi bilo prek kopenskih meja lažje potovati. Mejo sem prečkal peš osemnajstkrat. Morja me je bilo strah. Spominjam se svoje zadnje petdnevne poti proti Veroii, ko sem bil kljub neprestanemu dežju izredno žejen. Ko sem končno imel v rokah polen kozarec vode, to ni bilo dovolj, da bi me odžejalo. Tako se je začelo moje življenje v Grčiji. S polnim kozarcem vode v roki.
Prvi stik z državo sem imel, ko sem bil star 15 let in sem s prijatelji prvič na skrivaj prečkal mejo. Niti na pamet mi ni prišlo, da smo počeli nekaj nezakonitega. Če bi lahko poletel v Grčijo, bi to storil. Grčija, njen jezik, mitologija in zgodovina so me še posebej privlačili. Poleti sem zelo trdo delal, da bi lahko podpiral svojo družino. Moja dokončna selitev v Grčijo je bila polna izzivov: pravna negotovost, rasizem in problemi pri integraciji. Natančno se še spominjam nekega incidenta na začetku. V državi sem bil nezakonito, nisem imel zavarovanja in nisem poznal jezika, ko se mi je zlomil zob. Preostalo mi ni nič drugega, kot da si zob izpulim sam. Pred ogledalom sem si ga izvlekel z nekimi kleščami, ki sem jih uporabljal pri delu. Moja usta so bila polna krvi.
Prilagajanje na grško družbo ni bilo enostavno. Kot migrant prve generacije sem se počutil kot tujec, kot če bi imel ves čas kri v ustih. V državi sem bil nezakonito, zato sem se bal iti na sprehod ali na kavo. Povsod in v številnih oblikah sem doživljal rasizem. Enkrat je nek oče svojemu majhnemu otroku grozil, da bo poiskal Albanca, ki ga bo pojedel, če ne bo tiho. Vstop mi je bil zavrnjen v kavarne, klube in druge prostore, kjer je takrat ponekod celo viselo sporočilo „Vstop Albancem prepovedan“. Klicali so nas umazanci, ker smo bili druge vere. Odnosi med Grki in Albanci so zdaj boljši, čeprav še vedno obstajajo stereotipi. Beseda „Albanec“ se v Grčiji uporablja tudi kot žaljivka Kljub temu da rasizma zdaj ni več toliko, je še vedno prisoten. Časi se spreminjajo, vendar rasizem še vedno obstaja, finančne težave in pomanjkanje izobrazbe pa ga le še povečujejo.
Predsodki in diskriminacija so globoko zakoreninjeni in so pogosto povod za skrajne politične in družbene vzorce, ki se širijo in sežejo celo do Evropskega parlamenta. To je žalostno in ostaja realnost, četudi so se razmere izboljšale. Vendarle obstaja upanje za mlajše generacije. Naši otroci bodo imeli boljše možnosti, da bodo v celoti sprejeti. To velja tudi za mojo 12-letno hčer.
Danes, ko imam gradbeno podjetje, se spominjam preteklosti z mešanimi občutki. Težave pri vključevanju in nesprejemanje, ki sem ga doživljal, so bili vsakodnevna realnost. Kljub temu sem ob teh izzivih začel bolj razumevati življenje in pomen integracije.
Albanija bo vedno ostala del mene. Dobro se še spominjam let, ko je tam vladal komunistični režim. To je bil čas paranoje, strahu, negotovosti in skrajne revščine. Padec režima je prinesel olajšanje, pa tudi nove težave, kot sta brezposelnost in kriminal. Te izkušnje so me oblikovale. Naučile so me, da cenim stabilnost in svobodo, ki sem jo našel v Grčiji.
Osebno se počutim povezan z Grčijo. Čeprav je moje srce v moji vasi v Albaniji, je moje življenje tukaj. Moj grščina je tako dobra kot moj materni jezik. Zaradi svojih izkušenj, bitk in dosežkov se počutim del te države. Upam, da nas bodo Grki sčasoma v celoti sprejeli in priznali naš prispevek k družbi.
Migracija poleg priložnosti prinaša tudi veliko izzivov in kot albanski migrant v Grčiji se jim ni bilo mogoče izogniti. Moja zgodba je polna izzivov, prilagajanja in upanja.
V prihodnjih letih vidim svoje življenje v Grčiji, ki je moj dom, in Albaniji kot enakopravni članici Evropske unije. To je zdaj domovina vseh nas.
Almir Hoxhaj je star 47 let. Živi in dela v Tripoliju, majhnem mestu na grškem polotoku Peloponez. Ima 12-letno hčer. Njegovo najljubše mesto je Berlin. Tekoče govori in piše grško ter je v grščino prevedel knjigo „Saga zvezd ob zori“ albanskega avtorja Rudija Erebare. Za delo, ki opisuje tragedijo albanskega naroda v 20. stoletju, je Erebara leta 2017 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Čeprav se zgodba odvija v prejšnjem stoletju, je bistvo totalitarizma, fašizma in neracionalizma danes žal še vedno prisotno v bolj „sodobnih“ oblikah.
Enrico Letta je aprila 2024 objavil dolgo pričakovano poročilo o prihodnosti enotnega trga EU z naslovom Več kot trg. EESO je na januarskem plenarnem zasedanju sprejel mnenje Kako podpreti subjekte socialne ekonomije ob upoštevanju pravil o državni pomoči: razmišljanje na podlagi predlogov iz poročila Enrica Lette. Poročevalca za mnenje Giuseppeja Guerinija smo vprašali, zakaj in v kakšni meri se je zgledoval po poročilu Enrica Lette, v katerem se med drugim evropske institucije poziva, naj izboljšajo pravni okvir za državno pomoč in podjetjem socialne ekonomije omogočijo lažje pridobivanje posojil in financiranja. Kako namerava EESO na podlagi ugotovitev iz tega poročila tem podjetjem pomagati pri zagotavljanju skladnosti s pravili o državni pomoči?
Enrico Letta je aprila 2024 objavil dolgo pričakovano poročilo o prihodnosti enotnega trga EU z naslovom Več kot trg. EESO je na januarskem plenarnem zasedanju sprejel mnenjeKako podpreti subjekte socialne ekonomije ob upoštevanju pravil o državni pomoči: razmišljanje na podlagi predlogov iz poročila Enrica Lette. Poročevalca za mnenje Giuseppeja Guerinija smo vprašali, zakaj in v kakšni meri se je zgledoval po poročilu Enrica Lette, v katerem se med drugim evropske institucije poziva, naj izboljšajo pravni okvir za državno pomoč in podjetjem socialne ekonomije omogočijo lažje pridobivanje posojil in financiranja. Kako namerava EESO na podlagi ugotovitev iz tega poročila tem podjetjem pomagati pri zagotavljanju skladnosti s pravili o državni pomoči?
Izvor in socialno ozadje nikoli ne bi smela biti ovira za uspeh, piše Evgi Sadegie, izvršna direktorica organizacije Schotstek, ki deluje v Hamburgu in Berlinu ter spodbuja enake možnosti in kulturno raznolikost v poklicnem svetu. Namen edinstvenih programov štipendiranja, ki jih izvaja Schotstek, je podpirati pametne, ambiciozne in motivirane mlade z migrantskim ozadjem na njihovi poti do vodilnih položajev v raziskavah, podjetništvu in družbi. Schotstek pomaga nadarjenim študentom in mladim strokovnjakom pri oblikovanju močnih mrež in pridobivanju ustreznih znanj in spretnosti, da bi v celoti izkoristili svoj potencial.
Izvor in socialno ozadje nikoli ne bi smela biti ovira za uspeh, piše Evgi Sadegie, izvršna direktorica organizacije Schotstek, ki deluje v Hamburgu in Berlinu ter spodbuja enake možnosti in kulturno raznolikost v poklicnem svetu. Namen edinstvenih programov štipendiranja, ki jih izvaja Schotstek, je podpirati pametne, ambiciozne in motivirane mlade z migrantskim ozadjem na njihovi poti do vodilnih položajev v raziskavah, podjetništvu in družbi. Schotstek pomaga nadarjenim študentom in mladim strokovnjakom pri oblikovanju močnih mrež in pridobivanju ustreznih znanj in spretnosti, da bi v celoti izkoristili svoj potencial.
Piše: Evgi Sadegie
Nemčija je kulturno raznolika država, vendar se to skorajda ne odraža v njenem gospodarskem, znanstvenem, kulturnem in političnem vodstvu. Ljudje z migrantskim ozadjem se pogosto soočajo z ovirami, ki poglabljajo socialne neenakosti, ne dopuščajo, da bi izkoristili inovacijski potencial in spodkopavajo socialno kohezijo. Predsodki, neenake možnosti izobraževanja ter pomanjkanje vzornikov in mrež ovirajo poklicno napredovanje številnih nadarjenih ljudi.
Schotstek je leta 2013 ustanovila Sigrid Berenberg s prijatelji. Sigrid Berenberg je odvetnica, ki si že leta prizadeva za večjo socialno pravičnost in raznolikost. S somišljeniki je ustanovila Schotstek, da bi pametnim, ambicioznim in motiviranim mladim z migrantskim ozadjem utrla pot do vodilnih položajev. Najuspešnejše štipendiste spodbuja, da bi postali vplivni pobudniki in nosilci odločanja. Mnoga leta je Sigrid Berenberg popolnoma prostovoljno skrbela za izvajanje programa.
Schotstek je neprofitno podjetje, podprto z donacijami in skupnimi pobudami z drugimi podjetji. Program močno podpira mreža partnerjev, svetovalnih organov in prijateljev – ki so vsi odločevalci na visoki ravni iz najrazličnejših sektorjev in kultur. Poudariti velja, da so trije od sedmih partnerjev in sedanja generalna direktorica vsi diplomanti programa Schotstek, kar kaže, da Schotstek vse bolj prenaša odgovornost na talente, ki jih podpira, kar ima trajen učinek.
Schotstek z dvema vzporednima programoma ponuja edinstveno podporo študentom in mladim strokovnjakom. Žirija vsako leto sprejme do 25 študentov v Hamburgu in do 20 mladih strokovnjakov v Hamburgu in Berlinu. Po dvoletnem obveznem programu udeleženci ostanejo v mreži in se lahko udeležujejo dogodkov.
Schotstek temelji na gradnji trdnih mrež: mnogi mladi z migrantskim ozadjem nimajo poklicnih in socialnih povezav, ki so ključne za poklicne priložnosti. Schotstek jih povezuje z diplomanti, svetovalnimi organi in strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, politike, kulture in družbe. Redni dogodki, kot so tematski večeri in pogovori z vodilnimi osebnostmi, spodbujajo izmenjave in jim razširjajo obzorja. Takšne povezave jim odpirajo poklicne možnosti in ustvarjajo skupnost, ki omogoča dolgoročno podporo in vzajemni uspeh. Diplomanti imajo zdaj ključno vlogo, saj delijo svoje znanje in mreže ter nenehno širijo domet programa Schotstek.
Schotstek ponuja delavnice in mentorstvo, s katerimi udeležence posebej pripravlja na vodstvene položaje. Z usposabljanjem se krepijo njihove ključne kompetence, kot so komunikacijske spretnosti, samozavest in vodenje. Udeleženci prejmejo tudi osebno podporo v obliki mentorstva. Povežejo se z izkušenimi strokovnjaki in vodstvenimi delavci, ki jim lahko nudijo dragocen vpogled v poklicni svet ter pomagajo pri načrtovanju poklicne poti in spopadanju s poklicnimi izzivi. Mentorji so vzorniki, ki udeležence spodbujajo k uresničevanju poklicnih ciljev in premagovanju ovir.
Druga posebnost programa Schotstek je spodbujanje kulturnega udejstvovanja. Udeleženci obiskujejo muzeje, gledališča, opere, galerije in druge kulturne ustanove. To krepi njihovo kulturno razgledanost, osebni razvoj in poistovetenje z domačimi kraji in mesti. Takšne izkušnje štipendistom širijo perspektive in krepijo občutek pripadnosti.
Schotstek si prizadeva za spodbujanje raznolikosti na vodstveni ravni. Izvor in socialno ozadje ne smeta biti več ovira za uspeh. Schotstek je od ustanovitve podprl že na stotine mladih, do sedaj je še vedno aktivnih 240 udeležencev programa in diplomantov. Mnogi so vključeni v svetovalni odbor diplomantov in so ambasadorji, ki podpirajo delo v družbenih medijih, ali pa delijo svoje izkušnje kot podporniki ali mentorji. Vsak štipendist Schotsteka postane stalen del mreže – to je model, ki omogoča trajen uspeh. Razširitev programa na Berlin leta 2023 kaže, da je mogoče koncept Schotstek uspešno izvajati tudi v drugih mestih.
Schotstek je več kot le podporni program – gre za gibanje, ki je izvrsten dokaz, kako je mogoče zelo učinkovito raznolikost posebej spodbujati in prepoznati. Schotstek odpira in ustvarja priložnosti ne le za uspešne posameznike, je tudi primer tega, kako lahko Nemčija v celoti izkoristi svoj potencial kot država priseljevanja. S spodbujanjem izjemnih talentov in odpravljanjem ovir ima ta program ključno vlogo pri oblikovanju pravičnejše družbe, ki bo kos izzivom prihodnosti, kar je v globaliziranem svetu bistvenega pomena.
Evgi Sadegie je magistrica turških študij in izvršna direktorica Schotstek gGmbH, pa tudi diplomantka programa leta 2014. Pred tem je vodila projekt mentorstva Yolda v Hamburg Civic Foundation, ki podpira otroke iz turško govorečih socialno in ekonomsko prikrajšanih družin. S tem je spodbujala enake možnosti na drugem pomembnem koncu spektra enakosti. Z bogatimi izkušnjami pri vodenju projektov, zlasti na področju mentorstva in medkulturnega sodelovanja, si dejavno prizadeva za spodbujanje raznolikosti in vključevanja v družbo.
Agencija ZN za begunce (UNHCR) je pripravljena podpreti Sirce, ki menijo, da se je varno vrniti domov. Za vse druge pa odsvetuje prisilno vračanje v politično negotovo državo, ki se spopada z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, zaradi katere kar 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, meni Jean-Nicolas Beuze iz UNHCR.
Agencija ZN za begunce (UNHCR) je pripravljena podpreti Sirce, ki menijo, da se je varno vrniti domov. Za vse druge pa odsvetuje prisilno vračanje v politično negotovo državo, ki se spopada z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, zaradi katere kar 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, meni Jean-Nicolas Beuze iz UNHCR.
Piše Jean-Nicolas Beuze
Politične razmere v Siriji se po padcu predsednika Bašarja al Asada hitro spreminjajo, zato je razprava o največji begunski populaciji na svetu v središču pozornosti po vsej Evropi.
Število držav EU, ki so zamrznile izdajanje odločb o prošnjah Sircev za azil, se povečuje, nekatere pa napovedujejo pobude, kot so čarterski leti in finančne spodbude ali „nagrade za vrnitev“, da bi begunce spodbudile k vrnitvi domov. Spet druge naj bi celo načrtovale izgon Sircev, ki so trenutno na njihovem ozemlju, ne glede na njihov azilni status.
Če želijo države EU sprejeti premišljene azilne odločitve, morajo oceniti, ali je Sirija dovolj varna, da se lahko njeni državljani, ki trenutno prebivajo v Evropi, vrnejo domov. Ker se razmere na terenu hitro spreminjajo, je trenutno nemogoče dokončno presoditi, ali je država varna. Varnostna situacija v Siriji je še vedno negotova, država pa niha med možnostjo miru in sprave ter tveganjem nadaljnjega nasilja.
Milijoni sirskih beguncev, ki živijo zunaj države, skušajo razumeti, kaj spreminjajoče se razmere v domovini pomenijo za njihovo prihodnost. Sprašujejo se: „Bo Sirija zame varna? Bodo moje pravice spoštovane?“ Zdi se, da je nekaterim možnost vrnitve bliže, druge pa to močno skrbi.
Kaj bo v današnji Siriji prihodnost prinesla pripadnikom etničnih ali verskih manjšin, osebam z drugačnimi političnimi stališči ali tistim, ki se opredeljujejo kot del skupnosti LGBTQ+? Odgovora še vedno ne poznamo.
Toda spoštovati moramo presojo tistih, ki menijo, da se je varno vrniti v domovino, in jih po možnosti podpreti pri vračanju in ponovnem vključevanju v njihove izvorne skupnosti. Za vse druge pa UNHCR zaradi stalne nestabilnosti in politične negotovosti v državi odsvetuje prisilno vračanje.
S prisilno repatriacijo iz Evropske unije bi bile kršene pravice Sircev kot beguncev, kar bi jim ob vrnitvi utegnilo povzročiti resno in nepopravljivo škodo.
Zaradi stalnega nasilja z orožjem v različnih delih Sirije in negotovosti glede tega, kakšen bo odnos nove oblasti do potreb prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, je za mnoge prezgodaj, da bi razmišljali o vrnitvi. Pomembno je upoštevati njihovo presojo glede tega vprašanja. Zato morajo države članice EU skupaj s sosedami Sirije, ki že več kot desetletje velikodušno gostijo večino sirskih beguncev, še naprej izpolnjevati svojo zavezanost zaščiti Sircev na svojem ozemlju.
Od 1,1 milijona ljudi, ki so bili notranje razseljeni zaradi stopnjevanja sovražnosti konec novembra, je približno 627.000 ljudi še vedno razseljenih, od tega 75 % žensk in otrok.
Prezgodnje vračanje pomeni veliko tveganje, med drugim tudi zato, ker prispeva k razseljevanju – tako znotraj Sirije kot prek meja – in s tem še poglablja krizo.
Poleg množičnega razseljevanja se Sirija sooča z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu. Med konfliktom je bil uničen velik del infrastrukture v državi, vključno z bolnišnicami, šolami in stanovanji. Večina beguncev nima doma, kamor bi se lahko vrnili. Številne regije se še vedno soočajo s pomanjkanjem hrane, čiste vode in zdravstvene oskrbe. Ker ni osnovnih storitev, gospodarskih priložnosti in varnosti, povratniki težko trajno in dostojno obnovijo svoje življenje. Osupljivih 90 % prebivalstva v Siriji živi pod pragom revščine.
V preteklih nekaj tednih se je število prostovoljnih vrnitev Sircev iz Libanona, Turčije in Jordanije znatno povečalo. Po predhodnih ocenah naj bi jih bilo 125.000 ali približno 7000 oseb na dan. Čeprav so te vrnitve odvisne od individualnih odločitev, je UNHCR odločen pomagati tistim, ki se sklenejo vrniti v teh razmerah.
Številni Sirci v Evropi in sosednjih državah razmišljajo o tem, ali se je varno vrniti, in se sprašujejo, katere od osnovnih storitev jim bodo na voljo in kakšne priložnosti bodo imeli za obnovo svojega življenja, obenem pa si močno želijo ponovnega snidenja z bližnjimi. Zato se mnogi želijo vrniti domov na kratke obiske, da bi ocenili razmere na terenu. To jim mora biti omogočeno, ne da bi bili v skrbeh zaradi izgube statusa begunca v Evropi. Ti poizvedovalni obiski so bistveni za premišljene odločitve, ki bodo dale boljše rezultate, vključno z varnim in trajnim vračanjem.
Potrpežljivost in previdnost sta bistvenega pomena, saj Sirci čakajo na prave pogoje za varno vrnitev in uspešno ponovno vključitev v svoje skupnosti. Ker mnogi razmišljajo o vrnitvi domov, jih je UNHCR pripravljen podpreti. Po letih razseljevanja bi to lahko bila dolgo pričakovana priložnost za mnoge, da končajo svojo begunsko pot in v vrnitvi v Sirijo najdejo trajno rešitev. Evropska unija in UNHCR sta jim stala ob strani ves čas njihovega izgnanstva ter jih bosta ravno tako še naprej podpirala, ko se bodo vrnili in obnovili Sirijo v novi podobi.
Jean-Nicolas Beuze je predstavnik UNHCR v EU, Belgiji, na Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in Portugalskem, pred tem pa je bil njegov predstavnik v Iraku, Jemnu in Kanadi. Ima več kot 27 let delovnih izkušenj s terenskim delom za OZN in na sedežu organizacije na področju človekovih pravic, ohranjanja miru in zaščite otrok.
EU se pri odzivu na razmere v Siriji po padcu Asadovega režima sooča z izzivi pri usklajevanju humanitarnih potreb, migracijske politike ter stabilizacije in obnove države. Pri notranji politiki in kratkoročnih razmislekih obstaja nevarnost, da bi se prednostno obravnavalo pospešeno vračanje. Z usklajenim in uravnoteženim pristopom bi lahko odločilno spodbudili stabilizacijo Sirije in njen dolgoročni razvoj, piše tokratni posebni gost EESO info Alberto-Horst Neidhardt, vodilni strokovnjak za migracije v Evropskem političnem centru.
EU se pri odzivu na razmere v Siriji po padcu Asadovega režima sooča z izzivi pri usklajevanju humanitarnih potreb, migracijske politike ter stabilizacije in obnove države. Pri notranji politiki in kratkoročnih razmislekih obstaja nevarnost, da bi se prednostno obravnavalo pospešeno vračanje. Z usklajenim in uravnoteženim pristopom bi lahko odločilno spodbudili stabilizacijo Sirije in njen dolgoročni razvoj, piše tokratni posebni gost EESO info Alberto-Horst Neidhardt, vodilni strokovnjak za migracije v Evropskem političnem centru.
Alberto-Horst Neidhardt je vodilni politični analitik in vodja programa za evropsko raznolikost in migracije pri Evropskem političnem centru (EPC). Ukvarja se z azilnim in migracijskim pravom in politikami, pravicami državljanov EU, dezinformacijami in migracijsko politiko. Doktoriral je iz prava EU na Evropskem univerzitetnem inštitutu. Na Katoliški univerzi v Lillu predava o migracijah in politikah mobilnosti, upravljanju EU in etičnem oblikovanju politik.
Mesec dni po koncu brutalne vladavine Bašarja al Asada je uradni odziv EU še vedno v veliki meri omejen na napovedi o pomoči za razvoj in gospodarsko stabilizacijo. Še vedno ni jasno, ali in kdaj bodo sankcije proti Siriji odpravljene. Podpora EU bo odvisna od še vedno negotovezaščite manjšin in drugih jamstev. Kompleksne politične, varnostne in humanitarne razmere v Siriji kažejo, da bo vsaka utrditev demokracije dolgotrajna in zahtevna. To bo postavilo na preizkus sposobnost EU, da nastopa enotno in skupno ukrepa v zvezi s prihodnostjo države. Več evropskih držav je brez oklevanja poudarilo takojšnjo in skupno prednostno nalogo: vrnitev razseljenih Sircev. Decembra, le nekaj dni po koncu Asadovega režima v Damasku, je Avstrija – kjer je vodja FPÖ Herbert Kickl dobil mandat za oblikovanje nove vlade – napovedala „dodatek za vrnitev“ in program izgona oseb s kazensko evidenco. Na Nizozemskem namerava koalicijska vlada, ki jo vodi desničarski nacionalist Geert Wilders, določiti varna območja za vračanje. Tudi Nemčija je napovedala, da bo zaščita, odobrena Sircem, „pregledana in preklicana“, če se bo država stabilizirala. Podobne napovedi je bilo mogoče slišati od drugih evropskih držav, druge pa pozorno spremljajo razmere. S tega vidika je tudi motiv za odločitev o odpravi sankcij lahko vračanje in ne spremembe stališč o novem vodstvu v Siriji.
Glede na vse večjo podporo skrajno desničarskim strankam in strankam, ki nasprotujejo priseljevanju, po vsej Evropi in bližajoče se nemške zvezne volitve obstaja tveganje, da bodo vizijo držav članic za Sirijo narekovale notranjepolitične prednostne naloge in kratkoročni volilni izračuni. Med letoma 2015 in 2024 so države članice EU zaščito odobrile več kot milijonu Sircev, večinoma v Nemčiji. Njihova prisotnost je postala sporno politično in družbeno vprašanje. Zaradi medijsko odmevnih varnostnih incidentov, visoke inflacije in naraščajočih stroškov energije je javno razpoloženje v številnih državah, ki gostijo begunce, postalo manj naklonjeno gostoljubju. S to spremembo odnosa so se normalizirale sovražna retorika in politike. Kljub pozivom Evropske komisije in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) k previdnemu pristopu k vračanju bi lahko ta dinamika evropske vlade spodbudila, da bi jih pospešile, četudi enostransko.
Od padca Asadovega režima decembra se je v Sirijo vrnilo že več kot 125 000 beguncev, večinoma iz sosednjih držav. Vendar pa obeti za njih niso spodbudni. Že pred nedavnimi dogodki več kot polovica sirskega prebivalstva ni imela prehranske varnosti, pri čemer je tri milijone ljudi trpelo hudo lakoto. Ker je bilo v konfliktu uničenih veliko domov, so sprejemne zmogljivosti že polne. Po podatkih UNHCR je potrebnih skoraj 300 milijonov EUR, da bi poskrbeli za bivališča, hrano in vodo za tiste, ki se vračajo. EU in države članice bi morale razviti usklajene pristope, da bi Sircem dolgoročno omogočile varno in prostovoljno vrnitev, takojšnja prednostna naloga pa bi morala biti obravnavanje humanitarnih potreb države v tem okviru. Pritisk na begunce, naj se hitro vrnejo v nestabilno državo, ki jo je razdejala vojna, bi bil lahko celo imel negativni učinek in dodatno prispeval k pomanjkanju hrane, energije in bivalnih zmogljivosti. Množično vračanje bi lahko tudi porušilo etnično in socialno-ekonomsko strukturo že tako ranljivih regij. Uravnotežen in trajnosten pristop je upravičen tudi zaradi morebitnega prispevka sirske diaspore k prizadevanjem za obnovo. Država bo potrebovala inženirje, zdravnike, uradnike in učitelje ter fizične delavce z različnimi kvalifikacijami. Sirci so v Evropi pridobili dragocena znanja in spretnosti ter izkušnje v vseh pomembnih sektorjih, med drugim v izobraževanju, gradbeništvu in zdravstvenem varstvu, vendar ne bo lahko najti kvalificiranih strokovnjakov. Trajna vrnitev prav tako ne bi nujno prispevala k obnovi: nakazila zdomcev iz Evrope bi lahko imela ključno vlogo pri zmanjševanju revščine in trajnostnem razvoju. Sirska diaspora v Evropi bi lahko prispevala tudi h krepitvi diplomatskih in kulturnih vezi med EU in Sirijo po koncu Asadovega režima.
Vendar utegnejo imeti države članice težave pri sprejemanju uravnoteženega pristopa in izvajanjem usklajenega programa. Nekatere države bodo morda dale prednost dolgoročni stabilnosti in obnovi Sirije, kar bi omogočilo spontano vračanje. Druge bodo morda že ob najmanjšem izboljšanju humanitarnih razmer pohitele s finančnimi spodbudami za prostovoljno vrnitev ali celo sistematično pregledale status Sircev. Vendar bo izvajanje sistematičnega pregleda statusa begunca naletelo na velike pravne ovire ter bo povezano z znatnimi finančnimi in upravnimi stroški. Pri vseh spodbudah za vračanje bo treba upoštevati tudi dejstvo, da se je večina razseljenih Sircev v Evropi nastanila in jih je več kot 300 000 pridobilo državljanstvo EU. Hkrati lahko slabi gospodarski in zaposlitveni obeti v državi celo najbolj motivirane odvrnejo od vrnitve. Temeljno vprašanje v zvezi s tem bo, ali bo Sircem dovoljeno, da potujejo med Evropo in Sirijo ter se vračajo za omejeno obdobje, in ali bodo evropske države gostiteljice še naprej ponujale vzdržne možnosti za trajnejšo vrnitev.Ta vprašanja bodo neizogibno povezana s širšimi razpravami o migracijski politiki EU. Prihodnja pogajanja o reformi direktive EU o vračanju, za katero se kmalu pričakuje predlog Evropske komisije, bi lahko glede na potekajoče razprave o vračanju Sircev dobila odločilen zagon. Toda reforma Direktive bi lahko povzročila nadaljnje delitve med državami članicami EU. Ker je za migracijsko politiko potreben temeljit premislek, da bi se lahko učinkovito lotili reševanja današnjih izzivov, bo pristop EU k vprašanju razseljenih Sircem verjetno prva kritična prelomnica v novem mandatu.
Copyright: Polish Presidency. Council of the European Union
Poljska je 1. januarja zamenjala Madžarsko na čelu EU in bo Svetu EU predsedovala prvih šest mesecev tega leta. Poljsko predsedovanje poteka v času preobrazbe za Evropo in sovpada z začetkom mandata nove Evropske komisije.
Poljska je 1. januarja zamenjala Madžarsko na čelu EU in bo Svetu EU predsedovala prvih šest mesecev tega leta. Poljsko predsedovanje poteka v času preobrazbe za Evropo in sovpada z začetkom mandata nove Evropske komisije.
Ker ruska agresija na Ukrajino ne popušča, geopolitične napetosti pa v nedavni zgodovini Evrope še niso bile tako velike, Poljska svoje prednostne naloge usmerja v splošno temo varnosti, ki vključuje zunanjo, notranjo, gospodarsko, energetsko, prehransko in zdravstveno varnost ter zagotavljanje spoštovanja pravne države.
Te prednostne naloge so v skladu z zavezanostjo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k spodbujanju kohezije, varovanju demokratičnih vrednot in zagotavljanju stabilne blaginje. „V EESO smo ponosni na to, da smo zanesljiv in angažiran partner poljskega predsedstva, ter nameravamo imeti dejavno vlogo pri oblikovanju političnih prednostnih nalog, ki bodo zaznamovale ta novi evropski cikel,“ je dejal predsednik EESO Oliver Röpke.
EESO bo na zaprosilo poljskega predsedstva pripravil 14 raziskovalnih mnenj. Oglejte si našo novo brošuro, v kateri je več informacij o teh mnenjih in drugem delu EESO v prvi polovici leta 2025. V njej se predstavljajo tudi poljski člani EESO in organizacije, ki jih zastopajo. Brošura je na voljo samo na spletu, in sicer v angleščini, poljščini, francoščini in nemščini. (ll)
