Jacques Delors, ki je umrl 27. decembra 2023, nam ostaja v spominu kot največji, najučinkovitejši, najbolj vizionarski in v prihodnost usmerjen predsednik Evropske komisije, kot eden od „očetov“ združene Evrope, kot sta bila mnogo pred njim Jean Monnet in Robert Schuman.

Pred njim predsednik Komisije ni bil kaj dosti več kot evropski birokrat, on pa je tej funkciji dal status, enakovreden funkciji voditelja države ali vlade, ki so ga nato vsi priznali. V desetih letih svojega mandata med 1985 in 1995 je tudi zaradi podpore nemškega kanclerja Helmuta Kohla in francoskega predsednika Françoisa Mitterranda močno in odločno pospešil proces evropske integracije. Predvsem ji je takoj dal zagon s ciljem, da do leta 1992 skupni trg, ki je temeljil na carinski uniji, preoblikuje v pravi enotni trg. Medtem ko je bil enotni trg še v fazi uresničevanja, je že začel svoj drugi velik projekt, monetarno unijo, hkrati pa si je prizadeval tudi za razširitev pristojnosti Skupnosti in ustanovitev Evropske unije z Maastrichtsko pogodbo.

Med drugim se je tudi prvič spoprijel z „demokratičnim deficitom“ Skupnosti ter predlagal in dosegel dodelitev več pristojnosti Evropskemu parlamentu, najprej s postopkom sodelovanja (predvidenim v Enotnem evropskem aktu), nato (po maastrichtski reformi) pa s postopkom soodločanja. Tako je Evropski parlament končno dejansko dobil vlogo sozakonodajalca v zadevah, o katerih Svet odloča s kvalificirano večino.

Pot do strateškega cilja enotnega trga se je začela z dvema dokumentoma: poročilom o stroških „ne-Evrope“, ki je pokazalo gospodarske koristi odprave preostalih notranjih regulativnih ovir, in prvo „belo knjigo“, v kateri so bili opredeljeni vsi zakonodajni ukrepi (približno 200), potrebni za odpravo teh ovir.

Delors je že od začetka nakazal, da je krepitev mehanizmov odločanja in evropskih institucij bistvena za dokončanje projekta. Zato je z Enotnim evropskim aktom predlagal prvo resnično reformo Rimskih pogodb iz leta 1957, s katerima sta bili ustanovljeni evropski skupnosti (skupni trg in Euratom), in prepričal države članice, naj ga sprejmejo (1987).

Jacques Delors je nato odigral bistveno vlogo pri novi opredelitvi finančnega okvira EU z znatnim povečanjem proračunskih sredstev na 1,2 % skupnega BDP držav članic („sveženj Delors I“ 1988-92), nato pa na 1,27 % („sveženj Delors II“ 1993-99) ter z krepim povečanjem sredstev za ekonomsko in socialno kohezijo (regionalno in strukturno politiko), kar je bilo potrebno za poenotenje notranjega trga. Še pomembnejša pa je bila sistemska sprememba proračunskega okvira EU, ki se je spremenil iz letnega v srednjeročnega (sedem let), začenši s „svežnjema Delors“.

S tem so bila odpravljena intenzivna pogajanja med državami članicami o financah, ki so vsako leto za več mesecev upočasnila delo evropskih institucij. Še en ključni element, ki ga je Delors uvedel v evropskih politikah, je socialna razsežnost (med drugim je bil uveden socialni dialog med podjetji, sindikati in evropskimi institucijami). Vendar pa je njegov socialni program, ki je predvideval tudi uskladitev instrumentov za zaščito delavcev v primeru krize in boj proti težnji k selitvam proizvodnih dejavnosti, ostal eno od njegovih nedokončanih del.

Najhujši poraz pa je doživel z drugo belo knjigo, ki se nanaša na „rast, zaposlovanje in konkurenčnost“, ki jo je začel v velikem slogu 1993 kot zadnji velik projekt svojega mandata. To je bil predlog za oživitev in okrepitev gospodarstva (s predvidenim financiranjem v višini 20 milijard EUR v 20 letih), med drugim na podlagi izdaje skupnih dolžniških instrumentov (8 milijard EUR letno), pa tudi prispevkov iz proračuna EU in posojil Evropske investicijske banke, da bi podprli izgradnjo prometne in telekomunikacijske infrastrukture ter številne druge gospodarske in socialne pobude (v bistvu predhodnik tega, kar jveč kot 20 let pozneje postal instrument NextGenerationEU kot odziv na pandemično krizo).

Načrt, ki ga je Evropski svet sprva pozdravil, so ministri EU za finance pozneje kritizirali in opustili. Desetletje Jacquesa Delorsa se je končalo s potjo navzdol in z valom odpora, obtoževali so ga pretiranih ambicij, centralističnega jakobinstva in pretirane regulacije. Kljub temu so se mnogo pozneje uresničile nekatere njegove zamisli, na primer vseevropska omrežja ali program SURE za podporo sistemom vključevanja delavcev med krizo zaradi COVID-19.

V rubriki K bistvu Sandra Parthie, članica EESO, predsednica strokovne skupine za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo ter poročevalka za mnenje o novi evropski strategiji za notranji trg, sprejeto na januarskem plenarnem zasedanju, predstavlja predloge Odbora na tem področju.

14. in 15. februar 2024

Plenarno zasedanje EESO

4.–7. marec 2024

Teden civilne družbe

27. decembra 2023 je umrl Jacques Delors, ki je bil med letoma 1985 in 1995 predsednik Evropske komisije, med letoma 1981 in 1985 pa minister za finance v vladi Françoisa Mitterranda.

Sébastien Maillard, nekdanji direktor in sedanji posebni svetovalec Inštituta Delors v Parizu ter nekdanji dopisnik EU iz Bruslja, mu je izrekel veliko priznanje.

Lorenzo Consoli, eden najbolj znanih evropskih novinarjev, je bralcem EESO info predstavil svoje spomine na predsednika Jacquesa Delorsa.

Consoli je italijanski novinar in od leta 1991 tudi evropski dopisnik, eden najbolj izkušenih strokovnjakov za evropsko politiko, ki dela za italijansko tiskovno agencijo Askanews. Med letoma 2006 in 2010 je bil predsednik mednarodnega združenja bruseljskih novinarjev (API), je tudi gostujoči profesor programa Executive Master in European Journalism and Communication na inštitutu IHECS v Bruslju. (ehp)