Naše družbe razjeda nevidna bolezen vsesplošne negotovosti, ko se ljudje počutijo popolnoma brezmočne in prepuščene silam, na katere nimajo vpliva, pravi univerzitetna profesorica in nagrajena avtorica Albena Azmanova, ki je imela odmeven osrednji govor med tednom civilne družbe EESO. V intervjuju za rubriko EESO info Azmanova razčleni glavne vzroke za to epidemijo, med drugim težnjo, da se daje prednost enakosti pred gospodarsko stabilnostjo.
Naše družbe razjeda nevidna bolezen vsesplošne negotovosti, ko se ljudje počutijo popolnoma brezmočne in prepuščene silam, na katere nimajo vpliva, pravi univerzitetna profesorica in nagrajena avtorica Albena Azmanova, ki je imela odmeven osrednji govor med tednom civilne družbe EESO. V intervjuju za rubriko EESO info Azmanova razčleni glavne vzroke za to epidemijo, med drugim težnjo, da se daje prednost enakosti pred gospodarsko stabilnostjo.
V svojem osrednjem govoru med tednom civilne družbe ste spregovorili o epidemiji negotovosti, ki je vzrok za krhanje političnih svoboščin. Opisali ste jo kot nevidno bolezen, ki nas vodi v obup. Ali nam lahko pojasnite, kaj mislite z izrazom „epidemija negotovosti“? Zakaj se ta pojavi?
Ljudje so vse bolj obupani, v premožnih družbah pa zaradi tega narašča število smrti, zlasti samomorov na delovnem mestu. To je najbolj boleč in zato tudi najbolj viden vrh ogromne, a nevidne ledene gore negotovosti, ki jo povzroča pomanjkanje varnosti glede naših zmožnosti preživljanja. Ne gre le za to, da so ljudje ogorčeni in da zaupanje v politične institucije upada, četudi o tem pogosto slišimo. Nezaupanje je samo po sebi lahko zdravo, saj kliče po odgovornosti. Tudi jeza je lahko nekaj produktivnega, saj lahko sproži boj za pravičnost in vodi v pomembne spremembe.
Vendar je sedanja bolezen naših družb, ki jo v svojem delu opisujem kot „vsesplošna negotovost“, drugačna. Gre za posebno pomanjkanje varnosti, in sicer akutno pomanjkanje moči, ko ljudje čutijo, da so na milost in nemilost prepuščeni silam, ki jih ne morejo obvladovati.
Kot posamezniki negotovost občutimo kot nezmožnost opravljanja osnovnih nalog v svojem življenju. Občutek tega neobvladovanja povzroča strah pred padcem, pred izgubo tega, kar imamo – zaposlitev, prihranke, sposobnost opravljanja dela in duševno zdravje. Težave torej niso toliko povezane z revščino ali neenakostjo, temveč z izkušnjo izgube ali pričakovanjem, da bo do nje prišlo, s strahom pred padcem. Tako negotovost občutijo posamezniki.
Družbe pa negotovost občutijo kot nezmožnost samostojnega upravljanja in obvladovanja problemov. Vzemimo kot primer pandemijo COVID-19. Kako so lahko naše bogate, znanstveno zelo napredne in institucionalno razvite družbe dopustile, da se je problem javnega zdravja, ki ga je povzročil ne popolnoma neznan in ne preveč smrtonosen virus, prelevil v hudo zdravstveno krizo, nato pa še gospodarsko in socialno krizo? Odgovor je, da so naše vlade skrčile javne naložbe, tudi v zdravstvo.
Obstaja še ena značilnost negotovosti. Sprožijo jo posebne politike neoliberalne kombinacije prostih trgov in odprtih gospodarstev, kjer odločitve temeljijo na dobičkonosnosti. Da bi v planetarnem boju za dobiček zagotovile nacionalno konkurenčnost ali konkurenčnost EUna svetovnem trgu, so levo- in desnosredinske elite na hitro zmanjšale varnost delovnih mest (da bi podjetjem omogočili prožnost in posledično konkurenčnost) in porabo za javne storitve. Posledica tega je, da ima vsakdo več odgovornosti, vendar manj sredstev za njihovo izvajanje. Od nas se zahteva, da z manj dosežemo več.
Kot primer, Evropska komisija poziva države, naj storijo več za socialno pravičnost, hkrati pa od njih zahteva, naj zmanjšajo porabo. To neskladje med vedno večjimi odgovornostmi in vedno manjšimi viri povzroča negotovost in dvome, da smo razmere sposobni obvladovati. To ni tista zdrava negotovost, ki nas motivira, da se podamo v svet, preučimo možnosti, prevzamemo tveganja in se na koncu dokažemo. Namesto tega prevladujejo toksičen strah, strah pred izgubo sposobnosti preživljanja in razmišljanje o temni prihodnosti.
Kaj je po vašem mnenjuvzrok za vzpon avtoritarnih voditeljev in desničarskih strank? Kako ocenjujete demokratične svoboščine in spoštovanje temeljnih vrednot EU v današnji Evropi?
Naraščanje podpore desničarskim avtoritarnim voditeljem in strankam je posledica politično ustvarjene negotovosti. Ljudje se ne počutijo varne, zato si želijo varnosti in stabilnosti. Počutijo se brez moči, zato svoje upe vlagajo v močne voditelje, ki naj bi zagotovili takojšnjo stabilnost z železovo pestjo. Ti voditelji na primer povečujejo vojaške izdatke in krepijo moč policije, kot bo to sedaj storila EU.
Plodna tla za vse to pa so zorale sredinsko usmerjene stranke, saj so zaradi neoliberalnih razlogov naredile naše družbe bolj negotove. Menim, da je levosredinska opcija še posebej odgovorna za to žalostno stanje. Čeprav se je socialna demokracija samooklicala, da se bori za pravičnost, se je osredotočila le na boj proti eni obliki nepravičnosti: neenakosti. Ljudje pa si medtem želijo ekonomske stabilnosti: možnosti, da vodijo svoje življenje in načrtujejo svojo prihodnost.
Pomislimo: lahko bi imeli popolnoma enakopravno, a zelo negotovo družbo, česar jaz ne bi poimenovala cvetoča družba. Ljudje si morda ne želijo popolne odprave neenakosti, če to pomeni, da bodo obravnavani kot poraženci, ki bodo prejemali nekaj malega pomoči v sistemu prerazporejanja sredstev, in se ob tem počutili ponižane. Ljudje nočejo biti poraženci.
V svojem govoru ste govorili tudi o „olimpijskih igrah za žrtve“. Ali lahko opišete, kaj je to in zakaj bi se morali od tega pojava oddaljiti?
V zadnjih petih desetletjih je boj proti diskriminaciji potekal v obliki politike identitete. Skupine, ki so bile v preteklosti diskriminirane, so bile obravnavane kot „zaščitene manjšine“, njihov status pa je bil povišan z ukrepi pozitivne diskriminacije, kot so ciljno usmerjene promocije in sistemi kvot. Če se to dogaja v času vsesplošne negotovosti, kjer primanjkuje dobrih delovnih mest in drugih virov, te zaščitene skupine začnejo tekmovati za omejene vire. V takšnem ozračju „biti žrtev“ postane nekakšen adut: bolj kot si žrtev, bolj lahko zahtevaš zaščito.
Po eni strani to ustvarja sovraštvo med konkurenčnimi skupinami in spodkopava solidarnost, po drugi strani pa nihče resnično ne zmaga, saj so vsi še vedno žrtve. Dejstvo, da so žrtve in da so deležne diskriminacije, je prav tisto, kar jim daje možnost za uveljavljanje zaščite. Edini zmagovalci te krute tekme za dostop do virov in posebne zaščite so elite, ki se igrajo velikodušne pokrovitelje. Rezultat tega je, da se prikrajšane skupine kot sovražniki bojujejo med seboj, njihovi pokrovitelji, politična elite, pa ob tem pridobijo moč.
Zakaj je glede na navedeno civilna družba tako pomembna za ohranjanje demokracije in državljanskih svoboščin, ki jih mnogi med nami imajo za samoumevne? Zakaj se proti zlorabam oblasti lažje bori civilna družba kot pa volivci na demokratičnih volitvah?
Ko glasujemo, smo sami. Akutno čutimo razočaranje in nezadovoljstvo zaradi negotovosti, zato s svojim volilnim lističem dajemo tem strahovom glas. Na ta način se povečuje število reakcionarnih strank na svobodnih in poštenih volitvah. Civilna družba deluje po drugačni logiki in ima poseben vir moči: skupnost. Ko smo z drugimi, združeni v skupnem cilju, nismo sami in se počutimo manj negotove in prikrajšane, saj se lahko zanesemo na podporo naših tovarišev. Ko je manj negotovosti, se strah ublaži in lahko ambiciozno razmišljamo o prihodnosti.
Albena Azmanova je profesorica političnih in družbenih ved na fakulteti City St George’s Univerze v Londonu in sourednica revije Emancipations. Njena zadnja knjiga z naslovom Capitalism on Edge (2020) je prejela številne nagrade, med drugim knjižno nagrado Michaela Harringtona, ki jo je Ameriško združenje političnih znanosti podelilo za „izredno delo, ki kaže, kako je štipendijo mogoče uporabiti v prizadevanjih za boljši svet“.
Evropska državljanska pobudaMy Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira) se zavzema za pravico vseh žensk v EU do varnega in dostopnega splava. Pobudo, ki je bila uvedena aprila 2024, usklajuje slovenski Inštitut 8. marec, zanjo pa je bilo že veliko pred rokom zbranih več kot en milijon podpisov. EESO info se je z organizatorji pogovarjal o tem, zakaj je njihova kampanja v sedanjem političnem ozračju pomembna in kje ženske vse bolj izgubljajo nadzor nad svojimi reproduktivnimi pravicami.
Evropska državljanska pobudaMy Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira) se zavzema za pravico vseh žensk v EU do varnega in dostopnega splava. Pobudo, ki je bila uvedena aprila 2024, usklajuje slovenski Inštitut 8. marec, zanjo pa je bilo že veliko pred rokom zbranih več kot en milijon podpisov. EESO info se je z organizatorji pogovarjal o tem, zakaj je njihova kampanja v sedanjem političnem ozračju pomembna in kje ženske vse bolj izgubljajo nadzor nad svojimi reproduktivnimi pravicami.
Kaj vas je spodbudilo k pobudi My Voice, My Choice in kaj je vaš končni cilj?
O kampanji za zaščito pravice do splava v Evropi smo začeli razmišljati skoraj pred tremi leti, ko so ZDA ovrgle razsodbo Roe proti Wade. Ženske v ZDA so preko noči izgubile svojo ustavno pravico in takoj nam je bilo jasno, da je treba pravico do prekinitve nosečnosti zaščiti tudi v Evropi. Na Poljskem, kjer zaradi skoraj popolne prepovedi splava ženske umirajo v bolnišnicah, so v zadnjih letih potekali največji protesti za zaščito pravice do splava. Ženskam na Malti še vedno grozi zapor, če se odločijo za splav. Giorgia Meloni je nasprotnikom splava letos dovolila, da protestirajo v klinikah za splav in nadlegujejo ženske, ki so se odločile zanj. Več kot 20 milijonov žensk v Evropi nima možnosti, da bi prekinile nosečnost.
Zato smo začeli kampanjo My Voice, My Choice. Pri pripravi predloga smo sodelovali s skupino mednarodnih pravnikov in vzpostavili smo močno mrežo organizacij iz vse Evrope.
Naš cilj je zaščititi pravico do splava na ravni EU in dostop do njega, ne le za ženske, ki morajo zdaj zaradi prepovedi splava (na primer na Malti in Poljskem) ali zaradi visoke stopnje ugovora vesti (na primer v Italiji in na Hrvaškem) odpotovati v drugo državo, temveč tudi za ženske, ki si splava ne morejo privoščiti (na primer v Nemčiji ali Avstriji).
Naša kampanja je nujna ravno zaradi sedanjega političnega ozračja. Združiti se moramo in pokazati, da večina ljudi podpira pravico do splava in zavrača omejevanje reproduktivne svobode. Večina Evropejcev je za pravico do splava, mi pa moramo to pravico braniti z združenimi močmi.
Kaj konkretno pričakujete od Evropske komisije? Kako naj ukrepa, če pa je zdravje področje, ki je v pristojnosti držav članic?
Evropski komisiji predlagamo, naj uvede finančni mehanizem za kritje stroškov splava, ki bi se mu države članice lahko prostovoljno pridružile. Deloval bi podobno kot programi za preprečevanje in zdravljenje raka.
Naš predlog je, da nikomur, ki mora iz tega razloga odpotovati v drugo državo – naj bo to zaradi strogih omejitev v domovini ali visoke stopnje ugovora vesti –, postopka ne bi bilo treba plačati iz lastnega žepa. Trenutno na tisoče žensk potuje v druge države, kjer včasih za postopek plačajo več tisoč evrov. Tega si ne more privoščiti vsak.
Prekinitev nosečnosti morda ni v pristojnosti Evropske komisije, finančni programi na področju zdravstvenega varstva pa so, in zato smo lahko našo evropsko državljansko pobudo tudi registrirali.
Zakaj ste se odločili, da si za vaš cilj prizadevate z evropsko državljansko pobudo? Kako ocenjujete možnost, da bo Komisija odgovorila pozitivno?
Naša organizacija, slovenski Inštitut 8. marec, ki usklajuje kampanjo My Voice, My Choice, ima bogate izkušnje z državljanskimi pobudami, zbiranjem podpisov in referendumi. Z mehanizmi državljanskih pobud smo v Sloveniji uspešno spremenili že 15 zakonov in zmagali na dveh državnih referendumih. Zato smo iskali podobno orodje neposredne demokracije na ravni EU in odkrili evropsko državljansko pobudo. Želeli smo doseči konkretne spremembe, ki bodo trajno vplivale na reproduktivne pravice vsakogar v Evropi, in sklenili, da začnemo zbirati podpise.
Našo kampanjo že od začetka podpirajo vse levosredinske politične skupine v Evropskem parlamentu, znani državni politiki in mnoge države članice EU, dobre povezave in odnose pa imamo tudi z evropskimi komisarji. Upamo, da bodo prisluhnili več kot 1,2 milijonu ljudi, ki podpirajo našo pobudo.
Kako ste uspeli mobilizirati ljudi iz različnih držav EU, da so podprli vašo pobudo in pomagali pri zbiranju podpisov? Kako seznanjate z njo?
Med kampanjo smo izgradili trdno mrežo z več kot 300 organizacijami in čudovito skupnost, ki jo sestavlja več kot 2000 prostovoljcev iz vse Evrope. Naši prostovoljci so zbirali podpise na ulicah evropskih mest in po vaseh. Uspelo nam je, da smo zelo prisotni na Instagramu, uporabljamo pa tudi kanale, kot so Facebook,TikTok, YouTube, BlueSky,X in druge platforme družbenih medijev.
Milijon podpisov, ki so potrebni za evropsko državljansko pobudo, ste zbrali že mesec dni pred rokom. Kakšne povratne informacije in podporo, vključno s finančno, ste prejeli doslej?
Milijon podpisov smo nabrali po devetih mesecih, decembra, in zbiranje smo zaključili pred rokom z 1,2 milijona podpisniki.
To nam je uspelo s pomočjo naše mreže in skupnosti. Poleg tega smo se med kampanjo potegovali za različna finančna sredstva, da bi jo lahko nadaljevali. Za kampanjo smo prejeli nagrado Slovenskega sociološkega društva, smo pa tudi kandidati za nagrado SozialMarie. Pridobili smo podporo vseh levosredinskih političnih skupin v Evropskem parlamentu in podporo posameznih evropskih poslancev, podpredsednika Evropskega parlamenta Nicolaeja Ștefănuțe, francoske senatorke Melanie Vogel, slovenske predsednice Nataše Pirc Musar in predsednika slovenske vlade Roberta Goloba. Kampanjo podpira tudi mnogo aktivistov in posameznikov iz različnih držav EU, na primer Luisa Neubauer iz Nemčije in Alice Coffin iz Francije.
My Voice, My Choice je pobuda, ki postaja eno največjih evropskih feminističnih gibanj. Pri njej sodeluje več kot 300 organizacij, brezštevilni podporniki in angažirani posamezniki iz vse EU, ki si skupaj prizadevajo za pravico do varnega in dostopnega splava v Evropski uniji.
