Na seminarju EESO o povezovanju EU, ki je bil v letu 2024 posvečen novinarstvu, je bila med drugim predstavljena pobuda Hannah Arendt. Gre za mrežo organizacij civilne družbe, ki podpirajo in ščitijo novinarje, ki delajo pod izjemnim pritiskom in se morajo boriti proti cenzuri, nadlegovanju in pregonu. Program zaščite financira nemška zvezna vlada. Pobuda omogoča različne oblike dragocene pomoči novinarjem po vsem svetu, od Afganistana in Sudana do Rusije in Ukrajine, bodisi v njihovih domovinah ali v izgnanstvu.

Kadar so kritični glasovi utišani, novinarji poslani v zapor in medijske hiše zaprte, javnost nima več dostopa do neodvisnih informacij. Toda takšne informacije so ključne, če želimo, da bodo lahko ljudje svobodno razmišljali in da bo demokracija delovala.

Dve leti potem, ko je nemška zvezna vlada uvedla pobudo Hannah Arendt, ni nič manj razlogov za zaskrbljenost – pravzaprav jih je še več. Zadnji svetovni indeks svobode medijev, ki ga pripravijo Novinarji brez meja, je pokazal, da so se pogoji dela za medijske delavce po vsem svetu poslabšali. V kategoriji držav na dnu seznama, v katerih so razmere ocenjene kot zelo zaskrbljujoče, jih je trenutno kar 36 – več kot kdaj koli prej v zadnjem desetletju. Novinarji iz vrste teh držav, vključno z Rusijo, Afganistanom in Sudanom, so deležni podpore v okviru projektov, ki jih izvajajo partnerske organizacije pobude Hannah Arendt.

Zahvaljujoč pobudi Hannah Arendt – programu zaščite, ki ga financirata nemško zvezno ministrstvo za zunanje zadeve ter zastopnik nemške vlade za kulturo in medije –, lahko medijski delavci prejmejo mnoge različne oblike pomoči, bodisi v domovini ali v izgnanstvu. Včasih je mogoče pomagati celo tam, kjer se to na prvi pogled zdi nemogoče. S projektom v okviru pobude se na primer podpirajo novinarke v Afganistanu: z usposabljanjem o varnosti, štipendijami in mentorstvom v njihovem jeziku. Po prihodu talibanov na oblast leta 2021 je izredno veliko žensk v medijih izgubilo službo, tako da jih na radiu ali televiziji zdaj skoraj ni. Poleg tega se je celotni sektor od takrat močno skrčil.

Ruski in sudanski medijski delavci pa lahko izkoristijo pobudo Hannah Arendt v sosednjih državah. Ustanovljeni so bili posebni centri, ki delujejo kot kontaktne točke za medijske delavce v izgnanstvu, vodijo ali podpirajo pa jih partnerji v okviru pobude. Exile Media Hubs in Casa para el Periodismo Libre (središča in prostori za novinarje v izgnanstvu) v Srednji Ameriki so varna mesta, ki ponujajo psihološko podporo in pravno svetovanje. Središča omogočajo tudi nadaljnje usposabljanje in so izhodiščna točka za mrežno povezovanje medijskih delavcev, ki so v svoji domovini iz različnih razlogov preganjani.

Še en pristop v okviru pobude Hannah Arendt je obnova trajnostnih redakcijskih struktur v izgnanstvu. Njegov cilj je, da bi ljudje v totalitarnih režimih držav, iz katerih prihajajo novinarji, še naprej lahko dobivali neodvisne informacije.

Afganistan, Rusija in Sudan niso edine države, katerih novinarji prejemajo podporo. Pobuda načeloma zajema ves svet in omogoča prožen odziv na poslabšane varnostne razmere. Trenutno se podpirajo zlasti medijski delavci iz Belorusije, Srednje Amerike, Mjanmara, Severne Afrike in Ukrajine. S tega vidika je Ukrajina poseben primer, saj je namen projektnega dela v tej državi omogočiti neprekinjeno poročanje v sedanji vojni. To zahteva materialno in tehnično pomoč, pa tudi posebno usposabljanje in zavarovanje za poročanje s fronte.

Partnerke pobude Hannah Arendt so štiri organizacije civilne družbe: DW Akademie, European Fund for Journalism in Exile (evropski sklad za novinarje v izgnanstvu), Media in Cooperation and Transition (mediji v sodelovanju in prehodu) ter evropsko središče za svobodo tiska in medijev (ECPMF). Program zahteva neodvisnost od državnega nadzora in nevtralnost države. Financiranje odobravajo neodvisne porote, brez državnega vpliva in izključno na podlagi nepristranskih meril.

Za več informacij obiščite spletno stran https://hannah-arendt-initiative.de/hannah-arendt-initiative-english/ ali pišite na naslov info@hannah-arendt-initiative.de.

Pobuda Hannah Arendt je mreža za zaščito novinarjev in medijev po vsem svetu. Ustanovljena je bila leta 2022 na pobudo in s sredstvi nemsškega zveznega ministrstva za zunanje zadeve ter zastopnika nemške vlade za kulturo in medije. 

Evropska komisija je 23. septembra 2024 tretje leto zapored razglasila dobitnike ekoloških nagrad EU. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je izbral zmagovalce v treh glavnih kategorijah: najboljše MSP za predelavo ekološke hrane, najboljši trgovec z ekološko hrano na drobno in najboljša ekološka restavracija.

Nagrade prejmejo:

• najboljše MSP za predelavo ekološke hrane: Gino Girolomoni Cooperativa Agricola (Italija) – zadruga za proizvodnjo ekoloških testenin v regiji Marke, ki uporablja energijo iz obnovljivih virov in podpira več kot 300 lokalnih kmetov
• najboljši trgovec z ekološko hrano na drobno: SAiFRESC (Španija) – pobuda pod vodstvom kmetov, ki pridelujejo 70 sort ekološkega sadja in zelenjave na 30 hektarih ekoloških kmetijskih zemljišč, spodbujajo krožno gospodarstvo in organizirajo izobraževalne delavnice
• najboljša ekološka restavracija/gostinska storitev: Kalf & Hansen (Švedska) – veriga restavracij, specializirana za 100-odstotno ekološko, sezonsko nordijsko kuhinjo, znano po trajnostni nabavi in močnih vezeh z lokalnimi pridelovalci.

Peter Schmidt, predsednik strokovne skupine EESO za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje (NAT), je pohvalil zmagovalce in dodal, da nagrade priznavajo inovacije in odličnost v ekološkem sektorju EU. Poudaril je, da je povečanje razpoložljivosti in cenovne dostopnosti ekoloških proizvodov bistveno za rast sektorja, da bo EU lahko dosegla cilj 25 % ekološkega kmetovanja do leta 2030. Hkrati je dodal: „Je pa reševanje socialnih problemov s kmetijsko politiko napačen pristop. Socialne politike morajo evropskim državljanom omogočiti, da si lahko privoščijo ekološke proizvode.“

Ekološke nagrade EU so del širše pobude ekološki dan EU, ki se je začela izvajati leta 2021, da bi poudarili koristi ekološkega kmetovanja. To kmetovanje, ki ga podpira skupna kmetijska politika EU, se je znatno razširilo, in sicer s 5,9 % kmetijskih zemljišč v EU leta 2012 na 10,5 % leta 2022, pri čemer je prodaja na drobno leta 2022 dosegla 45 milijard EUR. Kljub gospodarskim izzivom je EU za ZDA še vedno drugi največji ekološki trg na svetu. (ks) 

Pripravil Stefano Mallia, predsednik skupine delodajalcev v EESO

Objava poročila Maria Draghija je ponovno izpostavila nujnost reševanja gospodarskih izzivov Evrope. Lettino in Draghijevo poročilo sta glasno opozorila, da se Evropa nahaja v odločilnem trenutku, pri čemer si ne moremo privoščiti, da bi počivali na lovorikah.

Tveganje je večje kot kdajkoli prej: v zadnjih dveh desetletjih je gospodarska rast EU ves čas počasnejša od rasti v Združenih državah Amerike, Kitajska pa se hitro približuje. Leta 2002 je EU glede na vrednost BDP za ZDA zaostajala za nekaj več kot 15 %, leta 2023 pa se je ta zaostanek povečal na skrb vzbujajočih 30 % (ob upoštevanju cen iz leta 2015). Še huje je, če primerjamo pariteto kupne moči: vrzel se je povečala z 12 % na ogromnih 34 %.

Eden največjih problemov je evropsko regulativno okolje. Številke so šokantne: EU je med letoma 2019 in 2024 sprejela približno 13.000 zakonodajnih aktov, ZDA pa približno 3500.

Ta regulativna preobremenitev je povzročila znatne stroške izpolnjevanja obveznosti za podjetja, zaradi česar so se sredstva preusmerila stran od inovacij in izboljšanja uspešnosti. Poleg tega je to privedlo do zaskrbljujočega trenda selitve podjetij iz EU, saj se je med letoma 2008 in 2021 preselilo 30 % evropskih samorogov.

Kot poudarja Draghi, naložbe same po sebi ne bodo spodbudile napredka Evrope. Zagotoviti bo treba, da bodo reforme vodile do konkretnega napredka. Osredotočiti se moramo na dokončanje enotnega trga, odpravo ovir, dajanje prednosti usklajenemu pristopu k zmanjšanju bremena in racionalizaciji predpisov. To so ključni ukrepi, ki jih je mogoče nemudoma sprejeti brez večjih političnih bitk in ki bi podjetjem, zlasti MSP, ki so hrbtenica naših gospodarstev, prinesli konkretne koristi.

Poleg tega ne smemo prezreti medsebojne povezanosti naših sektorjev in gospodarstev. Izboljšave na enem področju lahko privedejo do pozitivnih verižnih učinkov na druga področja. Vključevanje umetne inteligence in tehnologij, ki temeljijo na podatkih, lahko na primer podpre pametnejše upravljanje energije v vseh panogah, s čimer se znatno zmanjšajo stroški in emisije, od napredne proizvodnje do preciznega kmetovanja. To so te sinergije, ki jih moramo doseči.

Pot naprej je jasna. Evropa ima zmogljivosti, talente in inovacijski potencial, da si povrne konkurenčno prednost. Vendar bodo za to potrebni močna politična volja, sodelovanje in osredotočenost na dolgoročne strateške cilje. Zdaj moramo – institucije EU in države članice – te priložnosti preoblikovati v ukrepe, ki bodo prinesli resnične spremembe.

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) bo tudi letos sodeloval na COP29, konferenci OZN o podnebnih spremembah, ki bo potekala v Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana.

EESO bo zastopal Peter Schmidt, predsednik ad hoc skupine za Konferenco pogodbenic, predstavnica mladih v delegaciji pa bo Diandra Ní Bhuachalla. Na konferenci bo EESO ponovil sporočila iz mnenja o podnebnem financiranju, ki ga je sprejel pred kratkim, in poziv k vključujočemu ter pravičnemu prehodu, pri katerem bo poskrbljeno, da podnebni ukrepi ne bodo povečali socialnih neenakosti. Zavzemal se bo tudi za trajnostne agroživilske sisteme, energijo iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost, zelene tehnologije ter usklajevanje biotske raznovrstnosti s podnebnimi cilji. S sodelovanjem na Konferenci pogodbenic želi EESO poskrbeti, da se bodo slišala stališča evropske civilne družbe in da bodo rezultati konference temeljili na uravnoteženih ter družbeno pravičnih rešitvah za podnebno krizo. (ks) 

Invalidni novinarji lahko delo opravijo prav tako dobro kot drugi novinarji, poleg tega pa lahko prispevajo tudi drugačen in svež pogled. Zakaj jih torej tako malo dela v medijih? Lars Bosselmann iz Evropske zveze slepih piše o premajhni zastopanosti invalidov v medijski industriji in o tem, da je treba prenehati s stereotipnim prikazovanjem invalidov v novicah.

Vse demokracije temeljijo na ključnih načelih in eno od najpomembnejših je svoboda tiska, ki prispeva k zagotavljanju preglednosti dejanj političnih voditeljev v javnosti, omogoča pa tudi dostop do informacij brez zunanjega vmešavanja.

Nekatere vidike medijske prakse, zlasti raznolikost, pa je treba še izboljšati. Na področju zastopanosti v medijih ali poročanja o temah, povezanih z različnimi družbenimi skupinami, zagotovo nismo enakopravni.

Trenutni podatki kažejo, da invalidi niso ustrezno zastopani med zaposlenimi pri časopisih ter na radijskih in televizijskih postajah. To je še posebej zaskrbljujoče glede na to, da ima do 16 % svetovnega prebivalstva neko obliko invalidnosti. Kot je poudarjeno v poročilu Unesca, se invalidi tudi pogosto soočajo s predsodki zaradi stereotipnih prikazov naših skupnosti v medijih po celem svetu.

Da bi spremenili dojemanje invalidov v javnosti, moramo izpostaviti pomen njihovega vključevanja v novinarske redakcije in ustvarjanje vsebin.

Družba mora razumeti, da mediji ne bodo popolnoma vključujoči, dokler invalidi ne bodo sodelovali pri njihovem delu. Poleg tega je treba teme, povezane z invalidnostjo, obravnavati na drugačen način: medijske hiše bi morale priznati, da so invalidi posamezniki z enakimi pravicami kot drugi. Ker se formati vsebin stalno spreminjajo, potrebujemo tudi strokovnjake, ki bodo zasnovali dostopne in vključujoče formate. 

Kljub temu, da je invalidska skupnost slabo zastopana v medijski industriji, lahko najdemo navdihujoče zglede, ki kažejo, da se lahko invalidi odlikujejo kot ustvarjalci vsebin.

Evropska zveza slepih je pred kratkim v svoji seriji podkastov predvajala posnetek o paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. V njem smo se pogovarjali s slepo francosko novinarko Laetitio Bernard, ki je zaposlena na Radio France. Ga. Bernard je poročala z letošnjih paraolimpijskih iger, pred tem pa tudi z iger v Londonu leta 2012 in v Riu leta 2016. Poleg tega je poročala tudi z zimskih paraolimpijskih iger leta 2014 v Sočiju in leta 2018 v Pjongčangu.

„Dogodki, kot so paraolimpijske igre, pozitivno vplivajo na odpravljanje ovir in stereotipov,“ je poudarila ga. Bernard med razgovorom. „Tudi če je novinar invalid, je lahko učinkovit in teme celo malo drugače predstavi,“ je dodala. Poklicna pot ge. Bernard in njeni pogledi na to temo dokazujejo, da je treba upoštevati tudi ta vidik, da bi ustvarili bolj vključujočo družbo. Enakost mora imeti osrednjo vlogo v medijski industriji.

Lars Bosselmann je izvršni direktor Evropske zveze slepih (EBU).

Pripravila skupina delojemalcev v EESO

Ob predstavitvi novega kolegija komisarjev ni bilo mogoče spregledati, da je bilo mesto komisarja za delovna mesta in socialne pravice odpravljeno. Namesto tega imamo zdaj komisarko za ljudi, spretnosti in pripravljenost. Beseda „ljudi“ pa odpira mnoga vprašanja. Ali ne bi morali biti skoraj vsi ostali portfelji ravno tako namenjeni ljudem? Spotaknili bi se lahko tudi ob besedo „pripravljenost“, ki je zelo žargonska in poleg tega jo najdemo v imenu še enega portfelja.

Toda pomembneje je, kaj manjka in kaj je bilo pozabljeno. Socialna politika in zaposlovanje izginjata v ozadju, nadomešča ju vseprisotna konkurenčnost. Skrivnostna in včasih barvita poimenovanja nekaterih drugih resorjev govorijo zase – od „izvajanja“ in „poenostavitve“ do „blaginje“ in „odpornosti v zvezi z vodo“, če jih naštejemo le nekaj.

Portfelj za zaposlovanje in socialno politiko je obstajal od leta 1970, leta 2019 je bil preimenovan v delovna mesta in socialne pravice. Zajemal je ključne politike, kot je evropski steber socialnih pravic in njegove daljnosežne pobude. Kakovostna delovna mesta, enakost, socialni dialog ter delovni in življenjski pogoji ostajajo vprašanja, ki so odločilna za preživetje naših demokracij.

Toda namesto zaposlovanja imamo zdaj spretnosti. Prepričanje, da je pomanjkanje strokovnega znanja vzrok za mnoge naše sedanje težave, se zdi v nekaterih krogih zelo razširjeno. Podjetja težko najdejo usposobljeno delovno silo, ki jo potrebujejo. Kar pa ne preseneča, saj so že za začetek dela pogosto potrebne večletne izkušnje. Neredko vidimo, da podjetja zahtevajo doktorski naslov, znanje več jezikov in dolg seznam dokazil o spretnostih, ki jih je mogoče na delovnem mestu pridobiti v le nekaj mesecih. Povrh vsega ponujene plače zelo pogosto komaj zadoščajo za pokritje življenjskih stroškov – in to za zaposlene na visokokvalificiranih delovnih mestih, ki so že tako v boljšem položaju.

Izredno zaskrbljujoče je, kako pogosto in poljubno Komisija uporablja te žargonske izraze, ki jim očitno jasno prevladuje zahteva po konkurenčnosti. Zdi se, da nam hoče povedati, da so blaginja, kakovostna delovna mesta in dostojne plače že dokončana naloga in da se moramo ukvarjati le še s pomanjkanjem strokovnega znanja. A tega očitno primanjkuje predvsem novemu kolegiju komisarjev, ki ne zmorejo razumeti sedanje situacije, jo postaviti v pravo perspektivo in ponuditi realistične rešitve. Upajmo, da se pod površjem teh novih portfeljev skrivajo trdni predlogi za krepitev socialnih pravic, pravic delavcev in demokracije ter za boj proti podnebnim spremembam.

Sandra Parthie

Akt o umetni inteligenci je prvi celovit pravni okvir, ki ureja umetno inteligenco na svetovni ravni.

Uporaba umetne inteligence se širi in vpliva na številne vidike našega vsakdanjega življenja. Med drugim vpliva na informacije, ki jih ljudje vidijo na spletu prek ciljno usmerjenih oglasov. Še pomembneje pa je, da se zdaj uporablja v zdravstvu za diagnosticiranje in zdravljenje nekaterih bolezni, kot je rak. Pri tem se aplikacije umetne inteligence opirajo na modele umetne inteligence za splošne namene, ki jih je treba usposobiti. Vanje je treba na primer vnesti številne slike rakavih celic, da bi jih sčasoma neodvisno prepoznali.

Uspešnost modela je odvisna od ogromnih količin podatkov. Način učenja vpliva na kakovost rezultata naučenega modela ali aplikacije umetne inteligence. Če se vanj vnesejo napačni podatki ali podobe, bo napačno identificiral zdrave celice kot rakave.

Boljša medicinska in zdravstvena oskrba je prepričljiv primer, zakaj v EU potrebujemo zmogljivosti in infrastrukturo za razvoj osnovnih modelov umetne inteligence za splošne namene. S tem bomo preprosto rešili življenja.

Poleg tega je model umetne inteligence za splošne namene prelomnica v proizvodnih procesih in tudi za podjetja. Da bi evropsko gospodarstvo ostalo konkurenčno, moramo poskrbeti za prostor za inovacije v EU ter podjetnike in zagonska podjetja spodbujati k razvoju njihovih zamisli.

Seveda so z uporabo umetne inteligence in modelov umetne inteligence za splošne namene povezana nekatera tveganja, od napak v modelih in aplikacijah do kriminalne zlorabe tehnologije. Zato mora imeti EU tudi strokovno znanje za obrambo pred zlonamernimi napadi in kibernetskimi grožnjami ter infrastrukturo, ki bo, preprosto povedano, zagotovila, da luči ostanejo prižgane.

Vse navedeno priča o tem, kako pomembna je prava ureditev, ki se osredotoča na kakovost podatkov za učenje modelov, metode učenja in navsezadnje končni izdelek. Temeljiti mora na evropskih vrednotah, kot so preglednost, trajnostnost, varstvo podatkov in spoštovanje pravne države. Žal razvoj modelov umetne inteligence za splošno uporabo večinoma poganjajo akterji zunaj jurisdikcije EU. EU mora zato poskrbeti za to, da bodo akterji iz EU in tretjih držav, ki so dejavni na njenem trgu, spoštovali njene regulativne določbe in evropske vrednote.

Zmanjšati mora prevlado velikih, pogosto neevropskih digitalnih podjetij na trgu, tudi z uporabo orodij politike konkurence. Organi, pristojni za konkurenco v EU, morajo izkoristiti svoje zmogljivosti in zagotoviti, da podjetja na hiperravni ne zlorabljajo svojega položaja na trgu storitev med podjetji (B2B) ali med podjetji in vlado (B2G).

Javni organi lahko podprejo evropske ponudnike aplikacij umetne inteligence, tudi za splošne namene, z javnim naročanjem njihovih proizvodov, s čimer drugim uporabnikom in strankam dokažejo, da so vredni zaupanja. EU ima talente, tehnološko znanje in podjetniški duh, ki so potrebni za umetno inteligenco, izdelano v Evropi. Vendar pomanjkanje naložb, neustrezna infrastruktura informacijske tehnologije in vztrajna razdrobljenost notranjega trga, ki otežuje razširjanje, zavirajo konkurenčnost evropskih akterjev na področju umetne inteligence.

Pred bližnjim 16. zasedanjem pogodbenic Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (COP16) Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva k celostnemu globalnemu pristopu k reševanju trenutne krize glede biotske raznovrstnosti.

EESO vlade v času vse večjih svetovnih napetosti poziva, naj se osredotočijo na biotsko raznovrstnost kot ključno rešitev trojne krize planeta (podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti in dezertifikacija). V septembra sprejetem mnenju je poudaril, da bo konferenca COP16 pomembna priložnost za pospešitev svetovnih prizadevanj za zaščito ekosistemov.

„Brez biotske raznovrstnosti bodo propadli ekosistemi in gospodarstva, saj je več kot polovica svetovnega BDP in 40 % delovnih mest neposredno odvisnih od narave,“ je povedal Arnaud Schwartz, poročevalec za to mnenje.

EESO poudarja, da je treba biotsko raznovrstnost kot temelj ekosistemov, blaginje ljudi in gospodarstva vključiti v številna področja politike, kot so podnebje, kmetijstvo in trgovina, in jih ne obravnavati ločeno. Trgovinski sporazumi bi morali denimo spodbujati trajnostnost, da z uporabo blaga in tehnologij ne bi prispevali h krčenju gozdov in uničevanju habitatov.

Nujno je tudi zagotoviti finančno podporo za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Zgolj javno financiranje ni dovolj, potrebna je kombinacija javnih, zasebnih in inovativnih finančnih mehanizmov.

EESO poziva EU, naj podpre države svetovnega juga pri varstvu biotske raznovrstnosti in se zavzema za postopno odpravo subvencij, ki škodijo biotski raznovrstnosti, zlasti subvencij, ki spodbujajo uporabo fosilnih goriv. Te subvencije bi morali nameniti za obnovo ekosistemov, da bi se lahko z uporabo sonaravnih rešitev, kot so pogozdovanje, trajnostno kmetijstvo in obnova mokrišč, spoprijeli tako s podnebnimi spremembami kot z izgubo biotske raznovrstnosti.

EESO je poleg tega poudaril pomen pristopa „eno zdravje“, ki povezuje zdravje ljudi, živali in okolja. Zdravi ekosistemi zagotavljajo ključne storitve, kot so opraševanje, sekvestracija ogljika in filtriranje vode, ki prispevajo k blaginji ljudi. Upad biotske raznovrstnosti ogroža odpornost ekosistemov in povečuje tveganje za pojav zoonotskih bolezni, kot je COVID-19.

EESO je pozval tudi k večji vključenosti mladih v odločanje. Predlagal je vzpostavitev funkcije izvršnega podpredsednika Evropske komisije za prihodnje generacije, da se poskrbi za dolgoročno trajnostnost in blaginjo, ki morata imeti prednost pred kratkoročnimi koristmi. (ks)