EESO info

Med omejitvijo gibanja mi ni bilo posebej težko ostati doma. Kar nekaj opravil je bilo, s katerimi sem odlašala že več let, in dobila sem priložnost, da se jih lotim, kar mi je bilo v veliko veselje. Družinske fotografije in spominki, ki sem jih prinesla iz hiše staršev, so bili vsi pomešani, zato sem jih uredila. To je bilo zelo ganljivo. Zaposlila sem se s hobiji, ki jih pogrešam, kot so ročno delo, peka, kuhanje ter priprava tradicionalnih grških likerjev, džemov in marmelad. Za te stvari običajno nimam časa, ko skušam opraviti vse zahtevne naloge v službi.

Po drugi strani pa sem zelo pogrešala otroke, ki ne živijo več doma. Naš mlajši sin je prihajal pod balkon, da smo se lahko videli od daleč, bilo nam je težko in zavedali smo se, kaj zamujamo. S sinom, ki je v Angliji, sem bila v stiku prek spleta. Čutila sva potrebo, da se vidiva pogosteje kot običajno, četudi le prek spleta.

Občutek imam, da smo se počasi začeli spominjati nekaterih vrednot, ki smo jih že pozabili, kot je solidarnost, pozdrav sosedom, ki jih ponavadi pozabimo pozdraviti, nasmeh z balkona nekomu, ki gre po ulici. Ob pandemiji so se prebudili pozabljeni občutki. Pozabili smo na hvaležnost, na zdravje gledamo kot na nekaj samoumevnega. V letu 2020 si nikoli ne bi mogli predstavljati, da bi virus povzročil tako škodo, da bi nam vzel naše bližnje, da bi bila v sosednji državi tako visoka stopnja umrljivosti in da bi bilo toliko žrtev. To spremeni človekovo razmišljanje in ga spodbudi, da se poglobi v temeljne življenjske vrednote.

Pandemija nas je, kar je dobrodošlo, opozorila tudi na izreden pomen znanosti v našem življenju. Začeti je treba razpravo o tem, katere države so bile najbolj prizadete in zakaj, ter preučiti vlogo populizma in teorij zarote v teh državah, da gibanja proti cepljenju niti ne omenjam. Sprejemanje znanosti in zaupanje vanjo med politiki in javnostjo sta zaščitila nekatere države, med njimi tudi Grčijo. Mislim, da moramo začeti tudi razpravo o vlogi cerkve, medijev in pomembnih javnih osebnosti med pandemijo.

Zelo pomembno je, da se je v vseh državah pokazal pomen nacionalnih zdravstvenih sistemov, saj se je v zadnjem času po globalizaciji in osredotočanju družbe na ustvarjanje bogastva izkazalo, da nekaterih storitev ni mogoče izvajati s pristopom, ki temelji na dobičku. Nacionalne zdravstvene sisteme smo zapostavili, sedaj pa razumemo, kako morajo delovati ne le v času epidemije, temveč ves čas.
Ogromno dolgujemo tistim, ki so bili v prvih bojnih vrstah navkljub vsem težavam, s katerimi so se soočali nacionalni zdravstveni sistemi.

Rada bi dodala nekaj besed tudi o potrošnikih. V številnih državah članicah je zaradi pandemije žal prišlo do poslabšanja standardov varstva potrošnikov, zlasti potnikov. Čeprav je pristojni komisar EU državam članicam izdal priporočilo, naj začasno ne preklicujejo zakonodaje, ki varuje potrošnike v zvezi z leti, turističnimi paketi in prevozi, so mnoge države članice to zakonodajo žal začasno prenehale izvajati. Namesto da bi ob odpovedih dobili povrnjene stroške, prejemamo kupone, ki so veljavni od 12 do 18 mesecev in nimajo jamstva v primeru stečaja podjetij. Če kuponov ne bomo uporabili v tem roku, bomo lahko dobili denar nazaj. Na ta način se potovalne agencije brezobrestno zadolžujejo na račun potrošnikov, ki jih je pandemija prav tako prizadela. Poznam ljudi, ki ne potrebujejo kuponov, saj jih v naslednjih 12 do 18 mesecih v nobenem primeru ne bodo uporabili (tak primer so končni izleti dijakov, ki letos zaključujejo srednjo šolo). Vendar pa bodo starši teh otrok za 12 do 18 mesecev nudili brezobrestno posojilo vsem, ki sodelujejo pri organizaciji teh potovanj. Takšno kršenje pravic potrošnikov ni sprejemljivo.

Poleg tega živimo v digitalni dobi in vsi delamo od doma ter veliko več uporabljamo internet, zaradi česar prihaja do veliko več primerov spletnih zlorab in veliko večjega širjenja lažnih novic, med njimi domnevnih zarot.

Po drugi strani morajo delavci tudi pri delu na daljavo uživati pridobljene pravice. Preučiti je treba tudi vprašanje, kako se izračunava uspešnost zaposlenih, ki delajo na daljavo, in kako jo ocenjevati. V vsakem primeru moramo preučiti tudi delovne odnose pri delu na daljavo.

Drug zelo pomemben parameter, ki ga je EESO že začel uporabljati in kateremu je predsednik EESO Luca Jahier že izrazil svojo podporo na Twitterju, je predlog grškega predsednika vlade o skupni oddaji naročil držav članic za cepiva, terapije, zdravila in diagnostične teste v državah članicah, zato da nobena država članica ne bi ostala brez proizvodov, ki so bistvenega pomena za človeško življenje.

To pobudo mora EESO v celoti podpreti z mnenjem na lastno pobudo, da bi vsem državam članicam zagotovili enak dostop do cepiv, zdravljenja in diagnostike. Ta predlog sem z velikim veseljem predstavila našemu predsedniku Luci Jahierju in Evropski potrošniški organizaciji (BEUC), ki sta ga tudi podprla.

Bila je 80. obletnica konca zimske vojne med Sovjetsko zvezo in Finsko. Državna spominska slovesnost je bila zaradi pandemije koronavirusne bolezni odpovedana, vendar so zvonovi ob 11. uri zvonili v vseh luteranskih, pravoslavnih in katoliških cerkvah po državi. Šla sem iz hiše, da bi jim prisluhnila, in se znašla v skoraj opustelih Helsinkih.

Zimska vojna je trajala 105 dni – prav toliko kakor moja samoosamitev, ki se je začela na njeno obletnico. Čeprav sem rada sama, je bila osamitev včasih težka. V takih trenutkih sem pomislila na svoje starše, ki so preživeli strašne vojne razmere – moj oče se je pri 30 stopinjah pod ničlo boril na fronti, moja mama pa je bila doma sama z novorojenčkom – ter ugotovila, da se ne morem pritoževati.

V resnici sem imela srečo, saj sem lahko kadar koli šla iz hiše. To priložnost sem izkoristila, da sem, večinoma po obali, prehodila na stotine kilometrov.

Organizacija, za katero delam, je zelo pozorno spremljala položaj v podjetjih ter za vlado pripravljala predloge za reševanje podjetij in delovnih mest. Kratkoročne napovedi so bile zelo slabe in prihodnost je še vedno nejasna. Ko pa so uprave podjetij začele načrtovati potrebne ukrepe za odgovoren izhod iz krize, se je spet porodilo upanje.

Skupaj s sodelavci sem pripravila predloge skupine delodajalcev v EESO o tem, kako se spopasti s krizo zaradi koronavirusa: kako evropskim podjetjem pomagati preživeti in ohraniti delovna mesta ter kako spodbuditi okrevanje evropskega gospodarstva. Po zaslugi digitalnih orodij sem lahko kljub izrednim razmeram skoraj kot običajno nadaljevala s svojim delom v EESO. Razveselilo me je, da sem se lahko v domači knjižnici srečevala s sodelavci iz vse EU.

Omejitve gibanja so mi prinesle nekaj novega tudi na osebni ravni. Imela sem to čast, da sem postala „muza na daljavo“ in prejemala pesmi, od katerih je bila vsaka očarljivejša od prejšnje. Rada bi z vami delila eno od njih, da ponazorim duh spodbude in podpore, ki ju, upam, lahko ponudimo drug drugemu.

Ne ponujam katerega koli dneva, ponujam nedeljo.

Ne ponujam vsakodnevnih opravil, ki zahtevajo veliko truda.

Ponujam nedeljo in njen visok nebesni svod, ki se razteza nad našim vsakdanjim življenjem.

(prek angleščine prosto prevedeno iz finščine )

Delam pri Združenju švedskih kmetov (LRF), kjer smo ob izbruhu pandemije trdo delali za nemoteno preskrbo s hrano.

V združenju smo uvedli shemo pomoči za kmete v stiski. Če kmetje zbolijo, organiziramo skupine, ki jim pomagajo skrbeti za živali ali opravljati druga opravila. Shemo smo hitro vzpostavili marca letos.

Združenje pomaga tudi podjetjem navezati stike med iskalci zaposlitve in kmeti, ki jim primanjkuje delovne sile. Tako je denimo pridelovalec zelenjave ponudil zaposlitev delavcem iz bližnjega hotela, ki so ga zaprli. Takih primerov je še veliko. S tovrstnimi pobudami in ker je na Švedsko lahko prišlo veliko sezonskih delavcev iz drugih držav, imajo zdaj v kmetijskem in gozdarskem sektorju, kjer jim je sprva primanjkovalo delavcev, več ali manj dovolj delovne sile.

Veliko kmetij, zlasti tiste, ki pridelujejo zelenjavo, je moralo posaditi druge poljščine, gozdarski proizvajalci pa so morali preložiti nekatere dejavnosti. Kljub temu se na splošno zdi, da je bilo kmetijstvo (vključno s hortikulturo) na Švedskem manj prizadeto kot v številnih drugih evropskih državah.

Naša organizacija je poleg tega prepričana, da moramo pokazati solidarnost ne le v kmetijstvu, temveč tudi širše. Ena zelo konkretnih oblik pomoči je bila, da smo darovali plastične prosojnice za grafoskope iz naše pisarne v Stockholmu, iz katerih so naredili vizirje za zdravstvene delavce.

Osebno lahko rečem, da imam veliko sreče, saj nihče v moji bližini ni zbolel za COVID-19.

Od doma lahko delam tako, kot bi bila v pisarni. V stavbi, v kateri prebivam, včasih slišim sosede, ki se prepirajo. Takrat pomislim na tiste, ki imajo med omejitvenimi ukrepi manj sreče: na ljudi, ki so izgubili delo, otroke, ki ne hodijo v šolo in že dolgo niso imeli šolskega kosila, družine, ki živijo v majhnih stanovanjih, kjer skoraj nimajo prostora za delo ali pisanje domačih nalog.

Pogrešam pa svojo družino, zlasti starše, ki so že starejši. Pogrešam običajne stvari, kot je množično druženje, ter seveda svojo pisarno in sodelavce.

Kljub vsem bolečinam, izgubam in motnjam sem prepričana, da nas je pandemija COVID-19 nečesa naučila – predvsem tega, da se moramo zavedati negotovosti. Navajeni smo, da načrtujemo svoje življenje, vendar nas je pandemija, zlasti na začetku, prisilila, da smo spremenili svoje navade. Sprejeli smo nove, a ne vemo, kako dolgo bo to obdobje negotovosti trajalo.

Ko se bo končalo, bom najprej obiskala svoje in moževe starše. Starše sem videla na pikniku v parku, kjer smo se držali varne razdalje, vendar si želim, da bi z njimi preživljala več časa, tako kot v dobrih starih časih.

Ko to pišem, se postopno rahljajo omejitveni ukrepi in začenjamo se spraševati: V kak svet se podajamo? Kakšne sledi oziroma brazgotine bo epidemija pustila v našem gospodarstvu, naši družbi in našem življenju? Smo se kaj naučili? Bomo v prihodnje ravnali drugače?

Zame kot Grkinjo je bilo težko opazovati, kako se moja država pogreza v novo krizo, ko se je ravno začela postavljati na noge po desetletni nočni mori. Zdelo se mi je krivično. S to novo pandemijo smo se morali spopasti z zdravstvenim sistemom in gospodarstvom, ki sta bila oslabljena zaradi prejšnje krize. Danes lahko s ponosom rečem, da je Grčija prvo fazo obvladala hitro, realistično in uspešno. Vsepovsod je bilo čutiti solidarnost in občutek pripadnosti skupnosti.

Kot predstavnikom podjetij nam je bila prva skrb reševanje življenj. Podjetja so se zelo hitro odzvala ter z visokimi donacijami podprla nakup medicinskih naprav in opreme. Obenem smo morali organizirati delo na daljavo, poskrbeti za varnost delavcev na delovnih mestih, pripraviti ukrepe za reševanje podjetij in delovnih mest, zagotoviti likvidnost, ohraniti vrednostne verige in se pripraviti na naslednjo fazo.

Odločitve je sprejemala naša vlada, vendar nam je bilo jasno, da tega asimetričnega šoka nihče ne more obvladati sam. Evropa je bila bolj pomembna kot kdaj koli prej! Evropa se je odzvala – nekateri bodo rekli, da nekoliko pozno, vendar se je odzvala in kot Evropejci smo na to lahko ponosni. Menim, da je to prvi nauk te krize: naša prihodnost je skupna.

Drugi nauk po mojem mnenju pa je, da ne smemo opustiti svojih prizadevanj, ko bo nevarnost koronavirusa za nami; z evropskim povezovanjem moramo nadaljevati, zlasti glede na razvoj odnosov med Kitajsko in ZDA. Nadaljevati moramo po poti, ki smo jo začrtali med prejšnjo krizo, da bi dosegli bolj povezano Evropo v gospodarskem, finančnem, fiskalnem, okoljskem, socialnem in političnem smislu. Verjamem, da bomo tokrat nadaljevali s svojimi prizadevanji.

In še tretji nauk. Pred to pandemijo me je vedno znova presenečalo, v kolikšni meri se podcenjujeta dve od temeljnih področij našega življenja – zdravstvo in izobraževanje – ki se jima zato namenja tudi veliko premalo pozornosti in naložb. Zdaj čutimo posledice takega odnosa – ljudje umirajo in populizem je na pohodu. Zato je danes še toliko bolj pomembno ustvariti močnejšo Evropo na področju zdravstva in izobraževanja.

Osebno sem med krizo našla čas za prebiranje filozofije in rada bi z vami delila lepo prispodobo. Stari Grki so verjeli v „kozmos, ki živi v harmoniji“. To je temeljilo na dveh vrednotah: αιδώς, spoštovanju drugih in vseh sestavin našega sveta – rastlin, živali in ljudi, ter δίκη, pravičnosti. Naj nam bo ta koncept v navdih, ko oblikujemo ta „kozmos“ zase!

Tatjana Babrauskienė je članica litovske delegacije v EESO in litovskega sindikata za izobraževanje in znanost. EESO info jo je povprašal, kako je dojemala krizo zaradi COVID-19 v svoji državi.

Kako je na vas vplivala omejitev gibanja?

To je bila edinstvena izkušnja z veliko tesnobe in valovi panike, ki nas je zajela, ko smo spremljali poročanje o virusu, ki se po svetu širi kot požar.

Hkrati pa se je življenje nekako upočasnilo v svetu, kjer se je čez noč vse spremenilo. Znašli smo se v novi normalnosti.

Nabiralnik moje organizacije so preplavila e-sporočila članov in učiteljev, ki so se počutili izgubljeni in so potrebovali podporo. Ustvarili smo informativno spletno stran o COVID-19 s priporočili, pravnimi nasveti in drugimi koristnimi informacijami ter stran o „zamislih za učenje na daljavo“ z nasveti in orodji za e-poučevanje in e-učenje.

Vse to nam je dalo nove energije, saj smo vedeli, da se številni zanašajo na nas in so od nas odvisni.

Kaj ste v tem težkem času najbolj pogrešali?

Srečanja s prijatelji in kolegi, predvsem pa z mojimi dragimi.

Če na primer omenim veliko noč: po tradiciji veliko noč preživljamo s širšo družino. Letos smo kot običajno pobarvali pirhe in skuhali posebne jedi, vendar pa v našem praznovanju ni bilo pravega veselja.

Na srečo smo lahko zapustili stanovanje, če smo šli na sprehod ali telovadit, sami ali s člani družine, in to sem pogosto izkoristila. 

Kaj nas omejitev gibanja lahko nauči?

Med karanteno smo ustvarili nove prakse, saj smo bili več na spletu. V prihodnje se bo pokazalo, ali bodo te prakse postale običajni način dela in komuniciranja in ali se bosta spremenili pogostost in dolžina srečanj s sodelavci in prijatelji.

Karantena je bila hkrati tudi šolski poskus, ki je preveril, kako uspešni so učenci vseh starosti pri spletnem pouku v primerjavi s poukom v razredu. Žal se je s tem povečala tudi neenakost in ni še jasno, ali se bodo lahko šole po krizi vrnile v prejšnje stanje.

Pokazalo se je, da digitalni prehod prinaša nevarnost diskriminacije na podlagi starosti, širjenje teorij zarote in razraščanje lažnih novic, ko ljudje iščejo odgovore na pomembna vprašanja: kaj se dogaja, kdo je odgovoren za to in zakaj se to dogaja? Po drugi strani pa danes tehnologija omogoča spremljanje vseh ves čas. Kako bi to lahko vplivalo na naše osebno življenje? Ne bi se smeli znajti v položaju, ko moramo izbirati med zasebnostjo in zdravjem.

Dobra novica omejitve gibanja je ta, da ustavitev človekovih dejavnosti vpliva na podnebne spremembe, zmanjšanje emisij CO^₂ in sprememba razmišljanja ljudi pa sta lahko bližje uresničitvi.

Ali je kaj upanja za ljudi, katerih delovna mesta so ogrožena?

Omejitev gibanja vseh delavcev ni prizadela enako. Največ prihodka in delovnih mest je bilo izgubljenih pri tistih, katerih službe niso veljale za ključne oziroma jih ni bilo mogoče opravljati od doma.

Negotovost delovnih mest in plače je v korelaciji z ravnjo izobrazbe, zato moramo okrepiti naše sisteme izobraževanja in usposabljanja ter vsem, ki to potrebujejo, zagotoviti ustrezno izpopolnjevanje in preusposabljanje. Zagotoviti moramo, da bomo po krizi močnejši in bolje pripravljeni na prihodnost, kakršna koli že bo.

So ljudje, ki bi jih radi videli, pa se z njimi še niste mogli srečati?

Moji prijatelji in kolegi v tujini. Komaj čakam, da jih srečam in z njimi sodelujem brez strahu glede mask, fizične razdalje in razkuževanja rok.

Litva je bila zelo uspešna in krivulje ni samo sploščila, temveč jo je povsem izničila. Naše družbeno življenje je znova (skoraj) normalno. V nekaterih državah pa razmere niso tako stabilne. Upam, da bo kmalu bolje tudi pri njih.

Če nič drugega, je karantena ljudem dala čas, da si napolnijo baterije in razmislijo, kako pomembni so naši medsebojni odnosi.

Ko se je sredi marca začela kriza, je bilo vse skupaj resnično nenavadno in neverjetno. Po vsej Evropi je bilo skoraj vse zaprto in takrat nihče ni vedel, ali se bo z omejitvami gibanja situacija dejansko izboljšala. Najpomembneje je bilo reševati življenja, pri tem pa je bilo treba žrtvovati gospodarstvo.

Čez noč so izginile štiri evropske svoboščine. Enotnega trga praktično ni bilo več. Države članice so blokirale dobave blaga v druge države članice, kupci pa so na Kitajskem dobesedno čakali pred tovarnami, ki proizvajajo zaščitne maske, in s svojimi ponudbami tekmovali med seboj.

Pri nas v Estoniji razmere niso bile tako dramatične. Zdravstveni sistem je vzdržal in COVID-19 ni zahteval zelo veliko žrtev (skupaj 69). Sprva je primanjkovalo mask in druge zaščitne opreme, vendar je bil ta problem na koncu rešen. Z zadovoljstvom smo lahko opazovali, kako hitro so nekatera podjetja preusmerila svojo proizvodnjo in začela izdelovati potrebno opremo, druga pa so pomagala pri dobavi.

V moji družini smo se precej dobro znašli. Živimo v svoji hiši z vrtom in obdani z zelenjem, zato nam ni bilo prehudo. Seveda je bilo skoraj vse – od nakupovalnih središč, šol, kinodvoran, gledališč do športnih centrov – zaprto, lahko pa smo šli na sprehod (ob upoštevanju razdalje), kar je bilo celo priporočljivo.

Zanimivo je bilo videti, kako se kar naenkrat vse odvija prek spleta – od nakupov do seminarjev in komunikacije. Vse je nenadoma potekalo prek interneta – vključno s šolanjem. Poučevanje in učenje sta se čez noč preselila na splet, učitelji in otroci pa so se dobro znašli. Med krizo smo se vsi veliko naučili. Prav ganljivo je bilo videti, kako zelo moja hči pogreša šolo.

Pravna služba estonske gospodarske zbornice, pri kateri delam, še nikoli ni prejela toliko prošenj za svetovanje. Še nikoli ni bilo priznanih toliko primerov višje sile. Čeprav se gospodarske razmere počasi izboljšujejo, se nekateri sektorji še vedno soočajo z velikimi težavami. Bojim se, da je to šele začetek in da se bodo jeseni razmere še poslabšale. Trenutno vladni ukrepi pomagajo številnim ljudem, toda kaj se bo zgodilo, ko se bodo iztekli?

V težkih časih, kot so ti, se zamislimo in začnemo ceniti življenje in našo svobodo, v Evropi in tudi v Odboru. Resnično razkošje je, da lahko potujemo, pridemo v Bruselj in razpravljamo. Zelo pomembno je, da nadaljujemo z delom, da bi ne glede na to, ali smo sredi krize ali ne, ohranili resnično povezavo med ljudmi v različnih državah EU.

Nemški sindikalist Peter Schmidt govori o izzivih, s katerimi se soočajo sindikati v njegovi državi, kjer je veliko delavcev odpuščenih ali so na čakanju, delavci, ki so nujno potrebni, pa so pri svojem delu ogroženi.

Kako doživljate sedanjo koronavirusno krizo?

Imam občutek, kot da bi živeli v neresničnem svetu, in ugotavljam, kako ranljiva sta naša družba in gospodarstvo.

Kaj kriza pomeni za vas in vašo organizacijo?

Zame kot sindikalista je bistveno, da se sestajamo in komuniciramo. Svoboda združevanja je temeljni element naše demokracije. Spoznali smo, kako pomembna je ta pravica, in da se bomo morali v prihodnosti boriti za njeno ohranitev.

Tam, kjer smo imeli odlične odnose z delodajalci, smo našli načine za ohranitev socialnega dialoga in dosegli dogovore, ki so bili izjemno dobri za vse strani. Drugod pa so bili na izgubi tako delavci kot podjetja.

Kako je na vas vplivala omejitev gibanja?

Najbolj me je ganila velika družbena solidarnost med sosedi in prijatelji. Presenetilo me je tudi, kako se je upočasnil tempo družbe.

Kaj ste v tem težkem času najbolj pogrešali?

Druženje s prijatelji in družino ter obiske restavracij.

Kaj nas omejitev gibanja lahko nauči?

Da so najpomembnejši člani naše družbe medicinske sestre, prodajalci, smetarji, oskrbovalci in drugi, pri tem pa imajo najnižje plače. Virus je razgalil ranljivost našega gospodarstva, zato se moramo preusmeriti na ekonomijo blaginje.

Ali je kaj upanja za ljudi, katerih delovna mesta so ogrožena?

Da so se države članice naučile iz izkušenj in bodo te ljudi podpirale veliko dlje, kot je to določeno v njihovih pogodbah.

Koga bi radi najprej videli, ko se bo vse to končalo?

Svojo mater. Prebiva v domu za ostarele, kjer še vedno velja omejitev gibanja.

Seja skupnega posvetovalnega odbora EU-Srbija 10. marca je potekala v nenavadnem in težkem ozračju. Po koncu seje se je vsem mudilo na pot. Domov sem se vrnila z zavestjo, da je Evropa pred velikimi spremembami, in z občutkom, da je bilo to za dolgo časa moje zadnje potovanje z letalom. Na Madžarskem so se ljudje v tem obdobju soočali predvsem z negotovostjo in nejevernostjo. Ko je vlada odpovedala vse slovesnosti ob državnem prazniku 15. marca, so se mnogi Madžari začeli zavedati resnosti razmer.

Kot mnoge druge evropske države je tudi Madžarska zaprla svoje meje in sprejela različne omejevalne ukrepe. Pouk je potekal po spletu in kdor je lahko, je delal od doma. Po sicer zelo živahnih ulicah in krajih je zavladala tišina. Čeprav so bile zelo hitro razglašene izredne razmere, v državi ni bilo popolne omejitve gibanja. Javni kraji niso bili čisto prazni in izhod ni bil strogo prepovedan. Tako je naš najljubši sladoledar na vogalu naše ulice v veliko veselje otrok ostal ves čas odprt.

Naši mali heroji, naši otroci, so namreč med karanteno potrebovali veliko tolažbe! Po svojih močeh in na svoj način so veliko pripomogli k temu, da je naša družina ostala zdrava. Prizadevali so si, da bi se med štirimi stenami igrali potiho, odpovedali so se rojstnodnevni zabavi in cele ure presedeli pred zaslonom (medtem ko so prej nenehno poslušali, da tega ne smejo početi ves čas). Poleg otrok so bili izolirani tudi starejši. V mnogih krajih so lokalne skupnosti in organizacije civilne družbe organizirale pomoč ljudem, ki so bili ujeti v lastnih stanovanjih. V mnogih primerih so morali to nalogo prevzeti člani družine.

V zadnjih tednih sem se naučila, da so družina in sorodniki v takšni krizi še posebej pomembni. Pokazalo se je, da lahko družine okrepijo imunost družbe, vendar vendar smo tudi spoznali, kako ranljive so in da jim je treba pomagati. Organizacije civilne družbe imajo pri tem odločilno vlogo. V našem združenju smo z zanimanjem ugotovili, da je poleg praktične pomoči (donacij, logistične podpore ali pomoči pri učenju) potrebna tudi psihološka podpora.

Rekel bi, da so mi omejitve gibanja prinesle mešane izkušnje. Po eni strani sem zaradi dela od doma lahko preživel več časa z družino kot kdaj koli prej. Po drugi strani pa sem moral doma eno od sob preurediti v pisarno. Preživljanje toliko časa doma je občasno lahko vir frustracije, zato sem čas posvečal tudi svojemu najljubšemu konjičku – poslušanju glasbe na domačem glasbenem sistemu.

Kot univerzitetni učitelj sem pogrešal interakcijo s študenti na predavanjih. Resda sta mi Zoom in Panopto omogočala interakcijo, vendar se to ne more primerjati z interakcijo v predavalnici.

Z akademskega vidika sem se iz te izkušnje naučil, da je interakcija s študenti možna tudi prek spleta. Čeprav sicer menim, da je fizična prisotnost v predavalnici boljša metoda poučevanja, bi bila mešana oblika poučevanja lahko ena od možnosti za prihodnost.

Udeležil sem se tudi več spletnih sestankov, ki so bili večinoma enako učinkoviti kot sestanki s fizično prisotnostjo. Dejansko bi se številni sestanki tudi v prihodnje lahko odvijali prek spleta, tudi nekatere seje EESO.

Če pustim svojo osebno izkušnjo ob strani, se je spričo omejitvenih ukrepov izkazalo marsikaj: nekatere gospodarske dejavnosti so bile očitno netrajnostne, druge pa niso tako odporne, kot smo mislili. Zato je že skrajni čas za ponoven premislek o gospodarskih dejavnostih – čim prej, tem bolje. Vendar bodo učinki pandemije COVID-19 in prehod na bolj odporno in trajnostno gospodarstvo verjetno za marsikoga boleči.

Zavedam se, da imam srečo, saj sem lahko v približno enem tednu prešel na spletno poučevanje in interakcijo s študenti prek orodij, kot sta Zoom in Panopto. Moja delovna obremenitev se je verjetno povečala, saj mi ni bilo treba potovati tako kot prej. Poleg tega sem se lahko prek spleta še naprej srečeval s sodelavci z univerze in od drugod.

Poznam pa številne, ki delajo na področjih, na katerih je prihajalo do prekinitev ali celo zaustavitve dejavnosti. Številni še vedno prejemajo finančno podporo države, ki pa se zmanjšuje in se bo v kratkem iztekla. Veliko jih je ostalo brez zaposlitve in zlasti zanje bo veliko težje najti delo kot kdaj prej. Verjetno se bo povečala brezposelnost mladih, tudi tistih z visokošolsko izobrazbo, in trajalo bo vsaj nekaj let, da se bodo gospodarstva približala ravnem iz leta 2019.

Kot univerzitetnemu učitelju mi je najbolj pomembno, da se lahko spet začnem udeleževati konferenc, kjer se lahko srečujem s kolegi in razpravljam o ekonomskih temah skupnega interesa. Naslednja moja prioriteta pa bi bila druženje z nekaj prijatelji tu na Malti, ki so avdiofili, da z njimi izmenjam izkušnje in znanje o glasbenih sistemih.

Ciprski predsednik je v govoru državljanom 15. marca napovedal preventivne ukrepe zapore, ki so ohromili državo in velik del gospodarstva. Opozoril je, da nas čakajo resne gospodarske težave in da se moramo vsi pripraviti na njihove posledice.

Ciprska zveza delodajalcev in industrialcev se je na krizo, kakršne še ni bilo, odzvala s prenehanjem vseh nenujnih storitev. Svoje vire in človeški kapital je usmerila v pomoč vladi in podjetjem pri zaščiti javnega zdravja in gospodarstva.

Pri zvezi delamo s polno paro in smo bili že od prvega dne ena od kontaktnih točk za podjetja. Organizirali smo nujno telefonsko linijo za svetovanje podjetjem, odprto od ponedeljka do nedelje. Objavili smo več kot 175 okrožnic z informacijami in odgovori na vprašanja o zdravstvenih predpisih in uvedenih shemah za podporo podjetjem.

67-krat smo gostovali na radiu, 192-krat pa na televiziji, od tega 52-krat med glavnimi poročili. V tem štirimesečnem obdobju je bil naš izvršni odbor sklican 27-krat (običajno se sestane približno desetkrat na leto) in se je sestal z enajstimi od naših 14 ministrov.

Podjetja so se pridružila prizadevanjem zveze in prispevala dragocene poglede na težave, s katerimi se je soočalo gospodarstvo. Ponosni smo, da smo bili neposredno vključeni v pripravo nacionalne strategije za odziv. Naši predlogi predstavljajo precejšen del nacionalne strategije za izhod iz krize po COVID-19.

Pandemija je težka preizkušnja za vse, zlasti pa so težke tragične izgube človeških življenj. Vplivala je na naše medsebojne odnose, zaposlovanje in način poslovanja. Ganila nas je solidarnost ljudi in podjetij, pa tudi to, kako natančno so upoštevali uvedene omejitve.

Čeprav je COVID-19 razdiralna sila, pa nam je prinesla veliko novih spoznanj. Naučili smo se, da lahko država in zasebni sektor v nevarnih časih učinkovito sodelujeta. Ugotovili smo, da lahko odločno ukrepanje na podlagi trdnih znanstvenih dokazov prinese pozitivne rezultate. Naučili smo se tudi drugače razmišljati in prilagoditi naš način dela, pri čemer se je pokazal pomen digitalnega gospodarstva.

Na žalost bo kriza pustila posledice v našem gospodarstvu. Toda pretekle izkušnje kažejo, da lahko, če bomo v prihodnjih mesecih enako odločni in vztrajni, krizo premagamo z manj izgubami, kot bi jih bilo sicer, in se kmalu vrnemo v običajno življenje.

Omejitev gibanja je bilo nenavadno obdobje, ki mi je pomagalo, da sem se bolje spoznala. Po eni strani se mi je zdelo, kot da bi se mi uresničile sanje: bila sem doma in imela dovolj časa, da sem počela stvari, ki sem jih vedno želela, a do tega nisem prišla. Po drugi strani sem spoznala, kako pomembni so za ljudi socialni stiki: druženje, komuniciranje, dotik ter možnost videti ljudi v živo in ne na zaslonu. Spoznala sem, kako težko je živeti brez tega.

Takšne izkušnje spreminjajo naš pogled na vrednote in naše razmišljanje, utirajo pa tudi pot novim oblikam skupnega delovanja. Po krizi bomo imeli mogoče več spletnih sestankov, ki so dosti bolj praktični, hkrati pa nam dejansko ne dopuščajo, da bi skupaj ustvarjali nove zamisli in razvijali nove oblike sodelovanja.

Naša družba se je iz krize veliko naučila, prihodnost pa ji bo prinesla še mnogo drugih spoznanj. Zelo težko bi navedla vse, zato jih bom omenila samo nekaj na področju, ki ga najbolj poznam – to so invalidi.

Sedanja kriza je pokazala, kako slabo je stanje v centrih za dolgotrajno oskrbo. Številni invalidi in starejši ljudje so v njih umrli, nekatere države pa teh smrti niti niso vključile v svoje statistične podatke o koronavirusu. Odbor je pred petimi leti pripravil mnenje o dolgotrajni socialni pomoči in deinstitucionalizaciji. Od takrat se je stanje nekoliko spremenilo, vendar je kriza pokazala, kaj vse še moramo storiti.

Zelo veliko govorimo o sistemih podpore za najranljivejše skupine v družbi, kriza pa je pokazala, da so bili invalidi – kljub vsem podpornim ukrepom – med prvimi, ki so izgubili službo.

Kriza je odlična priložnost za odkrivanje najšibkejših členov v naših sistemih podpore. Zdaj je čas, da vložimo vse naše napore v njihovo okrepitev.

Vloga organizacij civilne družbe je v tej krizi zelo pomembna in bo pomembna tudi v prihodnosti, saj so te organizacije najbližje vsem članom družbe. Ljudje iz različnih skupin potrebujejo podporo, ki jim jo lahko v največji meri nudijo prav organizacije civilne družbe.

Te organizacije tudi najbolje vedo, katero pomoč ljudje potrebujejo, zato je izjemno pomembno, da so vključene v postopek odločanja.

Naše izkušnje na področju invalidnosti so pokazale, da so bili sprejeti zelo različni pristopi. Nekatere države so vključile organizacije invalidov v vladne organe odločanja (Italija), nekatere so jim omogočile, da izrazijo svoje mnenje na zelo visoki ravni (Španija), v nekaterih drugih pa so nanje preprosto pozabili (Latvija). To samo kaže, kakšen pomen vlade različnih evropskih držav namenjajo različnim skupinam državljanov.

Kakšna sta bila ta dva meseca prepovedi gibanja v Bukarešti? Čudna! Romunija je sprejela prve ukrepe 15. marca, z 18. marcem pa smo morali vsi ostati doma. Do 15. marca je bila omejitev gibanja samo priporočilo, ki ga je upoštevalo premalo ljudi, s čimer se je epidemiološko tveganje močno povečalo. Prepoved gibanja je trajala do 15. maja, ko je stanje izrednih razmer nadomestilo stanje pripravljenosti. Vendar to niso bile počitnice! Nasprotno, delal sem več kot prej, na spletu sem preživel po več kot 12, včasih celo 16 ur na dan: predavanja in delo prek platforme fakultete, sodelovanje v televizijskih oddajah, intervjuji, seje in spletni seminarji.

Med javnim in zasebnim življenjem ni bilo več mogoče razlikovati, ta meja je enostavno izginila. Poleg tega se zadeve po koncu tega dvomesečnega obdobja niso poenostavile. Življenje se ni normaliziralo in poleg vseh obveznosti, ki zahtevajo fizično prisotnost, so zdaj tu še vse spletne dejavnosti. Upravljanje časa je tako še vedno enako zahtevno.

Čeprav sam nisem bil med tistimi, ki so bili ves ta čas izolirani v svojih domovih, saj sem imel pravico do minimalnega gibanja znotraj same Bukarešte, pa seveda nisem mogel iti, kamorkoli bi hotel. To je bilo najhuje v tem obdobju. Morda sem ravno zato, simbolično, po odpravi izrednega stanja 15. maja šel najprej podaljšat svoj potni list. Prepoved gibanja se je postopoma odpravljala, vendar ne v celoti.

Potovanja v tujino, na primer v Bruselj na seje EESO, so še vedno težavna in lahko celo prava avantura. Leti se odpovedujejo čez noč in težko je karkoli načrtovati. Življenje ni ne bolje ne slabše, enostavno drugačno je. In temu se bomo morali prilagoditi. Vsaj do nadaljnjega. In najbolj ranljivi bodo spet prve žrtve.