Kako bi se odzvalo gospodarstvo, če bi po vsej Evropi zagotovili skupne minimalne standarde za primer brezposelnosti?

Pripravila skupina delojemalcev v EESO

Zaradi sedanje pandemije koronavirusne bolezni je grožnja krize prerasla v globoko gospodarsko recesijo z največjim padcem BDP v času miru v zadnjem stoletju in z milijoni ljudi, ki so ostali brez zaposlitve ali so primorani opravljati delo s skrajšanim delovnim časom. Kljub temu, da so naši socialni sistemi odigrali pomembno vlogo pri blaženju večine posledic, so bili v splošnem na pandemijo enako slabo pripravljeni kot naši zdravstveni sistemi, saj so bili zaradi varčevalnih ukrepov po krizi leta 2008 močno oslabljeni.

Poleg tega raven zaščite delavcev in njihovih delovnih mest ni za vse enaka, saj so najbolj prekarni delavci – na primer delavci s podjemnimi pogodbami in drugimi pogodbami, značilnimi za „nove oblike zaposlitve“ – pogosto izključeni iz tradicionalnih sistemov zaščite.

Pri nadomestilih za brezposelnost pa niso razlike le znotraj držav, ampak tudi med njimi: tako v upravičenosti do nadomestil in trajanju te upravičenosti kot tudi v višini nadomestila (v smislu deleža predhodnega dohodka iz dela) so ogromne razlike. V študiji, ki jo je naročila skupina delojemalcev, je bilo preučeno, kako bi se odzvalo gospodarstvo v EU kot celoti in v posameznih državah članicah, če bi imeli sistemi zavarovanja za primer brezposelnosti skupne minimalne standarde glede upravičenosti do nadomestil, trajanja te upravičenosti ter višine nadomestila. S pomočjo makroekonomskega modeliranja študija to hipotezo preverja glede na krizo iz leta 2008, celoten proračunski cikel in, kar je danes še bolj relevantno, glede na gospodarsko recesijo, ki je posledica pandemije.

Rezultati jasno kažejo, da bi bil učinek na gospodarstvo pozitiven, še toliko bolj, če bi se sprejeli drugi ukrepi socialne politike za zaščito delovnih mest in preprečitev nove gospodarske recesije. Celotno študijo in več podrobnosti lahko najdete tukaj.