Od leta 2008 si krize sledijo ena za drugo. Veliko ljudi se sprašuje, kaj nas še čaka, kar kaže, da sta strah in negotovost vse bolj prisotna. Res je, da je večina kriz uvoženih. A je Unija vedno premagala te nevarne ovire, ki so včasih ogrozile njen obstoj. V tem smo dobri, a pred nami so tudi pozitivni izzivi. Se znamo tudi z njimi tako dobro spoprijeti?
Način, kako Unija sklad za okrevanje, namenjen boju proti socialnim in ekonomskim posledicam pandemije, uporablja za pospešitev okoljskega in digitalnega prehoda, me navdaja z upanjem! Krizno upravljanje združujemo z dolgoročno vizijo, kar je v sedanji politiki, ki je obsedena s kratkoročnim razmišljanjem in ukrepanjem, nekaj najtežjega.
Doseganje ogljične nevtralnosti do leta 2050 ni samo nujno za naše preživetje, ampak bi nam moralo tudi pomagati ohraniti naše gospodarstvo konkurenčno. Ne smemo ponavljati napak, ki smo jih storili pri digitalni revoluciji. Ta vlak smo skoraj zamudili.
S pravo podnebno politiko bomo lažje dosegli še en osrednji cilj, in sicer strateško neodvisnost Unije ali neko obliko evropske suverenosti. S podnebno politiko bomo lahko zmanjšali uvoz fosilnih goriv, na primer plina iz Rusije, ali se mu izognili. Zeleni dogovor bo prispeval k reševanju podnebnih in gospodarskih vprašanj, EU pa bo tako bolj neodvisna. Nobenega od teh vidikov ne moremo obravnavati ločeno. Vsi so medsebojno povezani.
Če grem še malo dlje – če želi Unija imeti geopolitično vlogo, mora biti konkurenčna, saj gospodarstvo določa ravnotežje moči v svetu. Zato sta okoljski in digitalni prehod tako pomembna. Zato moramo biti v zvezi s trgovino še naprej enotni, kot smo bili pri brexitu in pri prostotrgovinskih sporazumih, ki smo jih na primer sklenili z Japonsko in s Kitajsko o naložbah. Celo v času Trumpovega predsedovanja se je predsednica Komisije uspela izogniti trgovinski vojni, ker smo bili enotni. Z geopolitičnega vidika pa bomo lahko zares pomembni le, če bomo manj odvisni od drugih svetovnih akterjev na številnih področjih, kot so digitalne tehnologije, energetika, migracije, finančne storitve (to pomeni tudi, da moramo biti manj odvisni od londonskega Cityja in ameriškega dolarja), hrana, javno zdravje itd. To bo mogoče le, če bomo združili moči na industrijski ravni. Velikost in obseg sta pomembna. Na vseh teh področjih sicer dosegamo napredek, a včasih prepočasi. Razmišljati moramo bolj strateško, bolj evropsko in manj naivno.
Upam, da se bo konferenca o prihodnosti Evrope osredotočila tudi na naše notranje izzive. Živimo v novem svetu s tehnološkimi, demografskimi, ekonomskimi, okoljskimi in geopolitičnimi izzivi. Ves ta razvoj dogodkov poteka hitreje, kot smo si predstavljali ali se celo bali. Vse je postalo nujno.
V Uniji moramo poskrbeti za socialno in politično stabilnost oziroma jo obnoviti. S pandemijo so se pojavile nove neenakosti in se povečale obstoječe. Na trgih dela je vse večji razkorak med manj in bolj izobraženimi ljudmi, zato se nekatere skupine počutijo zapuščene, zlasti zdaj, ko se je začela digitalna revolucija. Sklad za okrevanje in skupna nabava cepiv sta dokaz, da evropska solidarnost obstaja. Tudi na nacionalni ravni je potrebnega veliko dela, da bi povečali socialno kohezijo. Zaradi pandemije se je izredno povečalo število revnih oseb, prav tako pa se je po celem svetu povečala tudi skrajna revščina, ki se je prej desetletja zmanjševala. Socialna kohezija je za Evropski ekonomsko-socialni odbor upravičeno zelo pomembna. Politični ukrepi v več državah spodkopavajo pravno državo ter svobodo govora in medijev, s tem pa tudi same volitve. To je sprožilo odziv.
Izzivov nam vsekakor ne zmanjkuje, zato moramo biti pripravljeni in sposobni, da se z njimi skupaj soočimo. Zdaj ni čas za črnogledost, ampak za ljudi, vlade in organizacije, navdane z upanjem.
Herman van Rompuy, predsednik Evropskega političnega centra
