Belgijsko združenje Grootouders voor het Klimaat(Stari starši za podnebje) je leta 2021 za svojo kampanjo Onze spaarcenten voor hun toekomst(Naši prihranki za prihodnost) prejelo nagrado EESO za civilno družbo na področju podnebnih ukrepov. Kampanja je bila naslovljena na približno 2,4 milijona belgijskih starih staršev, ki so bili pozvani, naj svoje prihranke – po takratnih ocenah so znašali približno 910 milijard EUR – vložijo v bolj trajnostne projekte. EESO info se je s predstavnikom združenja pogovarjal o podnebnem in trajnostnem financiranju ter o pričakovanjih in načrtih za prihodnost.
Belgijsko združenje Grootouders voor het Klimaat(Stari starši za podnebje) je leta 2021 za svojo kampanjo Onze spaarcenten voor hun toekomst(Naši prihranki za prihodnost) prejelo nagrado EESO za civilno družbo na področju podnebnih ukrepov. Kampanja je bila naslovljena na približno 2,4 milijona belgijskih starih staršev, ki so bili pozvani, naj svoje prihranke – po takratnih ocenah so znašali približno 910 milijard EUR – vložijo v bolj trajnostne projekte. EESO info se je s predstavnikom združenja pogovarjal o podnebnem in trajnostnem financiranju ter o pričakovanjih in načrtih za prihodnost.
Ali tri leta po zaključku kampanje opažate konkretne rezultate? Kako na splošno ocenjujete stanje v Belgiji na področju podnebnega in trajnostnega financiranja? Je bil dosežen napredek? Se ljudje bolj zavedajo pomembnosti tega vprašanja?
Nagrada EESO je bila za nas pomembno priznanje in podpora. Nanjo smo se pogosto sklicevali v stikih z vlado, drugimi organizacijami in našimi sodržavljani. Pomagala nam je navezati še več stikov in nadalje razvijati našo kampanjo, tako za naše stare starše kot za mlajše generacije. Pripravili smo predstavitve, delavnice in vrsto predavanj o trajnostnem financiranju.
Ugotovili smo, da ta tema še vedno ni popolnoma jasna, čeprav je bilo v Evropi že veliko zakonodajnih prizadevanj na tem področju (taksonomija, zeleni dogovor, direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti, direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti ipd.). Zato pa podjetja in panoge zdaj izvajajo vse več pobud, na katere lahko opozarjamo. To vzbuja upanje in je resnično nujno, kot so žal znova pokazali (slabi) rezultati s konference pogodbenic COP v Bakuju.
Nedavna študija je pokazala, da so naša prizadevanja za ozaveščanje še vedno zelo nujna. Le 5–15 % vlagateljev izkoristi svojo pravico, da finančne ustanove pozove, naj upoštevajo njihove želje glede trajnostnosti. Zato moramo še naprej delovati na tem področju.
Kaj pričakujete od konference COP29? Se je boste udeležili, če ne osebno, pa tako, da boste podprli 12-letnega Ferreja in njegove stare starše? Menite, da je podnebno financiranje ključna tema v pravičnem prehodu?
Kot to pišemo, je konferenca COP29 že mimo. Že od začetka smo popolnoma – tako finančno kot z vidika komuniciranja – podprli 12-letnega Ferreja in njegove stare starše, člane združenja Grootouders voor het Klimaat, ki so odpotovali v Baku, da bi se tam slišal tudi glas otrok. Ob tej priložnosti se želimo zahvaliti vsem starim staršem in organom, ki so to omogočili.
Konferenca COP29 bi morala biti konferenca o podnebnem financiranju, saj je to dejansko ključno za pravični prehod. V Bakuju smo žal ugotovili, da je to financiranje še vedno zelo nezadostno. Naše sporočilo ostaja enako: denar je na voljo in tiste, ki ga imajo, pozivamo, naj prevzamejo odgovornost in ga uporabijo za trajnostno prihodnost naših otrok.
Katere druge projekte izvajate v okviru združenja? Že načrtujete nove?
Še naprej z upanjem zremo v prihodnost. Naslednje leto, torej leta 2025, ko mineva deset let po sprejetju Pariškega sporazuma, se bomo obrnili na mnoge stare starše v naši državi, ki so člani velikih organizacij starejših v Flandriji. Trenutno smo na sredini priprav in več deset „starih staršev za podnebje“ izobražujemo, da bodo lahko samozavestno sodelovali v pogovorih o podnebju, da bodo znali prisluhniti in pomagati.
Pripravili smo več delavnic, med drugim eno o vprašanju, kako trajnostno varčevati in vlagati, ki jih brezplačno organiziramo za vse lokalne enote organizacij starejših občanov. Zdaj opažamo veliko navdušenja. Konec novembra 2025 bomo priredili velik zaključni dogodek, ki – tako upamo – ne bo konec, temveč začetek vse večjih prizadevanj za prihodnost.
Hugo Van Dienderen je soustanovitelj in sopredsednik združenja Grootouders voor het Klimaat, ki je bilo ustanovljeno leta 2019 in je neodvisno gibanje starejših, zlasti starih mam in očetov, ki želijo prihodnjim generacijam zapustiti lepši svet.
Na posnetku: Ferre s svojimi „starimi starši za podnebje“ na konferenci COP29 v Bakuju. Ferre je imel priložnost, da mnoge ljudi seznani s svojo zaskrbljenostjo zaradi podnebne krize.
Ali lahko s trajnostnimi naložbami pomagamo rešiti svet? Finančni sektor zaradi okoljskih in socialnih izzivov doživlja izjemno preobrazbo. Dr. Brigitte Bernard-Rau z univerze v Hamburgu zato preučuje naložbe z učinkom, novo močno naložbeno strategijo, ki korenito spreminja naše dojemanje pomena kapitala in financiranja v družbi ter postavlja pod vprašaj tradicionalno pojmovanje, da morajo vlagatelji izbirati med zaslužkom in zaslugami.
Ali lahko s trajnostnimi naložbami pomagamo rešiti svet? Finančni sektor zaradi okoljskih in socialnih izzivov doživlja izjemno preobrazbo. Dr. Brigitte Bernard-Rau z univerze v Hamburgu zato preučuje naložbe z učinkom, novo močno naložbeno strategijo, ki korenito spreminja naše dojemanje pomena kapitala in financiranja v družbi ter postavlja pod vprašaj tradicionalno pojmovanje, da morajo vlagatelji izbirati med zaslužkom in zaslugami.
Piše Brigitte Bernard-Rau
V svetu, ki se sooča z doslej največjimi okoljskimi in socialnimi izzivi, od podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti do prehranske varnosti, neenakosti ter izzivov na področju blaginje in zdravstvenega varstva, tudi finančni sektor doživlja izjemno preobrazbo. Naložbe z učinkom so se pojavile kot trden pristop, ki postavlja pod vprašaj tradicionalno pojmovanje, da morajo vlagatelji izbirati med zaslužkom in zaslugami. Toda kaj točno so naložbe z učinkom in kako se razlikujejo od drugih oblik trajnostnega financiranja?
Kaj so naložbe z učinkom
Naložbe z učinkom v bistvu predstavljajo korenito spremembo razmišljanja o pomenu kapitala in financiranja v družbi. Mreža Global Impact Investing Network (GIIN) jih opredeljuje kot strategijo za naložbe, katerih namen je – poleg finančnega donosa – ustvariti pozitivne in merljive družbene in okoljske učinke. A ta navidezno enostavna opredelitev prikrije dejstvo, da je preobrazbeni potencial naložb z učinkom izredno kompleksen.
Da bi v celoti razumeli poseben pomen tovrstnih naložb za sodobno financiranje, ki temelji na materialističnem pristopu, je treba pogledati, kje je njihovo mesto v široki paleti naložbenih pristopov. Na enem koncu so tradicionalne naložbe, pri katerih sta najpomembnejša finančni donos in čim večji dobiček, družbeni ali okoljski pomisleki pa pri odločanju nimajo nobene vloge. Če se postopoma oddaljimo od tega, naletimo na vse bolj sofisticirane pristope za vključevanje dejavnikov družbene in okoljske uspešnosti, ki omogočajo celo vrsto trajnostnih finančnih naložb. Med njimi so naložbe z učinkom dokončna naložbena strategija, ki podpira pozitivne in preobrazbene spremembe tako, da finančni donos kombinira z družbenimi in okoljskimi cilji.
Kratka predstavitev naložbenih pristopov:
tradicionalne naložbe so osredotočene zgolj na finančni donos, družbeni in okoljski dejavniki niso upoštevani. Dolgo so bile steber kapitalskih trgov;
pri naložbah z vključevanjem okoljskih in socialnih meril ter meril v zvezi z upravljanjem se ta merila kot kazalniki tveganja upoštevajo pri naložbenih odločitvah, vendar niso glavno gonilo naložb;
pri trajnostnem financiranju se okoljska in socialna merila ter merila v zvezi upravljanjem upoštevajo pri odločanju o naložbah, trajnostnost pa se obravnava kot dejavnik, ki ustvarja vrednost. Podpirajo se naložbe, ki obravnavajo izzive, povezane s trajnostnostjo, in sprožajo pozitivne družbene ter okoljske spremembe. Vključene so tudi naložbe v prehod, pri čemer se financira tisto, kar je že danes okolju prijazno (zeleno financiranje), vendar tudi premik k tistemu, kar bo sčasoma obrodilo okolju prijazne sadove (financiranje prehoda);
naložbe z učinkom pomenijo velik premik na finančnih trgih in bistveno preusmeritev k učinku. Pri teh naložbah je pomembno vprašanje, ali naložbe v trajnostnost pomagajo izboljšati svet. Zato so naložbe z učinkom najbolj namenski pristop, saj gre za aktivna prizadevanja tako za finančni donos kot za merljiv pozitiven družbeni ali okoljski učinek z enako zavezo.
Dve plati naložb z učinkom: skladnost z učinkom in ustvarjanje učinka
Pri naložbah z učinkom je ključno razlikovati med naložbami, ki so skladne z učinkom, in tistimi, ki ustvarjajo učinek. To razlikovanje pomaga vlagateljem razumeti, kam je šel njihov denar, vendar tudi, kako prispeva k pozitivnim spremembam.
Naložbe, skladne z učinkom, so namenjene podpori podjetjem, ki so že dokazala uporabo družbeno ali okoljsko pozitivnih praks ter se zavezala, da bodo s svojimi dejavnostmi in rezultati dosegala pozitivne učinke.
Z naložbami, ki ustvarjajo učinek, pa se aktivno iščejo nove rešitve za družbene ali okoljske izzive, ki so pogosto osredotočene na preobrazbo in sistemske spremembe.
V praksi se to teoretično razlikovanje kaže v različni uporabi v različnih panogah.
Čista energija
V prehodu na čisto energijo lahko naložbe, skladne z učinkom, vključujejo nakupe delnic v uveljavljena energetska podjetja za energijo iz obnovljivih virov ali proizvajalce električnih vozil. Ta podjetja že s svojim osnovnim poslovnim modelom prispevajo k okoljski trajnostnosti. Naložbe, ki ustvarjajo učinek, pa so lahko v istem sektorju osredotočene na iskanje zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo z zgodnjimi fazami tehnologije baterij, ali inovativnih projektov skupnosti za sončno energijo na slabo pokritih območjih. Tako prinašajo popolnoma nove rešitve za izzive na področju energije.
Trajnostno kmetijstvo
Trajnostno kmetijstvo je še en nazoren primer. Vlagatelji, ki iščejo skladnost z učinkom, bodo morda podprli uveljavljene proizvajalce ekološke hrane ali trajnostne kmetijske dejavnosti. Vlagatelji, ki z naložbami ustvarjajo učinek, pa se bodo osredotočili na razvoj novih regenerativnih kmetijskih tehnik ali revolucionarnih rešitev za urbano kmetijstvo, ki bi lahko spremenile naš način proizvodnje hrane.
Družbeni učinek
Naložbe, skladne z družbenim učinkom, so pogosto namenjene podpori podjetjem, ki se odločno zavzemajo za raznolikost in pravično delo. Pri naložbah, ki ustvarjajo učinek, pa se na primer iščejo nove, cenovno dostopne stanovanjske rešitve ali prelomne tehnološke rešitve na področju izobraževanja v slabo pokritih skupnostih, s čimer se aktivno oblikujejo nove možnosti za socialno enakost.
Naložbeni procesi: od namere do učinka
Za uspeh naložb z učinkom je potreben strog postopek, katerega namen je doseči pozitivne družbene in okoljske spremembe in se začne z določitvijo jasnih ciljev glede učinka. Vlagatelji morajo opredeliti specifične okoljske ali družbene rezultate, ki jih želijo doseči, in merljive cilje, ki jih morajo pogosto uskladiti z uvedenimi okviri, kot je globalni kazalnik Združenih narodov za 17 ciljev trajnostnega razvoja in njihovih 169 podciljev Agende 2030.
Ta „namernost“ je tisto, zaradi česar se naložbe z učinkom razlikujejo od drugih oblik trajnostnega financiranja. Vlagatelji, osredotočeni na učinek, morajo začeti postopek primerne skrbnosti, pri katerem ocenijo tako finančne rezultate kot možnosti za ustvarjanje in merjenje smiselnih družbenih ali okoljskih učinkov.
Finančno ocenjevanje naložb je uveljavljena praksa, ki jo podpirajo standardizirana metrika in zanesljive metodologije. V primerjavi s tem pa je nefinančno ocenjevanje, na primer družbenega in okoljskega učinka, še vedno manj razvito in zanj ni univerzalnih okvirov. Vlagatelji morajo zato izvesti več kot le tradicionalno finančno analizo, da bi ocenili, kako močno je podjetje zavezano učinku. To vključuje oceno zavezanosti uprave doseganju ciljev glede učinka, njene zmožnosti, da izmeri dejanski učinek, in sposobnosti, da pregledno razkrije rezultate ter poroča o njih. Postopek ocenjevanja pogosto zajema pregled specifične metrike učinka, ki je prilagojena ciljem naložb, da se zagotovi skladnost s priznanimi okviri, kot je IRIS+ ali projekt za upravljanje učinka (Impact Management Project, IMP, 2024).
Poleg tega je za izboljšanje postopka primerne skrbnosti pomembno razlikovati med učinkom podjetja in učinkom vlagatelja. Učinek podjetja je neposredni družbeni ali okoljski učinek, ki ga podjetje doseže s svojim poslovanjem in izdelki. Nasprotno pa se učinek vlagatelja nanaša na to, kako vlagatelji s svojimi naložbenimi izbirami in strategijami vključevanja vplivajo na obnašanje in rezultate podjetja. Razumevanje te razlike je ključno za natančno oceno splošnega učinka naložbe ter za razvoj učinkovitih praks merjenja učinka.
Izzivi, kompleksnost in pomisleki
Čeprav naložbe z učinkom veliko obetajo, je zanje mnogo ovir:
merjenje učinka: ker ni standardne metrike za merjenje, je težko količinsko opredeliti ali primerjati družbene in okoljske rezultate. Preglednost ter strogo spremljanje metrike učinka ter poročanje o njej je ključno za skladnost in odgovornost ter za to, da so trditve o učinku podprte z dokazi;
težave s pripisovanjem učinka posameznim naložbam: ta učinek je težko ločiti od širših sistemskih sprememb in ga pripisati posamezni naložbi. Določitev, v kolikšni meri je opažena sprememba neposredno povezana s posamezno naložbo, je še vedno ena najbolj težavnih nalog pri naložbah z učinkom. Napredek pri cilju trajnostnega razvoja št. 3 (zdravje in dobro počutje) je na primer lahko rezultat kombinacije naložb v zdravstvene zmogljivosti, izobraževanje in infrastrukturo, ne pa ene same ciljne naložbe. Razviti je treba metodologije, kot sta analiza hipotetičnega scenarija in primerjava kontrolnih skupin, vendar to zahteva veliko virov in ni vedno izvedljivo, zlasti pri manjših projektih ali na trgih v razvoju;
lažna družbena odgovornost: pretirane ali lažne trditve podjetij ali v okviru skladov o njihovem družbenem ali okoljskem učinku spodkopavajo zaupanje v ta sektor. Za ohranitev zaupanja in integritete na celotnem področju naložb z učinkom so izredno pomembni pregledno poročanje in preverjene trditve o učinku (ITF). Jasni standardi za merjenje učinka in zanesljive metode preverjanja so poleg revizij, ki jih izvajajo tretje strani, in neodvisnega certificiranja, ključni za nadaljnjo kredibilnost.
Sprostitev preobrazbenega potenciala naložb z učinkom
Naložbe z učinkom so na prvem mestu, ko gre za korenito preobrazbo svetovnega financiranja, saj so veliko več kot zgolj še ena naložbena strategija. Pomenijo temeljito spremembo pomena financiranja v družbi. Izpodbijajo tradicionalno prepričanje, da finančni donos ter pozitivni družbeni in okoljski učinki niso združljivi.
Razvoj naložb z učinkom je pokazal, da si lahko vlagatelji istočasno prizadevajo za dobiček in prispevajo k smiselnim družbenim in okoljskim spremembam. Naložbe z učinkom povezujejo namen z dobičkom in so tako prepričljiv pristop k finančnemu sistemu, ki služi tako ljudem kot planetu.
Brigitte Bernard-Rau je podoktorska raziskovalka in sodelavka na fakulteti za ekonomijo in družboslovje univerze v Hamburgu. V svojih raziskavah se osredotoča na okoljska in socialna merila ter merila v zvezi z upravljanjem, bonitetne agencije, trajnostno financiranje, družbeno odgovorne naložbe, naložbe z učinkom in družbeno odgovornost podjetij. Pred kratkim je objavila knjigo z naslovom Sustainability Stories: The Power of Narratives to Understand Global Challenges (Zgodbe o trajnostnosti: moč pripovedi za razumevanje svetovnih izzivov, Springer Nature, 2024). V knjigi predstavlja več kot 30 navdihujočih zgodb različnih avtorjev s celega sveta, ki opisujejo različne načine, kako podpreti skupno dobro in v skupnostih ter v poklicnem in zasebnem življenju ljudi spreminjati stvari na bolje.
Mlada aktivistka za podnebje in človekove pravice ter soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium, Adélaïde Charlier, nam je povedala, kaj vse je narobe s podnebnim dogovorom na COP29, ki je bil nedavno sklenjen v azerbajdžanski prestolnici Bakuju. Konferenca COP29, ki jo mnogi vidijo kot simbol porušenega zaupanja in podnebne neenakosti, je močno razočarala ranljive države in civilno družbo.
Mlada aktivistka za podnebje in človekove pravice ter soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium, Adélaïde Charlier, nam je povedala, kaj vse je narobe s podnebnim dogovorom na COP29, ki je bil nedavno sklenjen v azerbajdžanski prestolnici Bakuju. Konferenca COP29, ki jo mnogi vidijo kot simbol porušenega zaupanja in podnebne neenakosti, je močno razočarala ranljive države in civilno družbo.
Po nedavni konferenci o podnebnih spremembah COP29 v Bakuju je svetovna javnost razdeljena, ranljive države in civilna družba pa izražajo globoko nezadovoljstvo, ker menijo, da je bilo njihovo zaupanje izigrano. Kljub dogovoru, da bo do leta 2035 vsako leto 300 milijard USD namenjenih državam v razvoju za pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe, je to odločno premalo glede na nujne potrebe tistih, ki so najbolj izpostavljeni podnebni krizi.
„Bolje brez dogovora, kot da je ta slab“
Harjeet Singh, direktor za globalno sodelovanje pri Pobudi za pogodbo o neširjenju fosilnih goriv, je 24 ur pred sprejetjem dokončnega dogovora povzel razpoloženje z besedami: „Bolje brez dogovora, kot da je ta slab.“ Njegova izjava je odražala vse večje napetosti med prizadetimi državami, civilno družbo in bogatejšimi državami. V nedeljo je na konferenci udarila kruta resničnost, saj je bil predstavljen le en sam finančni cilj: zaveza v višini 300 milijard EUR letno do leta 2035. Ta cilj je smešen, saj je daleč od tega, kar so skupaj zahtevale ranljive države (1,3 bilijona USD za kritje njihovih potreb v zvezi s prilagajanjem, blaženjem ter odpravo izgub in škode).
Dogovor se navezuje na novi skupni količinsko opredeljeni cilj, ki je namenjen financiranju podnebnega prehoda v državah v razvoju. Čeprav gre za trikratnik cilja 100 milijard USD, določenega leta 2009, ki je bil izpolnjen šele leta 2022 z dveletno zamudo, to še zdaleč ni dovolj. Stomilijardna zaveza iz leta 2009 bi ob upoštevanju inflacije leta 2035 znašala 258 milijard USD, kar pomeni, da bi bil dejanski napor realno višji le za 42 milijard USD. Ranljive države so bile jasne: potrebni so bilijoni, ne milijarde.
Struktura predlaganega finančnega cilja je ravno tako nezadovoljiva kot sam znesek. Ne vsebuje namreč nobene konkretne zaveze glede uporabe mehanizmov javnega financiranja, kot so nepovratna sredstva ali subvencije, ki jih države svetovnega juga nujno potrebujejo.
Poleg tega ni podciljev za ustrezno financiranje blažitve, prilagajanja ter odpravljanja izgub in škode. Pomanjkanje jasne osredotočenosti na prilagajanje ter nesorazmerni poudarek na blaženju, ki ga primarno financirajo multilateralne razvojne banke in zasebni sektor, dokazujeta, da se od leta 2009, ko je bilo prilagajanju namenjenih občutno premalo sredstev, še vedno nismo ničesar naučili. Stanje še dodatno poslabšuje pomanjkanje odgovornosti in namenskega financiranja izgub in škode.
Čeprav so izgube in škoda v sporazumu omenjene, gre zgolj za nedoločno in bežno omembo ter v sporazumu nimajo vsebinske teže. Okvir dopušča tudi obsežno uporabo zasebnega financiranja, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, zasebnimi naložbami z zmanjšanim tveganjem, podprtimi z javnimi sredstvi, in popolnoma zasebnimi naložbami, ki se dejavno spodbujajo.
Neupoštevanje zgodovinske odgovornosti
Dogovor je poleg nezadostnega financiranja razkril tudi globoke razpoke v podnebni diplomaciji. Bogatejše države niso upoštevale različne odgovornosti in so tako del finančnega bremena preložile na ramena ranljivih držav, ki so že zdaj izpostavljene pretežnemu deležu podnebnih vplivov. Države, kot so Indija, Kuba, Bolivija in Nigerija, so izrazile ogorčenje in obtožile bogate države, da se izogibajo plačilu za svoje pretekle emisije toplogrednih plinov.
To neupoštevanje je docela porušilo zaupanje, napetost pa je dosegla raven, kakršne v zgodovini pogajanj na konferencah pogodbenic še ni bilo. Sedanja zaveza v višini 300 milijard USD je razmeroma nizka v primerjavi z 1 bilijonom USD, ki je po ocenah strokovnjakov OZN potreben kot minimalna naložba za države v razvoju (brez Kitajske) do leta 2035.
Slab dogovor pod prisilo
Najrevnejše in najranljivejše države na svetu, vključno s 45 najmanj razvitimi državami in 40 malimi otoškimi državami, so zaradi ogromnega političnega pritiska dogovor na koncu vendarle sprejele. V to so bile prisiljene zaradi bojazni, da bodo ostale brez vsakršnega dogovora, zlasti ker utegne biti med Trumpovim predsedovanjem ogrožen nadaljnji napredek na področju podnebja. Za mnoge je bil to boleč kompromis: sprejeti nezadostno financiranje za takojšnjo pomoč.
Cena zamude
„Slab dogovor“ ni le udarec za diplomatske odnose, ampak bo imel uničujoče posledice za več milijonov ljudi. Ranljive države so se zaradi skrajnih vremenskih razmer, dviga morske gladine in pomanjkanja virov že znašle na robu svojih zmogljivosti. Vlade v bogatejših državah se morajo zavedati, da bodo takojšnje naložbe v podnebne ukrepe stale precej manj, kot če bodo čakale, da se katastrofalno visok račun, ki nam ga izdaja mati narava, še poveča.
Izid konference COP29 pomeni jasno opozorilo: podnebna kriza zahteva drzne in takojšnje ukrepe ter pravičnost za najbolj prizadete. Ker ne sprejmemo zavez, ki bi prispevale k preobrazbi, se z vsakim letom bolj poglabljajo razlike med svetovnim severom in jugom, kar spodjeda samo bistvo svetovnega sodelovanja na področju podnebja.
Pred konferenco COP30 je jasno, da boj za podnebno pravičnost še zdaleč ni končan.
Adélaïde Charlier je 23-letna evropska aktivistka za podnebno pravičnost, najbolj znana kot soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium. Zdaj deluje tudi kot ustanoviteljica organizacije Bridge (povezovanje mladinske in podnebne politike). Je tudi nominiranka za uvrstitev na lestvico Forbes 30under30 za leto 2024.
Bolgarija in Romunija sta leta 2011 izpolnili pogoje za pridružitev schengenskemu območju. Vendar 13 let pozneje še vedno ne uživata vseh koristi prostega gibanja. To ima politično ceno in spodbuja evroskeptično razpoloženje.
Bolgarija in Romunija sta leta 2011 izpolnili pogoje za pridružitev schengenskemu območju. Vendar 13 let pozneje še vedno ne uživata vseh koristi prostega gibanja. To ima politično ceno in spodbuja evroskeptično razpoloženje.
Ministri Madžarske, Avstrije, Bolgarije in Romunije za notranje zadeve so se na seji Sveta 22. novembra v Budimpešti dogovorili o „uvedbi potrebnih ukrepov“ za določitev datuma za odpravo kontrol na kopenskih mejah ob upoštevanju okrepljenih prizadevanj za zajezitev prihodov migrantov brez urejenega statusa po zahodnobalkanski poti.
Schengenski sporazum je temeljna podlaga za prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala v EU ter ključni dejavnik njenega gospodarskega uspeha. Omejitve ogrožajo konkurenčnost in gospodarsko rast EU ter preprečujejo uresničitev socialnega tržnega gospodarstva, kot je predvideno v Pogodbah.
Države članice že leta uvajajo začasni nadzor na mejah, vendar gospodarski in socialni učinek teh odločitev na enotni trg še ni bil ocenjen. Evropska komisija ocenjuje fizične ovire za trgovino, vendar to zajema le mejne blokade, demonstracije in napade na tovornjake. Učinki nadzora na kopenskih mejah, vključno z začasno uvedbo nadzora na mejah držav članic schengenskega območja, se ne upoštevajo.
Svet je leta 2023 sklenil, da se z 31. marcem 2024 odpravi nadzor na notranjih zračnih in morskih mejah z Bolgarijo in Romunijo. Vendar so bile kontrole na notranjih kopenskih mejah ohranjene, ne da bi se določil datum za njihovo odstranitev. To povzroča znatne stroške in podjetjem preprečuje, da bi v celoti izkoristila prednosti enotnega trga.
EU lahko z ukrepi za popolno vključitev Bolgarije in Romunije v schengensko območje okrepi svojo notranjo kohezijo, poveča konkurenčnost ter zaščiti temeljni načeli prostega gibanja in solidarnosti, na katerih temelji evropski projekt.
Po mnenju Evropskega parlamenta bi lahko nesodelovanje v schengenskem območju vplivalo na tržna pričakovanja glede statusa teh držav v EU. To je politični signal, ki bi lahko vplival na donosnost njihovih državnih obveznic, ceno finančnih sredstev in obrestne mere za podjetja in gospodinjstva, prizadel pa bi lahko tudi realno gospodarstvo.
Obe državi letno plačujeta milijarde evrov zaradi višjih stroškov logističnih storitev, zamud pri dobavi blaga in opreme ter višjih stroškov za gorivo in plače voznikov. Ti neposredni stroški se z višjimi cenami neizogibno prenesejo na potrošnike, vplivajo pa tudi na telesno in duševno zdravje delavcev.
To ovira turizem, pa tudi prosti pretok delovne sile, saj omejuje možnosti delavcev iz Bolgarije in Romunije za iskanje zaposlitve v sosednjih državah članicah. Ta omejitev vpliva na gradbeništvo, kmetijstvo in storitveni sektor, ki so močno odvisni od sezonskih in začasnih delavcev.
Enrico Letta v svojem poročilu o prihodnosti enotnega trga poziva k odločnemu nasprotovanju vsem poskusom omejevanja prostega gibanja med državami članicami, vključno s tehničnimi omejitvami na poteh in v cestnem prometu, pa tudi vsem začasnim prekinitvam izvajanja Schengenskega sporazuma.
Skrajni čas je, da Svet določi datum za odpravo kontrol na kopenskih mejah med Bolgarijo, Romunijo in drugimi državami članicami, ki so članice schengenskega območja. Končna odločitev o tem vprašanju naj bi bila sprejeta na seji Sveta EU za pravosodje in notranje zadeve 12. decembra.
Bolgarija in Romunija plačujeta visoko ekonomsko in politično ceno za to, da nista v celoti vključeni v schengenski režim. To hkrati negativno vpliva na konkurenčnost in gospodarstvo rast EU. Po mnenju Mariye Mincheve, poročevalke za mnenje Stroški nesodelovanja v schengenskem območju za enotni trg – posledice za Bolgarijo in Romunijo, je skrajni čas, da Svet EU določi datum za odpravo kontrol na kopenskih mejah med tema državama in ostalimi državami, ki so članice schengenskega območja. (ll)
Bolgarija in Romunija plačujeta visoko ekonomsko in politično ceno za to, da nista v celoti vključeni v schengenski režim. To hkrati negativno vpliva na konkurenčnost in gospodarstvo rast EU. Po mnenju Mariye Mincheve, poročevalke za mnenje Stroški nesodelovanja v schengenskem območju za enotni trg – posledice za Bolgarijo in Romunijo, je skrajni čas, da Svet EU določi datum za odpravo kontrol na kopenskih mejah med tema državama in ostalimi državami, ki so članice schengenskega območja. (ll)
Leto napredka in obetov: razmišljanje predsednika Oliverja Röpkeja
Ob zaključku leta 2024 razmišljam o letu pomembnih dosežkov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO). Skupaj smo okrepili glas civilne družbe, utrdili demokratična načela ter se zavzemali za trajnostnost v Evropi in po svetu.
Eden naših najpomembnejših mejnikov je bila uvedba pobude za člane iz držav kandidatk za širitev, s katero smo v posvetovalne postopke EESO vključili predstavnike iz držav kandidatk za članstvo v EU. Ta pobuda potrjuje našo zavezanost preglednemu širitvenemu procesu, ki temelji na dosežkih, ter pripravi prihodnjih držav članic na polno sodelovanje pri oblikovanju EU.
Leto napredka in obetov: razmišljanje predsednika Oliverja Röpkeja
Ob zaključku leta 2024 razmišljam o letu pomembnih dosežkov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO). Skupaj smo okrepili glas civilne družbe, utrdili demokratična načela ter se zavzemali za trajnostnost v Evropi in po svetu.
Eden naših najpomembnejših mejnikov je bila uvedba pobude za člane iz držav kandidatk za širitev, s katero smo v posvetovalne postopke EESO vključili predstavnike iz držav kandidatk za članstvo v EU. Ta pobuda potrjuje našo zavezanost preglednemu širitvenemu procesu, ki temelji na dosežkih, ter pripravi prihodnjih držav članic na polno sodelovanje pri oblikovanju EU.
Svetovna partnerstva smo razširili s podpisom memoranduma o soglasju s Svetom za trajnostni gospodarski in socialni razvoj Brazilije. S tem smo okrepili sodelovanje na področju trajnostnega razvoja in demokracije, kar se je pokazalo tudi na mojih srečanjih s predsednikom Lulo da Silvo. Na socialnem vrhu skupine G20 v Riu de Janeiru je imel EESO osrednjo vlogo in se je skupaj s predsednikom Lulo in brazilsko vlado zavzemal za reformo upravljanja in večjo socialno zaščito. Podobno je naše partnerstvo z Afriško unijo, formalizirano s skupno izjavo na Vrhu OZN o prihodnosti, poudarilo vključujoče globalno upravljanje in pravične podnebne ukrepe. Te globalne pobude razkrivajo vse večji vpliv EESO pri reševanju skupnih izzivov.
V Evropi je teden civilne družbe pokazal, kako pomembno je sodelovanje državljanov pri oblikovanju prihodnosti EU. Na forumu na visoki ravni o širitvi smo ponovno potrdili, da pri širitvi ne gre zgolj za premikanje meja, temveč tudi za poglabljanje skupnih vrednot. Srečanja z voditelji, kot je predsednik albanske vlade Edi Rama, so bila osredotočena na zagotavljanje, da ima civilna družba osrednjo vlogo v pogajanjih za pristop k EU. Ta prizadevanja so bila na seji predsedstva EESO v Varšavi dopolnjena z razpravami o digitalni preobrazbi, da bi tehnološki napredek uskladili z evropskimi vrednotami enakosti in pravičnosti. To bo tudi podlaga za sodelovanje s prihodnjim poljskim predsedstvom EU.
V letu 2025 se bomo še naprej osredotočali na krepitev participativne demokracije, spodbujanje socialne pravičnosti in reševanje svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe in digitalizacija. EESO si bo še naprej neutrudno prizadeval za Evropo, ki posluša, navdihuje in skrbi, da nihče ne bo zapostavljen.
Naj prihodnje leto vsem prinese mir, napredek in blaginjo.
