Hanna Jarzabek, špansko-poljska dokumentarna fotografka in nominiranka za nagrado Impact Award 2024, ki jo podeljuje Sklad za preiskovalno novinarstvo za Evropo (IJ4EU), prikazuje turobne razmere na poljsko-beloruski meji, kjer se na tisoče beguncev skuša prebiti skozi Beloveški gozd, imenovan tudi „Džungla“.

Piše Hanna Jarzabek

Od novembra 2021 se na tisoče beguncev, predvsem iz bližnjevzhodnih in afriških držav, poskuša prebiti skozi Beloveški gozd, ki leži ob meji med Poljsko in Belorusijo ter je zadnji pragozd v Evropi. Gozd, ki ga nekateri begunci imenujejo „Džungla“, je nevaren kraj, ki ga je težko prečkati, zlasti tistim, ki ne poznajo ostrega podnebja severovzhodne Evrope. Številni begunci ostanejo dlje časa ujeti v gozdu, kjer se soočajo s skrajnimi razmerami, kot sta pomanjkanje hrane in vode ter visoko tveganje za podhladitev in smrt v času zime. Če jih ujame mejna straža, so se običajno prisiljeni vrniti čez mejo, kar pomeni, da jih pustijo v gozdu na beloruski strani, pogosto ponoči in brez prič, uničijo pa jim tudi telefone, da ne morejo komunicirati z zunanjim svetom. Te prisilne vrnitve, znane kot zavračanje, se dogajajo tudi v skrajnih razmerah, pri čemer ni izjem za nosečnice ali posameznike na robu podhladitve, ki jih kljub vsemu še vedno izženejo na belorusko ozemlje. Nekateri begunci trdijo, da so to zavračanje že večkrat doživeli, tudi do 17-krat.

Prejšnja poljska vlada je zgradila obmejni zid z utrjenimi temelji in zvitki rezilne žice na vrhu. Podobno kot druge podobne ovire tudi ta ljudem ne preprečuje, da bi poskušali vstopiti v Evropo, temveč jih izpostavlja drugim hudim poškodbam. Mejna straža je v gozdu namestila tudi fotopasti za odkrivanje gibanja beguncev in humanitarnih delavcev. Ker ni begunskih taborišč, se begunci skrivajo v gozdu, da bi se izognili zavračanju v Belorusijo, vse večja prisotnost vojske pa ovira dostop do humanitarne pomoči.

Nudenje humanitarne pomoči na tej meji je težavno že od samega začetka. Potem ko je skrajno desničarska vlada oktobra 2023 izgubila oblast, se je pojavilo upanje, da se bo migracijska politika spremenila, vendar so nasilje, zavračanje in omejen dostop do zdravstvene oskrbe še vedno prisotni. Zdravniki brez meja trenutno opravljajo zdravstvene storitve na 400-kilometrski meji s samo tremi honorarno zaposlenimi. Organizacija tu za razliko od drugih obmejnih regij s podobnimi migracijskimi tokovi nima stalne baze. Sooča se s težkimi razmerami, kar pomeni, da se pomoč pogosto nudi v temi in brez ustrezne opreme, ki bi omogočala natančno diagnozo. Zdravniki svoje zdravljenje, kot je dajanje intravenskih infuzij ponoči ali izvajanje nujne zdravstvene oskrbe v hudih primerih, kot je splav, prilagajajo razmeram v gozdovih.

Po izgradnji zidu poleg zdravstvenih težav prihaja tudi do različnih zlomov, saj ljudje, ki poskušajo preplezati zid, včasih padejo z višine do 5 metrov. Nekateri zlomi zahtevajo zapletene operacije in večmesečno okrevanje. V teh primerih in pri podhladitvi je edina rešitev, da se pokliče reševalno vozilo, pri čemer je znano, da bodo mejni policisti osebo aretirali in opazovali med zdravljenjem v bolnišnici. Po odpustu osebe iz bolnišnice se mejna straža na podlagi lastnih meril odloči, ali jo bo napotila v zaprti center za tujce ali v center odprtega tipa. Glede na to, kar mi je povedalo več intervjuvancev, se je dogajalo tudi to, da so mejni policisti nekatere begunce po končanem zdravljenju v bolnišnici odpeljali nazaj v gozd in jih vrnili nazaj na belorusko stran, nakar se je zgodba ponovno odvila od začetka.

V zadnjih mesecih se stalno povečuje tudi število vojakov, nameščenih na poljsko-beloruski meji, kar odraža stopnjevanje napetosti v regiji. Junija 2024 je migrant na meji zabodel poljskega vojaka, ki je zaradi ran pozneje umrl. Nova vlada se je odzvala tako, da je okrepila svojo protimigracijsko kampanjo in uvedla zakon, ki vojakom omogoča uporabo orožja, kadar menijo, da je to potrebno, ne da bi odgovarjali za svoja dejanja. Ta odločitev vzbuja resne pomisleke, zlasti glede na pretekle zaskrbljujoče incidente, ki so vključevali uporabo sile. Oktobra 2023 je bil na primer podnevi v hrbet ustreljen sirski begunec, ki je utrpel hude poškodbe. Podobno so humanitarni prostovoljci novembra 2023 poročali, da so mejni policisti brez predhodnega opozorila streljali v njihovo smer, medtem ko so prostovoljci skušali nuditi pomoč. Obstaja nevarnost, da se bodo z novim zakonom ne le normalizirale takšne nevarne prakse, temveč se bo ustvarilo tudi ozračje nekaznovanosti, kar dodatno ogroža begunce in tiste, ki nudijo humanitarno pomoč. Ta politika s tem, ko vojakom daje neomejena pooblastila, spodkopava temeljne človekove pravice in bi lahko okrepila nasilje v že tako nestabilni obmejni regiji.

Donald Tusk si prizadeva ustvariti podobo, da je bolj odprt in občutljiv za človekove pravice, vendar njegova vlada ohranja razmišljanje prejšnje vlade, da so migranti na tej meji grožnja poljski družbi, s čimer jih razčloveči in prikazuje kot teroriste ali kriminalce. Prejšnja vlada je poskušala humanitarne delavce tudi opredeliti kot sostorilce pri trgovini z ljudmi, kar je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen do osem let. Zdi se, da se bo ta politika pod vlado Donalda Tuska nadaljevala. 28. januarja 2025 bo potekalo sojenje petim humanitarnim prostovoljcem, ki so leta 2022 pomagali družini iz Iraka in osebi iz Egipta, in obstaja možnost, da bodo prejeli enako strogo kazen.

Poleg tega nas nedavno napovedana migracijska politika (oktober 2024) ne navdaja ravno z optimizmom. Varovalni pas, ki je bil uveden julija lani, je še vedno v veljavi in močno omejuje dostop humanitarnih organizacij, vključno z Zdravniki brez meja, in novinarjev. To ovira dostavo pomoči beguncem in dokumentiranje kršitev človekovih pravic, za katere so odgovorni poljski organi.

Najbolj sporen vidik te politike je načrt za zamrznitev pravice do azila na tej meji, kar je ukrep, ki je v očitnem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, priznanimi po vsej Evropi. Poleg tega bo imela ta politika daljnosežne posledice za lokalno prebivalstvo v obmejni regiji, vendar je bila kljub temu pripravljena brez predhodnega posvetovanja z njim ali humanitarnimi organizacijami. Ravno tako imajo te organizacije, ki si neutrudno prizadevajo za nudenje pomoči, nujno potrebno znanje o razmerah, potrebah beguncev, ki poskušajo prečkati mejo, in izzivih, s katerimi se soočajo. Neupoštevanje takih spoznanj ne le spodkopava humanitarna prizadevanja, temveč lahko tudi zaostri že tako težke razmere.

To preiskovalno poročilo je bilo pripravljeno s podporo v obliki nepovratnih sredstev Sklada za preiskovalno novinarstvo za Evropo (IJ4EU).

Hanna Jarzabek je špansko-poljska dokumentarna fotografka iz Madrida. Po izobrazbi je politologinja in je v preteklosti delovala kot politična analitičarka pri agencijah OZN. Njeno delo se osredotoča na teme, kot so diskriminacija, spolna identiteta, spolna raznolikost in migracijski tokovi ob vzhodnih mejah EU, k njemu pa pristopa z občutljivostjo in spoštljivostjo. Njena dela so objavile pomembne medijske hiše, kot sta El País in Newsweek Japan, razstavljala je na mednarodni ravni in za svoje delo prejela številna priznanja, vključno z nominacijo za nagrado Impact Award 2024, ki jo podeljuje IJ4EU, in nagrado Leica Oskar Barnack za leto 2023.

Fotografija iz projekta „Džungla“:

Rovovsko stopalo, glivična okužba, ki prizadene stopala, je ena najpogostejših zdravstvenih težav med begunci, ki skušajo prečkati Beloveški gozd (oktober 2022). 

Giuseppe Guerini

Kot je zapisano v naslovu Lettinega poročila, sta Evropska unija ter njen gospodarski in poslovni sistem veliko več kot le trg. Evropska unija se je namreč že na samem začetku odločila za socialno tržno gospodarstvo, v katerem gospodarska blaginja ne pomeni le kopičenja bogastva, ampak tudi zmožnost zagotoviti, da bo bogastvo, s katerim se trguje in ki se ustvarja na trgu, koristilo vsem.

Tako podjetja socialnega gospodarstva tvorijo ekosistem, ki s poslovanjem skrbi za solidarnost. To je koristen model za organizacije, ki so sicer zasebne, a kljub temu delujejo v splošnem interesu.

Poročilo Lette opredeljuje to značilnost, ki je že bila upoštevana tudi v akcijskem načrtu in priporočilu o socialnem gospodarstvu. V poročilu se poziva evropske institucije, naj priznajo posebne značilnosti podjetij socialnega gospodarstva, prilagodijo pravila, ki urejajo notranji trg in konkurenco, ter izboljšajo pravni okvir za državno pomoč, da bodo imela podjetja socialnega gospodarstva boljši dostop do posojil in financiranja.

EESO je pomembno prispeval k temu, da so evropske in mednarodne institucije priznale namen in vlogo podjetij socialnega gospodarstva. Sodeloval je pri številnih pobudah in sprejel številna mnenja v okviru dela, ki je privedlo do sprejetja akcijskega načrta za socialno gospodarstvo leta 2021 in priporočila državam članicam leta 2023. Poleg tega smo s sprejetjem mnenj o politiki konkurence in državni pomoči v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena opozorili na potrebo po zvišanju pragov za dodelitev državne pomoči de minimis in prispevali k spremembam uredbe, ki so bile odobrene konec leta 2023. Pozivi iz Lettinega poročila k spremembi uredbe o splošnih skupinskih izjemah in izboljšanju financiranja so v skladu s pozivi EESO iz mnenj, sprejetih v letih 2022 in 2023. To je za nas spodbuda, da nadaljujemo s promocijo tega mnenja, da bi okrepili priznavanje socialnega gospodarstva. Želimo, da bi se več ljudi zavedalo koristi učinkovite ureditve konkurence in državne pomoči za podjetja socialnega gospodarstva in celoten sistem storitev splošnega pomena.

Sprejetje novega pakta EU o migracijah in azilu maja 2024 so spremljale pohvale, da gre za zgodovinski mejnik, vendar še ni dokazal svoje vrednosti. Izzivi, ki jih prinaša leto 2025, pa ne bodo lahki: v izjemno negotovih geopolitičnih razmerah bosta zaradi zapletenosti samega pakta in kratkih rokov za njegovo izvajanje potrebna previdnost in veliko iskanja pravega ravnovesja. Analizo je pripravila Camille Le Coz z Inštituta za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe).

Leto 2025 se začenja s perečimi vprašanji o prihodnosti migracijske politike v Evropski uniji (EU). Nova Evropska komisija je z izvedbenim načrtom za novi pakt o migracijah in azilu določila jasno usmeritev, vendar bi se lahko zaradi spreminjajočih se okoliščin politična pozornost in viri preusmerili drugam. Negotovost zaradi posledic zloma Asadovega režima in nepredvidljivega poteka vojne v Ukrajini se je še povečala zaradi bližnjih volitev v Nemčiji. Razprave o modelih eksternalizacije se nadaljujejo, vendar so ta prizadevanja pogosto bolj posamezni politični manevri kot del povezane evropske strategije. Na poljski meji z Belorusijo se migracije medtem še vedno uporabljajo kot orožje, pri čemer ta instrumentalizacija vse bolj vodi v odstopanje od pravil EU. Leto 2025 bo ključno za ugotavljanje, ali Evropska unija zmore uporabiti pristop, ki bo spodbudil zaupanje in prinesel prepotrebne kolektivne ukrepe, ali pa se bo razdrobljenost še povečala.

Maja 2024 so številni evropski oblikovalci politik sprejetje pakta pozdravili kot zgodovinski mejnik po več letih napornih pogajanj. Sporazum je tik pred evropskimi volitvami pokazal, da se je blok sposoben povezati in rešiti nekatera najzahtevnejša vprašanja. Glavni cilji pakta so bili odprava napetosti glede odgovornosti in solidarnosti, spreminjanje dojemanja migracijske krize kot stalne in uskladitev razlik med državami članicami glede azilnih postopkov. Čeprav novi okvir v veliki meri temelji na obstoječem sistemu, uvaja strožje ukrepe, kot so sistematično preverjanje, okrepljeni azilni postopki in postopki vračanja na mejah ter izjeme od skupnih pravil med krizo. Pakt podpira tudi večjo evropeizacijo z obvezno solidarnostjo, okrepljeno vlogo institucij in agencij EU ter večjim evropskim financiranjem in nadzorom.

To povečanje verodostojnosti EU, da lahko migracije upravlja kot celota, pa utegne biti kratkotrajno, če Evropejci novih pravil ne bodo začeli izvajati do maja 2026. Ta kratek rok je zelo zahteven, saj pakt narekuje vzpostavitev zapletenega sistema, mobilizacijo virov ter zaposlovanje in usposabljanje osebja, zlasti v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene. Države članice so sicer pripravile nacionalne akcijske načrte, vendar pa je bil velik del tega dela opravljen za zaprtimi vrati brez posredovanja političnih sporočil. Ta vrzel pomeni večje tveganje, saj je politično usmerjanje ključnega pomena za ohranjanje krhkega ravnovesja na ravni EU.

Poleg tega je za izvajanje novega sistema treba oblikovati koalicije deležnikov. Za prenos zapletenih zakonodajnih besedil v praktične okvire so bistvene nacionalne agencije za azil; v tem procesu imajo že zdaj osrednjo vlogo agencije EU, zlasti Agencija EU za azil. Enako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij, da se med drugim izkoristi njihovo strokovno znanje ter zagotovi dostop do pravnega svetovanja in nadzora nad novimi postopki. V podporo tem prizadevanjem so potrebni bolj sodelovalni pristopi, vključno z rednimi posvetovanji, zanesljivimi mehanizmi za izmenjavo informacij in operativnimi projektnimi skupinami, ki se redno sestajajo.

Precej pozornosti pa se posveča tudi strategijam eksternalizacije, ki jih v vse več evropskih prestolnicah dojemajo kot rešitev za izzive EU na področju migracij. Sporazum med Italijo in Albanijo je sprožil številne razprave o njegovem potencialu za boljše upravljanje mešane migracije in Giorgia Meloni je prevzela vodilno vlogo na tem področju v Evropi. Vendar še ni prinesel nobenih rezultatov in ostaja dvostranski sporazum, ki izključuje prispevke drugih evropskih partnerjev. Medtem druge vlade pripravljajo alternativne modele, kot so vozlišča za vračanje, in načine za njihovo vključitev v vseevropski pristop.

Ravno vračanje bo najbrž v središču politične razprave v prihodnjih mesecih. Del pakta je namreč odvisen od hitrejšega vračanja, zlasti v zvezi s posamezniki, ki so v postopkih na meji v najbolj obremenjenih državah. Komisija in države članice si prizadevajo to nujno vprašanje obravnavati, hkrati pa pustiti prostor za preizkušanje vozlišč za vračanje; predlogi za pregled direktive o vračanju se pričakujejo marca. Glede na kratek rok obstaja tveganje, da Evropejci ne bodo v celoti upoštevali izkušenj, pridobljenih na terenu, in to kljub napredku, ki je bil dosežen v zadnjem desetletju na področjih, kot so ozaveščanje, svetovanje, podpora pri ponovnem vključevanju in vzajemno učenje na ravni EU. Poleg tega mora biti Evropa previdna, da eksperimentiranje z modeli eksternalizacije ne bi škodilo njenim odnosom z državami izvora in oslabilo njenega širšega položaja.

To občutljivo iskanje ravnovesje poteka v izjemno negotovem okolju, pri čemer izvajanje pakta ni le preizkus za upravljanje migracij, temveč tudi za širši projekt EU. Zlasti razmere na poljski meji izpostavljajo posebne izzive glede spoštovanja zavezujočih pravil pod pritiskom sovražne sosede. Kar zadeva Sirijo in Ukrajino, se morajo evropske prestolnice pripraviti na nepredvidene dogodke. V novem letu bo ključno spodbujati močno vodstvo na ravni EU za izvajanje novih pravil in nadaljnje preučevanje inovacij, ki so usklajene s skupnim pristopom in ga krepijo. To vključuje osredotočanje prizadevanj na oblikovanje odpornih partnerstev s prednostnimi državami in preprečevanje preusmerjanja virov v politične trike.

Camille Le Coz je pomočnica direktorja na Inštitutu za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe), raziskovalnem inštitutu s sedežem v Bruslju, ki si prizadeva za učinkovitejše upravljanje priseljevanja, vključevanja priseljencev in azilnih sistemov ter pozitivne rezultate za nove priseljence, družine priseljenskega porekla in skupnosti, ki jih sprejemajo.

V tej številki:

• Podpora podjetjem socialnega gospodarstva v skladu s pravili o državni pomoči (Guiseppe Guerini)
• Projekcija beloruskega filma „Pod sivim nebom“ v EESO – intervju z režiserko Maro Tamkovič
• Izvajanje novega pakta o migracijah in azilu utegne biti preizkušnja za evropski projekt (Camille Le Coz, MPI Europe)
• Grobovi brez imen na zunanjih mejah Evrope (Barbara Matejčić)

• Sirski begunci:

  - pristop EU k vračanju Sircev bi lahko pomenil prelomnico v njeni migracijski politiki (Alberto-Horst Neidhardt, EPC)

  - zaradi nestabilnih razmer države EU ne smejo siliti sirskih beguncev k vrnitvi v domovino (Jean-Nicolas Beuze, UNHCR)

Almir Hoxhaj, albanski priseljenec v Grčiji, poleg maternega jezika govori tudi grško. Po več kot 30 letih v Grčiji se počuti njen del, vendar se ni bilo enostavno prilagoditi grški družbi, kjer se beseda „Albanec“ uporablja tudi kot žaljivka. To je njegova zgodba.

Rodil sem se v majhni vasi v okrožju Avlonas, kjer sem živel do 12. leta. Moja družina se je nato preselila v Tirano, vendar sem leta 1997 sprejel težko odločitev, da si poiščem boljšo prihodnost v Grčiji. V tistih letih po odprtju meja je bilo običajno, da so Albanci iskali varnost v Grčiji, saj naj bi bilo prek kopenskih meja lažje potovati. Mejo sem prečkal peš osemnajstkrat. Morja me je bilo strah. Spominjam se svoje zadnje petdnevne poti proti Veroii, ko sem bil kljub neprestanemu dežju izredno žejen. Ko sem končno imel v rokah polen kozarec vode, to ni bilo dovolj, da bi me odžejalo. Tako se je začelo moje življenje v Grčiji. S polnim kozarcem vode v roki.

Prvi stik z državo sem imel, ko sem bil star 15 let in sem s prijatelji prvič na skrivaj prečkal mejo. Niti na pamet mi ni prišlo, da smo počeli nekaj nezakonitega. Če bi lahko poletel v Grčijo, bi to storil. Grčija, njen jezik, mitologija in zgodovina so me še posebej privlačili. Poleti sem zelo trdo delal, da bi lahko podpiral svojo družino. Moja dokončna selitev v Grčijo je bila polna izzivov: pravna negotovost, rasizem in problemi pri integraciji. Natančno se še spominjam nekega incidenta na začetku. V državi sem bil nezakonito, nisem imel zavarovanja in nisem poznal jezika, ko se mi je zlomil zob. Preostalo mi ni nič drugega, kot da si zob izpulim sam. Pred ogledalom sem si ga izvlekel z nekimi kleščami, ki sem jih uporabljal pri delu. Moja usta so bila polna krvi.

Prilagajanje na grško družbo ni bilo enostavno. Kot migrant prve generacije sem se počutil kot tujec, kot če bi imel ves čas kri v ustih. V državi sem bil nezakonito, zato sem se bal iti na sprehod ali na kavo. Povsod in v številnih oblikah sem doživljal rasizem. Enkrat je nek oče svojemu majhnemu otroku grozil, da bo poiskal Albanca, ki ga bo pojedel, če ne bo tiho. Vstop mi je bil zavrnjen v kavarne, klube in druge prostore, kjer je takrat ponekod celo viselo sporočilo „Vstop Albancem prepovedan“. Klicali so nas umazanci, ker smo bili druge vere. Odnosi med Grki in Albanci so zdaj boljši, čeprav še vedno obstajajo stereotipi. Beseda „Albanec“ se v Grčiji uporablja tudi kot žaljivka Kljub temu da rasizma zdaj ni več toliko, je še vedno prisoten. Časi se spreminjajo, vendar rasizem še vedno obstaja, finančne težave in pomanjkanje izobrazbe pa ga le še povečujejo.

Predsodki in diskriminacija so globoko zakoreninjeni in so pogosto povod za skrajne politične in družbene vzorce, ki se širijo in sežejo celo do Evropskega parlamenta. To je žalostno in ostaja realnost, četudi so se razmere izboljšale. Vendarle obstaja upanje za mlajše generacije. Naši otroci bodo imeli boljše možnosti, da bodo v celoti sprejeti. To velja tudi za mojo 12-letno hčer.

Danes, ko imam gradbeno podjetje, se spominjam preteklosti z mešanimi občutki. Težave pri vključevanju in nesprejemanje, ki sem ga doživljal, so bili vsakodnevna realnost. Kljub temu sem ob teh izzivih začel bolj razumevati življenje in pomen integracije.

Albanija bo vedno ostala del mene. Dobro se še spominjam let, ko je tam vladal komunistični režim. To je bil čas paranoje, strahu, negotovosti in skrajne revščine. Padec režima je prinesel olajšanje, pa tudi nove težave, kot sta brezposelnost in kriminal. Te izkušnje so me oblikovale. Naučile so me, da cenim stabilnost in svobodo, ki sem jo našel v Grčiji.

Osebno se počutim povezan z Grčijo. Čeprav je moje srce v moji vasi v Albaniji, je moje življenje tukaj. Moj grščina je tako dobra kot moj materni jezik. Zaradi svojih izkušenj, bitk in dosežkov se počutim del te države. Upam, da nas bodo Grki sčasoma v celoti sprejeli in priznali naš prispevek k družbi.

Migracija poleg priložnosti prinaša tudi veliko izzivov in kot albanski migrant v Grčiji se jim ni bilo mogoče izogniti. Moja zgodba je polna izzivov, prilagajanja in upanja.

V prihodnjih letih vidim svoje življenje v Grčiji, ki je moj dom, in Albaniji kot enakopravni članici Evropske unije. To je zdaj domovina vseh nas.

Almir Hoxhaj je star 47 let. Živi in dela v Tripoliju, majhnem mestu na grškem polotoku Peloponez. Ima 12-letno hčer. Njegovo najljubše mesto je Berlin. Tekoče govori in piše grško ter je v grščino prevedel knjigo „Saga zvezd ob zori“ albanskega avtorja Rudija Erebare. Za delo, ki opisuje tragedijo albanskega naroda v 20. stoletju, je Erebara leta 2017 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Čeprav se zgodba odvija v prejšnjem stoletju, je bistvo totalitarizma, fašizma in neracionalizma danes žal še vedno prisotno v bolj „sodobnih“ oblikah.