Lutz Ribbe: Energetska kriza in energija iz obnovljivih virov

Evropska komisija je februarja 2015 objavila sveženj o energetski uniji, tj. okvirno strategijo za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. Danih je bilo veliko dobrih predlogov in obljub, med drugim korenito zmanjšanje odvisnosti od uvoza, dosledno širjenje energije iz obnovljivih virov in uresničitev tega, da bi Evropa postala vodilna na svetu na področju obnovljivih virov energije. Poudarjeno je bilo, da bi morali biti državljani v središču politike.

Če bi si dosledno prizadevali za izvajanje teh predlogov, ne bi tako globoko zašli v krizo, s katero se soočamo danes. Države članice pa so bile očitno zadovoljne s svojimi starimi politikami: Nemčija, ki so jo premamila Putinova poceni fosilna goriva, je celo izjavila, da je širjenje obnovljivih virov energije prehitro. Slednje je bilo omejeno, kar je povzročilo pravi zlom v sektorju vetrne energije z izgubo približno 40.000 delovnih mest. Poljska si neuspešno prizadeva opustiti premog, Francija pa še naprej sanja o domnevnih koristih jedrske industrije, medtem ko je realnost bolj zaskrbljujoča, saj je bilo treba zaradi tehničnih težav in pomanjkanja hladilne vode kot posledica podnebnih sprememb več kot polovico francoskih reaktorjev izklopiti iz omrežja. Odvisnost EU od uvoza energije še nikoli ni bila tako visoka kot leta 2021, naša poraba za raziskave in razvoj na področju podnebju prijaznih tehnologij pa je v svetovnem merilu nizka.

Pri reševanju sedanjega energetskega problema ob hkratnem spopadanju s podnebnimi spremembami dejansko obstajata le dve možnosti: veliko bolj dosledno varčevanje in resnično obsežno povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Za oboje obstaja ogromen potencial. Pozitivno je, da naši domači viri vetrne in sončne energije zagotavljajo veliko cenejšo električno energijo kot (trenutno) še vedno visoko subvencionirane elektrarne na fosilna goriva in jedrske elektrarne.

V ta namen je treba zgraditi številne nove decentralizirane proizvodne strukture, prav tako pa je treba vključiti nove deležnike, ki bi morali biti temelj energetskega prehoda. Energetski prehod mora namreč sprejeti družba, kar je mogoče doseči le z vključevanjem ljudi. 90 % zelenih elektrarn v Nemčiji na primer je v lasti posameznih državljanov, kmetov, zadrug, malih in srednjih podjetij ter občinskih javnih služb, ne pa velikih energetskih podjetij. Vendar je le malo dokazov, da katera od strategij dejansko podpira sodelovanje civilne družbe, da bi povečali potencial proizvodnje in rabe decentralizirane energije za ustvarjanje delovnih mest ter zagotovili javno lastništvo energetskega prehoda in sodelovanje pri njem s spodbujanjem energije proizvajalcev-odjemalcev in energije, proizvedene v skupnosti. Za to bomo zdaj in v prihodnjih mesecih plačali grenko ceno. Žal pa tudi naše podnebje.

Lutz Ribbe, predsednik opazovalne skupine za trajnostni razvoj, član EESO