Pogosto pozabljena skupina: samozaposleni, ki živijo v revščini

Ronny Lannoo, član skupine Raznolikost Evrope v EESO ter belgijske organizacije za mala in srednja podjetja UNIZO

Samozaposlene pogosto povezujemo s hitrim zaslužkom in uspehom. Zaradi te izkrivljene predstave so spregledani številni izzivi, s katerimi se soočajo podjetniki. Samozaposlitev je vedno povezana s tveganji, tako v poslovnem kot zasebnem življenju.

Če se kaj zalomi, se človek lahko hitro znajde v (skriti) revščini. Na to se pogosto pozablja, deloma zato, ker so samozaposleni navajeni sami reševati svoje težave, če je to le mogoče.

Če se v javnosti razve, da je podjetje v težavah, je to slaba reklama zanj in nekaj, česar naj bi se sramovali. Zato podjetniki odlašajo z iskanjem ustrezne podpore ali je sploh ne poiščejo.

V Belgiji približno 12,7 % samozaposlenih živi pod pragom revščine. V težavah se med drugim znajdejo zaradi slabega poslovodenja, ustanovitve podjetja brez trdnega poslovnega načrta, bolezni in plačilnih zamud.

Na nekatera vprašanja samozaposleni nimajo nobenega vpliva. Dramatičen primer tega je koronavirusna kriza, zaradi katere bo po napovedih Evropske komisije prišlo do vala stečajev.

Problem moramo prepoznati in poskrbeti, da bo o njem mogoče govoriti, da bi tako zmanjšali stisko, pripomogli k preprečevanju težav in olajšali iskanje pomoči. Zlasti poslovna združenja ne bi smela čakati, da se podjetniki v težavah obrnejo nanje, temveč bi jih morala poiskati in izčrpno obveščati o tem, kaj jim lahko ponudijo.

S storitvami, kot so izpopolnjevanje in usposabljanje, tudi na področju poslovodenja, zgodnje odkrivanje težav na podlagi opozorilnih znakov in drugi ukrepi, je mogoče preprečiti mnoge stečaje. Številni od teh ukrepov so bili med pandemijo razširjeni in okrepljeni, vendar je treba še veliko storiti za zmanjšanje revščine med samozaposlenimi po vsej Evropi.