Mednarodna novinarska skupnost je vse od vojne v Vietnamu težila k objektivnemu poročanju o vojni, kar pomeni, da ni izražala podpore nobeni od strani. Ta nova praksa je veljala za znak velikega napredka v smeri objektivnosti, v nasprotju s prejšnjo prakso pristranskega novinarstva, kjer so bili novinarji naklonjeni vojski posamezne države. Seveda je bilo to mogoče zaradi vse večje finančne moči medijev, pa tudi zato, ker se je večina konfliktov odvijala „daleč“ od sedežev velikih medijskih podjetij. To so bile „tuje“ vojne, zato so se novinarji razmeroma enostavno čustveno distancirali. Vojna v Ukrajini pa je načela to teorijo in bo verjetno v bližnji prihodnosti prinesla pomembne spremembe v delovanju medijev na splošno in v njihovem odnosu do družbe in države.
S komunikacijskega vidika je bila vojna v Ukrajini, ki se je začela z invazijo Rusije na Krim leta 2014, že od samega začetka prežeta z lažmi. Mednarodni mediji, tako veliki kot majhni, so poročali o "neonacistih, ki zatirajo rusko govoreče ljudi" v zahodni Ukrajini, s čimer so Kremlju dali izgovor za nadaljevanje grozodejstev. Objava teh poročil ni toliko prikaz nesposobnosti zahodnih medijev, temveč znak, da se „zahodni“ medijski sistem ni bil pripravljen soočiti s takšnim valom dezinformacij, ki ga organizira in financira Moskva. To je bil znak, da je Moskva uporabila svoboščine zahodnega sveta in ciljala ravno nanje.
Ko se je to pokazalo, zlasti v zadnjih treh mesecih, se je velik delež tujih novinarjev odkrito postavil na stran Ukrajine. Ne samo zato, ker država doživlja neizzvan napad, ampak ker so ti novinarji razumeli, da se napad izvaja tudi na vsa načela in vrednote, na katerih med drugim temelji svoboda izražanja in delovanja medijev.
Na prvi pogled bi lahko to izbiro razumeli kot „obvezo“ novinarske skupnosti, da ostane objektivna, kolikor je „objektivna“ in „nepristranska“ upodobitev posiljevalca in njegove žrtve. Ta vojna je bolj jasno kot ob drugih priložnostih pokazala, da je ohranjanje „objektivne distance“ med žrtvijo in storilcem vedno v prid slednjemu.
Dilema je bila tudi v tem, da je treba izbrati med objektivnostjo in moralo. Morda se sliši čudno, vendar se mnogi veliki mediji soočajo s to dilemo. Šlo je tudi za to, ali je „Evropa“, kot jo dojemajo Ukrajinci, pripravljena braniti svoje svoboščine, četudi to zahteva strožje kontrole morebitnih kršitev teh svoboščin.
V zadnjih osmih letih se ukrajinska družba in predvsem novinarji v Ukrajini zavedajo dejstva, da Rusija – in od zdaj naprej vsaka sila, ki se zaroti proti evropskim načelom in vrednotam – verjame, da lahko našo svobodo izražanja in medije kot institucijo uporabijo kot orodje vojne proti nam.
Kljub vojaški invaziji na Ukrajino so bili v zadnjih osmih letih tudi Ukrajinci prikazani kot odgovorni ali skupno odgovorni za to situacijo. Prikazani so bili kot storilci kaznivih dejanj, v resnici pa so bili žrtve. Ena od posledic tega je bila vidna na bojišču, z manj sankcijami proti Rusiji, zamudami pri dobavi orožja Ukrajini itd. Zdi se, da se ta situacija zdaj spreminja ne le zaradi novinarskega dela, ki pomaga razkrivati ogromne ruske laži, temveč tudi zato, ker številni novinarji znova odkrivajo svojo vlogo v družbi. Ne vloga glasnika brez hrbtenice, temveč osrednjega živčnega sistema družbe, ki med drugim pomaga odgovoriti na preprosto vprašanje: kaj je dobro in kaj zlo?
Kostas Onishenko
Kostas Onišenko je grški novinar, ki živi in dela kot grški medijski korespondent v Ukrajini.
