V obdobju omejenih socialnih stikov se je moje počutje precej spreminjalo: na začetku sem bil zelo zaskrbljen zaradi posledic pandemije najprej v moji državi, nekaj tednov kasneje pa še v drugih državah Evropske unije, zatem pa sem začel razmišljati, kako se najbolje spopasti s to tragedijo, za katero si nisem mislil, da ji bom priča v svojem življenju.

Ko sem videl, koliko ljudi je virus prizadel in koliko ljudi je izgubilo življenje, sem se vprašal, zakaj nimamo prave skupne zdravstvene politike. Neverjetne težave z usklajevanjem na ravni EU in pomanjkanje solidarnosti so potrdili moje razmišljanje.

V prihodnjih tednih bomo videli, če so države članice sposobne pozabiti na svoj nacionalni ego in v skupnem interesu poiskati prave rešitve za konkretne socialne in ekonomske potrebe ljudi in podjetij v Evropski uniji. Potrebujemo konkretne ukrepe za vse, ki so ali bi lahko izgubili delo.

V teh izrednih razmerah se je pokazala tudi strateška vloga številnih poklicev: v mislih imam zdravnike, medicinske sestre, varuhe reda in miru, pripadnike civilne zaščite, kmete in zaposlene v agroživilski verigi, ki so poskrbeli, da nam ni primanjkovalo osnovnih dobrin, kot je hrana, česar ne moremo reči za maske, pripomočke za testiranje in zaščitno opremo za zdravstvene delavce v bolnišnicah in druge.

Če se vrnem k svojim občutkom v tem obdobju brez socialnih stikov, bi rekel, da sem pogrešal svojo družino, delo, osebne stike in prijatelje. Hkrati pa sem imel priložnost, da ponovno razmislim o tem, kaj je resnično pomembno v življenju, in da to – kar sem pogosto zanemarjal – tudi cenim. Ko se bomo vrnili v normalno življenje, se bom najprej posvetil svojim bližnjim – družini in prijateljem.

Pandemija, ki je močno zaznamovala gospodarstvo, bo močno vplivala tudi na kakovost življenja ljudi. Pri prilagajanju na nove razmere bomo zato morali poiskati boljši in bolj trajnosten način življenja. To dolgujemo sami sebi, še bolj pa vsem, ki zaradi koronavirusa niso več z nami. Z mislijo nanje zaključujem to svoje razmišljanje.

Moje izkušnje v preteklih nekaj tednih so bile, tako kot za večino ljudi, edinstvene in zelo bogate.

11. marca pozno ponoči sem se zelo utrujena vrnila v Bruselj. Jasno mi je bilo, da v naslednjih dneh zaradi neznane grožnje, ki jo je predstavljala bolezen COVID-19, ne bomo potovali, in veselila sem se nepričakovane priložnosti, da preživim nekaj mirnih dni v svoji pisarni. Toda vse se je obrnilo drugače.

Ena od mojih hčera me je vprašala, ali lahko z možem in tremi majhnimi otroki nekaj tednov prebivajo v naši počitniški hiši na Južnem Češkem (sredi ničesar, celo podeželska pot se tam konča). Podjetje njenega moža je zaprlo vrata, zato naj bi v naslednjih treh mesecih delal od doma. Vesela sem bila, da so lahko ostali v varnem okolju, in z možem sva se jim pridružila. Načrtovala sva, da ostaneva samo konec tedna in pomagava pri spomladanskih vzdrževalnih delih, toda na koncu sva ostala sedem tednov.

Pozneje se nam je za nekaj časa pridružila še druga hčerka z majhnim sinom.

Življenje v majhni hiši s samo eno ogrevano sobo in tremi mrzlimi spalnicami, s petimi odraslimi, od katerih so trije delali od doma, in štirimi otroki, ni bilo vedno enostavno. V teh dolgih, intenzivnih, vendar hkrati nekako počasnih dnevih sem prišla do naslednjih spoznanj, ki se mi zdijo pomembna:

• Najpomembnejša oprema pri delu od doma so tople nogavice.
• Od enega dneva do drugega smo se zelo digitalizirali in uspelo nam je.
• Golaž, ki se pet ur kuha na štedilniku na drva, je fantastičen.
• V takšnih zahtevnih časih je zelo težko, mogoče celo nemogoče, najti ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem in se odklopiti; tega se moramo še naučiti.
• Zabavno je organizirati virtualne pijače.
• Sindikati imajo zdaj veliko dela in so pomembnejši kot kdaj koli prej.
• Toliko prijateljev nas je poklicalo ali nam pisalo, samo da bi se prepričali, da smo v redu.
• Zakaj morajo v Evropi umreti ljudje, preden priznamo, da bi bile lahko skupne evropske rešitve zelo dobra pot naprej?
• Virtualna srečanja so lahko odlična alternativna rešitev, vendar nikoli ne morejo zares nadomestiti osebnih stikov.
• Koristno je, če od časa do časa osvežite svoje zgodbice za lahko noč in otroške pesmice.
• V takšnih kritičnih trenutkih je morala večina ljudi v moji državi pokazali solidarnost, človeškost in občutek pripadnosti, kar me gane do solz.

Ko sem se sredi maja vrnila v pisarno, je bilo več kot jasno, da se trdo delo šele začenja – zdravstvena kriza se, upajmo, končuje, začenja se gospodarska. Vsak dan vse več ljudi izgubi delo in podjetja se zapirajo. Poleg tega, da si po najboljših močeh prizadevamo za ponoven zagon gospodarstva in za to, da bi ljudje imeli plačo in dohodke – ali si ne bi morali prizadevati tudi za skupno, pravičnejšo prihodnost v Evropi, kjer ljudje živijo v varnosti, dobrem zdravju in solidarnosti? Kjer imajo dostojno življenje z dostojnimi in pravičnimi dohodki?

Na začetku me je skrbelo, kako združiti družino, saj je moj najstarejši sin študiral v ZDA. Zelo vzpodbudno je bilo, ko je bila cela družina spet skupaj. Na začetku omejitve gibanja smo preživljali družinske večere ob filmih, družabnih igrah itd. Obenem pa nas je skrbelo. Madrid je bil tedaj eno najbolj prizadetih evropskih mest, zdravstveni sistem se je zrušil, zaradi pomanjkanja medicinske opreme so morali moji prijatelji zdravniki prati svoje maske, saj rezervnih ni bilo, in okužba se je hitro širila, tako med njimi kot v njihovih družinah. Kljub temu nas je preveval občutek skupnosti, vsak večer ob 20. uri se je z madridskih balkonov zaslišal aplavz.

Omejitev gibanja je sprožila živahen odziv, v katerega sem se tudi sam hitro vključil, spet po zaslugi naše dinamične podpredsednice Isabel Caño, in v imenu EESO podprl prizadevanja evropskega zavezništva proti koronavirusu, ki jih radodarno, prožno in vizionarsko vodi evropska platforma za sodelovanje grozdov.

To je odprt in medsektorski prostor, v katerem so se porodili prvi odzivi gospodarstva in se je delovanje odločevalcev povezalo z resnično koristnimi predlogi skupnosti, kot je bila „sploščitev krivulje“. Ti so se povezali z bolj strateško nalogo: raziskovanjem evropskih ekosistemov in soustvarjanjem rešitev na podlagi treh vodil, ki morajo prežemati vsak prihodnji ukrep: varovanje okolja, digitalizacija in odpornost.

Danes mora celotna družba ponotranjiti zelo resno opozorilo te krize, da moramo spremeniti način življenja, čeprav se nekateri zelo radi vračajo v preteklost.

Ne moremo se delati, „kot da se ni nič zgodilo“, pamet nam govori, da moramo sprejeti modele sodelovanja, vzpostaviti raznovrstna partnerstva z več deležniki, ki bodo prispevala k vključujoči, socialni, humani in etični Evropi, po kateri že tako dolgo hrepenimo v številnih strategijah in politikah, ki se vedno ustavijo nekje na pol poti.

Dejansko smo v zadnjih treh mesecih dosegli večji napredek kot v desetih letih po veliki recesiji leta 2008, kar je zelo spodbudno.

Nikakor nisem zadovoljen z odzivom institucij v moji domovini, ki jo pestita politični razkol in pomanjkanje usklajevanja. Upanje pa mi vliva odzivnost nekaterih institucij EU, zlasti Evropske komisije, Evropske investicijske banke in Evropske centralne banke. Te opravljajo sijajno delo, saj so znale preseči samozadostnost in samovšečnost, nehale so gledati samo nase ter spoznale, da sta skupno delovanje in sklepanje zavezništev na podlagi transparentnosti in zaupanja (ki sta, poudarjam, nerazdružljiva) temelja za izgradnjo prihodnosti.

Sledimo jim na poti, ki so jo začrtali evropski zeleni dogovor in cilji Združenih narodov glede trajnostnega razvoja. Zdaj je pravi čas!

V zadnjih nekaj tednih sem doživela več, kot sem si morebiti želela. Še vedno imam zelo mešane občutke glede bolezni COVID-19 in nešteti z njo povezani vidiki mi burijo misli, kar je glede na okoliščine verjetno popolnoma normalno. Ko se je pandemija začela, je nisem jemala preveč resno. Prepričevala sem se, da gre zgolj za malo hujšo obliko gripe. Ko so se 10. marca zaprle šole, sem še vedno mislila, da bo trajalo le dva tedna. Nisem hotela verjeti kar koli drugega. Nato pa je Slovaška 15. marca razglasila izredno stanje. Takrat mi je postalo jasno, da stvari ne bodo tako enostavne. Sprejeti so bili ukrepi in morali smo živeti z njimi. Ven smo smeli le z masko, teh pa ni bilo mogoče nikjer kupiti. Ulice so se izpraznile, gledališča, kinodvorane in šole so zaprle vrata. Samo trgovine s prehrano in lekarne so ostale odprte. Zanje so veljala posebna pravila: samo ena oseba je lahko nakupovala na površini 25m², ob vstopu v vsako trgovino pa si je bilo treba razkužiti roke. Za upokojence je bil posebej določen čas, ko so lahko nakupovali. Osebe, ki se so vrnile iz tujine, so morale v karanteno. Za zaprtimi vrati trgovin sem videla najemodajalce, lastnike in zaposlene, ki jih je bilo strah ne le virusa, temveč tudi tega, da bodo izgubili delo. Po eni strani smo se vsi bali, da bi se okužili, po drugi pa nam je bilo jasno, da nekateri delodajalci ne bodo kos situaciji in da se bodo delovna mesta ukinjala. To je bil eden od mnogih problemov, s katerimi smo se ukvarjali pri delu. Delali smo več kot običajno. Delodajalci so potrebovali pomoč na vrsti področij. Bilo je tako, kot bi bili razdeljeni na tiste, ki so bili zasuti z delom, in tiste, ki bi si želeli delati, vendar niso mogli. Naše združenje je od izbruha pandemije COVID-19 opozarjalo na hitre ukrepe, ki so potrebni za pomoč delodajalcem in podjetnikom ter za ublažitev negativnih ekonomskih posledic koronavirusne bolezni. Od samega začetka smo pripravljali komentarje k predlogom, veliko pa smo jih podali tudi sami. Prizadevamo si, da bi spodbujali in podpirali predloge, katerih namen je zaščititi delovna mesta in sposobnost preživetja podjetij. Naš skupni cilj mora biti ohranitev čim več delovnih mest – še toliko bolj, ker nevarnost masovnega odpuščanja še nikoli ni bila tako velika in tako realna. Po našem mnenju je nujno, da ima Slovaška vzpostavljen zelo učinkovit socialni dialog s tristransko podporo delavcev, delodajalcev in vlade na nacionalni ravni. Ohranjanje družbenega sožitja bi moral biti cilj vsake vlade. Menimo, da je zlasti v teh težkih časih zelo pomembno izvajati odgovorno in uravnoteženo politiko za delojemalce in delodajalce, ne le v vsaki državi, temveč tudi na evropski ravni.

Še danes se zelo dobro spominjam dne, ko se je ustavilo javno življenje: bil je petek, 13. marec. V Linzu je bilo razpoloženje na ulici nenavadno napeto. Nekaj je bilo v zraku in res, ne dolgo zatem je sledila omejitev gibanja.

Na splošno se je situacija zdela neresnična. Občutek smo imeli, da bomo doma preživeli neskončno dolgo obdobje in mi smo ga takoj začeli s čiščenjem stanovanja. Po eni strani smo povsod videli grožnjo, ki je nenadoma izpraznila javni prostor, po drugi strani pa je bilo zelo živahno v virtualnem prostoru, kjer so se delile mnoge duhovite objave, verjetno za lažje soočanje z razmerami. V dolgih telefonskih pogovorih z družino in prijatelji je prevladovala zlasti ena tema: koronavirus. Zame so bili še posebej pomembni sprehodi s psom. Brez tega bi se počutila zelo utesnjeno. Ker je lepo vreme zvabilo ven tudi številne druge prebivalce, sem začela odkrivati nove, bolj oddaljene poti, da bi lahko ohranjala zadostno razdaljo. Slišal se je zvok tramvaja, ki se sicer običajno izgubi v prometnem hrupu, in tihi tok Donave.

Delo od doma me je spominjalo na študijska leta, ko sem se doma učila in delala. Nekaj pa je bilo bistveno drugače: prevlada spletnega sveta. Postopoma sem v koledar začela beležiti spletne sestanke, dogodke in celo telefonske klice. Že tako številčna elektronska sporočila so postala še številčnejša, medtem ko so se v računalniku začele kopičiti različne aplikacije za spletne konference. Poklicne izmenjave z osebami, oddaljenimi na tisoče kilometrov, niso bile nič manj živahne od izmenjav z ljudmi, ki živijo v sosednji ulici.

Konec maja je Avstrija postopoma začela odpravljati omejitev gibanja, kar pa ni potekalo povsem gladko. Pogosto je vladala negotovost glede tega, kaj je bilo, je ali bo dovoljeno. Na vrnitev v „zunanji“ svet se je bilo treba znova navaditi, še zlasti ker se je marsikaj spremenilo. Sredstva za dezinfekcijo, pravila o razdalji, maske, zaščitni vizirji za obraz itd. so zdaj del vsakdana. Najbolj pa me je razveselilo, da imam z ljudmi ponovno „resnični“ stik.

Tri mesece je že, odkar je bila uvedena omejitev gibanja. Mesta se ponovno odpirajo in zdaj je dober trenutek za razmislek o tem, kaj se je zgodilo, saj je virus s svojim hitrim širjenjem okužil vse plati našega osebnega življenja in življenja v skupnosti.

Pred tremi meseci je bilo vse kot običajno. Delala sem v svoji pisarni in redno potovala v Bruselj. Ko je izbruhnila pandemija, so bili nenadoma odpovedani vsi leti in nove politike v zvezi s COVID-19 so se nenehno posodabljale. Zaradi tega se je spremenilo moje poklicno in zasebno življenje.

Moja organizacija je morala odpovedati ali prestaviti več že pripravljenih dogodkov in sredi marca smo začeli delati od doma. Čeprav je bila ta sprememba načrta boleča za vse, smo se odločili, da bomo ta čas izkoristili za razvoj novih zamisli za projekte in navezavo novih partnerstev prek spletnih orodij. Organizirali smo nekaj spletnih dogodkov in pripravili nekaj učnih pripomočkov o trajnostnem razvoju, namenjenih učenju na daljavo.

Najbolj pa nas skrbi, kako bodo organizacije civilne družbe preživele, saj je za naše delo manj denarja. Hrvaška vlada je uvedla določene ukrepe za ohranitev delovnih mest, vendar organizacije civilne družbe v to niso bile vključene.

Zasebno sem na žalost morala karanteno preživeti brez soproga, ki se ni mogel vrniti iz tujine in ni imel druge izbire, kot da več kot 90 dni ostane daleč od doma, ločen od svoje družine, s čimer je delil usodo številnih Evropejcev.

In ko smo mislili, da ne more biti še slabše, nas je v Zagrebu v nedeljo, 22. marca, ob 6.24 prebudil strašen potres. Najprej nas je zajela panika, nato šok, nato pa strah in negotovost. Močno je bilo prizadeto staro zagrebško mestno jedro; obnova in popravilo stavb in infrastrukture bosta zapletena in dolgotrajna.

A tudi to smo preživeli. Pomembno je povedati, da smo pokazali in dokazali, da ne moremo preživeti drug brez drugega, brez solidarnosti in prostovoljcev ali brez trdnih javnih zdravstvenih sistemov, ki jih moramo ohraniti in še okrepiti.

Ali je bilo kaj pozitivnega? Obstaja nekaj posebnih sprememb, ki bi jih rada ohranila: prek Zooma sem se začela ukvarjati z metodo Feldenkrais in redno kuhati.

Delo od doma je privilegij, ki pomeni, da se ni treba voziti na delo, da lahko dlje spiš in je manj stresa. A milijoni ljudi, ki so ostali brez dela, si želijo, da bi lahko delali več, ne manj.

Mislim, da smo v mojem mestu odpravili COVID-19. Upam, da nas bodo dogodki v letu 2020 naučili bolj ceniti svojo svobodo ter srečo, ki jo imamo, da lahko živimo normalno življenje, polno rutin in vsakdanjih stvari. Seveda tudi upam, da bo leto 2020 prelomni trenutek, ko se bodo nepravični, uničujoči in nehumani sistemi začeli spreminjati.

Novinarji so Francoze obvestili o uvajanju omejitvenih ukrepov v Evropski uniji in opozorili, da se mora Francija na to pripraviti.

To ni vplivalo na mojo kmetijo. Morali smo nadaljevati delo ob upoštevanju medsebojne razdalje ter oskrbovati naše stranke. Med dostavljanjem proizvodov sem videl, da so bile ulice prazne, na voljo so bili parkirni prostori in ljudje so resnično upoštevali medsebojno razdaljo: v trgovinah je bila lahko istočasno samo ena oseba, ljudje so v vrstah stali v primerni razdalji. Podobe iz Italije so francoskim potrošnikom pokazale, kako morajo ravnati.

Izgubili smo vse stranke iz gostinskega sektorja, prodaja na kmetiji pa se je podvojila, za polovico se je povečala tudi prodaja mesa. Dejansko smo prodali več kot ponavadi. Za pripravo proizvodov potrebujemo več mesecev, kar pomeni, da prodajamo sproti. Glede na našo stopnjo proizvodnje se je potrošnja šele zdaj vrnila na normalno raven.

Zelo sem bil zadovoljen, da sem bil doma z nekaterimi od svojih otrok in svojimi delavci, ki so bili veseli, da so lahko delali, saj je bila polovica francoskih delavcev delno brezposelna.

Ker sem bil ves čas na kmetiji, sem poleg intelektualnega dela opravljal tudi fizično, kar mi je pomagalo, da sem izgubil nekaj kilogramov.

Imel sem občutek, kot da bi bil božič, ko se vsi zberemo. Veseli smo bili, da smo bili skupaj. Bil pa sem samo v ozkem družinskem krogu in bilo je žalostno, da nisem mogel videti drugih sorodnikov in prijateljev ter jih objeti. Pomislil sem na sodelavce, ki živijo v oddaljenih regijah in so vse leto daleč od svojih bližnjih.

Odkril sem delo na daljavo, ki je v zadovoljstvo tako delodajalcev kot delavcev. Zelo me skrbi usoda prometnega, gostinskega in prireditvenega sektorja, trga poslovnih nepremičnin, sektorja lana, vsega, kar se nanaša na konje ali proizvodnjo jabolčnika itd. Še naprej moramo ustvarjati bogastvo.

V teh mesecih sem se spraševal, ali se bo EU na to krizo odzvala na način, ki odraža njeno prvotno zasnovo in strukturo, ki izhaja iz določenih vrednot, enotnega trga in območja skupne valute, v katerega je vključena večina njenih držav članic. Želel sem si tudi, da bi se končno zavedali, da je valuta, kot je poudaril že Aristotel, osrednji element skupnega občutka pripadnosti. Dolge ure sem znova prebiral knjige o neuspešnem odzivu Unije na krizo leta 2008, analiziral članke in predloge o nujnosti drugačnega odzivanja na to uničujočo krizo, hitreje in predvsem bolj skladno ter z dolgoročno vizijo. O tem sem razpravljal s prijatelji in vodstvom sindikata, ki mu pripadam. Ob tej priložnosti je nujno prekiniti vztrajanje pri radikalnem varčevanju, ki traja že več desetletij, in vzpostaviti pozitivno povezavo med fiskalno in monetarno politiko. Poleg tega sem pisal o tem, kar bi bilo po mojem mnenju bistveno narediti, da bi bila EU na političnem in gospodarskem področju pravočasno in ustrezno pripravljena na preskok v zvezno unijo. Z vsem tem sem poskusil vsaj malo prispevati k spodbujanju v tej smeri.

Kot verjetno vsi sem seveda bral in razmišljal o tem, kakšne bodo razmere po tem prvem boju proti pandemiji. V najslabšem primeru bo izhod iz krize prinesel umik v politike identitete in avtoritarne težnje, nekakšno latentno vojno vseh proti vsem v skupnem prostoru, kot je narekoval neoliberalizem v individualnem okviru. Konec pandemije pa bi lahko vodil tudi v globalizacijo z upravljanjem, ki je bolj multilateralno, človeško vzdržno in socialno pravičnejše.

Kriza je nedvoumno izpostavila stroške slabega demokratičnega načrtovanja – ne samo na področju zdravstva, temveč med drugim tudi industrije – ter usihanje zavedanja o skupnem dobrem, in sicer zaradi ideologije, skoraj religije, kot je neoliberalizem, ki je ogrozil stebre socialne države. Kriza je jasno pokazala, da so vse javne dobrine, od zdravstva do izobraževanja in infrastrukture, pravo bogastvo držav, ki ga je treba rešiti in varovati.

Živim na deželi in sem velik ljubitelj vrtnarjenja, zato moram priznati, da med omejitvijo gibanja nisem preveč trpel, razen da nisem mogel obiskovati svojih bližnjih, družine in prijateljev.

V tej krizi sem prišel do treh spoznanj. Najprej naj omenim, da je EU sicer uspela sprejeti proračunsko rešitev za pomoč pri okrevanju, žal pa so se države članice premalo posvetovale med seboj glede dobave zdravstvene opreme na vrhuncu krize ali glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti med sproščanjem omejitev. Če bi bilo delovanje bolj usklajeno, bi državljani lahko bolj občutili, kako koristna je zanje EU.

Drugo spoznanje se nanaša na izkušnje v moji državi: res je, da so nekateri, ki so bili odgovorni za obvladovanje krize, naredili očitne napake pri obveščanju in dobavi zaščitne opreme, vendar si bom predvsem zapomnil predanost številnih ljudi v zdravstvu, pa tudi drugod, ki so se ves čas krize neumorno spopadali z njo. Javnim službam, ki jih včasih nekateri tako kritizirajo, se moramo zahvaliti, da je naša družba prebrodila krizo. Pri tem pa ne smemo pozabiti na številne izraze solidarnosti državljanov.

Tretje spoznanje je, da so ljudje sposobni pokazati odpornost in disciplino, kadar je treba. Seveda je šlo za zdravje, za soočanje z malo znanim virusom, za katerega nimamo zdravila.

Želel bi, da bi tako, kot smo prisluhnili strokovnjakom pri obvladovanju zdravstvene krize, pri okrevanju upoštevali tudi mnenje klimatologov in drugih strokovnjakov glede upravljanja podnebnega prehoda. 

V kmetijstvu, kjer so spomladanska dela potekala v dobrih pogojih, so omejitveni ukrepi ter zaprtje podjetij in gostinskega sektorja povzročili upad povpraševanja, kar je zaradi ustavitve obratov za predelavo, ki v normalnih časih veliko izvažajo, ustvarilo pritisk na cene nekaterih izdelkov, kot so mleko, svinjina, nekatere kategorije goveda in krompir (zlasti v Belgiji).

Omejitveni ukrepi so močno prizadeli tudi hortikulturni sektor, kjer primanjkuje sezonskih delavcev za nabiranje drobnega sadja. Vseeno pa je kriza prinesla tudi nekaj pozitivnega kmetom, ki so se odločili za prodajo na pragu kmetije.

Potrošniki so se resnično vrnili k lokalno pridelani hrani, bodisi da gre za meso in mlečne izdelke ali pa za sadje in zelenjavo. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje!

Med omejitvijo gibanja mi ni bilo posebej težko ostati doma. Kar nekaj opravil je bilo, s katerimi sem odlašala že več let, in dobila sem priložnost, da se jih lotim, kar mi je bilo v veliko veselje. Družinske fotografije in spominki, ki sem jih prinesla iz hiše staršev, so bili vsi pomešani, zato sem jih uredila. To je bilo zelo ganljivo. Zaposlila sem se s hobiji, ki jih pogrešam, kot so ročno delo, peka, kuhanje ter priprava tradicionalnih grških likerjev, džemov in marmelad. Za te stvari običajno nimam časa, ko skušam opraviti vse zahtevne naloge v službi.

Po drugi strani pa sem zelo pogrešala otroke, ki ne živijo več doma. Naš mlajši sin je prihajal pod balkon, da smo se lahko videli od daleč, bilo nam je težko in zavedali smo se, kaj zamujamo. S sinom, ki je v Angliji, sem bila v stiku prek spleta. Čutila sva potrebo, da se vidiva pogosteje kot običajno, četudi le prek spleta.

Občutek imam, da smo se počasi začeli spominjati nekaterih vrednot, ki smo jih že pozabili, kot je solidarnost, pozdrav sosedom, ki jih ponavadi pozabimo pozdraviti, nasmeh z balkona nekomu, ki gre po ulici. Ob pandemiji so se prebudili pozabljeni občutki. Pozabili smo na hvaležnost, na zdravje gledamo kot na nekaj samoumevnega. V letu 2020 si nikoli ne bi mogli predstavljati, da bi virus povzročil tako škodo, da bi nam vzel naše bližnje, da bi bila v sosednji državi tako visoka stopnja umrljivosti in da bi bilo toliko žrtev. To spremeni človekovo razmišljanje in ga spodbudi, da se poglobi v temeljne življenjske vrednote.

Pandemija nas je, kar je dobrodošlo, opozorila tudi na izreden pomen znanosti v našem življenju. Začeti je treba razpravo o tem, katere države so bile najbolj prizadete in zakaj, ter preučiti vlogo populizma in teorij zarote v teh državah, da gibanja proti cepljenju niti ne omenjam. Sprejemanje znanosti in zaupanje vanjo med politiki in javnostjo sta zaščitila nekatere države, med njimi tudi Grčijo. Mislim, da moramo začeti tudi razpravo o vlogi cerkve, medijev in pomembnih javnih osebnosti med pandemijo.

Zelo pomembno je, da se je v vseh državah pokazal pomen nacionalnih zdravstvenih sistemov, saj se je v zadnjem času po globalizaciji in osredotočanju družbe na ustvarjanje bogastva izkazalo, da nekaterih storitev ni mogoče izvajati s pristopom, ki temelji na dobičku. Nacionalne zdravstvene sisteme smo zapostavili, sedaj pa razumemo, kako morajo delovati ne le v času epidemije, temveč ves čas.
Ogromno dolgujemo tistim, ki so bili v prvih bojnih vrstah navkljub vsem težavam, s katerimi so se soočali nacionalni zdravstveni sistemi.

Rada bi dodala nekaj besed tudi o potrošnikih. V številnih državah članicah je zaradi pandemije žal prišlo do poslabšanja standardov varstva potrošnikov, zlasti potnikov. Čeprav je pristojni komisar EU državam članicam izdal priporočilo, naj začasno ne preklicujejo zakonodaje, ki varuje potrošnike v zvezi z leti, turističnimi paketi in prevozi, so mnoge države članice to zakonodajo žal začasno prenehale izvajati. Namesto da bi ob odpovedih dobili povrnjene stroške, prejemamo kupone, ki so veljavni od 12 do 18 mesecev in nimajo jamstva v primeru stečaja podjetij. Če kuponov ne bomo uporabili v tem roku, bomo lahko dobili denar nazaj. Na ta način se potovalne agencije brezobrestno zadolžujejo na račun potrošnikov, ki jih je pandemija prav tako prizadela. Poznam ljudi, ki ne potrebujejo kuponov, saj jih v naslednjih 12 do 18 mesecih v nobenem primeru ne bodo uporabili (tak primer so končni izleti dijakov, ki letos zaključujejo srednjo šolo). Vendar pa bodo starši teh otrok za 12 do 18 mesecev nudili brezobrestno posojilo vsem, ki sodelujejo pri organizaciji teh potovanj. Takšno kršenje pravic potrošnikov ni sprejemljivo.

Poleg tega živimo v digitalni dobi in vsi delamo od doma ter veliko več uporabljamo internet, zaradi česar prihaja do veliko več primerov spletnih zlorab in veliko večjega širjenja lažnih novic, med njimi domnevnih zarot.

Po drugi strani morajo delavci tudi pri delu na daljavo uživati pridobljene pravice. Preučiti je treba tudi vprašanje, kako se izračunava uspešnost zaposlenih, ki delajo na daljavo, in kako jo ocenjevati. V vsakem primeru moramo preučiti tudi delovne odnose pri delu na daljavo.

Drug zelo pomemben parameter, ki ga je EESO že začel uporabljati in kateremu je predsednik EESO Luca Jahier že izrazil svojo podporo na Twitterju, je predlog grškega predsednika vlade o skupni oddaji naročil držav članic za cepiva, terapije, zdravila in diagnostične teste v državah članicah, zato da nobena država članica ne bi ostala brez proizvodov, ki so bistvenega pomena za človeško življenje.

To pobudo mora EESO v celoti podpreti z mnenjem na lastno pobudo, da bi vsem državam članicam zagotovili enak dostop do cepiv, zdravljenja in diagnostike. Ta predlog sem z velikim veseljem predstavila našemu predsedniku Luci Jahierju in Evropski potrošniški organizaciji (BEUC), ki sta ga tudi podprla.