EESO info: Z Ukrajino ste se začeli ukvarjati pred nekaj leti, ko ste posneli film „Winter on Fire: Ukraine's Fight for Freedom“ (Zima v ognju: boj Ukrajine za svobodo), ki je bil nominiran za oskarja, zdaj pa se vračate z novim filmom, „Freedom on Fire: Ukraine's fight for freedom“ (Svoboda v ognju: boj Ukrajine za svobodo). Je to drugi del iste zgodbe?
Eugene Afineevsky: „Zima v ognju“ je bila kampanja za mir. Februarja 2022 sem kot filmski ustvarjalec začutil, da se moram nujno vrniti k tej zgodbi in pokazati povezave z današnjo vojno. Ne bi rekel, da je „Svoboda v ognju“ nadaljevanje. Povezal pa sem vse točke od Majdana do sedanjega stanja. Ta vojna namreč traja že osem let. Gre za boj za dostojanstvo, svobodo in človekove pravice.
Kaj vas je gnalo, da ste posneli prvi film o Ukrajini?
Mislim, da je bil povod Majdan in pogum Ukrajincev. Vztrajali so pri svojih pravicah, svojih prepričanjih. Zavzeli so se za neodvisno prihodnosti Ukrajine kot združene države, ki pripada družini svobodnih evropskih narodov. To sem doživel in zato sem se lani tudi vrnil k tej zgodbi, da nadaljujem to sago.
Bi lahko z nami delili kakšno od vaših doživetij z Ukrajinci na terenu, ki vam je ostalo v spominu?
Tako veliko jih je. Enega od njih pa vedno povem, ko slišim ljudi govoriti, da toka zgodovine ne moremo spremeniti. Ko sem bil na trgu Majdan, tiste mrzle zime 2013/2014, sem videl letak z veliko kapljo vode, na katerem je pisalo: „Vsak od nas je kaplja vode, skupaj smo ocean.“ Videl sem, kako so se Ukrajinci združili in svoji vladi pokazali, da imajo glas, moč in voljo, da spremenijo zgodovino svojega naroda – in kako so to tudi naredili. V 93 dneh so ljudje iz različnih družbenih skupin, bogati in revni, mladi in stari, dosegli svoje cilje tako, da so ukrepali skupaj in drug drugega spoštovali. Po mojem mnenju je dandanes pomembno, da smo enotni.
Kako bi po vašem pričakovanju morale ukrepati EU, evropske države in civilna družba, da bi Ukrajincem pomagale v tej vojni?
EU pomeni enotnost, združevanje. Menim, da je zdaj čas, ko moramo ustaviti izbruh tretje svetovne vojne. Prej ko bomo to priznali, prej bo svet enoten. Ukrajinci ne prosijo ljudi iz drugih držav, naj se pridejo borit, temveč naj jim pomagajo zmagati v tej vojni. In to je nekaj čudovitega – da se svet, vsi mi, združimo okrog Ukrajine, da bi ustavili to vojno.
Film ste posvetili novinarjem, ki „danes tvegajo svoja življenja“. Kako pomembni so novinarji in aktivisti med vojno?
To sem navedel v svojem prvem filmu in vedno ponavljam, saj sem na terenu sodeloval z novinarji in nekaterih od njih ni več med nami. Statistični podatki kažejo, da so v najbolj krutih prvih mesecih vojne umirali novinarji, ukrajinski filmski ustvarjalci in poročevalci. Vendar ta vojna ne poteka samo na terenu, temveč tudi v medijih. Glavno orožje je propaganda: „Vzemi laž in jo ponavljaj znova in znova, dokler ne postane resnica.“ Tako je delal že Joseph Goebbels.
Ruska agresija proti Ukrajini poteka dobesedno na pragu Evrope in močno vpliva na evropske države. Kaj pa ZDA? Kako so se ljudje odzvali tam? So se nevladne organizacije in organizacije civilne družbe mobilizirale?
Ameriška vlada pomaga, kolikor more, a tu, v Hollywoodu, se o Ukrajini ne govori veliko. Nekatere televizijske postaje še vedno poročajo o vojni, ne pa tudi osrednji mediji. Nevladne organizacije že od samega začetka na terenu pomagajo ljudem, širša družba pa je na drugačni valovni dolžini, kar je realnost te vojne. Osredotočamo se na številne druge stvari in zame kot filmskega ustvarjalca je boleče videti pomanjkanje političnih filmov. Zdi se, da poskuša Hollywood odmisliti politične razmere. A če bo zadeta ukrajinska jedrska elektrarna, bomo ceno plačali vsi.
Leta 2017 ste režirali še en film, posvečen vojni in konfliktu, „Cries from Syria“ (Kriki iz Sirije). Kaj vas je spodbudilo k snemanju tega dokumentarnega filma? Ali vam je uspelo pritegniti pozornost na to tragedijo?
S „Kriki iz Sirije“ sem hotel s svojo pripovedjo osvetliti, kaj se je zgodilo v Siriji od začetka velikanske begunske krize. Številni ljudje, ki se pojavijo v „Krikih iz Sirije“, so zdaj mrtvi. Enako velja za filme o Ukrajini. Svetu sem poskušal pojasniti, da ni šlo za lokalni konflikt, temveč za vojno. Poskušal sem tudi povezati aktiviste in prostovoljce, vendar mi je bilo najbolj pomembno povezati novinarje z novinarjem na bojni fronti, ki ima v filmu glavno vlogo. V svojem zadnjem filmu sem prikazal najpomembnejšo stvar – medijsko vojno; veliko časa sem preživel v mestih in medijskih krogih, da bi razkril, kako deluje propaganda. Pripovedovati želim pomembne zgodbe našega časa in tistim, ki živijo v njih, omogočiti, da se njihov glas sliši glasno in jasno, da bo svet obveščen, in poslati poziv k ukrepanju. Pri vsakem filmu mi gre za troje: zagovorništvo, aktivizem in ukrepanje.
Se vam zdi, da ste s svojimi filmi dosegli svoje cilje?
Da! Menim, da je to tisto, kar me spodbuja k nadaljevanju. Opazil sem, da so moji filmi imeli učinek in navdahnili politično ukrepanje. Vidim, kako se ljudje po ogledu mojih filmov o Siriji in Ukrajini spremenijo. Ko odgovarjam na vprašanja, me ljudje vedno vprašajo: „Prosimo, povejte nam, kako lahko pomagamo? Kaj lahko naredimo?“ To je vprašanje, ki ga slišim skoraj vsakič. Zame je to vir navdiha in navdaja me z zelo dobrim občutkom.
Kaj bo vaš naslednji projekt? Imate že kaj v mislih?
Ne, ne še. Najprej moramo ustaviti to vojno. Če se bo vojna v prihodnosti še razširila, namreč ne bomo več potrebovali filmskih ustvarjalcev in Hollywooda ne bo več. Samo združeni lahko zmagamo v tej hibridni vojni, na terenu v Ukrajini in v medijih, saj lahko propaganda in laži zlahka prečkajo meje EU in ZDA – za to ne potrebujejo vizuma. Imajo prosto pot in to je tisto, na kar stalno pozabljajo vsi v Hollywoodu, v Ameriki in po vsem svetu.
Napovednik za film „Svoboda v ognju“
Več o filmu je na voljo tu.
