Načrt za neto ničelno industrijo ne vsebuje vizije o tem, kako zagotoviti, da bo evropska industrija ostala konkurenčna in privabljala naložbe.
EESO meni, da sta industrijski načrt v okviru zelenega dogovora in akt o neto ničelni industriji na splošno dobra, vendar bi morala natančneje opredeliti, kateri ukrepi bodo sprejeti za izboljšanje dejavnikov lokacije, krepitev konkurenčnosti evropskih gospodarstev ter za razlikovanje EU od njenih sistemskih tekmecev.
„Zelo nezadovoljni smo, da je EU ukrepala šele, ko so ZDA sprejele zakon o zmanjšanju inflacije,“ je dejala Sandra Parthie, poročevalka za mnenje EESO o industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora in aktu o neto ničelni industriji. „Želeli bi si, da bi se to zgodilo prej. Želeli bi si, da bi se EU močneje in bolj odločno odzvala ter našim podjetjem in družbam pokazala, da resnično želimo, da Evropa ostane pomembna industrijska lokacija z dobrimi delovnimi mesti in dobrimi plačami za delavce.“
Evropska industrija je v zadnjih desetletjih v primerjavi z njenimi glavnimi tekmeci postala manj konkurenčna. V prvem desetletju 21. stoletja je BDP na prebivalca v EU znašal približno 70 % BDP na prebivalca ZDA. Zdaj znaša slabih 66 %. Delež bruto svetovnih naložb v ZDA in EU se je znatno zmanjšal v obdobju med 1999 in 2020: v ZDA z 29 % na 20 %, v EU pa s 23 % na 15 %.
Da bi obrnili ta negativni trend, EESO poziva, naj se opravi revizija, da bi ugotovili, kako lahko EU nadzoruje in izboljša svoje vrednostne verige ter se izogne pretirani odvisnosti. Predlaga tudi, da se vsi osnutki zakonodaje EU pregledajo z vidika konkurenčnosti.
EESO med problemi, ki zahtevajo drznejše ukrepe, izpostavlja birokracijo in čas obravnave. Pri javnem financiranju na primer odločitve o dodelitvi finančne podpore projektom in dostopu do financiranja trajajo predolgo. Da bi preprečili odhajanje vlagateljev, EESO poudarja, da so potrebni ukrepi za pravočasno in dostopno finančno podporo tako za stroške poslovanja kot tudi naložbe v osnovna sredstva za podjetja vseh vrst in velikosti.
Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora je pomanjkljiv tudi pri izdajanju dovoljenj: v njem so navedene številne neto ničelne tehnologije, za katere bi se morali uporabljati hitri postopki izdaje dovoljenj in za katere bi se namenjalo več finančne podpore za projekte, medtem ko se morajo drugi sektorji nadalje soočati z večjimi težavami pri tem.
EESO meni, da se industrijski načrt v okviru zelenega dogovora in akt o neto ničelni industriji preozko osredotočata na spodbujanje zelenih tehnologij in izbiranje domnevnih „zmagovalcev“. Namesto tega bi morala spodbujati raznoliko industrijo s številnimi sektorji.
V Evropi imamo veliko energetsko intenzivne težke in primarne industrije, ki jo je treba razogljičiti in ni vključena v industrijski načrt v okviru zelenega dogovora.
Rahljanje pravil EU o državni pomoči je še ena morebitna past, saj bi se lahko povečala vrzel med bogatejšimi in revnejšimi državami članicami, ki nimajo fiskalnega manevrskega prostora za naložbe v zeleni prehod ter podporo svojim vodilnim panogam in gospodinjstvom. Zato bi bilo treba resno razpravljati o Evropskem skladu za suverenost, s katerim bi na ravni EU zagotovili dodatno financiranje prehoda.
Izračuni Evropske komisije kažejo, da ima področje neto ničelnih tehnologij velik potencial za ustvarjanje delovnih mest, saj bomo v proizvodnji vodikovih gorivnih celic potrebovali 180 000 delavcev, v sektorju fotovoltaične sončne energije bo za proizvodnjo potrebnih 66 000 delavcev, v proizvodnji baterij pa 800 000 delavcev.
Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora podpira razvoj zelenih spretnosti, vendar EESO meni, da bi moral podpirati razvoj celotnega nabora znanj in spretnosti, potrebnih v industriji. Prav tako bi moral pospešiti in standardizirati delovna dovoljenja za kvalificirane delavce, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije. (dm)
Pokaži manj