Enrico Letta je aprila 2024 objavil dolgo pričakovano poročilo o prihodnosti enotnega trga EU z naslovom Več kot trg. EESO je na januarskem plenarnem zasedanju sprejel mnenje Kako podpreti subjekte socialne ekonomije ob upoštevanju pravil o državni pomoči: razmišljanje na podlagi predlogov iz poročila Enrica Lette. Poročevalca za mnenje Giuseppeja Guerinija smo vprašali, zakaj in v kakšni meri se je zgledoval po poročilu Enrica Lette, v katerem se med drugim evropske institucije poziva, naj izboljšajo pravni okvir za državno pomoč in podjetjem socialne ekonomije omogočijo lažje pridobivanje posojil in financiranja. Kako namerava EESO na podlagi ugotovitev iz tega poročila tem podjetjem pomagati pri zagotavljanju skladnosti s pravili o državni pomoči?
Enrico Letta je aprila 2024 objavil dolgo pričakovano poročilo o prihodnosti enotnega trga EU z naslovom Več kot trg. EESO je na januarskem plenarnem zasedanju sprejel mnenjeKako podpreti subjekte socialne ekonomije ob upoštevanju pravil o državni pomoči: razmišljanje na podlagi predlogov iz poročila Enrica Lette. Poročevalca za mnenje Giuseppeja Guerinija smo vprašali, zakaj in v kakšni meri se je zgledoval po poročilu Enrica Lette, v katerem se med drugim evropske institucije poziva, naj izboljšajo pravni okvir za državno pomoč in podjetjem socialne ekonomije omogočijo lažje pridobivanje posojil in financiranja. Kako namerava EESO na podlagi ugotovitev iz tega poročila tem podjetjem pomagati pri zagotavljanju skladnosti s pravili o državni pomoči?
Izvor in socialno ozadje nikoli ne bi smela biti ovira za uspeh, piše Evgi Sadegie, izvršna direktorica organizacije Schotstek, ki deluje v Hamburgu in Berlinu ter spodbuja enake možnosti in kulturno raznolikost v poklicnem svetu. Namen edinstvenih programov štipendiranja, ki jih izvaja Schotstek, je podpirati pametne, ambiciozne in motivirane mlade z migrantskim ozadjem na njihovi poti do vodilnih položajev v raziskavah, podjetništvu in družbi. Schotstek pomaga nadarjenim študentom in mladim strokovnjakom pri oblikovanju močnih mrež in pridobivanju ustreznih znanj in spretnosti, da bi v celoti izkoristili svoj potencial.
Izvor in socialno ozadje nikoli ne bi smela biti ovira za uspeh, piše Evgi Sadegie, izvršna direktorica organizacije Schotstek, ki deluje v Hamburgu in Berlinu ter spodbuja enake možnosti in kulturno raznolikost v poklicnem svetu. Namen edinstvenih programov štipendiranja, ki jih izvaja Schotstek, je podpirati pametne, ambiciozne in motivirane mlade z migrantskim ozadjem na njihovi poti do vodilnih položajev v raziskavah, podjetništvu in družbi. Schotstek pomaga nadarjenim študentom in mladim strokovnjakom pri oblikovanju močnih mrež in pridobivanju ustreznih znanj in spretnosti, da bi v celoti izkoristili svoj potencial.
Piše: Evgi Sadegie
Nemčija je kulturno raznolika država, vendar se to skorajda ne odraža v njenem gospodarskem, znanstvenem, kulturnem in političnem vodstvu. Ljudje z migrantskim ozadjem se pogosto soočajo z ovirami, ki poglabljajo socialne neenakosti, ne dopuščajo, da bi izkoristili inovacijski potencial in spodkopavajo socialno kohezijo. Predsodki, neenake možnosti izobraževanja ter pomanjkanje vzornikov in mrež ovirajo poklicno napredovanje številnih nadarjenih ljudi.
Schotstek je leta 2013 ustanovila Sigrid Berenberg s prijatelji. Sigrid Berenberg je odvetnica, ki si že leta prizadeva za večjo socialno pravičnost in raznolikost. S somišljeniki je ustanovila Schotstek, da bi pametnim, ambicioznim in motiviranim mladim z migrantskim ozadjem utrla pot do vodilnih položajev. Najuspešnejše štipendiste spodbuja, da bi postali vplivni pobudniki in nosilci odločanja. Mnoga leta je Sigrid Berenberg popolnoma prostovoljno skrbela za izvajanje programa.
Schotstek je neprofitno podjetje, podprto z donacijami in skupnimi pobudami z drugimi podjetji. Program močno podpira mreža partnerjev, svetovalnih organov in prijateljev – ki so vsi odločevalci na visoki ravni iz najrazličnejših sektorjev in kultur. Poudariti velja, da so trije od sedmih partnerjev in sedanja generalna direktorica vsi diplomanti programa Schotstek, kar kaže, da Schotstek vse bolj prenaša odgovornost na talente, ki jih podpira, kar ima trajen učinek.
Schotstek z dvema vzporednima programoma ponuja edinstveno podporo študentom in mladim strokovnjakom. Žirija vsako leto sprejme do 25 študentov v Hamburgu in do 20 mladih strokovnjakov v Hamburgu in Berlinu. Po dvoletnem obveznem programu udeleženci ostanejo v mreži in se lahko udeležujejo dogodkov.
Schotstek temelji na gradnji trdnih mrež: mnogi mladi z migrantskim ozadjem nimajo poklicnih in socialnih povezav, ki so ključne za poklicne priložnosti. Schotstek jih povezuje z diplomanti, svetovalnimi organi in strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, politike, kulture in družbe. Redni dogodki, kot so tematski večeri in pogovori z vodilnimi osebnostmi, spodbujajo izmenjave in jim razširjajo obzorja. Takšne povezave jim odpirajo poklicne možnosti in ustvarjajo skupnost, ki omogoča dolgoročno podporo in vzajemni uspeh. Diplomanti imajo zdaj ključno vlogo, saj delijo svoje znanje in mreže ter nenehno širijo domet programa Schotstek.
Schotstek ponuja delavnice in mentorstvo, s katerimi udeležence posebej pripravlja na vodstvene položaje. Z usposabljanjem se krepijo njihove ključne kompetence, kot so komunikacijske spretnosti, samozavest in vodenje. Udeleženci prejmejo tudi osebno podporo v obliki mentorstva. Povežejo se z izkušenimi strokovnjaki in vodstvenimi delavci, ki jim lahko nudijo dragocen vpogled v poklicni svet ter pomagajo pri načrtovanju poklicne poti in spopadanju s poklicnimi izzivi. Mentorji so vzorniki, ki udeležence spodbujajo k uresničevanju poklicnih ciljev in premagovanju ovir.
Druga posebnost programa Schotstek je spodbujanje kulturnega udejstvovanja. Udeleženci obiskujejo muzeje, gledališča, opere, galerije in druge kulturne ustanove. To krepi njihovo kulturno razgledanost, osebni razvoj in poistovetenje z domačimi kraji in mesti. Takšne izkušnje štipendistom širijo perspektive in krepijo občutek pripadnosti.
Schotstek si prizadeva za spodbujanje raznolikosti na vodstveni ravni. Izvor in socialno ozadje ne smeta biti več ovira za uspeh. Schotstek je od ustanovitve podprl že na stotine mladih, do sedaj je še vedno aktivnih 240 udeležencev programa in diplomantov. Mnogi so vključeni v svetovalni odbor diplomantov in so ambasadorji, ki podpirajo delo v družbenih medijih, ali pa delijo svoje izkušnje kot podporniki ali mentorji. Vsak štipendist Schotsteka postane stalen del mreže – to je model, ki omogoča trajen uspeh. Razširitev programa na Berlin leta 2023 kaže, da je mogoče koncept Schotstek uspešno izvajati tudi v drugih mestih.
Schotstek je več kot le podporni program – gre za gibanje, ki je izvrsten dokaz, kako je mogoče zelo učinkovito raznolikost posebej spodbujati in prepoznati. Schotstek odpira in ustvarja priložnosti ne le za uspešne posameznike, je tudi primer tega, kako lahko Nemčija v celoti izkoristi svoj potencial kot država priseljevanja. S spodbujanjem izjemnih talentov in odpravljanjem ovir ima ta program ključno vlogo pri oblikovanju pravičnejše družbe, ki bo kos izzivom prihodnosti, kar je v globaliziranem svetu bistvenega pomena.
Evgi Sadegie je magistrica turških študij in izvršna direktorica Schotstek gGmbH, pa tudi diplomantka programa leta 2014. Pred tem je vodila projekt mentorstva Yolda v Hamburg Civic Foundation, ki podpira otroke iz turško govorečih socialno in ekonomsko prikrajšanih družin. S tem je spodbujala enake možnosti na drugem pomembnem koncu spektra enakosti. Z bogatimi izkušnjami pri vodenju projektov, zlasti na področju mentorstva in medkulturnega sodelovanja, si dejavno prizadeva za spodbujanje raznolikosti in vključevanja v družbo.
Agencija ZN za begunce (UNHCR) je pripravljena podpreti Sirce, ki menijo, da se je varno vrniti domov. Za vse druge pa odsvetuje prisilno vračanje v politično negotovo državo, ki se spopada z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, zaradi katere kar 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, meni Jean-Nicolas Beuze iz UNHCR.
Agencija ZN za begunce (UNHCR) je pripravljena podpreti Sirce, ki menijo, da se je varno vrniti domov. Za vse druge pa odsvetuje prisilno vračanje v politično negotovo državo, ki se spopada z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, zaradi katere kar 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, meni Jean-Nicolas Beuze iz UNHCR.
Piše Jean-Nicolas Beuze
Politične razmere v Siriji se po padcu predsednika Bašarja al Asada hitro spreminjajo, zato je razprava o največji begunski populaciji na svetu v središču pozornosti po vsej Evropi.
Število držav EU, ki so zamrznile izdajanje odločb o prošnjah Sircev za azil, se povečuje, nekatere pa napovedujejo pobude, kot so čarterski leti in finančne spodbude ali „nagrade za vrnitev“, da bi begunce spodbudile k vrnitvi domov. Spet druge naj bi celo načrtovale izgon Sircev, ki so trenutno na njihovem ozemlju, ne glede na njihov azilni status.
Če želijo države EU sprejeti premišljene azilne odločitve, morajo oceniti, ali je Sirija dovolj varna, da se lahko njeni državljani, ki trenutno prebivajo v Evropi, vrnejo domov. Ker se razmere na terenu hitro spreminjajo, je trenutno nemogoče dokončno presoditi, ali je država varna. Varnostna situacija v Siriji je še vedno negotova, država pa niha med možnostjo miru in sprave ter tveganjem nadaljnjega nasilja.
Milijoni sirskih beguncev, ki živijo zunaj države, skušajo razumeti, kaj spreminjajoče se razmere v domovini pomenijo za njihovo prihodnost. Sprašujejo se: „Bo Sirija zame varna? Bodo moje pravice spoštovane?“ Zdi se, da je nekaterim možnost vrnitve bliže, druge pa to močno skrbi.
Kaj bo v današnji Siriji prihodnost prinesla pripadnikom etničnih ali verskih manjšin, osebam z drugačnimi političnimi stališči ali tistim, ki se opredeljujejo kot del skupnosti LGBTQ+? Odgovora še vedno ne poznamo.
Toda spoštovati moramo presojo tistih, ki menijo, da se je varno vrniti v domovino, in jih po možnosti podpreti pri vračanju in ponovnem vključevanju v njihove izvorne skupnosti. Za vse druge pa UNHCR zaradi stalne nestabilnosti in politične negotovosti v državi odsvetuje prisilno vračanje.
S prisilno repatriacijo iz Evropske unije bi bile kršene pravice Sircev kot beguncev, kar bi jim ob vrnitvi utegnilo povzročiti resno in nepopravljivo škodo.
Zaradi stalnega nasilja z orožjem v različnih delih Sirije in negotovosti glede tega, kakšen bo odnos nove oblasti do potreb prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, je za mnoge prezgodaj, da bi razmišljali o vrnitvi. Pomembno je upoštevati njihovo presojo glede tega vprašanja. Zato morajo države članice EU skupaj s sosedami Sirije, ki že več kot desetletje velikodušno gostijo večino sirskih beguncev, še naprej izpolnjevati svojo zavezanost zaščiti Sircev na svojem ozemlju.
Od 1,1 milijona ljudi, ki so bili notranje razseljeni zaradi stopnjevanja sovražnosti konec novembra, je približno 627.000 ljudi še vedno razseljenih, od tega 75 % žensk in otrok.
Prezgodnje vračanje pomeni veliko tveganje, med drugim tudi zato, ker prispeva k razseljevanju – tako znotraj Sirije kot prek meja – in s tem še poglablja krizo.
Poleg množičnega razseljevanja se Sirija sooča z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu. Med konfliktom je bil uničen velik del infrastrukture v državi, vključno z bolnišnicami, šolami in stanovanji. Večina beguncev nima doma, kamor bi se lahko vrnili. Številne regije se še vedno soočajo s pomanjkanjem hrane, čiste vode in zdravstvene oskrbe. Ker ni osnovnih storitev, gospodarskih priložnosti in varnosti, povratniki težko trajno in dostojno obnovijo svoje življenje. Osupljivih 90 % prebivalstva v Siriji živi pod pragom revščine.
V preteklih nekaj tednih se je število prostovoljnih vrnitev Sircev iz Libanona, Turčije in Jordanije znatno povečalo. Po predhodnih ocenah naj bi jih bilo 125.000 ali približno 7000 oseb na dan. Čeprav so te vrnitve odvisne od individualnih odločitev, je UNHCR odločen pomagati tistim, ki se sklenejo vrniti v teh razmerah.
Številni Sirci v Evropi in sosednjih državah razmišljajo o tem, ali se je varno vrniti, in se sprašujejo, katere od osnovnih storitev jim bodo na voljo in kakšne priložnosti bodo imeli za obnovo svojega življenja, obenem pa si močno želijo ponovnega snidenja z bližnjimi. Zato se mnogi želijo vrniti domov na kratke obiske, da bi ocenili razmere na terenu. To jim mora biti omogočeno, ne da bi bili v skrbeh zaradi izgube statusa begunca v Evropi. Ti poizvedovalni obiski so bistveni za premišljene odločitve, ki bodo dale boljše rezultate, vključno z varnim in trajnim vračanjem.
Potrpežljivost in previdnost sta bistvenega pomena, saj Sirci čakajo na prave pogoje za varno vrnitev in uspešno ponovno vključitev v svoje skupnosti. Ker mnogi razmišljajo o vrnitvi domov, jih je UNHCR pripravljen podpreti. Po letih razseljevanja bi to lahko bila dolgo pričakovana priložnost za mnoge, da končajo svojo begunsko pot in v vrnitvi v Sirijo najdejo trajno rešitev. Evropska unija in UNHCR sta jim stala ob strani ves čas njihovega izgnanstva ter jih bosta ravno tako še naprej podpirala, ko se bodo vrnili in obnovili Sirijo v novi podobi.
Jean-Nicolas Beuze je predstavnik UNHCR v EU, Belgiji, na Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in Portugalskem, pred tem pa je bil njegov predstavnik v Iraku, Jemnu in Kanadi. Ima več kot 27 let delovnih izkušenj s terenskim delom za OZN in na sedežu organizacije na področju človekovih pravic, ohranjanja miru in zaščite otrok.
EU se pri odzivu na razmere v Siriji po padcu Asadovega režima sooča z izzivi pri usklajevanju humanitarnih potreb, migracijske politike ter stabilizacije in obnove države. Pri notranji politiki in kratkoročnih razmislekih obstaja nevarnost, da bi se prednostno obravnavalo pospešeno vračanje. Z usklajenim in uravnoteženim pristopom bi lahko odločilno spodbudili stabilizacijo Sirije in njen dolgoročni razvoj, piše tokratni posebni gost EESO info Alberto-Horst Neidhardt, vodilni strokovnjak za migracije v Evropskem političnem centru.
EU se pri odzivu na razmere v Siriji po padcu Asadovega režima sooča z izzivi pri usklajevanju humanitarnih potreb, migracijske politike ter stabilizacije in obnove države. Pri notranji politiki in kratkoročnih razmislekih obstaja nevarnost, da bi se prednostno obravnavalo pospešeno vračanje. Z usklajenim in uravnoteženim pristopom bi lahko odločilno spodbudili stabilizacijo Sirije in njen dolgoročni razvoj, piše tokratni posebni gost EESO info Alberto-Horst Neidhardt, vodilni strokovnjak za migracije v Evropskem političnem centru.
Alberto-Horst Neidhardt je vodilni politični analitik in vodja programa za evropsko raznolikost in migracije pri Evropskem političnem centru (EPC). Ukvarja se z azilnim in migracijskim pravom in politikami, pravicami državljanov EU, dezinformacijami in migracijsko politiko. Doktoriral je iz prava EU na Evropskem univerzitetnem inštitutu. Na Katoliški univerzi v Lillu predava o migracijah in politikah mobilnosti, upravljanju EU in etičnem oblikovanju politik.
Mesec dni po koncu brutalne vladavine Bašarja al Asada je uradni odziv EU še vedno v veliki meri omejen na napovedi o pomoči za razvoj in gospodarsko stabilizacijo. Še vedno ni jasno, ali in kdaj bodo sankcije proti Siriji odpravljene. Podpora EU bo odvisna od še vedno negotovezaščite manjšin in drugih jamstev. Kompleksne politične, varnostne in humanitarne razmere v Siriji kažejo, da bo vsaka utrditev demokracije dolgotrajna in zahtevna. To bo postavilo na preizkus sposobnost EU, da nastopa enotno in skupno ukrepa v zvezi s prihodnostjo države. Več evropskih držav je brez oklevanja poudarilo takojšnjo in skupno prednostno nalogo: vrnitev razseljenih Sircev. Decembra, le nekaj dni po koncu Asadovega režima v Damasku, je Avstrija – kjer je vodja FPÖ Herbert Kickl dobil mandat za oblikovanje nove vlade – napovedala „dodatek za vrnitev“ in program izgona oseb s kazensko evidenco. Na Nizozemskem namerava koalicijska vlada, ki jo vodi desničarski nacionalist Geert Wilders, določiti varna območja za vračanje. Tudi Nemčija je napovedala, da bo zaščita, odobrena Sircem, „pregledana in preklicana“, če se bo država stabilizirala. Podobne napovedi je bilo mogoče slišati od drugih evropskih držav, druge pa pozorno spremljajo razmere. S tega vidika je tudi motiv za odločitev o odpravi sankcij lahko vračanje in ne spremembe stališč o novem vodstvu v Siriji.
Glede na vse večjo podporo skrajno desničarskim strankam in strankam, ki nasprotujejo priseljevanju, po vsej Evropi in bližajoče se nemške zvezne volitve obstaja tveganje, da bodo vizijo držav članic za Sirijo narekovale notranjepolitične prednostne naloge in kratkoročni volilni izračuni. Med letoma 2015 in 2024 so države članice EU zaščito odobrile več kot milijonu Sircev, večinoma v Nemčiji. Njihova prisotnost je postala sporno politično in družbeno vprašanje. Zaradi medijsko odmevnih varnostnih incidentov, visoke inflacije in naraščajočih stroškov energije je javno razpoloženje v številnih državah, ki gostijo begunce, postalo manj naklonjeno gostoljubju. S to spremembo odnosa so se normalizirale sovražna retorika in politike. Kljub pozivom Evropske komisije in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) k previdnemu pristopu k vračanju bi lahko ta dinamika evropske vlade spodbudila, da bi jih pospešile, četudi enostransko.
Od padca Asadovega režima decembra se je v Sirijo vrnilo že več kot 125 000 beguncev, večinoma iz sosednjih držav. Vendar pa obeti za njih niso spodbudni. Že pred nedavnimi dogodki več kot polovica sirskega prebivalstva ni imela prehranske varnosti, pri čemer je tri milijone ljudi trpelo hudo lakoto. Ker je bilo v konfliktu uničenih veliko domov, so sprejemne zmogljivosti že polne. Po podatkih UNHCR je potrebnih skoraj 300 milijonov EUR, da bi poskrbeli za bivališča, hrano in vodo za tiste, ki se vračajo. EU in države članice bi morale razviti usklajene pristope, da bi Sircem dolgoročno omogočile varno in prostovoljno vrnitev, takojšnja prednostna naloga pa bi morala biti obravnavanje humanitarnih potreb države v tem okviru. Pritisk na begunce, naj se hitro vrnejo v nestabilno državo, ki jo je razdejala vojna, bi bil lahko celo imel negativni učinek in dodatno prispeval k pomanjkanju hrane, energije in bivalnih zmogljivosti. Množično vračanje bi lahko tudi porušilo etnično in socialno-ekonomsko strukturo že tako ranljivih regij. Uravnotežen in trajnosten pristop je upravičen tudi zaradi morebitnega prispevka sirske diaspore k prizadevanjem za obnovo. Država bo potrebovala inženirje, zdravnike, uradnike in učitelje ter fizične delavce z različnimi kvalifikacijami. Sirci so v Evropi pridobili dragocena znanja in spretnosti ter izkušnje v vseh pomembnih sektorjih, med drugim v izobraževanju, gradbeništvu in zdravstvenem varstvu, vendar ne bo lahko najti kvalificiranih strokovnjakov. Trajna vrnitev prav tako ne bi nujno prispevala k obnovi: nakazila zdomcev iz Evrope bi lahko imela ključno vlogo pri zmanjševanju revščine in trajnostnem razvoju. Sirska diaspora v Evropi bi lahko prispevala tudi h krepitvi diplomatskih in kulturnih vezi med EU in Sirijo po koncu Asadovega režima.
Vendar utegnejo imeti države članice težave pri sprejemanju uravnoteženega pristopa in izvajanjem usklajenega programa. Nekatere države bodo morda dale prednost dolgoročni stabilnosti in obnovi Sirije, kar bi omogočilo spontano vračanje. Druge bodo morda že ob najmanjšem izboljšanju humanitarnih razmer pohitele s finančnimi spodbudami za prostovoljno vrnitev ali celo sistematično pregledale status Sircev. Vendar bo izvajanje sistematičnega pregleda statusa begunca naletelo na velike pravne ovire ter bo povezano z znatnimi finančnimi in upravnimi stroški. Pri vseh spodbudah za vračanje bo treba upoštevati tudi dejstvo, da se je večina razseljenih Sircev v Evropi nastanila in jih je več kot 300 000 pridobilo državljanstvo EU. Hkrati lahko slabi gospodarski in zaposlitveni obeti v državi celo najbolj motivirane odvrnejo od vrnitve. Temeljno vprašanje v zvezi s tem bo, ali bo Sircem dovoljeno, da potujejo med Evropo in Sirijo ter se vračajo za omejeno obdobje, in ali bodo evropske države gostiteljice še naprej ponujale vzdržne možnosti za trajnejšo vrnitev.Ta vprašanja bodo neizogibno povezana s širšimi razpravami o migracijski politiki EU. Prihodnja pogajanja o reformi direktive EU o vračanju, za katero se kmalu pričakuje predlog Evropske komisije, bi lahko glede na potekajoče razprave o vračanju Sircev dobila odločilen zagon. Toda reforma Direktive bi lahko povzročila nadaljnje delitve med državami članicami EU. Ker je za migracijsko politiko potreben temeljit premislek, da bi se lahko učinkovito lotili reševanja današnjih izzivov, bo pristop EU k vprašanju razseljenih Sircem verjetno prva kritična prelomnica v novem mandatu.
Copyright: Polish Presidency. Council of the European Union
Poljska je 1. januarja zamenjala Madžarsko na čelu EU in bo Svetu EU predsedovala prvih šest mesecev tega leta. Poljsko predsedovanje poteka v času preobrazbe za Evropo in sovpada z začetkom mandata nove Evropske komisije.
Poljska je 1. januarja zamenjala Madžarsko na čelu EU in bo Svetu EU predsedovala prvih šest mesecev tega leta. Poljsko predsedovanje poteka v času preobrazbe za Evropo in sovpada z začetkom mandata nove Evropske komisije.
Ker ruska agresija na Ukrajino ne popušča, geopolitične napetosti pa v nedavni zgodovini Evrope še niso bile tako velike, Poljska svoje prednostne naloge usmerja v splošno temo varnosti, ki vključuje zunanjo, notranjo, gospodarsko, energetsko, prehransko in zdravstveno varnost ter zagotavljanje spoštovanja pravne države.
Te prednostne naloge so v skladu z zavezanostjo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k spodbujanju kohezije, varovanju demokratičnih vrednot in zagotavljanju stabilne blaginje. „V EESO smo ponosni na to, da smo zanesljiv in angažiran partner poljskega predsedstva, ter nameravamo imeti dejavno vlogo pri oblikovanju političnih prednostnih nalog, ki bodo zaznamovale ta novi evropski cikel,“ je dejal predsednik EESO Oliver Röpke.
EESO bo na zaprosilo poljskega predsedstva pripravil 14 raziskovalnih mnenj. Oglejte si našo novo brošuro, v kateri je več informacij o teh mnenjih in drugem delu EESO v prvi polovici leta 2025. V njej se predstavljajo tudi poljski člani EESO in organizacije, ki jih zastopajo. Brošura je na voljo samo na spletu, in sicer v angleščini, poljščini, francoščini in nemščini. (ll)
Evropska industrija se sooča s številnimi izzivi, med drugim izjemno visokimi cenami energije, težavami pri privabljanju usposobljene delovne sile in dostopom do financiranja. EU je leta 2023 predstavila Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora, ki je osredotočen na doseganje ogljične nevtralnosti. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je v svoji jesenski predstavitvi političnih smernic omenila „čisti industrijski dogovor“ za konkurenčne industrije in kakovostna delovna mesta v duhu Draghijevega poročila.
Evropska industrija se sooča s številnimi izzivi, med drugim izjemno visokimi cenami energije, težavami pri privabljanju usposobljene delovne sile in dostopom do financiranja. EU je leta 2023 predstavila Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora, ki je osredotočen na doseganje ogljične nevtralnosti. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je v svoji jesenski predstavitvi političnih smernic omenila „čisti industrijski dogovor“ za konkurenčne industrije in kakovostna delovna mesta v duhu Draghijevega poročila.
Industrija prestavlja bistven del zelenega in digitalnega prehoda ter našega gospodarskega sistema. Kaj pa ta novi dogovor pomeni za delavce? Močna, prek sindikatov organizirana delovna sila, ki je dobro plačana in ima dobre delovne pogoje, ni pomembna le za sindikate, temveč tudi za družbo na splošno, demokracijo in socialno stabilnost ter produktivnost podjetij.
Brez ustreznih smernic in zadostnega javnega financiranja bi omenjeni dogovor lahko temeljil na delih Draghijevega poročila in agende za konkurenčnost, ki so najbolj naklonjeni deregulaciji. To bi lahko ogrozilo evropski socialni model, saj bi dali prednost škodljivemu modelu konkurence, ki bi spodbujal tekmovanje v zniževanju plač in delovnih pogojev.
Te pomisleke bosta obravnavali skupina delojemalcev v EESO in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) na konferenci o evropski industrijski politiki za kakovostna delovna mesta, ki jo bosta skupaj organizirali 14. februarja v prostorih EESO. Vse, ki jih konferenca zanima, vabimo, naj si zabeležijo datum in se pridružijo razpravi.
EESO je decembra organiziral projekcijo filma Pod sivim nebom, zgodbo o beloruskih novinarkah, ki sta plačali grozljivo ceno za poročanje o političnih pretresih v svoji državi
EESO je decembra organiziral projekcijo filma Pod sivim nebom, zgodbo o beloruskih novinarkah, ki sta plačali grozljivo ceno za poročanje o političnih pretresih v svoji državi
Pod sivim nebom je belorusko-poljski film režiserke Mare Tamkovič s pretresljivo zgodbo o beloruski novinarki Leni, ki je končala v zaporu, potem ko je v živo prenašala vladno represijo mirnih demonstracij na Trgu sprememb v Minsku. Belorusijo je leta 2020, po prirejenih volitvah, na katerih je bil ponovno izvoljen Aleksandr Lukašenko, zajel val protestov brez primere.
Leno in njeno kamermanko Oljo so aretirali, potem ko sta kljub temu, da ju je izsledil policijski dron, nadaljevali s snemanjem protestov. Prav kafkovsko absurdno je Lena najprej obtožena „organizacije izgredov in motenja javnega prevoza“, nakar se te obtožbe spremenijo v veleizdajo. Sedemdnevno upravno pridržanje je po tajnem sojenju privedlo do osemletne zaporne kazni. Njena sodelavka je bila obsojena na dve leti zapora. Lenin mož Ilija, ki ga prav tako nadleguje režimska policija, skuša Leno izvleči iz zapora in jo celo prepričati, naj prizna krivdo v zameno za svobodo. Vendar Lena tega ne more.
Film je navdihnila resnična zgodba novinarjev beloruske televizije Belsat Katarine Andrejeve, njenega moža Iharja Iljaša in njene sodelavke Darje Čulcove. Medtem ko je Darja že odslužila dveletno zaporno kazen, sta Katarina in Ihar še vedno v zaporu, kjer prestajata podaljšano zaporno kazen osmih let in treh mesecev. Vendar še zdaleč nista edina: ob koncu leta 2024 je belorusko združenje novinarjev objavilo, da je 45 medijskih delavcev še vedno za zapahi. Mnogi pa občutijo pritisk, kljub temu, da so se zatekli v tujino.
Film je imel svetovno premiero na festivalu Tribeca junija 2024 v New Yorku.
Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je film predvajal 13. decembra v svojih prostorih, ob navzočnosti režiserke Mare Tamkovič, v okviru seminarja o vlogi beloruskih neodvisnih medijev pri spodbujanju odpornosti družbe na poti do demokracije.
Za EESO Info smo se o filmu pogovarjali z Maro Tamkovič.
Kako natančno film odraža resnične dogodke in usodo Katarine Andrejeve? Ste dejansko uporabili posnetke protestov iz leta 2020 in primer Andrejeve?
Posnetki resničnih protestov so v filmu večkrat uporabljeni. Protest, ki ga vidimo na začetku filma, sta dejansko posneli Andrejeva in Čulcova; posnetki resničnih dogodkov so tako vključeni v igrani film. Posnetek prijetja Ramana Bandarenke, ki si ga protagonistki ogledujeta na prenosnem računalniku, je prav tako resničen (op. ured.: aktivista Raman Bandarenka so zamaskirani možje do smrti pretepli, potem ko jim je skušal preprečiti rezanje rdečih in belih trakov, ki simbolizirajo belorusko zastavo, pred sovjetsko okupacijo). Na koncu filma kot nekakšen epilog prikazujem montažo različnih posnetkov Katariniega prenosa protestov v živo.
Osrednja zgodba je močno povezana z resničnimi dogodki, zlasti način, kako so bili novinarji aretirani in preganjani in kakšna kazen jih je doletela. Vendar moj cilj ni bil natančno razčleniti dogodke, temveč prikazati resničnost čustev ob bolečih odločitvah, ki so jih ljudje morali sprejeti in s katerimi so se morali soočiti. Imena protagonistov so spremenjena, da se nekoliko oddaljimo od resničnih ljudi, pa tudi zato, da gledalce povabimo k razmisleku o tej zgodbi kot eni od mnogih in kot prispodobi za to, kar se je zgodilo celemu narodu.
Ali širša javnost v Belorusiji ve, kaj se je zgodilo z Andrejevo in drugimi novinarji? Ali veste, koliko ljudi trpi enako ali podobno usodo?
V Belorusiji je prišlo do tako množičnih političnih aretacij in represije, da je to težko spregledati. Vsaj 130 000 ljudi je bilo žrtev različnih oblik represije, po letu 2020 pa je državo zapustilo približno pol milijona ljudi. Pojav je preveč množičen, da bi ostal neopažen.
Uradno število političnih zapornikov (ki so bili obtoženi ali obsojeni na podlagi kazenskih obtožb) v Belorusiji se zadnjih nekaj let giblje okrog 1300, vendar morate razumeti, da jih je na stotine, če ne na tisoče, že prestalo kazen, nekateri so bili predčasno izpuščeni, veliko na novo obsojenih pa se boji uveljavljati status političnega zapornika. Ta represija je kot tekoči trak, saj izpuščene zapornike vedno nadomestijo novi.
Kaj je bila za vas glavna motivacija, da s te posneli ta film? Kaj upate, da boste z njim dosegli?
Kot Belorusinja sem čutila, da je potem, ko je beloruski režim brutalno zatrl proteste leta 2020, treba nekaj storiti. Kot nekdanja novinarka sem se lahko močno vživela v protagoniste in njihov položaj. Kot režiserka pa sem videla močno in izjemno dramatično zgodbo, ki sem jo enostavno morala povedati.
Katero glavno sporočilo ali čustvo bi radi predali gledalcem, ki so bodo vaš film ogledali?
Resnično upam, da bodo ljudje razmišljali o tem, kaj pravzaprav je svoboda, kako veliko ceno lahko ima, in se vprašali ali znajo dejansko ceniti, kaj imajo. Upam, da bodo pomislili na Katjo in Iharja ter na še mnoge zaprte ljudi, kajti svoboda se v Evropi zdi nekaj samoumevnega.
Kaj bi morala EU – njene institucije, civilna družba, novinarska združenja in združenja za človekove pravice ter nacionalne vlade – narediti, da bi pomagali?
Pozivam EU, naj ne pozabi na Belorusijo in je ne odpiše, kot da je zgubljena. Podpora EU je tista, ki naši kulturi, medijem in civilni družbi omogoča, da preživijo pod tem izjemnim pritiskom, in čeprav se morda to zdi dolgoročna naložba, se bo vseeno splačala.
