Konkurenčnost se je lansko leto znašla na samem vrhu prednostnih nalog EU in evropskih politik. Njenega pomena za prihodnost EU ni mogoče spregledati.
Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je v svojem govoru o stanju v Uniji, ki ga je imela septembra lansko leto v Evropskem parlamentu, največ pozornosti namenila ravno konkurenčnosti. Obljubila je, da bo storila vse, kar je potrebno za zaščito konkurenčnih prednosti Evrope.
Evropska podjetja imajo težave pri iskanju usposobljene delovne sile in ključni sektorji so strožje regulirani kot v drugih konkurenčnih državah, namreč v Združenih narodih in na Kitajskem. Naložbe v raziskave in razvoj so manjše, fizična in digitalna infrastruktura pa zavirata trgovinsko in gospodarsko rast. Ti izzivi so dobro znani in so bili obravnavani v več študijah.
Zato je predsednica von der Leyen zaprosila Maria Draghija, nekdanjega predsednika Evropske centralne banke, da pripravi konkretne predloge za izboljšanje konkurenčnosti EU. To je dobrodošlo, a zgolj dobri predlogi ne bodo dovolj, potrebni bosta tudi politična volja in zmožnost za njihovo uresničitev.
EU si je za cilj zastavila, da bo okrepila svojo odpornost in vpliv v svetu, vendar izgublja konkurenčnost, ki je za to potrebna. Delež EU v svetovnem gospodarstvu se bo po napovedih stalno zmanjševal, in sicer s skoraj 15 % na samo 9 % do leta 2050.
Zato mora EU nujno izboljšati svojo produktivnost in konkurenčnost. V ta namen mora sprejeti agendo za konkurenčnost, ki bo skladno z načeli enotnega trga in socialnega tržnega gospodarstva usmerjena v prihodnost, dobro opredeljena in usklajena ter bo spodbujala blaginjo podjetij in delavcev, da bodo bolj sposobni inovacij, naložb in trgovine ter konkurenčnejši na svetovnem trgu. To bo koristilo vsem in bo pospešilo naš prehod na podnebno nevtralnost, kar je bistvenega pomena, ne le za prihodnjo blaginjo, inovacije, naložbe, trgovino in rast, temveč tudi za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in dvig življenjskega standarda.
Podjetja EU zato veliko pričakujejo od tega novega zagona in zahtevajo, naj se konkurenčnost na novo umesti v širši in dolgoročen gospodarski in družbeni okvir.
EESO je analiziral dejavnike in akterje, ki vplivajo na dolgoročno konkurenčnost in produktivnost ter jih je treba celovito obravnavati. Obravnaval je ekosisteme konkurenčnosti, da bi Komisiji lahko razložil, katere kazalnike naj izboljša ali dopolni.
Tako se zdi, da je pristop k ocenjevanju izzivov in iskanju možnosti za njihovo rešitev po posameznih državah ključni vidik, ki ga Komisija v svojih dveh sporočilih o dolgoročni konkurenčnosti ni zadostno obravnavala.
Komisija je na splošno pripravila seznam 17 dejavnikov uspešnosti, ki naj bi se ocenjevali na letni ravni z vidika devetih razsežnosti konkurenčnosti, ki jih je opredelila. Toda tudi države članice jih morajo dosledno upoštevati, Komisija pa mora imeti na voljo ustrezna sredstva za izvrševanje, da jih lahko k temu zaveže. To je tisto, k čemur pozivamo.
Najpomembnejše je naslednje:
- dostop do financiranja mora biti po razumnih stroških, ki ne smejo bremeniti naslednjih generacij;
- vlagati je treba v javne storitve in kritično infrastrukturo ter bolje ovrednotiti te naložbe. V zvezi s tem predlagamo šest parametrov ocenjevanja;
- na področju raziskav in inovacij je ključnega pomena tesnejše sodelovanje, tako javno/zasebno kot na regionalni ali svetovni ravni;
- pri mrežah podatkov in energiji so najpomembnejši varnost, cena in podnebna nevtralnost;
- glede vidika krožnosti EU sicer ni več treba dokazovati svoje vloge, vendar mora skrbeti za uravnoteženo konkurenco med operaterji;
- zakonodajni okvir EU za digitalizacijo ima pionirsko vlogo, ko gre za povezljivost, umetno inteligenco, podatke ipd., vendar se moramo pri tem spopasti z izzivom, da je treba človeške vidike uravnovesiti z obetajočimi možnostmi digitalne tehnologije;
- na področju izobraževanja in usposabljanja se je treba odzvati na demografske in družbene izzive;
- z vidika strateške avtonomije in trgovine pa je naša odvisnost hkrati naša pomanjkljivost. Podjetja se morajo na novo organizirati, EU pa jim mora z ustreznim okvirom omogočiti, da se lotijo tega izziva.
Glede enotnega trga EESO odločno ponavlja, da morajo države članice spoštovati pravni red Skupnosti in načela iz Pogodb. Odpraviti je treba ovire in vzpostaviti resnični nadzor. Vlade držav EU morajo pokazati politično voljo za uresničitev tistega, o čemer so se sporazumele v Bruslju, Komisija pa mora imeti možnost, da deluje medresorsko in ne razdrobljeno, saj slednje povzroča več neskladij. To je tisto, kar potrebujemo.
To moramo vedno znova ponavljati.
V tem okviru se moramo zanesti na Bruselj in rezultate preverjanj konkurenčnosti, hkrati pa na nacionalni ravni izkoristiti regionalne industrijske groze. Orodja že imamo. Uporabimo jih!
