Nuklearna medicina vsako leto več kot desetim milijonom pacientov v Evropi pomaga pri diagnosticiranju in zdravljenju bolezni, kot je rak, pa tudi bolezni srca in ožilja ter nevrovaskularnih bolezni.
Nuklearna medicina vsako leto več kot desetim milijonom pacientov v Evropi pomaga pri diagnosticiranju in zdravljenju bolezni, kot je rak, pa tudi bolezni srca in ožilja ter nevrovaskularnih bolezni.
Radiološke in jedrske tehnologije, pri katerih se uporabljajo radioaktivni izotopi, so bistvene v boju proti raku v vseh fazah oskrbe, pri zgodnjem odkrivanju, diagnosticiranju, zdravljenju in paliativni oskrbi.
Predvsem zaradi znanstvenih prebojev je število bolnikov, ki imajo koristi od nuklearne medicine, vse večje. Evropski raziskovalci in podjetja so razvili nekatere najnovejše oblike zdravljenja raka z radioligandno terapijo, npr. tarčno zdravljenje tumorjev in razširjenih metastaz pri endokrinem raku in raku prostate s farmacevtskimi izdelki. Lutecij-177 je na primer zelo obetaven radioaktivni izotop za zdravljenje raka prostate, zaradi katerega v Evropi vsako leto umre 90 000 ljudi. V primerjavi s tradicionalnimi načini zdravljenja se s sodobno radionuklidno terapijo omogoča dobro tarčno zdravljenje rakavih celic, kar je pogosto manj škodljivo za telo. Več deset tisoč bolnikov potrebuje tarčno radionuklidno terapijo, ki je pogosto edina možnost zdravljenja.
Vendar je oskrbovalna veriga v nuklearni medicini zelo zapletena, preden doseže pacienta. Zajema oskrbo z izvornimi materiali ter njihovo skladiščenje, obsevanje, predelavo, logistiko in uporabo. Ko so radioaktivni izotopi proizvedeni, jih je treba predelati, odpremiti in uporabiti v razmeroma kratkem času, nekatere na isti dan, druge v manj kot nekaj dneh, odvisno od njihove razpolovne dobe. Imajo zelo kratko življenjsko dobo in hitro razpadejo.
Presenetljivo je, da se te značilnosti ne upoštevajo pri čezmejnem prevozu in v carinskih postopkih. Zaradi številnih ovir v čezmejnem prevozu se lahko zgodi, da bodo prednostno obravnavane kozice namesto radioaktivnih izotopov, ki rešujejo življenja.
Zato EESO v mnenju o oskrbi z medicinskimi radioaktivnimi izotopi poziva k boljšemu sodelovanju med državami članicami za odpravo regulativnih ovir. V njem obravnava vse faze oskrbovalne verige z radioaktivnimi izotopi v Evropi ter opredeljuje ovire pri čezmejni oskrbi in odvisnost od tretjih držav. Predlaga tudi rešitve za pomanjkljivo infrastrukturo v Evropi in zadovoljitev potreb po usklajenih raziskavah in razvoju.
EESO se v priporočilih, predstavljenih v mnenju, strinja s sklepi, sprejetimi na aprilskem vrhu voditeljev držav EU, v katerih je bilo poudarjeno, da je treba zmanjšati strateško odvisnost Evrope v občutljivih sektorjih, kot so zdravstvo in kritične tehnologije. V skladu s poročilom Enrica Lette je bilo poudarjeno tudi, da se je treba osredotočiti na čezmejno opravljanje storitev in čezmejni pretok blaga, vključno z osnovnim blagom, kot so zdravila.
Evropa mora spodbujati proizvodnjo, da bi zagotovila večjo strateško avtonomijo pri oskrbi z radioaktivnimi izotopi. Čeprav je vodilna v svetu pri oskrbi z medicinskimi radioaktivnimi izotopi, je pri oskrbi z visoko koncentriranim nizko obogatenim kovinskim uranom in oskrbi z nekaterimi obogatenimi izotopi za cilje pri proizvodnji radioaktivnih izotopov močno odvisna od ZDA in Rusije.
EU je še vedno zelo odvisna od oskrbe s cilji stabilnih izotopov, ki omogočajo proizvodnjo nekaterih radioaktivnih izotopov za sodobne ali razvijajoče se molekularne radioterapije, kot je iterbij-176, ki se uporablja za proizvodnjo lutecija-177.
To je resničen izziv za oskrbovalno verigo s tem posebnim radioaktivnim izotopom, saj naj bi se svetovno povpraševanje po njem po pričakovanjih v prihodnjih letih potrojilo.
Oskrbovalna veriga je odvisna tudi od sistema proizvodnje, v reaktorjih ali pospeševalnikih, njihove predelave in dostave v bolnišnice. Za zagotovitev enakega dostopa do zdravljenja morajo države članice, zlasti raziskovalni centri in bolnišnice, tesneje sodelovati. Dejansko dostop do radioterapije ni enak v vseh državah članicah, zlasti v razvojni in pilotni fazi. Treba je omogočiti hitrejši dostop do raziskovalnih zdravil ali sočutno uporabo zdravil ter olajšati dostop majhnim bolnišnicam, ki morda nimajo dovolj strokovnega znanja in infrastrukture. Za nekatere paciente je dostop lahko ključnega pomena.
Evropsko financiranje raziskav, razvoja in inovacij v nuklearni medicini, zlasti v programih Obzorje in Euratom, je ključnega pomena pri odzivanju na potrebe pacientov. Evropa potrebuje strateške projekte skupnega interesa na tem področju v okviru prihodnjega večletnega finančnega okvira EU. V povezavi z evropskim načrtom za boj proti raku sta dragocena projekta strategija Evropske komisije Samira in njena pobuda za evropsko „radioizotopsko dolino“ (ERVI). Evropska komisija mora to nadgraditi in nuklearno medicino v večji meri vključiti v evropski načrt za boj proti raku in v misijo za boj proti raku v okviru programa Obzorje Evropa.
Države članice bi morale financirati tudi politike javnega zdravja s poudarkom na uporabi radioloških in jedrskih tehnologij v medicini. S tem bomo dali industriji močno sporočilo ter omogočili razvoj in rast raziskav in inovacij ter industrijske infrastrukture v Evropi. V sektor bomo pritegnili tudi več ljudi.
Skratka, oskrbo z radioaktivnimi izotopi v Evropi bomo izboljšali in naraščajoče povpraševanje pacientov zadovoljili le, če bomo sprejeli drzne politične odločitve.
Čeprav je Evropa vodilna na svetu pri oskrbi z medicinskimi radioaktivnimi izotopi, je pri ključnih osnovnih materialih in specifičnih dejavnostih predelave močno odvisna od tretjih držav. To lahko povzroči motnje v dobavnih verigah in mnogim Evropejcem onemogoči dostop do življenjsko pomembne diagnoze ter zdravljenja. Da bi zaustavili ta trend in pokrili vse večje povpraševanje pacientov, po besedah Alene Mastantuono, poročevalke EESO za mnenje na to temo, potrebujemo javne in zasebne naložbe v raziskave in razvoj ter v infrastrukturo za novo proizvodnjo, pa tudi trdno ureditev in pogumne politične odločitve.
Čeprav je Evropa vodilna na svetu pri oskrbi z medicinskimi radioaktivnimi izotopi, je pri ključnih osnovnih materialih in specifičnih dejavnostih predelave močno odvisna od tretjih držav. To lahko povzroči motnje v dobavnih verigah in mnogim Evropejcem onemogoči dostop do življenjsko pomembne diagnoze ter zdravljenja. Da bi zaustavili ta trend in pokrili vse večje povpraševanje pacientov, po besedah Alene Mastantuono, poročevalke EESO za mnenje na to temo, potrebujemo javne in zasebne naložbe v raziskave in razvoj ter v infrastrukturo za novo proizvodnjo, pa tudi trdno ureditev in pogumne politične odločitve.
V zadnjem članku naše kolumne Grem volit. Pa ti? vodja zagovorništva in kampanj pri Evropski zvezi slepih Antoine Fobes piše o zahtevah svoje organizacije, da bi bile volitve bolje dostopne. Kljub prizadevanjem invalidskih organizacij, EESO in Evropskega parlamenta evropske volitve spet zamujajo priložnost, da bi postale zgled.
V zadnjem članku naše kolumne Grem volit. Pa ti? vodja zagovorništva in kampanj pri Evropski zvezi slepih Antoine Fobes piše o zahtevah svoje organizacije, da bi bile volitve bolje dostopne. Kljub prizadevanjem invalidskih organizacij, EESO in Evropskega parlamenta evropske volitve spet zamujajo priložnost, da bi postale zgled.
Severna Makedonija je v svojih prizadevanjih za pristop k EU na kritičnem razpotju. Njeno pot so zaznamovali nazadovanje in zamude zaradi nerešenih dvostranskih sporov in upadanja javne podpore. Kljub tem oviram si država zaradi obetov gospodarske blaginje in regionalne stabilnosti še vedno želi članstva v EU.
Severna Makedonija je v svojih prizadevanjih za pristop k EU na kritičnem razpotju. Njeno pot so zaznamovali nazadovanje in zamude zaradi nerešenih dvostranskih sporov in upadanja javne podpore. Kljub tem oviram si država zaradi obetov gospodarske blaginje in regionalne stabilnosti še vedno želi članstvo v EU.
Raziskave javnega mnenja kažejo zaskrbljujoč trend, saj se je podpora članstvu v EU v zadnjih letih zmanjšala. To odraža splošno nezadovoljstvo zaradi počasnega napredka in občutka premajhne zavezanosti držav članic EU.
Pot države do pristopa k EU so zaznamovala številna zapletena vprašanja, ki segajo preko meja Severne Makedonije. Kriza demokracije in politična nestabilnost v regiji in med državami članicami EU skupaj s porastom desničarskega nacionalizma predstavljata velik izziv za proces vključevanja. Vendar je kljub tem izzivom prostor za optimizem in prenovo, saj mnogi vidijo vključevanje v EU kot pot do prihodnje blaginje in boljšega življenjskega standarda. Prav tako je obetavno, da je država svojo zakonodajo že precej dobro uskladila z zakonodajo EU.
V prihodnje si mora Severna Makedonija prednostno prizadevati za napredek pri reformah in pogajalskih poglavjih na kritičnih področjih, kot so pravna država, pravosodje, demokracija in boljša javna uprava. Viden napredek na teh področjih, ki ga spodbuja proces pristopa k EU, bi prav tako okrepil javno podporo EU. Zavezanost demokratičnim vrednotam, regionalnemu sodelovanju in prizadevanju za skupno evropsko usodo bo ključnega pomena, ko se bo država prebijala po svoji zahtevni pristopni poti.
Država bi morala pokazati politično zrelost in izvesti potrebne reforme, EU pa mora prebivalcem Severne Makedonije pokazati, da je pristopni proces pravičen, da temelji na dosežkih in napreduje. Pokazati je treba politično voljo za napredek pri pristopu, kot se je pokazala v zvezi z Ukrajino. Napredek je treba nagraditi in sprejeti ukrepe za zagotovitev ustreznih zmogljivosti na obeh straneh za vodenje procesa.
Nenazadnje bi moralo biti jasno, da za pridružitev Severne Makedonije ali celotne regije EU ni boljše alternative, ki bi koristila vsem. Severna Makedonija je sicer majhna, vendar bi njena bogata kulturna dediščina, strateška lega in zavezanost demokratičnim vrednotam prinesle regionalno stabilnost in priložnosti za gospodarsko rast ter okrepile raznolikost in kohezijo EU.
Dobrodošli v podkastu Pogled s terena Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESC). Tokrat se bomo posvetili kompleksnosti gospodarskega upravljanja in izzivom, s katerimi se sooča evropsko gospodarsko okolje. Izvedeli boste, kakšna je stopnja soglasja o gospodarskem upravljanju med državami EU in se seznanili s težkimi odločitvami, ki jih bo morala Evropa sprejeti pri prilagajanju gospodarstva zahtevam 21. stoletja.
Dobrodošli v podkastu Pogled s terena Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESC). Tokrat se bomo posvetili kompleksnosti gospodarskega upravljanja in izzivom, s katerimi se sooča evropsko gospodarsko okolje. Izvedeli boste, kakšna je stopnja soglasja o gospodarskem upravljanju med državami EU in se seznanili s težkimi odločitvami, ki jih bo morala Evropa sprejeti pri prilagajanju gospodarstva zahtevam 21. stoletja.
Z nami so tokrat Luca Jahier, nekdanji predsednik EESO in sedanji predsednik skupine EESO za evropski semester, Margarida Marques, poslanka EP iz Naprednega zavezništva socialistov in demokratov, Maria Demertzis, višja sodelavka inštituta Bruegel, in Maria Tadeo, dopisnica iz Bruslja. (tk)
EESO je na svojem že tradicionalnem dnevu odprtih vrat v soboto, 4. maja 2024, sprejemal obiskovalce, jih seznanjal s svojo vlogo v primerjavi z drugimi evropskimi institucijami in jih spodbujal k udeležbi na prihodnjih evropskih volitvah.
EESO je na svojem že tradicionalnem dnevu odprtih vrat v soboto, 4. maja 2024, sprejemal obiskovalce, jih seznanjal s svojo vlogo v primerjavi z drugimi evropskimi institucijami in jih spodbujal k udeležbi na prihodnjih evropskih volitvah.
Na svojem sedežu v stavbi Jacques Delors v Bruslju je na ta dan organiziral vrsto dejavnosti. Obiskovalci so si lahko ogledali prostore in spoznali, kaj lahko EESO stori zanje, se seznanili z njegovo vlogo v postopku odločanja EU ter si s člani EESO izmenjali interese in skrbi.
Lahko so spoznali tudi delo članov EESO v njihovih domovinah in v živo sodelovali pri raznih dejavnostih, kot so interaktivne igre in kviz o EU, ter si ogledali poslikavo obraza otrok.
Zjutraj je v Odbor poleg tega prispela skupina članov EESO in zaposlenih, ki so prekolesarili več sto kilometrov po Franciji in Belgiji, da bi ozaveščali o pomenu evropskih volitev.
Pod vodstvom člana EESO Bruna Choixa iz skupine delodajalcev so v štirih dneh in po približno 500 kilometrih pripotovali iz Caena v Franciji v Bruselj. Na zadnjem delu poti od Waterlooja do sedeža EESO v Bruslju so se jim pridružili še drugi člani EESO in zaposleni. (mp)
Strokovna skupina EESO za zunanje odnose (REX) je organizirala drugo kampanjo in konferenco o boju proti dezinformacijam v okviru splošnega projekta o dezinformacijah, ki naj bi se izvajal s pomočjo civilne družbe.
Strokovna skupina EESO za zunanje odnose (REX) je organizirala drugo kampanjo in konferenco o boju proti dezinformacijam v okviru splošnega projekta o dezinformacijah, ki naj bi se izvajal s pomočjo civilne družbe.
Po uspešni kampanji v Bolgariji je tokratni dogodek 18. aprila potekal v Moldaviji. Država je nedavno okrepila svoje zmogljivosti na področju strateškega komuniciranja in dialoga z ustanovitvijo dveh posebnih organov: Centra za strateško komuniciranje in boj proti dezinformacijam in Centra za civilne pobude za narodne manjšine.
Konferenca je potekala v sodelovanju z moldavsko državno univerzo v Kišinjevu.
Predsednik EESO Oliver Röpke je na konferenci poudaril pomen spodbujanja dialoga in vključevanja vseh državljanov iz različnih okolij in skupnosti v boj proti tujemu vmešavanju in dezinformacijam.
Dezinformacije se običajno širijo med prebivalstvom, in sicer pogosto horizontalno, kar pomeni, da najboljši način za reševanje problema ni pristop od zgoraj navzdol, temveč z vključitvijo in neposrednim sodelovanjem državljanov. Pri tem ima lahko organizirana civilna družba ključno vlogo, saj dezinformacije uničujejo strukturo naše družbe.
Ana Revenco, direktorica Centra za strateško komuniciranje in boj proti dezinformacijam ter ena glavnih govornikov na konferenci, je poudarila, da se državljani sami ne morejo boriti proti dezinformacijam, center pa bi lahko izboljšal svoja zmogljivosti za dolgoročni boj proti strupenim dezinformacijam.
„Odprava dezinformacij ni realen cilj. Naša skupna prizadevanja bodo usmerjena v razkrivanje in preprečevanje lažnih novic ter ublažitev zlonamernih posledic, ki jih imajo na našo družbo,“ je dodala.
Mihai Peicov, vodja Centra za civilne pobude za narodne manjšine, je dejal, da je ustanovitev tega centra s strani vlade pomemben korak k vključevanju vseh v družbo. Dodal je, da so za manjšine potrebne nove izobraževalne politike.
Na konferenci sta bila poudarjena vloga izobraževanja in osredotočenost na mlade, saj je veliko informacij prišlo iz vrst najmlajših, študentov in novinarjev, ki so se udeležili konference.
Video poročilo o konferenci si lahko ogledate tukaj.
Po 20 letih v „čakalnici“ za pristop k EU se je v Severni Makedoniji zmanjšala podpora javnosti za članstvo v EU. Kljub počasnemu napredku, nazadovanju in zamudam (Severni Makedoniji je bil decembra 2005 podeljen status kandidatke, šele 15 let zatem pa so se začela pristopna pogajanja, kar je najdaljši čas čakanja v zgodovini EU), pa obljuba gospodarske blaginje in regionalne stabilnosti še naprej vodi državo v njeni želji, da se pridruži bloku. Tudi EU mora pokazati pripravljenost za napredovanje pristopnega procesa in nagraditi napredek, meni naša posebna gostja Biljana Spasovska, izvršna direktorica Mreže za razvoj balkanske civilne družbe in „članica države kandidatke“ iz Severne Makedonije v EESO.
Po 20 letih v „čakalnici“ za pristop k EU se je v Severni Makedoniji zmanjšala podpora javnosti za članstvo v EU. Kljub počasnemu napredku, nazadovanju in zamudam (Severni Makedoniji je bil decembra 2005 podeljen status kandidatke, šele 15 let zatem pa so se začela pristopna pogajanja, kar je najdaljši čas čakanja v zgodovini EU), pa obljuba gospodarske blaginje in regionalne stabilnosti še naprej vodi državo v njeni želji, da se pridruži bloku. Tudi EU mora pokazati pripravljenost za napredovanje pristopnega procesa in nagraditi napredek, meni naša posebna gostja Biljana Spasovska, izvršna direktorica Mreže za razvoj balkanske civilne družbe in „članica države kandidatke“ iz Severne Makedonije v EESO.
Biljana Spasovska je izvršna direktorica Mreže za razvoj balkanske civilne družbe (BCSDN), regionalne mreže organizacij civilne družbe, ki sodelujejo pri krepitvi vloge civilne družbe na Balkanu in njenega razvoja. Je tudi sopredsednica Partnerstva organizacij civilne družbe za razvojno učinkovitost, članica partnerstva Svetovni standard za odgovornost organizacij civilne družbe in „članica države kandidatke“ v EESO.
Biljana ima več kot deset let izkušenj z vodenjem politik in zagovorniškimi prizadevanji za krepitev vloge civilne družbe na Balkanu in njenega glasu v nacionalnih političnih procesih in političnih procesih v EU. Vodila je več regionalnih, evropskih in svetovnih skupnih projektov, namenjenih spodbujanju boljšega okolja za civilno družbo, verodostojnejše širitvene politike EU, večje odgovornosti civilne družbe in učinkovitejšega razvojnega sodelovanja, ter prispevala k njim.
Ima magisterij iz interdisciplinarnih študij na Univerzi v Bologni in pripravlja doktorat s področja globalizacije in demokracije.
Na konferenci z več kot 1000 udeleženci in 150 govorniki, ki so se zbrali v kongresnem centru Square v Bruslju, so bile na podlagi najnovejših znanstvenih ugotovitev predstavljene učinkovite krožne rešitve, EESO pa je prisotne seznanjal z uspehom platforme.
Cillian Lohan, član EESO in soustanovitelj platforme, je to označil za „mrežo vseh mrež“, saj povezuje oblikovalce politik in civilno družbo za napredek na področju krožnega gospodarstva. Anders Ladefoged, član usmerjevalne skupine za platformo, je poudaril, da je platforma mesto za sodelovanje in učenje, zato ima veliko vlogo pri razpravah o napredku in pomanjkljivostih Evrope na tem področju. Maria Nikolopoulou, članica EESO, je povedala, da je platforma vse bolj interaktivna in da s pobudami, kot so #EUCircularTalks – pogovori EU o krožnosti – spodbuja dialog.
Na sklepni seji konference je Jutta Urpilainen, komisarka za mednarodna partnerstva, napovedala dve pobudi za podporo svetovnemu prehodu na krožno gospodarstvo: center EU za vire za krožno gospodarstvo (EU Circular Economy Resource Centre), za katerega bo Evropska komisija namenila 15 milijonov EU, in program za prehod na krožno gospodarstvo v vzhodni in južni Afriki (SWITCH to Circular Economy in East and Southern Africa), h kateremu bo v petih letih prispevala 40 milijonov EUR. Deležniki evropske platforme so pozvali k podpori obeh pobud.
Evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo sta leta 2017 skupaj ustanovila EESO in Evropska komisija. Njene naloge so spodbujati dialog, seznanjati s primeri dobre prakse in posredovati informacije o krožnem gospodarstvu, da bi se ta vizija uresničila v praksi. EESO se aktivno zavzema za krožnost in je že leta 2015 podprl akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo. Platforma je mesto za skupna prizadevanja za to, da bi vse deležnike pritegnili k uresničevanju vizije o krožnem gospodarstvu in tako z dialogom in sodelovanjem pospešili prehod.
Jarosław Pietras, nekdanji namestnik glavnega pogajalca za pristop Poljske k Evropski uniji, razmišlja o vplivu širitve, ki je potekala pred 20 leti, ter o gospodarskih in drugih koristih, ki jih niso bile deležne le Poljska in druge na nove pridružene države, temveč tudi EU kot celota. Odločitev o širitvi leta 2004 je bila dokaz zavezanosti Evropske unije enotnosti, raznolikosti in solidarnosti. Danes je mogoče iz tega procesa še vedno črpati dragocene izkušnje za vsa prihodnja predpristopna pogajanja.
Jarosław Pietras, nekdanji namestnik glavnega pogajalca za pristop Poljske k Evropski uniji, razmišlja o vplivu širitve, ki je potekala pred 20 leti, ter o gospodarskih in drugih koristih, ki jih niso bile deležne le Poljska in druge na nove pridružene države, temveč tudi EU kot celota. Odločitev o širitvi leta 2004 je bila dokaz zavezanosti Evropske unije enotnosti, raznolikosti in solidarnosti. Danes je mogoče iz tega procesa še vedno črpati dragocene izkušnje za vsa prihodnja predpristopna pogajanja.
Po 20 letih je povsem jasno, da sprejem večine srednjeevropskih držav, skupaj z Malto in Ciprom, v EU ni bila le „velika širitev“, temveč zgodovinski mejnik za celotno Evropsko unijo. Učinek je bil ogromen, zlasti na gospodarsko okolje na novo pridruženih držav.
Širitev je znatno povišala življenjski standard v srednjeevropskih državah. V teh osmih državah – Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija – sta se pariteta kupne moči in BDP na prebivalca skupno izredno povečala in presegla tisto, kar bi bilo mogoče doseči, če bi države ostale zunaj EU. Statistični podatki se vedno nanašajo na povprečje oprijemljivih koristi, ki jih prinaša integracija. Opozoriti je treba, da so vse države zabeležile znatne dosežke, četudi ti niso bili enakomerno porazdeljeni, saj je v nekaterih državah prišlo do večjih izboljšav kot v drugih. Litva in Poljska sta na primer državi, ki sta imeli največje koristi od članstva v EU, Estonija in Slovenija pa sta dosegli manjši napredek, saj sta se soočali z izzivi, zlasti zaradi posledic finančne krize leta 2008.
Pristop k Evropski uniji je prinesel novo obdobje gospodarske blaginje za Poljsko in druge srednjeevropske države. Zlasti Poljska izstopa kot zgodba o uspehu s svojim razvojem po pristopu. Država je doživela gospodarsko rast brez primere, njen BDP pa se je med letoma 2004 in 2022 podvojil. Podobno se je BDP na prebivalca znatno povečal v drugih državah članicah v regiji, četudi v različnih stopnjah. Slovaška in Litva sta na primer zabeležili pohvale vreden napredek, ki je dodatno zmanjšal njuno razvojno vrzel v primerjavi z Zahodno Evropo. Statistični podatki iz tega obdobja kažejo na odpornost in dinamiko, saj sta ti državi izkoristili članstvo v EU, da sta spodbudili gospodarsko rast in okrepili svojo konkurenčnost na svetovni ravni. Ta izjemen dosežek kaže na preobrazbeni učinek, ki ga je imelo povezovanje EU na gospodarstva vseh novih držav članic. To se je zgodilo kljub posledicam finančne krize, med katero so nove članice EU dosegle višjo stopnjo rasti, kot je bilo pričakovano.
Obdobje po širitvi leta 2004 ni bilo brez izzivov. Svetovna finančna kriza leta 2008 je povzročila pretrese v evropskem gospodarstvu in preskusila odpornost starih in novih držav članic. Kljub njenim negativnim učinkom so nove članice EU pokazale izjemno odpornost in presegle prvotne napovedi rasti. Njihova sposobnost premagovanja šoka in ohranjanja pozitivnih stopenj rasti je bila dokaz moči njihovih gospodarstev in koristi povezovanja v EU. Kriza je sicer prinesla velike izzive, vendar je bila za te države tudi priložnost, da v celoti izkoristijo tesne vezi z evropskim gospodarstvom. To je bil tudi preizkus zavezanosti novih držav članic evropskim vrednotam in solidarnosti v težavnih časih.
V celotnem pogajalskem procesu je poljska civilna družba postala močna gonilna sila za spremembe in napredek. Organizacije civilne družbe, lokalna gibanja in zagovorniške skupine so imeli ključno vlogo pri spodbujanju vključevanja v EU in ohranjanju demokratičnih vrednot v državi. Njihova neutrudna prizadevanja za ozaveščanje, mobilizacijo podpore in prevzemanje odgovornosti voditeljev so bila bistvenega pomena za oblikovanje javnega mnenja in spodbujanje pozitivnih sprememb. Poljska civilna družba je z dejavnim sodelovanjem z državljani ter spodbujanjem dialoga in preglednosti prispevala k temu, da je pogajalski proces ostal vključujoč in demokratičen ter se je odzival na potrebe ljudi. Njen prispevek je olajšal pristop Poljske k EU, hkrati pa okrepil temelje demokracije in civilne družbe v državi.
Odločitev o širitvi leta 2004 je bila dokaz zavezanosti Evropske unije enotnosti, raznolikosti in solidarnosti. S tem, ko je EU sprejela večino srednjeevropskih držav, skupaj z Malto in Ciprom, je okrepila svoj gospodarski potencial, kulturno bogastvo in geopolitični vpliv. Pristop teh držav je Uniji prinesel novo perspektivo, talente in priložnosti, s čimer je obogatil njeno raznolikost in okrepil njeno vlogo v svetu. EU je s širitvijo, ko so bile srednje- in vzhodnoevropske države vključene v njen okvir sodelovanja, okrepila svoj vpliv in stabilnost z geopolitičnega vidika. Širitev je diverzificirala njene možnosti in poglobila njeno povezovanje na institucionalni ravni ter postavila temelje za enotnejšo in odpornejšo Unijo.
Dragocene izkušnje, pridobljene v širitvi leta 2004, je treba upoštevati, zlasti v zvezi s pogajalskim procesom in predpristopnimi pripravami. Če bi se danes lotil podobnih prizadevanj, bi se zavzemal za večji poudarek na predpristopnih pogojih in podpornih mehanizmih v vseh prihodnjih pogajanjih, zlasti na področju upravljanja in pravne države. Bistveno je zagotoviti, da države kandidatke, preden se pridružijo EU, izpolnjujejo potrebna merila in standarde, da se zaščiti celovitost Unije in ohranijo njene vrednote. Hkrati je nudenje ustrezne podpore in pomoči državam kandidatkam med pogajalskim procesom ključnega pomena za njihovo uspešno vključevanje in dolgoročno stabilnost v EU.
V središču pogajalskega procesa ob širitvi EU leta 2004 je bila skupna zaveza spodbujanju stabilnosti, demokracije in blaginje po vsej Evropi. Pogajanja je vodila želja po krepitvi vezi sodelovanja in solidarnosti med evropskimi narodi, saj so države kandidatke in stare članice EU prepoznale vzajemne koristi širitve. Čeprav so bila pogajanja zapletena in zahtevna, jih je navsezadnje vodila skupna vizija združene in uspešne Evrope, v kateri bi lahko vse države v okviru Unije skupaj uspevale.
Ko države kandidatke za članstvo v EU v letu 2024 stopajo po poti do pristopa, je treba upoštevati več ključnih vidikov. Kot prvič je bistveno nameniti poudarek reformam, ki so usklajene s standardi in vrednotami EU, kar bo vodilo v uspešno povezovanje in dolgoročno stabilnost v Uniji. To vključuje krepitev demokratičnih institucij, spodbujanje pravne države ter varovanje temeljnih pravic in svoboščin. Nadalje je za nemoten pristop k Uniji ključnega pomena proaktivno sodelovanje z obstoječimi članicami EU za krepitev zaupanja in podpore. Države kandidatke si lahko s tem, ko pokažejo resnično zavezanost evropskim vrednotam in sodelovanju, utrejo pot svetlejši prihodnosti v Evropski uniji.
Jaroslaw Pietras je gostujoči sodelavec v centru za evropske študije Wilfried Martens v Bruslju in gostujoči profesor na Evropski akademiji v Bruggeju.
Deloval je v skupini, ki se je pogajala o pristopu Poljske k EU, in sicer od leta 1998, ko so se začela pogajanja, do leta 2004, ko se je Poljska pridružila Uniji. V letih od 1990 do 2006 je bil v rodni Poljski državni sekretar na ministrstvu za finance, državni sekretar za evropske zadeve in vodja urada odbora za evropsko integracijo. Od leta 2008 do leta 2020 je delal kot generalni direktor v Svetu Evropske unije na številnih področjih politike (podnebne spremembe, okolje, promet, telekomunikacije, energetika, izobraževanje, kultura, avdiovizualno področje, mladina in šport). Ima doktorat iz ekonomije z Univerze v Varšavi in je avtor številnih publikacij o EU, trajnosti in trgovinskih vprašanjih. Bil je tudi Fulbrightov štipendist in član odbora možganskega trusta Bruegel (2008–2011).
