Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je 17. in 18. oktobra organiziral svoj najpomembnejši letni komunikacijski dogodek Povezovanje EU, ki se ga udeležujejo komunikatorji iz organizacij civilne družbe. Letošnji seminar z naslovom Branik demokracije: pomoč preživetju in razcvetu novinarstva se je osredotočil na trenutno stanje na področju medijev in njihov položaj v družbi. Na seminarju je bilo izpostavljeno, da so novinarji pod vse večjim pritiskom vlad in zasebnih interesov, ki omejujejo svobodo medijev. Poleg običajnih ovir se zdaj soočajo z vzponom generativne umetne inteligence, ki je sicer koristna, hkrati pa ogroža gospodarske temelje novinarstva.

„Kaj je resnica? To vprašanje, ki si ga zastavljamo že leta, je znova aktualno zaradi uporabe umetne inteligence v lažnih novicah, teorijah zarote in avtoritarnih vladah, kar je sistematična grožnja ozaveščeni in spoštljivi razpravi na podlagi preverjenih informacij. Zdaj je čas, da skupaj poiščemo odgovore na vprašanja, ki jih imamo vsi v EU,“ je dejal predsednik EESO Oliver Röpke.

"Le malo ljudi bi lahko pred 20 leti napovedalo, da nas v letu 2024 večina ne bo več brala jutranjega časopisa ob kavi, temveč bo brskala po telefonih in novice prebirala na spletnih mestih z novicami in vse pogosteje tudi v družbenih medijih," je povedal Aurel Laurenţiu Plosceanu, podpredsednik EESO, pristojen za komuniciranje. "Poleg novih izzivov ostajajo nerešeni stari izzivi. Novinarji se še vedno borijo proti svojim starim sovražnikom, ki so med drugim cenzura, nepregledno lastništvo medijev in nezadostno financiranje.“

Ricardo Gutiérrez, generalni sekretar Evropske zveze novinarjev, je poudaril, da bi bilo treba delo novinarjev obravnavati kot „javno službo“ ali „javno dobro“, ki ga ogrožajo gospodarski izzivi, nadlegovanje s tožbami (strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnosti) in neposredno nasilje (v EU je bilo od leta 2015 ubitih 14 novinarjev).

„Novinarstvo postaja nevarnejši poklic kot kdaj koli prej,“ je dejal izvršni direktor Evropske ustanove za demokracijo Jerzy Pomianowski, in pri tem omenil preganjanje novinarjev v Belorusiji. Andrey Gnyot, beloruski filmski ustvarjalec, aktivist in novinar, ki je v hišnem priporu v Beogradu in mu grozi izročitev, je v video sporočilu povedal, da je največja grožnja za novinarstvo "groba sila, ki želi spodkopati resnico in dostojanstvo". Tudi Hanna Liubakova, beloruska novinarka, ki je bila v odsotnosti obsojena na 10-letno zaporno kazen, je povedala, da je v Belorusiji zaprtih 33 novinarjev in da bi bili že samo z dostopanjem do njenih družbenih medijev lahko obsojeni na zaporno kazen.

Dr. Alexandra Borchardt, višja novinarka, neodvisna svetovalka, medijska raziskovalka in glavna avtorica poročila Evropske zveze za radiodifuzijo z naslovom Zaupanja vredno novinarstvo v dobi generativne umetne inteligence, je malo provokativno dejala, da sta „novinarstvo in generativna umetna inteligenca v navzkrižju, ker novinarstvo temelji na dejstvih, generativna umetna inteligenca pa na izračunu verjetnosti in pri njej ne gre za dejstva. Zato je potrebno preverjanje dejstev,“ je poudarila v svojem osrednjem govoru Zaupanja vredne informacije v dobi generativne umetne inteligence.

Ga. Borchardt je medije opozorila na „digitalni razkorak“, ko del družbe sprejema umetno inteligenco, drugi pa se ji upirajo. Če se mediji ne bodo prilagodili, lahko v bitki za uporabo umetne inteligence pri modernizaciji in doseganju občinstva ostanejo poraženci. Med izzivi za medije, ki izhajajo iz generativne umetne inteligence, sta izguba prepoznavnosti novinarjev v poslovnem modelu, ki temelji na umetni inteligenci, in pomanjkljiv nadzor nad vsebino.

Zaradi poplave informacij, ki jih umetna inteligenca lahko množično proizvaja, bo morda občinstvo z njimi preobremenjeno. „Ali bodo mladi želeli postati novinarji, če to pomeni tekmovanje z umetno inteligenco?“ se je vprašala ga. Borchardt. (ll)

V tej številki:

• Sandra Parthie: Umetna inteligenca, izdelana v Evropi – mogoča, a potrebno je dodatno delo
• Alexandra Borchardt: Zaupanja vredno novinarstvo v času generativne umetne inteligence
• Lukaš Diko: Resnica kljub umorom novinarjev ne bo ostala zamolčana
• Nagrada Daphne Caruana Galizia za novinarstvo – spodbujanje novinarske odličnosti

Seminar o povezovanju EU 2024 je bil organiziran s podporo nagrade Daphne Caruana Galizia za novinarstvo. Evropski parlament vsako leto oktobra podeli to nagrado za pogumno raziskovalno novinarstvo. Več o nagradi in slovesni podelitvi nagrade za leto 2024, ki bo potekala 23. oktobra:

Na kratko

Nagrada Daphne Caruana Galizia za novinarstvo je bila uvedena leta 2021 kot priznanje malteški novinarki in blogerki, umorjeni leta 2017. Vsako leto se podeljuje za izjemno novinarsko delo, ki odraža temeljna načela in vrednote Evropske unije, kot so svoboda, demokracija, enakost, pravna država in človekove pravice.

Dobitnik nagrade za leto 2024 bo razglašen na slovesni podelitvi 23. oktobra ob 18.00 v Evropskem parlamentu v Strasbourgu. Prenos podelitve lahko spremljate tukaj. Neodvisna vseevropska žirija, v kateri so novinarji in strokovnjaki za komuniciranje, je izbrala 13 finalistov.

Udeležence bo najprej pozdravila podpredsednica Evropskega parlamenta Pina Picierno (odgovorna za nagrado), nato pa še predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola. Član žirije bo predstavil pregled nagrade, nato pa bo zmagovalcu podelil nagrado predstavnik lanskoletnih nagrajencev.

Ozadje

Nagrada je bila prvič podeljena projektu Pegasus, ki ga je usklajeval konzorcij Forbidden Stories, medtem ko sta bila dobitnika nagrade za leto 2022 Clément Di Roma in Carol Valade za dokumentarni film z naslovom „Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom“. Leta 2023 je bila nagrada podeljena za skupno raziskavo o brodolomu migrantskega čolna pri Pilosu, ki so jo skupaj izvedli grška preiskovalna hiša Solomon v sodelovanju z družbo Forensis, nemško javno radiotelevizijo StrgF/ARD in britanskim časopisom The Guardian.

Seminar za medije

Pred podelitvijo nagrade bo enota Evropskega parlamenta za medijske storitve organizirala seminar za medije o zaščiti svobode medijev (23. oktobra ob 15.00). Pričakuje se, da se ga bo udeležilo približno 65 novinarjev, ki bodo sodelovali v navdihujočih govorih in razpravah, ki jim bo prisostvoval Matthew Caruana Galizia, novinar in sin Daphne Caruana Galizia.

Na programu so tudi pričevanja novinarjev, ki so se pri svojem delu soočali z grožnjami. Med njimi je tudi italijanska novinarka Stefania Battistini, ki je bila po poročanju o vojni nedavno dodana na ruski seznam iskanih oseb. Za spletni prenos kliknite tukaj.

Med govorniki na okrogli mizi o preiskovalnem novinarstvu v okviru seminarja Povezovanje EU 2024 je bil tudi Lukáš Diko, direktor Preiskovalnega centra Ján Kuciak. Spregovoril je o delu preiskovalnih novinarjev na Slovaškem danes, kjer so po začetni podpori svobodnemu tisku in boju proti korupciji po umoru Jána Kuciaka zdaj priča pomanjkanju zaupanja v neodvisne medije in sovražni nastrojenosti do novinarjev.

1.  Umor vašega kolega Jána Kuciaka je bil prvi umor novinarja na Slovaškem, odkar je postala neodvisna država, in je pretresel ne le vašo državo, temveč tudi EU. Je v sodnem postopku kaj novega glede storilcev?

Minilo je šest let in pol, odkar sta bila umorjena Ján Kuciak in njegova zaročenka Martina Kušnírová zaradi Jánovega preiskovalnega dela, vendar sojenje še vedno poteka in lahko še traja. Morilec, njegov voznik in posrednik so bili obsojeni na dolge zaporne kazni, toda na sojenju domnevnemu glavnemu načrtovalcu umora, podjetniku Marianu Kočnerju, in njegovi tesni sodelavki Aleni Zsuzsovi, ki naj bi po ugotovitvah preiskave umor naročila, se še vedno čaka na odločitev vrhovnega sodišča o pritožbah. Po sodbi prvostopenjskega sodišča je bila Alena Zsuzsová obsojena, Marian Kočner pa oproščen. Obstaja tudi možnost ponovnega sojenja, kar bo odvisno od prihodnje odločitve vrhovnega sodišča. Kočner in Zsuzsová že prestajata dolge zaporne kazni za druga kazniva dejanja. V Preiskovalnem centru Ján Kuciak (ICJK) smo zelo pozorno spremljali sojenje, saj je eden naših glavnih ciljev ohraniti Jánovo zapuščino in nadaljevati njegovo preiskovalno delo.

2. Kaj se je po vašem mnenju po začetnem šoku in protestih zaradi umorov, ki so privedli do odstopa takratnega predsednika vlade Roberta Fica, spremenilo v dojemanju javnosti, da je bil ponovno izvoljen?

Po umoru Jána in Martine leta 2018 je bila celotna družba pretresena. Na Slovaškem so potekali največji ljudski protesti po žametni revoluciji leta 1989, ki je privedla do padca komunizma. Zaradi protestov sta odstopila predsednik vlade Robert Fico in notranji minister Robert Kaliňák. Ljudje so podprli novinarje, vsi so želeli postati preiskovalni novinarji in skrbela jih je korupcija. Opozicija je to unovčila in na volitvah leta 2020 zmagala s programom boja proti korupciji. Kmalu zatem se je začela pandemija COVID-19 z vsemi težavami, slabim vodenjem in političnimi nemiri vred. Robert Fico je kot izkušen politik izkoristil proteste proti cepljenju, ki so mu dali dodaten zagon. Z začetkom vojne v Ukrajini je okrepil tudi prorusko propagando, kar je njegovi stranki Smer pomagalo ponovno pridobiti podporo. Slovaška je še posebej občutljiva na propagando in lažne novice, vse to pa je prispevalo k zmagi Roberta Fica in njegove stranke na volitvah leta 2023.

3. Kako nevarno je danes biti preiskovalni novinar na Slovaškem? S kakšnimi novimi grožnjami se soočate pri svojem delu?

V zadnjih nekaj letih so bili v državah članicah EU umorjeni štirje preiskovalni novinarji: Daphne Caruana Galizia na Malti leta 2017, Ján Kuciak na Slovaškem leta 2018, Giorgos Karaivaz v Grčiji leta 2021 in Peter de Vries na Nizozemskem leta 2021. V Evropi je zdaj postalo nevarno biti preiskovalni novinar. Lahko pa tudi vidimo, da umor enega novinarja drugih ne bo utišal in bo resnica prišla na dan, čemur smo bili priča v vseh teh državah.

Kljub tem grozljivim umorom še vedno prihaja do vse večjega števila verbalnih in spletnih napadov na novinarje na Slovaškem, kar pogosto spodbujajo politiki, vključno s predsednikom vlade, to pa privede do nadlegovanja in kampanj blatenja novinarjev. Ta sovražna nastrojenost do novinarjev in neodvisnih medijev vodi do drugih dejanj, usmerjenih proti njim. V zadnjem času se je povečalo število strateških tožb za onemogočanje udeležbe javnosti, saj je na primer predsednik vlade Fico tožil glavnega urednika portala Aktuality.sk. zaradi uporabe njegove fotografije na naslovnici knjige. V najnovejšem primeru pa je šlo za zlorabo organov kazenskega pregona za ustrahovanje novinarjev, kar se je zgodilo našemu kolegu na ICJK. Vsi ti napadi povzročajo nezaupanje javnosti v neodvisne medije in vsesplošno sovražno nastrojenost do novinarjev. Število preiskovalnih novinarjev v državi se zato zmanjšuje in le malo mladih si želi delati v tem poklicu. Pozitivno pa je, da smo v ICJK začeli projekt Safe.journalism.sk, ki novinarjem omogoča usposabljanje na področju osebne in digitalne varnosti ter pravno in psihosocialno pomoč novinarjem, ki se soočajo z grožnjami in napadi.

Lukáš Diko je glavni urednik in direktor Preiskovalnega centra Ján Kuciak (ICJK). Je preiskovalni novinar in pomembna medijska osebnost z več kot 20-letnimi izkušnjami. Zaposlen je bil kot urednik novic, športa in javnih zadev na slovaški javni radioteleviziji RTVS. Je tudi soavtor etičnega kodeksa slovaških novinarjev, sprejetega leta 2011.

Piše Alain COHEUR

Zdravje je temeljni steber odpornosti in blaginje EU. Za evropske državljane nikakor ni obrobna tema, temveč ena od najpomembnejših nalog, saj vsi slej ko prej potrebujemo zdravstveni sistem. Med pandemijo COVID je bilo zdravje v ospredju. Vendar pa je treba omeniti, da predsednici von der Leyen ni uspelo izkoristiti njenega položaja in edinstvene priložnosti za spodbuditev medsektorskega vključevanja zdravstvene politike, s čimer bi zdravje postalo ključna komponenta vseh ostalih področij politike.

Odpraviti moramo sektorsko razdrobljenost in razviti bolj skladen, povezan in vključujoč evropski model, ki podpira pravični prehod za vse in nikogar ne pušča ob strani. Povezati moramo vse deležnike, okrepiti socialni dialog in civilno družbo vključiti tako v oblikovanje politik kot njihovo izvajanje in ocenjevanje.

Odbor poziva k evropski vodilni pobudi za zdravstvo, ki bi združevala in temeljila na evropski solidarnosti. S tem bi okrepili naše zdravstvene sisteme, se borili proti neenakostim na področju zdravja ter se zaščitili pred prihodnjimi krizami. Naj naštejemo nekaj vidikov, ki bodo v jedru te vseobsegajoče pobude:

• evropsko jamstvo za oskrbo in zdravje – obljuba vsakemu evropskemu državljanu, da bo imel pravičen in univerzalen dostop do visokokakovostne oskrbe;
• pristop „eno zdravje“ – človekovo zdravje je neločljivo povezano z zdravjem živali, rastlin in okolja. Podnebne spremembe, pandemije in izguba biotske raznovrstnosti so grožnje, zaradi katerih potrebujemo celostni pristop;
• posodobitev naših zdravstvenih sistemov z uvajanjem digitalnih orodij in umetne inteligence, pri čemer je treba poskrbeti, da bodo v jedru tega procesa kibernetska varnost in izboljšanje digitalnih spretnosti državljanov ter zdravstvenih delavcev;
• strateške socialne naložbe in naložbe na področju zdravja – vlaganja v zdravje pozitivno vplivajo na blaginjo državljanov in konkurenčnost Evrope;
• dostop do zdravil in razvoj inovativne ter konkurenčne industrije EU, ki zdravje in javni interes postavlja v ospredje ter zmanjšuje našo odvisnost od svetovnih dobavnih verig. Proizvodnja na evropskih tleh je bistvena za našo suverenost na področju zdravja;
• ustvarjanje privlačnih delovnih pogojev, naložbe v usposabljanje, razvoj poklicnih poti, ki prinašajo zadoščenje, in stalna podpora zdravstvenim delavcem, da bo na voljo zadostno število teh delavcev, ki bodo dobro usposobljeni in plačani;
• krepitev zdravja na delovnem mestu in politik za varnost, predvsem z medicino dela, presejalnimi pregledi na delovnem mestu in zaščito delavcev pred rakotvornimi in mutagenimi snovmi;
• obravnavanje vzrokov nenalezljivih bolezni in redke bolezni morajo biti prednostna naloga – gre za boj proti neenakostim na področju zdravja, za katere obstaja več razlogov.

Alexandra Borchardt

Naj začnem provokativno – novinarstvo in generativna umetna inteligenca sta si v nasprotju: novinarstvo temelji na dejstvih, generativna umetna inteligenca pa izračuna verjetnosti. Ali morda želite, da bi poročevalci luknje v zgodbi zapolnili s čimerkoli, kar zveni verjetno? Generativna umetna inteligenca namreč deluje točno tako. Kljub temu pa odpira ogromno možnosti za okrepitev novinarstva, od njene uporabe pri iskanju zamisli, vprašanj za pogovore in naslovov do njene vloge v podatkovnem novinarstvu in pri hitri analizi dokumentov. Pomaga lahko tudi pri preseganju formatov in jezikov, spreminja besedila v videoposnetke, podkaste in vizualne prikaze, prepisuje, prevaja, ilustrira in omogoča dostop do vsebin v obliki klepeta. Zaradi tega bo morda mogoče doseči ljudi, ki jih dozdaj nismo: zelo lokalno občinstvo, posameznike, ki težje berejo ali razumejo ali imajo kakšne drugačne težave, ter tiste, ki jih tradicionalni načini posredovanja novinarskega dela preprosto ne zanimajo. Kot pravi Ezra Eeman, direktor za strategijo in inovacije na nizozemski javni radioteleviziji NPO: „Z generativno umetno inteligenco lahko bolje opravljamo svoje poslanstvo javne službe. Izboljšala bo našo interaktivnost, dostopnost in ustvarjalnost. Umetna inteligenca nam pomaga, da občinstvu posredujemo več naših vsebin.“

Čeprav so nekateri v medijski industriji očitno že kar pijani od navdušenja nad obeti generativne umetne inteligence, pa ta tehnologija prinaša tudi precejšnja tveganja za novinarstvo. Največji tveganji sta splošna izguba zaupanja v informacije in nadaljnje spodkopavanje ali celo izginotje sedanjih poslovnih modelov. Kot smo že slišali, so „halucinacije“ – izraz, ki se uporablja za težnjo generativne umetne inteligence, da si izmisli odgovore in navede dejstva in vire, ki se samo zdijo resnični – dejansko značilnost te tehnologije in ne napaka. Vendar je izziv še večji. Ker generativna umetna inteligenca vsakomur omogoča, da v nekaj minutah ustvari kakršno koli vsebino, vključno z globokimi ponaredki, obstaja nevarnost, da bo javnost izgubila zaupanje v vse vsebine, ki so na voljo kjerkoli. Pri usposabljanju na področju medijske pismenosti se že svetuje vsem, naj podvomijo v vsebine, ki jih najdejo na spletu; ta zdravi skepticizem pa se lahko spremeni v popolno nezaupanje, ko se bodo izmišljene vsebine namnožile. Ne moremo napovedati, ali bodo tradicionalne, uveljavljene medijske hiše imele koristi od svojega položaja vodnika po tem informacijskem svetu ali pa bodo v tem kontekstu vsi mediji obveljali za nezanesljive.

K tej katastrofi prispeva tudi poplava generativnih iskanj, saj grozi, da bo novinarstvo zaradi tega postalo vse bolj nevidno. Iskanje z Googlom je v preteklosti prineslo niz povezav, od katerih so številne vodile do zaupanja vrednih medijskih hiš, zdaj pa na rezultate iskanja vse bolj vpliva generativna umetna inteligenca. Ljudje lahko prve odgovore vidijo v obliki besedila in jim globlje niti ni treba brskati. Nič čudnega torej, da so direktorji medijskih hiš prestrašeni. Mnogi od njih hitijo z uvajanjem umetne inteligence za povečanje učinkovitosti, kar seveda ni prava rešitev. Namesto tega bi potrebovali še več naložb v kakovostno novinarstvo, da bi občinstvu pokazali razlike med zgolj „vsebinami“ na eni strani ter dobro raziskanim, natančnim in zanesljivim novinarstvom na drugi strani.

Potreben je etičen pristop k uporabi umetne inteligence v medijih. Prvič, medijske organizacije potrebujejo strategijo za umetno inteligenco, pri tem pa se morajo osredotočiti na to, kaj lahko ta tehnologija prispeva k uresničevanju vrednosti javnih storitev. Vire je treba osredotočiti na to, kar je zaželeno in se ustrezno izvaja – pri tem pa se vedno zavedati, da ima umetna inteligenca znatne okoljske in družbene stroške. Vedno mora biti mogoče reči ne. Organizacije bi morale svojo moč in vpliv uporabiti tudi pri nakupu produktov, lobiranju za pravno urejanje tega področja ter sodelovanju v razpravah o avtorskih pravicah in varstvu podatkov. Za pomembne stvari gre. Vsa podjetja bi morala redno pregledovati produkte, ki jih uporabljajo, da bi ugotovila morebitne pristranskosti in stereotipe ter preprečila povečevanje škode. Poleg tega pa je v tem hitro spreminjajočem se okolju, v katerem se vsak dan pojavljajo novi produkti, nevarno delovati samostojno. Za načrtovanje odgovornih poti naprej je bistveno sodelovanje znotraj medijske industrije ter med njo in tehnološkimi podjetji, pa tudi spodbujanje tega sodelovanja.

Vendar ni nobenega dvoma, da bo generativna umetna inteligenca v veliki meri povečala odvisnost medijev od velikih tehnoloških podjetij. Bolj kot tehnološka podjetja orodja umetne inteligence vključujejo v aplikacije, ki jih ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju, manj nadzora bodo imele medijske organizacije nad praksami, postopki in produkti. Njihove etične smernice bodo tedaj morda zgolj dodatek k temu, kar je bilo že dolgo tega določeno nekje drugje.

Glede na vse to je naslednja hipoteza morda nekoliko presenetljiva: novinarstvo jutrišnjega dne bo morda zelo podobno včerajšnjemu – in boljše, upam. Del današnjega novinarstva pa bo izginil. Kot že od nekdaj se bodo novinarji ukvarjali z dejstvi, presenečenji, pripovedovanjem zgodb in pozivanjem oblasti k prevzemanju odgovornosti. Z občinstvom bo treba vzpostavljati stabilne, lojalne in zaupanja vredne odnose z usmerjanjem, vodenjem pogovorov in podpiranjem skupnosti. V svetu umetnih vsebin bo najpomembnejše to, kar resnični ljudje rečejo, mislijo in čutijo. Poročevalci so edinstveno usposobljeni, da to odkrivajo. Umetna inteligenca pa lahko pomaga novinarsko delo še izboljšati: da bo služilo posameznikom in skupinam glede na njihove potrebe in življenjske razmere, da bo bolj vključujoče in lokalno ter da bo bogatejše s podatki na načine, ki so bili prej nedosegljivi. Kot je umetno inteligenco komentirala Anne Lagercrantz, namestnica izvršnega direktorja švedske televizije: „Bistveno bo spremenila novinarstvo, upam pa, da ne bo bistveno spremenila naše vloge v družbi. Prizadevati si moramo za verodostojnost medijske industrije. Ustvariti moramo varne prostore za informacije.“ Upravičeno torej lahko sklepamo, da umetna inteligenca prinaša največja tveganja ne za novinarstvo samo, temveč za njegove poslovne modele.

To besedilo temelji na poročilu Trusted Journalism in the Age of Generative AI (Zaupanja vredno novinarstvo v času generativne umetne inteligence), ki ga je izdala Evropska zveza za radiodifuzijo (EBU) leta 2024, napisali pa dr. Alexandra Borchardt, Kati Bremme, dr. Felix Simon in Olle Zachrison, ki so to področje tudi raziskali. Poročilo je mogoče naložiti brezplačno.

Sprejemanje širitve: zaveza za prihodnost Evrope

Širitev in vključevanje držav kandidatk v Evropsko unijo ni zgolj širitev, je geostrateška naložba v spodbujanje miru, stabilnosti, varnosti, družbenega in gospodarskega razvoja ter krepitev demokracije na naši celini. Širitev EU je torej močno orodje za razširjanje in ohranjanje temeljnih evropskih vrednot. Naši vzpostavljeni dvostranski organi s civilno družbo iz držav kandidatk so skupni posvetovalni odbori in platforme civilne družbe, pobuda „člani iz držav kandidatk“ (ECM) ter uvedba obiskov držav z vidika preverjanja stanja pravne države in temeljnih pravic tudi v državah kandidatkah. Ponazarjajo zavezanost EESO k poglobitvi in širitvi Unije. Naše delo kaže, da napredek pri potrebnih notranjih reformah mora potekati vzporedno z vključevanjem držav kandidatk. Kljub stalnim izzivom v več državah kandidatkah bi morale te ovire spodbuditi naše sodelovanje s kolegi iz držav kandidatk, ne pa ovirati napredek.

EESO je imel ključno vlogo pri širitvi EU, saj se je udeležil ministrskega srečanja za Zahodni Balkan v Skopju in tesno sodeloval z voditelji več držav kandidatk. Cilj naših dejavnosti je oceniti pripravljenost držav kandidatk, da izpolnijo københavnska merila, in ponovno poudariti našo zavezanost vključujočemu in pravičnemu dialogu z vsemi člani EESO, vključno s člani iz držav kandidatk. Zato ponosno izjavljam, da je pobuda ECM, ki je zaživela letos februarja ob prisotnosti albanskega predsednika vlade Edija Rame in črnogorskega predsednika vlade Milojka Spajića, temelj manifesta mojega predsedovanja.

Z dejavnim vključevanjem članov iz držav kandidatk se EESO zavzema za vodilno vlogo med institucijami EU pri postopnem vključevanju držav kandidatk za članstvo v EU. Učinek te pobude je oprijemljiv in vse bolj priznan v državah kandidatkah in EU, pri čemer projekt močno podpirata predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in komisar za širitev Oliver Várhelyi. Namen te pobude ni le takojšnja korist, temveč tudi vzpostavitev trdnih temeljev za dolgoročne težnje držav kandidatk, njihovih državljanov in živahnih civilnih družb. Civilni družbi teh narodov omogoča, da neposredno sodeluje v postopku odločanja EU, s čimer ohranja zagon za potrebne reforme. Skupno 146 članov iz držav kandidatk je dejavno sodelovalo v mnenjih o temah, povezanih s širitvijo, kot so kohezijska politika EU, enotni trg, trajnost agroživilskega sektorja in pomanjkanje znanj in spretnosti.

Skupni posvetovalni odbori in strateški dokumenti držav so ključna platforma za dialog med različnimi deležniki, ki zagotavlja, da se v postopku odločanja slišijo vsi glasovi. Skupni posvetovalni odbori so trenutno vzpostavljeni s Črno goro, Srbijo in Turčijo, platforme civilne družbe pa z Ukrajino in Moldavijo. Skupni posvetovalni odbor s Severno Makedonijo naj bi ponovno zaživel takoj, ko se bo odprlo prvo pogajalsko poglavje, medtem ko se vzpostavlja novi odbor za Albanijo. Prihodnji forum civilne družbe na visoki ravni, ki bo 24. oktobra v okviru plenarnega zasedanja EESO in bo posvečen širitvi, bo to zavezo še okrepil. V skupni organizaciji s Komisijo se bodo zbrali člani EESO, približno sto predstavnikov iz držav kandidatk, držav članic in vodilnih politikov držav kandidatk, da bi preučili pomen civilnega in socialnega dialoga za uspešno širitev EU. Poudarjena bo vloga socialnega dialoga pri spodbujanju pristopnih prizadevanj, optimizaciji zelenega in digitalnega prehoda ter spoštovanju temeljnih vrednot EU.

EESO je kot vstopna točka za civilno družbo namenjen opolnomočenju in sprejemanju glasu, ki si prizadeva za svobodo, demokracijo in socialno-ekonomsko blaginjo, s čimer se navsezadnje spodbuja tesnejše povezovanje v državah kandidatkah in EU. Skupaj gradimo svetlejšo prihodnost Evrope, ki bo vključujoča, uspešna in združena. Naša zavezanost Odbora širitvi je neomajna, naši ukrepi pa dokazujejo našo vero v bolj povezano in odporno Evropo kot celoto.

Oliver Röpke

predsednik EESO