Pripravil Zsolt Kükedi, član EESO, Madžarska  

Kot član okoljske organizacije se zavedam, da je zdaj, ob tej človeški tragediji, varstvo okolja potisnjeno v ozadje, in da ljudje, ki se neposredno soočajo s tokovi beguncev, cenijo že preprost znak zanimanja in sočutja ter vsakršno ponujeno pomoč.

Zaradi mojega dela na področju regionalnega razvoja poznam veliko županov in vodij okrožij, ki so takoj po začetku vojne nesebično ponudili prostore svojih skupnosti in javne prostore za nastanitev beguncev. Med drugim je naselje s samo 700 prebivalci sprejelo več kot sto Ukrajincev. Tam jim dajejo hrano in streho nad glavo ter skrbijo, da imajo čista oblačila. Ko sem se kmalu po začetku vojne vrnil domov s plenarnega zasedanja EESO, sem pisal 18 članom lokalnih oblasti, županom in vodjam okrožij v vzhodni Madžarski ter jih vprašal, kaj se dogaja pri njih in kako jim lahko pomagamo iz oddaljene Budimpešte. Meje nisem nameraval takoj obiskati osebno, saj so lahko zagreti prostovoljci na začetku bolj v oviro kot v pomoč pri humanitarnem delu.

Devet od 18 oseb, ki sem jim pisal, mi je odgovorilo. Drugi verjetno niso imeli časa brati elektronske pošte ali odgovarjati nanjo, kar je v danih razmerah popolnoma razumljivo. Tisti, ki so odgovorili, pa so napisali, da jih je moj dopis pomiril. Zanje je bila dobra novica že to, da mislimo nanje in da se lahko vedno obrnejo na nas. Nekdo je prosil za denar, ker so potrebovali odeje in detergente; nekdo drug me je usmeril v kraje, kjer so bile potrebne donacije. Na splošno pa so obljubili, da se bodo obrnili na nas, če se bodo sedanje razmere nadaljevale in jih finančno ali osebno ne bodo več zmogli obvladovati.

Pridružili smo se tudi drugi obliki pomoči, in sicer zbiranju medicinskih potrebščin ter njihovemu pošiljanju tistim, ki jih v teh razmerah ne morejo dobiti. Dostavili smo vrečke za stomo, ki smo jih priskrbeli v službi moje žene. Vrečke za stomo so posebne vrečke za ljudi, ki ne morejo naravno opravljati svojih telesnih potreb zaradi okvare ali bolezni, ki je prizadela dele njihovega prebavnega ali urinarnega trakta. Telesni izločki se odvajajo prek odprtine ali stome, ki je nameščena na posebno mesto na trebušni steni. Bolniki potrebujejo eno vrečko na dan. Nismo pričakovali, da bomo prevažali te življenjsko pomembne vrečke, vendar so naša življenja dovolj zapletena, da lahko razumemo, da so v takšnih razmerah potrebne tudi nenavadne donacije.

Na sejah naše strokovne skupine v EESO smo razpravljali o ukrajinsko-ruski vojni in njenih posledicah. Zaprošen sem bil, naj pokličem govorca z bojišča in strokovnjaka s področja jedrske varnosti, da bi lahko razumeli nevarnosti, povezane z ukrajinskimi jedrskimi elektrarnami. Ker imam zaradi svojega dela na področju razvoja v Ukrajini veliko osebnih poznanstev, sem uspel stopiti v stik s Sergijem Prokopenkom, mladeničem iz Harkova, ki je strokovnjak za inovacije in podjetništvo, svetovalec in raziskovalec na področju ekonomije. Poročal je neposredno z bojišča iz bunkerja v Harkovu, kamor se je umaknil zaradi bombardiranja tega območja tik pred našo sejo. Zaradi prekinitev internetne povezave sta se izmenjevala z madžarskim strokovnjakom na področju jedrske varnosti, ki je bil na vrsti za njim. Dr. Zsolt Hetesi, višji raziskovalec na Narodni univerzi za javno upravo, od leta 2005 sodeluje pri raziskavah na področju okolja, energije in trajnostnosti. Pred tem je kot eden od vodij raziskovalne skupine na področju trajnostnega razvoja in virov pogosto obravnaval krizo, ki bo nastala zaradi prenaseljenosti in prekomerne porabe virov. Kot strokovnjak za izčrpavanje virov je spregovoril o razmerah, ranljivosti in možnostih jedrske katastrofe v kateri koli izmed štirih jedrskih elektrarn v Ukrajini. Poslušalce je skušal pomiriti, saj za zdaj ni videti, da bi svetu grozila neposredna nevarnost zaradi teh jedrskih elektrarn. Po tej predstavitvi je znova spregovoril Sergij in ob njegovem pripovedovanju smo lahko začutili resničnost vojne. Požel je bučen aplavz. V strokovni skupini smo iskreno sočustvovali z njegovim pripovedovanjem in se nismo mogli osredotočiti na običajno delo.

Toda tudi to je po moje humanitarna naloga: povezati se z ljudmi, ki so zaradi vojne izolirani, in odvreči navidezni občutek varnosti, da lahko začutimo resničnost in se zavemo, da lahko tudi iz daljave nekaj storimo.