Šport za invalide se je pojavil skupaj s prizadevanji za rehabilitacijo v povojnem obdobju. S tem se je želelo, da bi bila fizioterapija bolj zanimiva in prijetna. Igra in zabava sta ljudem pomagala ponovno odkriti lepote življenja v situaciji, v kateri so se znašli po travmatičnem dogodku ali so bili v njej od rojstva.
Šport za invalide se je pojavil skupaj s prizadevanji za rehabilitacijo v povojnem obdobju. S tem se je želelo, da bi bila fizioterapija bolj zanimiva in prijetna. Igra in zabava sta ljudem pomagala ponovno odkriti lepote življenja v situaciji, v kateri so se znašli po travmatičnem dogodku ali so bili v njej od rojstva.
Namena sta bila dva: okrepiti fizično avtonomijo posameznika in mu pomagati pri izgradnji prave močne lastne identitete. Danes bi rekli, da je prišlo do prehoda od rehabilitacije k opolnomočenju. Z drugimi besedami, opolnomočenju tistih, ki so menili, da nimajo nobene moči ali da so jo izgubili. Moči nad svojim življenjem in svojimi odločitvami. To pa je bit človekovih pravic.
Praviloma je pri tem pomembna družbena podoba osebe, tj. podoba, ki jo vidijo drugi. Ozdravitev je povezana s skupnostjo, v kateri oseba živi. Udejstvovanje v športu pa je sredstvo za uveljavljanje lastnih temeljnih pravic in dostojanstva.
To je bila dolga in strma pot, ki so jo prvi pogumno prehodili že v 60. letih prejšnjega stoletja. Bili so junaki na dolgi poti od takrat do danes. Da bi prepoznali atletsko sposobnost paraolimpijcev, se je bilo treba boriti.
V zgodovino so se posebej zapisale olimpijske igre v Seulu leta 1988. To je bil vrhunec v boju za priznanje v športnem svetu, kjer je bila stigmatizacija fizičnih, senzoričnih in duševnih idealov tako močna, da je pomenila večjo oviro kot celo vključevanje v svet dela, kjer je prevladoval predsodek neproduktivnosti. Te olimpijske igre so bile zgodovinske, ker je Mednarodni olimpijski komite želel uvesti izmenična tekmovanja za invalidne športnike s tekmovanji za neinvalidne. Tega niso več ponovili, saj je bilo zaradi organizacijskih težav, zlasti tistih, povezanih z dostopnostjo, težko nadaljevati na ta način. Čeprav je to sprožilo val razprav, je privedlo do paraolimpijskih iger, ki jih poznamo danes in ki ustrezno priznavajo športna prizadevanja vseh paraolimpijcev. Končno smo vstopili v svet športa, ki je za vse. V novo obdobje.
Zatem je bilo treba paraolimpijski šport narediti privlačnega za množice, ki so spremljale šport osebno ali prek televizije. Leta 1988 v Seulu so bili televizijski komentatorji tako nevedni, da niso vedeli niti, kdo je favorit v posameznem tekmovanju. Kot si lahko predstavljamo, so bili rezultati katastrofalni. Športni novinarji so se sčasoma naučili spremljati dejavnosti invalidnih športnikov. To je bil temeljni korak k spremembi diskurza.
In to nas pripelje do še enega zgodovinskega dogodka: do olimpijskih iger v Londonu leta 2012, ki so bile brezhibno organizirane in jih je spremljala močna televizijska kampanjo, zlasti v Združenem kraljestvu. Rezultat so bili polni stadioni pri vseh disciplinah. To je bil tudi trenutek, ko so nekateri športniki – zahvaljujoč novemu novinarskemu diskurzu – postali znani. Tako kot njihovi olimpijski kolegi.
Svet se je od petdesetih let prejšnjega stoletja res spremenil. Občutek, da nisi več popolnoma neviden, je postal skupen vsem invalidom. Upamo, da bo to prešlo na vsa področja življenja. Kakor je navedeno v Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov, je potrebna je sprememba paradigme. V športu je do nje zagotovo prišlo.
Investicijski sklad EU za gospodarsko odpornost in trajnostno konkurenčnost
Kakšna je vrednost paraolimpijskih iger in kako ta in druga športna tekmovanja prispevajo k podiranju ovir za invalide?
Član EESO Pietro Barbieri piše o zgodovini športnih tekmovanj za invalide in o tem, kako so olimpijske igre leta 1988 v Seulu in leta 2012 v Londonu prinesle nujno potrebne spremembe v dojemanju invalidnosti. Končno smo vstopili v svet športa v katerem sodelujejo vsi.
Enajstletni Jan Štuka iz Zagreba na Hrvaškem ima spino bifido in lahko hodi le s pomočjo opornic in hodulje, vendar je kljub temu postal izurjen športnik. Leta 2023 je prejel nagrado za najboljšega mladega hrvaškega parakošarkarja. Tekmoval je tudi v plavanju, zdaj pa trenira nordijsko smučanje. V prostem času s prijatelji igra nogomet in daje gole z roko. V pogovoru z nami sta Jan in njegova mama Jasmina Bogdanović spregovorila o športnih priložnostih za invalidne otroke in pojasnila, zakaj jih je treba čim manj obravnavati kot ljudi s posebnimi potrebami.
Enajstletni Jan Štuka iz Zagreba na Hrvaškem ima spino bifido in lahko hodi le s pomočjo opornic in hodulje, vendar je kljub temu postal izurjen športnik. Leta 2023 je prejel nagrado za najboljšega mladega hrvaškega parakošarkarja. Tekmoval je tudi v plavanju, zdaj pa trenira nordijsko smučanje. V prostem času s prijatelji igra nogomet in daje gole z roko. V pogovoru z nami sta Jan in njegova mama Jasmina Bogdanović spregovorila o športnih priložnostih za invalidne otroke in pojasnila, zakaj jih je treba čim manj obravnavati kot ljudi s posebnimi potrebami.
JAN:
Kdaj si se začel ukvarjati s športom in katere športe si doslej treniral?
Ko sem bil star dve leti, sem začel plavati v plavalni šoli. Pri štirih letih sem se pridružil paraplavalnemu klubu Natator, kjer sem se naučil vseh tehnik plavanja in sodeloval na nekaterih tekmovanjih. Pri enajstih letih sem nehal, ker sem se malo naveličal.
Ko sem imel osem let, sem začel z nordijskim parasmučanjem in igranjem košarke na invalidskem vozičku. Z obojim se še vedno ukvarjam in to sta zdaj moja najljubša športa.
Nekajkrat sem poskusil tudi plezanje in bilo je super, vendar nimam časa, da bi se ukvarjal še s tem športom. Eno poletje sem šel tudi na urjenje „krav maga“. Bilo mi je zelo všeč in bi ga v prihodnosti še kdaj ponovil.
Katere nagrade si že dobil in katera ti največ pomeni?
S košarkarskim klubom sem prejel več nagrad, najljubša pa mi je nagrada za najboljšega mladega parašportnika za leto 2023 v moji kategoriji, ki jo podeljuje Zagrebška parašportna zveza.
Kako poteka tvoj dan, ko treniraš? Koliko treningov imaš na teden?
Zjutraj grem v šolo. Po šoli najprej naredim domačo nalogo in grem malo ven s prijatelji, zvečer pa imam enega od treningov. Do zdaj sem enkrat tedensko šel na suhi trening smučanja in na košarko, na plavanje pa enkrat ali dvakrat na teden. S tem šolskim letom bom nehal plavati in začel trenirati smučanje dvakrat ali trikrat na teden.
Pozimi grem tudi na smučarske tabore v Planici v Sloveniji in v nekaterih avstrijski smučarskih središčih. Na teh taborih mi je všeč, ker gredo tudi moji prijatelji, tako da imamo poleg treninga tudi veliko priložnosti za druženje.
S košarko gremo včasih na tekme v druga hrvaška mesta. Lansko jesen smo šli tudi v Rim, kjer smo odigrali tekmo s košarkarsko ekipo Lazio.
Ali so športniki ali športnice, ki jih občuduješ? Ali bi rad nekega dne sodeloval na pomembnem mednarodnem športnem tekmovanju?
Prej je bil moj najljubši športnik Luka Modrić, vendar trenutno nimam vzornikov, zato ne spremljam nikogar prav posebej.
Zelo rad bi sodeloval na mednarodnih športnih tekmovanjih... Upam, da tako v košarki kot smučanju.
JASMINA:
Koliko pozornosti se na Hrvaškem namenja športu invalidnih otrok?
Kot mami se mi zdi, da se temu dejansko namenja precej pozornosti. Žal pa starši o teh možnostih niso dovolj obveščeni, čeprav si klubi še kako želijo novih članov. Škoda, da je tako. Seveda je stanje v večjih mestih veliko boljše.
Ali ima invalidni otrok dovolj priložnosti in spodbud za ukvarjanje s športom ali pa to zahteva veliko pomoči staršev?
Otroci imajo priložnosti in spodbude, če si tega želijo sami in njihovi starši. Kot sem dejala, so starši slabše obveščeni, poleg tega si nekateri od njih ne želijo dodatnih obveznosti ali pa se bojijo, da se bo njihov otrok pri športu poškodoval. Škoda, da tako razmišljajo. Šport je za invalide brezplačen in po mojem mnenju močno koristi fizičnemu in duševnemu zdravju, gotovo pa olajša tudi vključevanje v družbo. Ne bi rekla, da morajo starši pomagati več kot pri zdravih otrocih iste starosti. Seveda obstajajo izjeme, povezane s posamično diagnozo: ko gre na primer Jan na zimske smučarske tabore ali tekme stran od doma, ga mora eden od nas še vedno spremljati. Ko bo starejši, bo to verjetno manj potrebno in upam, da za nas ne bo več nujno. Cilj je, da postane pri vsem tem neodvisen. Redno trenira brez naše pomoči.
Kaj bi dodali kot mati otroka s posebnimi potrebami?
Čim manj jih je treba obravnavati kot osebe s posebnimi potrebami in jih namesto tega vključiti v vsakodnevne dejavnosti v skladu z njihovo starostjo in sposobnostmi, tako da se bodo tudi sami dojemali kot take. Imeli se bodo za normalne otroke, ki nekatere stvari naredijo „malo drugače“, vendar jih še vedno delajo! Jan vozi kolo s tremi kolesi, ne dvema; plava in se potaplja kot njegovi vrstniki, pri tem pa noge uporablja manj ali sploh nič; s svojo ekipo igra nogomet, vendar na gol strelja z roko. „Delamo lahko vse, čeprav nekatere stvari morda naredimo malo drugače“ – če se bodo sami sprejeli na tak način, jih bodo tako sprejeli tudi drugi.
Jan Štuka je 11-letni učenec iz Zagreba, trenutno v petem razredu osnovne šole. Bil je član plavalnega kluba Natator. Je član KKI Zagreb (košarka na invalidskih vozičkih) in smučarskega kluba Monoski Zagreb za invalide, kjer redno trenira v okviru programa nordijskega smučanja za invalide.
Jasmina Bogdanović je diplomirala iz oblikovanja na Šoli za oblikovanje Fakultete za arhitekturo v Zagrebu. Dvajset let je delala v različnih tržnih agencijah. Trenutno dela s krajšim delovnim časom in na daljavo v majhnem grafičnem studiu, kar ji omogoča, da Jana spremlja na smučarske tabore in druge športne dejavnosti. Je tudi navdušena kolesarka, ki povsod potuje s kolesom.
Za skoraj 500 ukrajinskih športnikov in športnic, ki so bili ubiti v vojni Rusije proti njihovi državi, so sanje, da bi sodelovali na olimpijskih igrah ali katerem drugem športnem tekmovanju, za vedno ugasnile. V spomin nanje ukrajinska nevladna organizacija BRAND UKRAINE pripoveduje tragično zgodbo šestih umrlih športnikov in športnic, ki so se s pomočjo umetne inteligence vrnili med žive, četudi le za kratek čas. Pogovarjali smo se s Timom Makarovom, vodjo digitalnih tehnologij in vsebin pri BRAND UKRAINE, ki nam je povedal, da so želeli s projektom, ki je bil predstavljen na igrah v Parizu, doseči predvsem to, da se ljudje za trenutek ustavijo in razmislijo o pomenu človeškega življenja.
Za skoraj 500 ukrajinskih športnikov in športnic, ki so bili ubiti v vojni Rusije proti njihovi državi, so sanje, da bi sodelovali na olimpijskih igrah ali katerem drugem športnem tekmovanju, za vedno ugasnile. V spomin nanje ukrajinska nevladna organizacija BRAND UKRAINE pripoveduje tragično zgodbo šestih umrlih športnikov in športnic, ki so se s pomočjo umetne inteligence vrnili med žive, četudi le za kratek čas. Pogovarjali smo se s Timom Makarovom, vodjo digitalnih tehnologij in vsebin pri BRAND UKRAINE, ki nam je povedal, da so želeli s projektom, ki je bil predstavljen na igrah v Parizu, doseči predvsem to, da se ljudje za trenutek ustavijo in razmislijo o pomenu človeškega življenja.
Kako je nastala ideja za ta projekt?
Zamislili so si jo v berlinski agenciji BBDO, ki je predlagala okviren koncept oziroma idejo, da bi prikazali tragično zgodbo ukrajinskih športnikov in športnic, ki niso mogli sodelovati na olimpijskih igrah. Do nas so pristopili s konceptom, mi pa smo idejo razvili in razširili krog partnerjev, pri čemer smo se povezali z ukrajinskim ministrstvom za mlade in šport, ministrstvom za zunanje zadeve in uradom ukrajinskega predsednika. Skupaj smo pripravili končno idejno zasnovo projekta, tehnični del pa prepustili BBDO. Razvili smo komunikacijsko strategijo ter poskrbeli za distribucijo vsebin in pravno podporo. Projekt smo predstavili na uradnem prizorišču Ukrajine v Parizu (Volia House), vključili pa smo tudi spletne vplivneže.
Kako zahtevno je bilo zbrati zgodbe in ustvariti film? S katerimi tehnikami ste „oživili“ glavne junake?
Sama ideja je zelo preprosta in jasna: povedati želimo zgodbe tragično umrlih športnikov in športnic ter ustvariti njihove digitalne dvojnike. Opravili smo izjemno delo. Uporabili smo posnetke njihovih glasov, jih digitalizirali, uporabili smo tudi arhivske fotografije in videogradivo ter vse skupaj obdelali s pomočjo umetne inteligence. Naš cilj je bil, da bi bila digitalna kopija osebe zelo človeška. Da bi bila srhljiva, ker je stvarna in nestvarna hkrati. To je bil naš namen. Njihove zgodbe že same po sebi nosijo močno sporočilo, podkrepljene z umetno inteligenco pa nikogar ne pustijo ravnodušnega. Resnici na ljubo je ta projekt zelo mejen. Ko smo se o njem pogovarjali, nas je skrbelo, da bomo napačno razumljeni, da bodo ljudje zaradi občutka groze prezrli ranljivost, nebogljenost, bolečino in obup, ki smo jih položili v besede mrtvih športnikov in športnic. Pri projektu gre za zelo preprosto idejo: ljudje, ki imajo iskreno radi svojo državo, ki želijo živeti in marsikaj doseči, postanejo talci okoliščin, zaradi katerih se njihove sanje, načrti in življenja prehitro končajo. Ampak moramo ohraniti spomin nanje. Vsako dejanje ima svojo ceno, ta pa se pogosto meri s človeškimi življenji in usodami.
Za družine ubitih športnikov in športnic je moralo biti zelo boleče sodelovati pri tem projektu in videti filme. Kakšen je bil na koncu njihov odziv?
Takšen projekt je seveda izvedljiv le s privoljenjem najbližjih sorodnikov. To je izjemno pomembno. Zato smo jim opisali, pojasnili in pokazali, kaj nameravamo storiti. V širšem izboru smo imeli več deset zgodb, vendar smo se na koncu dogovorili le za šest. Potrebnih je bilo več tednov zapletenih pogajanj. Toda ko smo staršem pokazali končni izdelek, niso mogli zadržati solz. Dejali so: „Hvala vam. Opravljate izjemno delo. To bo pomagalo ohranjati spomin na našega otroka.“ Kolikor vem, nihče ni obžaloval sodelovanja. Podpisali smo vse potrebne pravne dokumente in šele potem je projekt dobil zeleno luč. Do olimpijskih iger smo imeli vse pripravljeno in dva tedna smo med ljudmi prikazovali in predstavljali šest izjemnih zgodb. Nismo pričakovali, da bo projekt tako uspešen in odzivi so presegli vsa naša pričakovanja. Po drugi strani to ni presenetljivo, saj v sodobnem svetu globalnega komuniciranja resnične zgodbe vzbudijo večplastna in nasprotujoča si čustva.
Kaj je glavno sporočilo projekta? Po čem upate, da si bodo ljudje po ogledu zapomnili te filme?
BRAND UKRAINE širi resnico o Ukrajini in dogajanju v njej med rusko agresijo. V ta namen uporabljamo človeške zgodbe. Prepričan sem, da te najbolje podajajo našo bolečino, ponos, trud, dosežke in izgube ter to, kaj nas dela človeške in zakaj smo močan in pogumen narod. To je naše poslanstvo – ne le, da govorimo o Ukrajini, temveč da Ukrajina postane simbol, ki nagovarja čustva vsega sveta. To počnemo, da bo nastalo še več tako ganljivih projektov, ki se dotaknejo src ljudi in nam omogočijo, da se za trenutek ustavimo in razmislimo o pomenu človeškega življenja.
Filme in fotografije si lahko ogledate tu in na Instagramu:
Tim Makarov je vodja ekipe za digitalne tehnologije in vsebine pri BRAND UKRAINE. Z novinarstvom, trženjem in digitalnimi komunikacijami se ukvarja že 20 let. Njegovo poslanstvo je, da pripoveduje zgodbe in ustvarja projekte, ki spreminjajo svet na bolje.
