EESO info: Ste nagrajena novinarka in filmska ustvarjalka, ki se pogosto ukvarja s težkimi temami, kot so vojne in ljudje. Tokrat je tema voda. Zakaj ste se tako odločili?
Ewa Ewart: Film Until the Last Drop (Do zadnje kaplje) pripoveduje zgodbo o drugačni vojni, ki je najbolj nesmiselna od vseh. Gre za zgodbo o vojni, ki jo je človeštvo v imenu napredka napovedalo vodi, viru življenja. Širše gledano je to vojna proti naravi. Že dolgo nazaj se je človek odločil, da bi moralo življenje na Zemlji potekati, kakor si je sam zamislil, naravno okolje pa naj bi služilo njemu in njegovim interesom. Zaradi tega prepričanja je naš planet zdaj v tako ubogem stanju.
S katerimi izzivi ste se srečevali pri snemanju filma?
Snemanja dokumentarcev sem se naučila na BBC-ju v Londonu. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila zlato obdobje za tovrstne filme. Bilo je dovolj denarja in potovali smo po svetu ter snemali filme o različnih zanimivih in pomembnih temah. Zdaj sem svobodnjakinja in uživam v svobodi, ki mi jo to prinaša. Vendar je lahko zbiranje sredstev za projekt včasih zahtevno in zamudno. Dejala bi, da je zbiranje denarja za film zdaj moj glavni izziv. V primerjavi s tem je vse ostalo zelo preprosto! Ko je za denar poskrbljeno, gledam na vse drugo kot na obetavno in vznemirljivo izkušnjo. Snemanje dokumentarnega filma je lahko nepredvidljivo, zato imam vedno rezervni načrt. Zlasti pa si vedno rečem, da bom posnela odličen film! Pri snemanju dokumentarca Do zadnje kaplje je bil največji izziv vreme! Skoraj ves film smo snemali na prostem. Obiskali smo šest držav, za kar smo imeli zelo malo časa. Zato bi lahko v primeru neprijetnih vremenskih presenečenj prišlo do dodatnih stroškov, močno pa bi zmotilo tudi naš načrt snemanja. Toda sreča je bila na naši strani.
Kako lahko filmska industrija pripomore k ozaveščanju in promociji ukrepov v zvezi z vodo?
Dokumentarci lahko močno prispevajo k izobraževanju in ozaveščanju. Kot novinarka sem se ukvarjala s televizijskimi novicami, vendar sem ugotovila, da me bolj navdušuje daljši format novic. Dokumentarce imam rada zaradi različnih razlogov, najpomembneje pa je to, da lahko z njimi dovolj obširno poveš, kaj se je zgodilo in zakaj. Imaš čas in prostor, da poglobljeno predstaviš ozadje zapletenih dogodkov in pomembnih tem ter širši javnosti olajšaš njihovo razumevanje. Ko sem začela s pripravami za film Do zadnje kaplje, sem ugotovila, da se je temi vode v svojih filmih posvetilo že kar nekaj filmskih ustvarjalcev. To je bilo po eni strani pomirjujoče, hkrati pa je zame pomenilo zanimiv izziv, da se moram domisliti nove in neraziskane ideje. Dobro narejeni filmi o pomembnih temah imajo ne le izobraževalni potencial, temveč tudi spodbudijo ljudi k dejanjem. Imeli smo že veliko projekcij našega filma, ljudje pa na koncu prihajajo do nas in sprašujejo, kaj lahko naredijo. To je za nas velika nagrada.
Kaj vas je navdihnilo, da ste se osredotočili na vodo?
Leta 2017 sem pripravljala film o tem, kako naftna industrija uničuje tropski deževni gozd. Snemali smo v ekvadorskem delu amazonskega deževnega gozda, ko me je vodja lokalne skupnosti odpeljal k reki. Ko je z belo gumijasto rokavico, ki jo je nosil, potegnil po gladini reke, je rokavica postala črna. Cela rokavica je bila prekrita z debelo, oljnato plastjo. To je name naredilo močan vtis. Mislim, da je to srečanje v meni zasejalo prvo idejo za dokumentarec o vodi.
Zakaj voda ni del javne razprave?
Eden od razlogov je dokaj preprost. Voda je še vedno široko dostopna in jemljemo jo kot nekaj samoumevnega. Res je, voda pokriva večino našega planeta, vendar reke, ki so glavni vir čiste pitne vode, obsegajo manj kot en odstotek vseh virov. O milijonih ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja vode, se poroča predvsem na lokalni ravni. Nekako verjamemo, da imajo z vodo težave le oddaljene države in nam zaradi tega ni treba skrbeti. Upam, da bo naš film ljudi streznil in bodo spoznali, da je takšno prepričanje povsem zgrešeno. Drugi razlog je to, da močni lobiji, ki stojijo za onesnaževanjem voda in nepremišljenim izkoriščanjem vodnih virov, močno vplivajo na politične odločitve.
K sreči opažamo tudi nekaj pozitivnih znakov, ki kažejo, da se zavedamo nuje po spremembi načina gospodarjenja z vodnimi viri. Marca je prvič v tej generaciji potekala konferenca OZN o vodi. Jasno je bilo priznano, da smo pri reševanju težav z vodo in s tem povezanih ciljih še vedno zaskrbljujoče daleč od prave poti, s čimer ogrožamo svoj obstoj. Vsako leto praznujemo svetovni dan voda. Ta nas opominja, da se moramo vzeti v roke in rešiti vodno krizo. Ker je voda skupna vsem ljudem, moramo ukrepati vsi. Upajmo, da bo takšnih pobud še več.
Kaj morajo po vašem mnenju ljudje nujno vedeti o vodni krizi?
Vodna kriza obstaja, je resnična in se še zaostruje. Vsi skupaj se moramo zavedati, da se čas izteka. Če ne bomo korenito spremenili načina gospodarjenja z vodo, utegnemo to spoznati na grd način. To je eno od sporočil našega filma. Upam, da ga bodo slišali tisti, ki imajo moč, da obvladajo krizo, preden bo prepozno. Ena od oseb, ki se pojavi v filmu, je vprašala: „Ali bo planet počakal, da se streznimo?“
Kaj želite sporočiti Evropski uniji in državam članicam? In kaj državljanom in državljankam, zlasti mladim?
To je resnično široko vprašanje! Najprej si želim, da bi čim več ljudi v EU in državah članicah videlo film Do zadnje kaplje. In tega ne govorim, ker bi bila domišljava! Vsakič, ko imamo javno projekcijo, vidim, kakšen vtis naredi. Želim verjeti, da bo ta film spodbudil nosilce odločanja, da bodo pomagali vsem tem aktivistom, ki se borijo za čiste in zdrave reke. Nedopustno je, da ima Evropa sistem rek, ki je najbolj razdrobljen na svetu. Sramotno je, da ima Italija, ki je tako bogato prispevala k evropski civilizaciji, najbolj onesnaženo reko na celini. Reka Sarno, ki so jo nekoč častili kot božanstvo, je tudi tretja najbolj onesnažena reka na svetu. Naše pehanje za napredkom in razvojem je to reko spremenilo v smrdljivo truplo.
Ali obstaja kakršno koli upanje?
Upanje obstaja in o tem tudi govorimo v filmu. Ljudje se vse bolj zavedajo, da nam utegne kmalu zmanjkati časa, da bi spremenili način gospodarjenja z vodo. Ti ljudje so aktivisti, ki se po najboljših močeh trudijo popraviti škodo, ki jo je človek že povzročil vodi. Zaupam v te aktiviste, ki iz prve roke poznajo resnost teh težav. To so ljudje, ki živijo z rekami in se na njih preživljajo ter so prvi, na katere vplivajo odločitve politikov. Nosilci odločanja bi se morali učiti od njih. Želim, da ta dokumentarec postane učno orodje za izobraževanje o vodi. Piotr Nieznański, soavtor in pripovedovalec v filmu, je pripravil program „CodeForBlue“, namenjen učiteljem in mladim. Današnja mladina bo kmalu odločala o gospodarjenju z vodnimi viri. Sedanji izobraževalni sistem pa jim ne pove vsega, kar morajo vedeti o vodni krizi. To vrzel želimo zapolniti. Trenutno skušamo ta program zagnati na Poljskem.
Kaj moramo storiti, da bi rešili naš planet?
Vsi po vrsti moramo stopiti iz svojih mehurčkov ter skupaj zaščititi in premišljeno upravljati naš skupni najdragocenejši vir – pitno in čisto vodo, ki nam daje življenje. Politik iz regije Minganie v kanadskem Quebecu, ki je podprl lokalna prizadevanja za zaščito reke in je tudi nastopil v našem filmu, je dejal: „Ljudje želijo obogateti, misleč da bodo zaradi tega srečni. To je razmišljanje, na katerem temelji gospodarstvo v zahodnih družbah. Če ne bomo nemudoma začeli drugače razmišljati o razvoju, smo glede na spremembe, ki jih že vidimo v naši regiji in drugje po svetu, na poti v pogubo.“
Ewa Ewart je novinarka in nagrajena filmska ustvarjalka, ki je specialistka za prelomne in vplivne dokumentarne filme. Rojena je na Poljskem, kjer je tudi odraščala, vendar je večino svoje poklicne poti preživela na televiziji BBC v Londonu. Prepotovala je številne države in v njih tudi delala ter producirala in režirala različne preiskovalne oddaje ter politične in družbeno angažirane dokumentarne filme. Njeni filmi so razkrili nove informacije o vprašanjih, kot so korupcija v Jelcinovi Rusiji, skrivna zaporniška taborišča v Severni Koreji, državljanska vojna v Kolumbiji ter skrivni in nezakoniti program izrednih izročitev oseb, osumljenih terorizma, pod okriljem Cie. Z dokumentarnimi filmi, kot je film o tragediji v Beslanu, ki je nastal ob prvi obletnici terorističnega napada, v katerem je bilo ubitih več kot 170 otrok, pripoveduje zgodbe, ki ostajajo v trajnem spominu. V drugem filmu je osvetlila travme, s katerimi se pet let po grozodejstvu še vedno borijo mnogi od preživelih otrok.
