European Economic
and Social Committee
Premagovanje stigmatizacije v zvezi z motnjami hranjenja s pripovedovanjem zgodb
Premagovanje stigmatizacije v zvezi z motnjami hranjenja s pripovedovanjem zgodb
Več kot 55 milijonov ljudi po vsem svetu, med katerimi je veliko mladostnikov, trpi za motnjami hranjenja, kar vpliva na njihovo duševno in telesno zdravje. Zaradi stigmatizacije mnogi ne iščejo pomoči. Namen projekta Telling Stories for Good (Ozaveščanje s pripovedovanjem zgodb), ki ga vodi italijanska organizacija Animenta, je odpravljanje stereotipov, spodbujanje zgodnjega prepoznavanja in nudenje podpore. Od leta 2021 je ta organizacija v Italiji organizirala srečanja z več kot 10.000 šolarjev. Pogovarjali smo se z njeno predsednico in ustanoviteljico Auroro Caporossi.
Kaj vas je napeljalo na zamisel o projektu?
Animenta se je porodila iz potrebe, da bi dali glas ljudem, ki trpijo za motnjami hranjenja, pa tudi tistim, ki živijo v njihovi bližini. Njen namen je zagotoviti, da bi imeli ljudje ustrezen dostop do zdravljenja za motnje hranjenja, saj se lahko pozdravijo, če imajo to možnost.
Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? Ali lahko navedete kakšen primer?
„Animenta je kraj, kjer sem se počutil dobrodošel. Spoznal sem, da sem trpel za motnjo hranjenja, čeprav nisem imel prenizke telesne teže.“ To sporočilo, ki smo ga pred nekaj meseci prejeli iz naše skupnosti, nam je pokazalo, kako pomembno in smiselno je naše delo. Animenta je bila sprejeta z radovednostjo, pa tudi z upanjem, da lahko pomagamo doseči spremembe.
Kako boste s temi posebnimi sredstvi dodatno pomagali skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?
Vse več bi radi vlagali v projekte, ki jih izvajamo v šolah, da bi razširili naš vpliv. Sredstva bomo uporabili za vzpostavitev skupin za samopomoč za osebe z motnjami hranjenja. Naši projekti vključujejo tabore (Animenta Camps), ki ljudem omogočajo, da šest dni preživijo v naravi in odkrivajo svoj odnos do sebe, telesa in hrane.
Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?
Najprej poslušajte zgodbe, da boste zvedeli, kakšne so izkušnje skupnosti, ki jo naslavljate. Prosite za povratne informacije in pripravite vprašalnike, da boste razumeli, kaj skupnost potrebuje. Predvsem pa se pokažite ter spregovorite o svojem boju in spremembah, ki jih želite doseči. Hkrati se morate povezovati z drugimi, da bi ustvarili učinkovit in uspešen podporni sistem.
Ali so po vašem mnenju motnje hranjenja danes ustrezno priznane kot resne težave z duševnim zdravjem? Ali prizadeti ljudje prejemajo ustrezno podporo in kaj bi bilo treba storiti, da bi jo izboljšali?
Danes se o motnjah hranjenja več govori, tako da lahko rečemo, da je na voljo več informacij. Kljub temu so te bolezni v družbi močno stigmatizirane in prikazane zelo stereotipno. Nekateri ljudje celo še danes menijo, da so motnje hranjenja povezane s pomanjkanjem volje ali muhavostjo. Dejansko so motnje hranjenja kompleksna psihiatrična bolezen, ki jo je treba ustrezno zdraviti, kar trenutno ni vedno na voljo, ker ni dovolj centrov za zdravljenje in veliko ljudi nima dostopa do zdravljenja.