EESO info

EESO je objavil brošuro o številnih projektih, ki se potegujejo za nagrado za civilno družbo na temo duševnega zdravja, da bi opozoril na prizadevanja civilne družbe za zajezitev tihe epidemije duševnih motenj v EU. Brošuro si lahko ogledate tukaj.

Dejstva in podatki o duševnem zdravju v EU ne vzbujajo optimizma, temveč kličejo k ukrepanju. EESO se zavzema za odločnejše ukrepe za spodbujanje duševnega zdravja na nacionalni ravni in ravni EU. Poziva tudi k zavezujoči zakonodaji za preprečevanje psihosocialnih tveganj na delovnem mestu. Z nagrado za civilno družbo na temo duševnega zdravja izraža priznanje nenehnim prizadevanjem civilne družbe za izboljšanje dobrega počutja Evropejcev.

1. EESO se je odločil, da bo svojo osrednjo nagrado za civilno družbo posvetil duševnemu zdravju. K temu so ga spodbudila poročila, da so se zaradi pandemije COVID-19 v Evropi močno povečali primeri duševnih motenj, kot sta tesnoba in depresija. Po podatkih OECD se je delež mladih s simptomi tesnobe v več evropskih državah več kot podvojil. Pandemija je tudi povzročila, da se motnje hranjenja, zlasti med mladostniki, začnejo pojavljati v zgodnejši starosti. Že pred izbruhom pandemije COVID-19 so težave z duševnim zdravjem prizadele vsaj 84 milijonov ljudi v EU, tj. približno vsakega šestega človeka.
2. Približno 4 % smrti na leto v EU je posledica duševnih ali vedenjskih motenj. Slabo duševno zdravje ima tudi velike gospodarske posledice, saj neposredni in posredni stroški znašajo približno 4 % BDP. Več kot tretjina teh stroškov izhaja iz nižjih stopenj zaposlenosti in upadanja produktivnosti pri delu.
3. Po podatkih Eurostata je leta 2020 44,6 % zaposlenega prebivalstva v EU v starosti od 15 do 64 let poročalo o dejavnikih tveganja za duševno dobro počutje na delovnem mestu. Najpogosteje sta bila omenjena delovna preobremenitev in časovni pritisk. O tem je poročala skoraj petina zaposlenih v EU.
4. Duševno dobro počutje se je povzpelo na vrh politične agende v EU. Komisija je zato junija 2023 sprejela celovit pristop k duševnemu zdravju. Ta novi pristop, podprt s sredstvi EU v višini 1,23 milijarde EUR, je namenjen spodbujanju duševnega zdravja v vseh politikah EU s poudarkom na treh vodilnih načelih: zadostna in učinkovita preventiva, dostop do kakovostnega in cenovno ugodnega varstva duševnega zdravja ter zdravljenja in vnovično vključevanje v družbo po okrevanju. Duševno zdravje je tudi ena od političnih prednostnih nalog EESO in se uvršča med najpomembnejša področja njegovega delovanja.
5. EESO je prejel kar 105 vlog iz vse EU, ki zajemajo najrazličnejše teme – od projektov za preprečevanje psihosocialnih tveganj na delovnem mestu ali reševanje težav, kot sta zloraba psihoaktivnih snovi in kibernetska zasvojenost, do boja proti stigmatizaciji duševnega zdravja in spodbujanja pomoči, ki jo vodi skupnost. EESO upa, da bo s počastitvijo in izpostavitvijo prizadevanj nedržavnih akterjev za podporo duševnemu zdravju k temu navdihnil tudi druge. (sg)

Irska dobrodelna organizacija Third Age Foundation (Fundacija za tretje življenjsko obdobje) se prek svoje mreže za družabne stike AgeWell („dobro staranje“) bori proti osamljenosti starejših. Njihovi obiskovalci (AgeWell Companions), ki so tudi sami starejši od 50 let, enkrat tedensko obiščejo starejše ljudi na njihovih domovih, da jim delajo družbo, z aplikacijo – vprašalnikom, ki je dostopen prek telefona – pa lahko tudi spremljajo njihovo zdravje in dobro počutje. Alison Branigan iz Third Age Foundation nam je povedala, da je bilo do danes tovrstne podpore v irski grofiji Meath deležnih več kot 500 ljudi. Nekateri od njih so jo opisali kot „rešilno bilko“ ali celo kot „svetlobo na koncu dolgega temnega predora“.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom?

Mreža AgeWell je začela delovati v grofiji Meath, da bi podprla starajoče se prebivalstvo in posameznike, ki potrebujejo posebno socialno, čustveno, psihološko in fizično oskrbo. Naš zdravstveni sistem je pod izjemnim pritiskom, prebivalstvo se povečuje in stara, zato so za storitve, kot je pomoč na domu, dolge čakalne vrste. AgeWell nudi pravočasen in praktičen odziv, ki dopolnjuje in izboljšuje zdravstvene storitve, saj pomaga starejšim, ki so sami, osamljeni ali betežni, ki ne morejo od doma in so ogroženi. Pomaga jim, da lahko bolje in še naprej živijo v kraju, ki so si ga sami izbrali, saj poskrbi za njihove družabne stike ter spremljanje zdravja in dobrega počutja. Hkrati se zaznajo in obravnavajo nastajajoče težave, še preden postanejo hujši problem. AgeWell se dobro ujema tudi z etiko naše organizacije Third Age, ki neposredno podpira starejše z inovativnimi storitvami in programi ter ustvarja edinstvene priložnosti za prostovoljstvo, da lahko starejši podpirajo svoje vrstnike in druge skupine v skupnosti. 

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv?  (Lahko morda navedete kakšen primer?)

Do danes je AgeWell nudil podporo več kot 500 starejšim v grofiji Meath. Številni resnično cenijo druženje, ki je del tega programa: z obiskovalci AgeWell so navezali poseben odnos zaupanja, kar nam pomaga razumeti njihove potrebe in bojazni, zaradi česar jim lahko bolje pomagamo.

Med komentarji, ki jih slišimo od naših strank so: „ta služba je rešilna bilka“, „nisem vedel, da potrebujem pomoč, dokler je nisem dobil“, „zelo sem vam hvaležna za to storitev in obiskovalko, ki mi polepša teden“, „bil sem zelo osamljen, cele dneve nisem nikogar videl in resnično se veselim obiskov“. Eden od starejših, ki je preživljal zelo težke čase in priznal, da je večkrat razmišljal o samomoru, je dejal: „Obiskovalci AgeWell so prišli ob pravem času – pomagali so mi najti luč na koncu dolgega temnega predora.“ „Vsi bi morali imeti dostop do teh storitev,“ je dodal.

Naši obiskovalci prostovoljci, ki so tudi sami že starejši, pa pravijo: „zelo rad sem prostovoljec“, „lepo je, ko čutiš, da tvoj obisk nekomu nekaj pomeni“ in „na teh obiskih sem se zelo veliko naučila o ljudeh in sami sebi“.

Statistično lahko dokažemo, da AgeWell izboljšuje dobro počutje ter socialno, čustveno in informacijsko podporo, zmanjšuje izoliranost in osamljenost, izboljšuje zdravje (kot to ocenjujejo starejši sami) in povečuje raven telesne dejavnosti.

Med povratnimi informacijami so tudi misli družinskih članov naših strank, ki pravijo, da so zdaj pomirjeni, in priznanje za naše delo s strani zdravstvenih delavcev, ki nam neprestano pošiljajo nove stranke.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Spoznajte svoje občinstvo, udeležene osebe vključite v postopek ter prisluhnite njihovim predlogom in potrebam. Verjemite v to, kar veste in kar lahko dosežete, bodite pogumni, ustvarjalni in vztrajni: če je vaša ideja dovolj dobra, boste že našli pravi način za njeno uresničitev. Bodite pripravljeni sodelovati z drugimi, in če lahko pridobite podporo države ali zdravstvenih služb za financiranje oziroma pomoč ali promocijo, lahko to močno prispeva k verodostojnosti, učinku in uspehu vašega programa.

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za poslabšanje duševnega zdravja v starosti, razen fizioloških dejavnikov? Ali lahko kot družba izboljšamo duševno zdravje starejših?

Osamljenost in izoliranost sta vedno prispevali k slabšemu duševnemu zdravju v starosti; to je težava na irskem podeželju, ki pa je lahko ravno tako razširjena v vrvežu mest. V zadnjih letih so posledice pandemije, prisilne izolacije, zapiranja vase in osamitve ter izgube družabnih stikov, dostopa do dejavnosti in svobode sprožile epidemijo strahu, tesnobe, depresije in težav z duševnim zdravjem. K temu so prispevali tudi domači in svetovni dogodki, vključno z vse večjo draginjo, vojno in konflikti. S staranjem se posameznikov socialni krog lahko zoži, bolezen lahko omeji njegove dejavnosti zunaj doma, morda ne more več iz hiše ali pa ne more več živeti samostojno – vse to lahko vpliva na njegovo samozavest, občutek lastne vrednosti, razpoloženje in pogled na svet. Pomembno je, da na starejše ne pozabimo samo zato, ker morda niso vidni: spomniti se moramo na pomen skupnosti in ukrepanja v skupnosti ter na moč družabnih stikov ter pobud za spodbujanje k družbenim dejavnostim. 

Še leta 2013 je bila bolnišnica Lapinlahti, prva finska psihiatrična bolnišnica s 170-letno zgodovino in simbol duševnega zdravja v državi, prazna in pozabljena. Nato je skupina aktivistov s področja duševnega zdravja, ki si je zadala cilj, da bo razpadajočo dediščino spremenila v odprto središče za duševno zdravje, kulturo in umetnost, zavihala rokave. Siru Valleala, predstavnica združenja Pro Lapinlahti , ki vodi središče, nam je povedala, da je Lapinlahden Lähde zdaj predvsem prostor vključevanja, kamor stigmatizacija in predsodki nimajo vstopa in kjer je vsakdo dobrodošel.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom?

Leta 2013 je bila bolnišnica Lapinlahti, prva psihiatrična bolnišnica na Finskem, zgrajena leta 1841, prazna, mesto Helsinki pa z njo ni imelo načrtov. Ta zgodovinski kraj, bogat z dediščino in obdan s čudovitim parkom, je bil pozabljen in v razpadajočem stanju. Skupina aktivistov s področja duševnega zdravja je zaradi tega žalostnega dogajanja začela širiti svojo vizijo in sanje o tem prostoru, da bi bolnišnico Lapinlahti in park spremenila v odprto središče za duševno zdravje, kulturo in umetnost.

To je bil začetek tega, kar danes poznamo pod imenom Lapinlahden Lähde – „pomlad Lapinlahtija“.  Dejavnosti se navezujejo na zgodovinski in arhitekturni pomen tega območja v osrčju zaliva Lapinlahti in se napajajo iz 170 let dela na področju duševnega zdravja. Poudarek zdaj ni več na zdravljenju bolezni, temveč na spodbujanju dobrega počutja oseb iz vseh delov družbe. Lapinlahden Lähde je živ primer prizadevanj proti stigmatizaciji in spremembe razmišljanja v smeri spodbujanja pozitivnega.

V preteklosti je bolnišnica Lapinlahti veljala za središče psihiatrične stroke in prostor, kjer se je varstvo duševnega zdravja nenehno razvijalo. Aktivisti s področja duševnega zdravja iz združenja za duševno zdravje Pro Lapinlahti, ki je bilo ustanovljeno leta 1988, ko je bolnišnica še delovala, pa so namesto tega želeli ustanoviti inovativno središče za spodbujanje duševnega zdravja z vsem znanjem, ki je bilo na voljo v 21. stoletju. Ta prostor tako odraža oprijemljivo spremembo razmišljanja, ki se je od zdravljenja duševnih bolezni usmerilo k spodbujanju duševnega blagostanja.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv?  Lahko navedete primer?

Na začetku ni bilo enostavno pripraviti ljudi, da stopijo skozi vrata. Območje je bilo 170 let zaprto za javnost, hkrati pa se je uporabljalo kot psihiatrična bolnišnica. Kljub zanimanju in radovednosti je bilo ljudi težko prepričati, naj vstopijo in se razgledajo naokoli. Toda postopoma so se vendarle začeli vključevati v dejavnosti in dogodke ter jih navdušeno pomagali razvijati, se udejstvovati kot prostovoljci in deliti svoje zamisli. Različni umetniki so v Lapinlahden Lähdeju organizirali svoje umetniške razstave in kulturne prireditve, tako da imamo danes več kot 400 prireditev in od 50 do 60 razstav na leto. Bolnišnica Lapinlahti je za vse v Helsinkih postala odprta dnevna soba, ki spodbuja duševno blagostanje ter pomaga lajšati osamljenost in socialno izključenost prav vsak dan v letu.

„Ko sem začel sodelovati pri tej pobudi, se mi je zdelo neverjetno lepo, da sem lahko bil tu in pomagal temu prostoru vdihniti novo življenje ... Bilo je, kot da bi težave kar odpihnilo.“ (Cresswell-Smith idr., 2022)

Bolnišnica Lapinlahti danes velja za izjemno varen in vključujoč prostor. V njem si vedno dobrodošel, ne glede na to, kaj se ti tisti dan dogaja ali kakšno je tvoje življenje v tistem trenutku. Zgodovina Lapinlahtija kot psihiatrične bolnišnice ima svoj pomen. Omogoča ti, da si ranljiv, odprtost glede težav z duševnim zdravjem pa je edinstvena. Prizadevamo si, da se vsi počutijo povezane in da lahko vsakdo varno raziskuje svoje dobre plati. Stigmatizacija in diskriminacija nimata vstopa v Lapinlahden Lähde in ponosni smo na to, da vključujemo vse brez razlike.

Dejavnosti Lapinlahtija smo razvijali v sodelovanju z lastnikom, tj. mestom Helsinki, kar je bil predpogoj za vse skupaj. Trenutno se sprejemajo daljnosežne politične odločitve o prihodnjem lastništvu tega območja in upamo, da bodo dosedanji uspehi v celoti upoštevani.

Kako boste s temi namenskimi sredstvi dodatno pomagali skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?

Svoje dejavnosti bomo še naprej razvijali tako, da bo lahko sodelovalo še več ljudi in imelo koristi od njih. Nedavno smo začeli zanimiv projekt za ljudi, ki se po duševnih motnjah ponovno postavljajo na noge. Z njim želimo okrepiti dostop oziroma celo pravice do kulturnih dejavnosti. Natančneje, pomagati želimo ljudem, da sami najdejo način za kulturno izražanje in ugotovijo, kaj jim koristi v povezavi s kulturo duševnega blagostanja in umetnostjo. Za to bomo uporabili velikodušno nagrado, ki smo jo prejeli.

Kateri skupni ukrepi so po vašem mnenju potrebni za zmanjšanje stigme, ki pogosto spremlja težave z duševnim zdravjem? Ali lahko umetnost prispeva k opolnomočenju ljudi z duševnimi težavami?      

Ponuditi moramo dejavnosti, ki omogočajo srečevanje ljudi z različnimi ozadji in izkušnjami. Kadar dejavnosti ne temeljijo na zdravstvenem stanju ali življenjskih okoliščinah, se lahko ljudje spoznajo na edinstven način in stkejo se lahko močne vezi med osebami iz različnih okolij. Raziskovanje duševnega zdravja z različnimi sredstvi, na primer umetnostjo, povečuje ozaveščenost in razumevanje. Umetnost je edinstvena, ko gre za povezovanje ljudi, in ponuja nove načine za razreševanje tudi bolečih vprašanj. Umetnost je izrazno sredstvo in ljudem omogoča, da so videni in slišani. Biti slišan lahko spremeni življenje človeka in njegovo dojemanje samega sebe.

Slovaški projekt Crazy? So what? (Nor? In kaj potem?), ki ga vodi organizacija Integra, združuje mlade študente in ljudi, ki so imeli težave z duševnim zdravjem. V sklopu celodnevnega poučevanja udeleženci iz prve roke slišijo, kaj pomeni premagati krizo v duševnem zdravju in kako poiskati pomoč. Direktorica Integra Jana Hurova nam je povedala, da projekt pomaga odpravljati stigmatizacijo ljudi, ki imajo takšne težave, in mladim daje dragoceno upanje.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom?

Naša organizacija že vrsto let nudi podporo ljudem s težavami z duševnim zdravjem, ki so zaradi tega izgubili službo, dom, prijatelje, včasih tudi svojo družino. Svet se jim je obrnil na glavo. Pred skoraj 30 leti smo ustanovili prvo skupnostno službo za duševno zdravje na Slovaškem, da bi ti ljudje po zdravljenju v psihiatrični bolnišnici dobili podporo in znova normalno zaživeli kot pred boleznijo. Podprli smo ustanovitev organizacij bolnikov na Slovaškem in izvedli številne programe za destigmatizacijo duševnih bolezni. Nekatere osebe v naši oskrbi imajo hude duševne težave, zlasti shizofrenijo. Mnoge so se že uspele ponovno vključiti v življenje in v njem najti smisel.

Ker se vse naše dejavnosti že od samega začetka izvajajo na netradicionalen način in v partnerstvu z našimi uporabniki, da bi čim bolje opredelili njihove potrebe, smo uporabili podoben pristop kot program Crazy? So What!. Veliko naših uporabnikov je našlo smisel življenja v srečevanju z mladimi, katerim na podlagi osebnih izkušenj govorijo o tem, kaj so pogrešali pri njihovi starosti in kaj je kasneje privedlo do težav z njihovim duševnim zdravjem.

Opažamo vse večjo potrebo po poudarjanju pomena duševnega zdravja. Vedeti, kako obvladati osebno krizo, je izjemno dragoceno.

Program Crazy? So what! smo na Slovaškem začeli izvajati leta 2005 skupaj s partnerji iz Nemčije in Češke. Vendar nam ga je šele pred kratkim uspelo postaviti na stabilnejše temelje in razširiti. Usposabljali smo se za mentorje, sedaj usposabljamo nove ekipe in obiskujemo nove šole.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od tistih, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv?  (Če da, lahko navedete kakšen primer?)

Na mlade vselej naredi močan vtis srečanje z osebami, ki so premagale duševno krizo in katere lahko vprašajo karkoli. S tem se zavejo, da je vedno na voljo pomoč, če imajo kakršne koli težave. Ker gre za celodnevno poučevanje in komunikacijo enakih, pri udeležencih vedno pustimo pozitiven vtis.

Ljudje z osebnimi izkušnjami z duševnimi težavami lahko mladim dajo pogum, da vzamejo življenje v svoje roke. Pri skoraj vsakem poučevanju sedi nekdo, ki ima težave. Iskrica upanja, ki jim jo damo, je neprecenljiva. Ljudje z osebnimi izkušnjami pripovedujejo svojo zgodbo in to jim pomaga, da se počutijo bolje. Sami se odločijo, koliko se bodo odprli. Tako se počutijo koristni in razumljeni.

Mladi udeleženci večkrat komentirajo, da običajno ne dobijo priložnosti, da bi se srečali z ljudmi s težavami v duševnem zdravju ali da bi se jih morali naučiti sprejemati in ne obsojati zato, ker so drugačni.

Prav tako dobivamo odzive od oseb, ki so same izkusile težave z duševnim zdravjem in sodelujejo v programu. Nekdo nam je povedal:

„Program mi daje pogum, da hodim pokončno. Zdaj hočem končno živeti! Pogovor z mladimi je zahteven, a mi daje zadovoljstvo. So zelo odprti in praktično nimajo nobenega strahu pred socialnimi stiki. Zame je najlepše to, da odkrivajo, da je med nami veliko več skupnih stvari kot pa razlik, da so njihove predstave o „norcih“ napačne. Predvsem se mi zdi dobro to, da lahko ljudem pomagam, da končno odkrito spregovorijo o težavah z duševnim zdravjem, saj se nihče ne bi smel tega sramovati ali zaradi tega skrivati.“

Mladi so tisti, ki nas poganjajo naprej. Po vsakem takem dnevu govorijo o tem, kako pomemben je zanje program Crazy? So what! in da bi se moral nadaljevati, da bi lahko vsak mlad človek na Slovaškem spoznal, kako dragoceno je lastno duševno zdravje.

Ali že načrtujete nove projekte?

Želimo si, da bi imeli vsi mladi možnost sodelovanja v tej obliki izobraževanja, da bi lahko program razširili še v druge regije Slovaške. Izvaja se že v Nemčiji (kjer je bil prvotno ustanovljen), na Slovaškem, Češkem in v Avstriji. Letos smo usposabljali tudi prve ekipe v Ukrajini.

Kako pomembno je po vašem mnenju odkrito razpravljati o težavah z duševnim zdravjem? Kaj sporočate s svojim projektom?

Sporočilo, ki ga želimo širiti, je to, da težave z duševnim zdravjem niso nekaj, česar bi se morali sramovati. Sramovati bi se morali, če z ničemer ne poskrbimo za svoje zdravje, saj brez duševnega zdravja ni zdravja.

Glavni namen programa Crazy? So what!je pravočasno opozoriti na pomen duševnega zdravja in hkrati spodbujati ozaveščenost o ljudeh s težavami v duševnem zdravju.

Ugotovili smo, da je veliko bolje preprečevati kot zdraviti, saj je to veliko bolj učinkovito. Dajemo pogum in motivacijo ter smo optimistični. Pomoč je vedno na voljo. Včasih je dovolj imeti nekoga, s komer se lahko pogovorimo. Boriti se za svoje sanje ni enostavno, a je vredno.

Na področju duševnega zdravja je še veliko možnosti za inovacije in nove pristope. S tem v mislih je finska fundacija Lilinkoti razvila igro z naslovom The World of Recovery (Svet okrevanja), ki jo je mogoče igrati na spletu ali za mizo na igralni deski. V obeh primerih gre za igro vlog, pri kateri morajo igralci postati druga oseba. V futurističnem svetu upanja jih igra spremlja na njihovi poti do okrevanja in je namenjena zlasti osebam, ki se zdravijo zaradi težav v duševnem zdravju in zlorabe psihoaktivnih snovi, pa tudi strokovnjakom. Predstavnici fundacije Lilinkoti Reetta Sedergren in Venla Leimu sta nam pojasnili, da imajo igre ogromen potencial za izboljšanje duševnega zdravja, ki pa večinoma ostaja neizkoriščen. 

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom? 

Pred nekaj leti smo v fundaciji Lilinkoti ugotovili, da je na področju duševnega zdravja še veliko možnosti za inovacije in nove pristope k okrevanju. Vse večja osredotočenost ravno na okrevanje je pomenila velik napredek na tem področju, toda sodobnih, inovativnih pristopov za uresničevanje takšnega pristopa ni bilo. Naša organizacija že desetletja dela z ljudmi, ki okrevajo po težavah v duševnem zdravju, in spraševali smo se, ali res ni sodobnega orodja, ki bi to zdravje izboljševalo? Morda digitalna igra, v kateri igralec prevzame vlogo nekoga drugega? 

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, dobili kakšen odziv?   

Igro World of Recovery smo razvili skupaj z ljudmi, ki okrevajo po težavah v duševnem zdravju, in strokovnjaki, zato smo ves čas med snovanjem dobivali povratne informacije, ki so nas vodile do končnega rezultata. 

Igralci obeh različic igre so nam poslali izredno pozitivne odzive, tako anonimne kot osebne. Tako je na primer več kot 90 % sodelujočih dejalo, da je igra na mobilnem telefonu izboljšala njihovo počutje in jih spodbudila, da so postali aktivni, igra vlog pa jim je pomagala razvijati socialne veščine.  

Verjetno najboljši odziv so bili smeh in pogovori o občutkih, izzivih in prednostnih, pa tudi način, kako te igre združujejo igralce, ne glede na njihovo vlogo in pretekle izkušnje. 

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ? 

Biti na čelu inovacij je nekaj, kar prinaša veliko prednosti. Početi nekaj novega je resnično navdihujoče. Sprejmite nove zamisli in ne poskušajte jih potisniti v noben kalup. Sledite svojemu instinktu, bodite radovedni in prisluhnite mnenju vsakogar. Še bolj pomembno pa je, da k sodelovanju pritegnete ljudi, ki okrevajo, in strokovnjake z izkušnjami. Če razvijate igre, bodite pripravljeni na veliko predsodkov iz strokovnega okolja. Kajti na področju duševnega zdravja vlada splošno prepričanje, da igre povzročajo zasvojenost ali so škodljive. Naj vam to ne vzame poguma! Bodite drzni, kreativni in upajte si sanjati. 

Kako lahko računalniške in videoigre izboljšajo duševno zdravje? Ali bi jih bilo treba po vašem mnenju več uporabljati za zdravljenje teh težav? 

Računalniške in videoigre, zlasti igre vlog, imajo ogromen potencial za izboljšanje duševnega zdravja. Zaskrbljujoče veliko ljudi ima težave v duševnem zdravju in potrebujemo nove, raznolike načine za izboljšanje tega stanja. Škoda je, da potencial iger doslej še ni bil izkoriščen. Razlog ni premalo zanimanja, temveč premalo financiranja. Dobrih iger, ki izboljšajo duševno zdravje, ni mogoče razviti hitro in enostavno. Potrebujemo več finančnih sredstev, več skupaj razvitih projektov in več strokovnjakov s področja duševnega zdravja ter industrije iger, ki bi se skupaj lotili te naloge. In potrebujemo veliko, res veliko raziskav. 

Več kot 55 milijonov ljudi po vsem svetu, med katerimi je veliko mladostnikov, trpi za motnjami hranjenja, kar vpliva na njihovo duševno in telesno zdravje. Zaradi stigmatizacije mnogi ne iščejo pomoči. Namen projekta Telling Stories for Good (Ozaveščanje s pripovedovanjem zgodb), ki ga vodi italijanska organizacija Animenta, je odpravljanje stereotipov, spodbujanje zgodnjega prepoznavanja in nudenje podpore. Od leta 2021 je ta organizacija v Italiji organizirala srečanja z več kot 10.000 šolarjev. Pogovarjali smo se z njeno predsednico in ustanoviteljico Auroro Caporossi.

Kaj vas je napeljalo na zamisel o projektu?

Animenta se je porodila iz potrebe, da bi dali glas ljudem, ki trpijo za motnjami hranjenja, pa tudi tistim, ki živijo v njihovi bližini. Njen namen je zagotoviti, da bi imeli ljudje ustrezen dostop do zdravljenja za motnje hranjenja, saj se lahko pozdravijo, če imajo to možnost.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv?  Ali lahko navedete kakšen primer?

„Animenta je kraj, kjer sem se počutil dobrodošel. Spoznal sem, da sem trpel za motnjo hranjenja, čeprav nisem imel prenizke telesne teže.“ To sporočilo, ki smo ga pred nekaj meseci prejeli iz naše skupnosti, nam je pokazalo, kako pomembno in smiselno je naše delo. Animenta je bila sprejeta z radovednostjo, pa tudi z upanjem, da lahko pomagamo doseči spremembe.

Kako boste s temi posebnimi sredstvi dodatno pomagali skupnosti? Ali že načrtujete nove projekte?

Vse več bi radi vlagali v projekte, ki jih izvajamo v šolah, da bi razširili naš vpliv. Sredstva bomo uporabili za vzpostavitev skupin za samopomoč za osebe z motnjami hranjenja. Naši projekti vključujejo tabore (Animenta Camps), ki ljudem omogočajo, da šest dni preživijo v naravi in odkrivajo svoj odnos do sebe, telesa in hrane.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s tovrstnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Najprej poslušajte zgodbe, da boste zvedeli, kakšne so izkušnje skupnosti, ki jo naslavljate. Prosite za povratne informacije in pripravite vprašalnike, da boste razumeli, kaj skupnost potrebuje. Predvsem pa se pokažite ter spregovorite o svojem boju in spremembah, ki jih želite doseči. Hkrati se morate povezovati z drugimi, da bi ustvarili učinkovit in uspešen podporni sistem.

Ali so po vašem mnenju motnje hranjenja danes ustrezno priznane kot resne težave z duševnim zdravjem? Ali prizadeti ljudje prejemajo ustrezno podporo in kaj bi bilo treba storiti, da bi jo izboljšali?

Danes se o motnjah hranjenja več govori, tako da lahko rečemo, da je na voljo več informacij. Kljub temu so te bolezni v družbi močno stigmatizirane in prikazane zelo stereotipno. Nekateri ljudje celo še danes menijo, da so motnje hranjenja povezane s pomanjkanjem volje ali muhavostjo. Dejansko so motnje hranjenja kompleksna psihiatrična bolezen, ki jo je treba ustrezno zdraviti, kar trenutno ni vedno na voljo, ker ni dovolj centrov za zdravljenje in veliko ljudi nima dostopa do zdravljenja.